Oppenheimerja sem prvič gledal v nabito polnem kinu na Dunaju. Vse razprodano. »Barbieheimer« je prava hollywoodska norišnica, komaj smo dobili proste sedeže. Ob eksploziji atomske bombe se je tresla dvorana, sedeži in vsi prisotni. Navdušen nad izborom igralcev sem komaj čakal, dobesedno grizel sem si nohte, da Murphyja, Downeya Jr. in Bluntovo vidim ponovno. Iskreno, trikrat ni bilo dovolj.
Oppenheimer je paradigma današnjega časa in kot takega ga moramo tudi premisliti. Na prvi (p)ogled je teza filma zelo jasna. Če ne omejimo izdelave, širjenja in uporabe jedrskega orožja, nam grozi kratka vojna nepredstavljivih razsežnosti in propad civilizacije. Nolan z razpravo o negotovosti, ki jo jedrsko orožje prinaša v našo družbo, odlično opravi sam. Sto milijonov ljudi si je v prvem tednu ogledalo njegov kompleksen politični triler. Mednarodna agencija za jedrsko energijo in skupine, ki si prizadevajo za zmanjšanje števila atomskega orožja, se mu lahko zahvalijo. Čeprav je debata o širjenju jedrskega orožja povsem na mestu, menim, da z njo ne izkoristimo priložnosti za pomembnejšo in bolj aktualno razpravo o podnebni krizi, ki nam jo Nolan dobesedno servira na velikem pladnju. Znamo premisliti glavno sporočilo eksplozije?
»Ne bodo se je bali, dokler je ne bodo razumeli. In ne bodo je razumeli, dokler je ne bodo uporabili.«
Oppenheimer je bil, skoraj tako naivno kot smo danes mi, prepričan v racionalnost individuumov in kolektivov. Mislil je, da bo uničenje, ki ga bo za sabo pustila eksplozija nad Hirošimo in Nagasakijem, prihodnje generacije odvrnila od kopičenja jedrskih konic in izpostavljanja sveta izjemni nevarnosti in negotovosti, ki jo tako početje spremlja. Verjel je v nemudno mednarodno omejevanje orožja. Še več, vojne v prihodnosti so zanj postale nepredstavljive.
Fak, kako se je zmotil!
Vojne, ki so po svetu divjale v času sodobnega (jedrskega) mednarodnega sistema, so za seboj pustile sto tisoče žrtev in milijone razseljenih oseb. Drži, neposredne vojne med velikimi jedrskimi silami (še) nismo videli. So pa zato posredne (angl. proxy) vojne v »tretjih državah« (Judith Butler bi rekla: »Tam, kjer živijo tisti, ki pravzaprav niso razumljeni kot zares živi«) postale stalnica in uporaba (taktičnega) jedrskega orožja tudi v sodobnih konfliktih, denimo v sklopu vojne v Ukrajini, ni umaknjena z mize. Število jedrskih konic na svetu je danes sicer manjše kot v času vrhunca hladne vojne, vendar jih je vseeno dovolj, da večkrat uničijo svet. Zdi se, da bombe pravzaprav nismo zares razumeli, četudi smo jo izkusili. V bistvu se nanjo paradoksalno zanašamo kot na neko višjo božjo silo, ki deluje kot garancija miru med velesilami na zemlji.
Citat iz filma lahko torej zavoljo naše debate naivno obrnemo takole: Ne bomo se jih bali, dokler jih ne bomo razumeli. Ne bomo jih razumeli, dokler jih ne bomo izkusili. Samo Slovenijo so lani prizadeli najhujši požari v zgodovini naše države, v času pisanja tega besedila se odpravljajo posledice najhujših poplav, ki smo jih kadarkoli zabeležili. Samo med leti 1970 in 2022 se škodo po svetu, povezano s podnebnimi spremembami, ocenjuje na 4300 milijard dolarjev. Svetovni sklad za naravo (WWF) ocenjuje, da vsako leto izumre približno deset tisoč vrst živih bitij. Otoškim državam z nizko lego, kot so Tuvalu, Nauru, Kiribati in Maldivi, zaradi dviga morske gladine grozi izginotje. Skoraj dve milijardi ljudi živi na območjih, ki so izjemno izpostavljena poplavam. Približno milijarda ljudi in več kot sto držav sveta se že srečuje s težavo širjenja puščav in ekstremnih temperatur, ki jih spremljajo. Višje temperature vplivajo na žetev osnovnih žitaric, krizi prehranske varnosti pa je po podatkih Svetovne banke izpostavljenih 28 odstotkov svetovnega prebivalstva. Največja grožnja preti tistim, ki so istočasno izpostavljeni splošnim globalnim ekonomskim neenakostim.
Katastrofe, povezane s podnebnimi spremembami, so vse pogostejše; so tukaj, vidimo jih, občutimo jih. Čeprav se z znanostjo strinjamo (no, nekateri jo tudi zanikajo), se povečini obnašamo tako, kot da je pravzaprav ne razumemo. Se moramo res povsem prepričati, da je uničenje v primeru nadaljnjega business as usual delovanja dejansko pogubno za celotno človeštvo? Ne samo za mesto, kjer »bombe« podnebnih sprememb padajo danes?
Verjetnost popolnega uničenja leta 1945: »Skoraj nič. Teorija nas lahko pripelje le tako daleč«.
Pozor – spoiler alert (branim družinski renome). V filmu je preizkus postavljen v ospredje, teorija je zapostavljena. To vidimo že v enem izmed prvih prizorov filma, ko Oppenheimerjev študent ves iz sebe teče iz restavracije in v predavalnici univerze Berkeley oznani, da je Nemcema Hahnu in Strassmanu (1939) uspelo razcepiti atom. Oppenheimer se, v zanikanju dejstva, obrne k tabli in matematično dokaže, da to ni možno. Medtem njegov študent v sosednji učilnici preizkus ponovi v praksi. Slišimo znan citat: »Ja, teorija nas lahko pripelje le tako daleč«.
Citat doživimo ponovno in takrat je za usodo človeštva pomembnejši. Ekipa znanstvenikov v Los Alamosu, umetno zgrajenem mestu, kjer je potekala koordinacija in pozneje tudi preizkus prve atomske bombe, je namreč za trenutek mislila, da lahko fisijska reakcija privede do verižne reakcije, ki bo vžgala atmosfero in uničila svet. Po izračunih, ki so jim bili na voljo, je bila verjetnost popolnega uničenja ob preizkusu »skoraj nič«.
Nekaj ur pred Trinity testom, kot se je imenoval prvi preizkus bombe, so znanstveniki za šalo celo pobirali stave na kvoto popolnega uničenja. Ko se Oppenheimer nekaj trenutkov pred detonacijo sam pogovarja z Groovesom, generalom, ki je fizika najel kot direktorja projekta Manhattan, ga ta vpraša: »Možje so stavili o popolnem uničenju, kaj so imeli v mislih?« Oppenheimer pojasni: »Glej, nekaj časa smo mislili, da lahko z detonacijo sprožimo verižno reakcijo, ki bo uničila svet. Verjetnost je zelo mahjna. Skoraj nič. Videla bova čez točno uro in nekaj minut. Teorija nas lahko pripelje le tako daleč«. Grooves odvrne: »Poskusi ne uničiti sveta«.
Verjetnost popolnega uničenja danes: Skoraj gotovo. Teorija nas pripelje dovolj daleč.
Danes je treba teorijo postaviti v ospredje, preizkus, s katerim bi se prepričali o gotovosti napovedi, pa sploh ne sme biti ena izmed možnosti. Večtisočstranska poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) so jasna. Že ob objavi prvega poročila leta 1992 so znanstveniki opozarjali na neizpodbitne vplive izpustov toplogrednih plinov (predvsem ogljikovega dioksida) na segrevanje ozračja, ki bo imelo katastrofalne posledice. V primeru business as usual so predvidevali dvig gladine morja za 30 centimetrov do leta 2030, dvig povprečne globalne temperature za tri stopinje in podvojitev količine ogljikovega dioksida v ozračju do konca stoletja.
Politike držav največjih onesnaževalk, direktorje multinacionalk in splošno javnost so podučili o nevarnostih, ki bi jih prinesla otoplitev ozračja za dve stopinji, tri stopinje in štiri stopinje Celzija. Priporočili so nemudno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, prestrukturiranje energetske, gradbene in transportne industrije ter razvitim državam naložile voditeljsko vlogo pri tej globalni odgovornosti. Razumeti je namreč treba, da se nerazvite države, ki niso žele dobičkov ekonomskega razvoja na podlagi premoga in težke industrije, niso kar tako pripravljene soočiti z dejstvom razogljičenja – sploh, ko to zahteva izjemne finančne izdatke. Pripravljenost ekonomsko razvitega sveta je pri deljenju znanja, kapitala in inovacij torej ključna, če se želimo na pravičen način izmazati iz sedaj napovedane katastrofe.
Po šestem ciklu poročanja IPCC se nam zdi, da nas teorija še ni prepričala. Znanstveniki opozarjajo, da so bili izpusti ogljikovega dioksida leta 2022 za kar 54 odstotkov višji od izpustov leta 1990, 34 do 45 odstotkov izpustov toplogrednih plinov pa proizvede slabih 10 odstotkov najbogatejših gospodinjstev na svetu. To se dogaja navkljub letnim sestankom konference držav Okvirnega sporazuma o podnebnih spremembah, podpisanemu in ratificiranemu Pariškemu sporazumu in ostalim prizadevanjem. Strokovna javnost se je praktično že skoraj sprijaznila z dejstvom, da ne bomo ostali pod ciljem 1,5 stopinje Celzija toplejšega ozračja.
»Prepričan sem. Če bi bil postavljen pred enako odločitev, bi danes Oppenheimer to ponovil«.
Ponovno spoiler alert, beri na lastno odgovornost: ključno vlogo Lewisa Strossa, sicer direktorja inštituta na univerzi v Princetonu, ki je po vojni zaposlil Oppenheimerja, v filmu vrhunsko odigra Robert Downey Jr. Tik preden je soočen z neizogibnim propadom svoje kandidature za gospodarskega ministra v Eisenhowerjevi administraciji, je Stross izpostavil dvoličnost moralizatorja Oppenheimerja. Svojim svetovalcem za stike z javnostjo razloži, da se Oppenheimer za Hirošimo in Nagasaki ni nikoli opravičil, naj ne bi čutil nobene krivde in bi, če bi bil takrat ponovno postavljen pred enako odločitev, ponovno pomagal pri razvoju jedrskega orožja. »Zato je zaslovel. Temu se ne bi odrekel«.
Film nazorno izpostavi vprašanje individualne in kolektivne odgovornosti v razmerju z individualnim in kolektivnim zadoščenjem. Eden najboljših prizorov filma se zgodi v ovalni pisarni Bele hiše, ko Oppenheimer obišče predsednika Trumana. Truman jokajočemu se Oppenheimerju razloži, da »je Japoncem vseeno, kdo je bombo naredil, važno jim je, kdo jo je odvrgel«. »Jaz sem jo«, doda Truman, ko si robček zatlači nazaj v prsni žep in mevžastega Oppenheimerja pošlje iz pisarne.
Kategoriji individualne in kolektivne odgovornosti ter zadoščenja sta v odnosu do grožnje podnebne krize še toliko pomembnejši. Odgovorna individualna dejanja bodo le stežka odtehtala kolektivno nagnjenost človeštva k zadoščenju. Kljub temu, da nam je nekaterim jasno, kakšne posledice nosijo naše vsakdanje odločitve, se na dopust vseeno prepogosto odpeljemo z letalom, naročimo taksi, pijemo kavo z navadnim mlekom in jemo meso. Ne vsi, nekateri – vključno z avtorjem. Naše moraliziranje nato pade na neplodna tla tistih, ki javnost greenwashajo v izjemen pomen individualne odgovornosti nad kolektivno odgovornostjo skupnosti. Stross bi nam in ljudem, ki z naftnimi multinacionalkami zaslužijo milijarde in se nato z letali prikažejo na konferencah o podnebnih spremembah, rekel enako: Nehajte. Če bi bili postavljeni pred enako odločitev, bi jo tudi danes ponovili. In groza vsega skupaj je, da bi jo, čeprav se zavedamo posledic, najverjetneje res ponovili. Dejstva nam ne kažejo v prid.
Mi smo Oppenheimer in zemlja je naš Trinity test
Postavimo se v tisti zloglasni prizor v ovalni pisarni Bele hiše in ga malo obrnimo. Mi kot človeštvo smo Oppenheimer, nekateri bolj in nekateri manj odgovorni za proizvodnjo produktov, povoda za krizo, s katero se sooča naš planet. Nasproti nas sedi Truman, ki je analogija za tiste, ki imajo danes v rokah škarje in platno. Prišli smo se pokesat. Mislimo, da smo odgovorni. Mislimo, da je treba sedaj, dokler je še priložnost, nekaj storiti, da se znanost posluša in se stori vse, da se prepreči popolno uničenje našega planeta. Truman nam odgovori točno tako, kot je odgovoril Oppenheimerju: Misliš, da si ti odgovoren, misliš, da je važno, kdo proizvede vse te izpuste? Jaz sem tisti, ki to dopuščam, in jaz sem tisti, ki mora poslušati znanost.
Nisem si mislil, da bom to kdaj napisal, ampak danes potrebujemo Trumana. Politiko, ki bo znala prevzeti odgovornost in voditeljsko vlogo ter nam – Oppenheimerju – razložila, da sedaj prevzema vajeti in bo naredila vse, kar je v njeni moči, za to, da sveta, ki smo ga izumili, ne uničimo. Ta politika nam bo povedala, da za razviti svet prihaja obdobje generacijskega odrekanja udobju zavoljo preživetja in trajnostnega razvoja naslednjih generacij. To bo politika, ki nas bo jokajoče poslala ven iz pisarne, ne bo ugodila vsem razvajenim potrebam in bo dala industriji jasno vedeti, da je obdobja bussines as usual konec ter zeleni prehod nujen. Tudi za ceno lastne popularnosti in politične prihodnosti – to je udobje, kateremu se bo morala politika sama odreči, če ga že ne zna izkoristiti. S tem se bomo morali pač sprijazniti vsi in se bomo sprijaznili, če bomo to storili skupaj.
To bo politika, ki jo bo teorija pripeljala dovolj daleč in ne bo dopustila, da naš planet postane sodobni Trinity test. Ker točno to danes je in Oppenheimer, kot vemo, bi ga namreč želel izvesti ter se prepričati.
Luka Pečar Pahor
ilustracija: ©2023 Ajda Gostič
