Mladi med prebiranjem zaskrbljujočih podatkov o porastu števila duševnih motenj in duševnih težav že skoraj apatično drsamo po zaslonu in se namenoma ali že avtomatizirano izogibamo ponovnemu izpraševanju našega lastnega počutja – pozornost raje namenimo z bliščem okrašeni zabavni industriji, ki nas tako ali drugače omamlja in odmika od realnosti. Morda pa kdo izmed nas ob ležernem posedanju vendarle s kotičkom očesa opazi neodobravajoč pogled dedka ali babice, predstavnikov starejše generacije, ki sedita poleg nas in zmajujeta z glavo.
»Ni čudno, da je ta mladina ves čas bolna, če je samo na telefonih. Naj se spravijo delat, pa ne bodo več depresivni. Mi smo preživeli vojno in ni nihče jamral tako, kot se ti pritožujejo nad življenjem.«
Takšno stigmatizirajočo izjavo, prežeto s stereotipi, predsodki in diskriminatornim odnosom, je pogosto moč zaslediti pri starejših generacijah, ko se pogovarjajo o mladih. Ob takšnih ali podobnih izjavah, ki trdijo, da toliko duševnih težav in motenj, kot jih medicinska stroka in širše, družba, diagnosticirata in evidentirata danes, včasih zagotovo ni bilo, veliko mladih skeptično zastriže z ušesi in se raje loti raziskovanja.
Psihiatrinja Vesna Švab v dokumentarno-izobraževalni oddaji Družbeni fenomeni izpostavi ključen pomen upoštevanja konteksta, kadar govorimo o duševnih motnjah. Z razvojem znanosti, s pomočjo približno vzpostavljenih enotnih definicij o duševnih motnjah in težavah, pogostost le-teh merimo šele zadnjih petindvajset let. Zmotno je namreč trditi, da je bilo včasih več ali manj težav v duševnem zdravju. Dr. Švab pravi, da po vsej verjetnosti nikoli ne bomo vedeli, v kakšnem obsegu, intenziteti in s kakšnim spektrom duševnih težav so se ljudje srečevali po drugi svetovni vojni, zato je primerjava med generacijami glede njihove pogostosti preprosto nemogoča.
Vendarle o stigmi – družbeno nesprejemljivih lastnosti ali pojavih, (samo)pripisanim osebam ali skupinam oseb – lahko izvemo več, tudi s pomočjo literature, ki nam omogoča boljši pregled dojemanja razlik. V ZDA so posttravmatsko stresno motnjo (PTSD) pričeli znanstveno preučevati šele po drugi svetovni vojni. Takrat so zaznali kar dva- do trikrat več ljudi s skupkom simptomov t. i. vojne nevroze (angl. war nevrosis) v primerjavi z zaznanimi primeri v prvi svetovni vojni. Proti koncu vojne je John Huston, takrat že uveljavljen filmski režiser, od ameriške vojske dobil nalogo s filmom dokumentirati nove terapevtske tehnike, s katerimi so pomagali vojnim veteranom med in po vojni. V filmu z naslovom Let There Be Light najprej dokumentira stanje veteranov: preobremenjenost, stres, nenadzorovano tresenje telesa, obnemelost, nezmožnost govora in paralizo. S pomočjo skupinske, delovne in glasbene terapije veterani zopet okrepljeni igrajo ameriški nacionalni šport – bejzbol. S filmom je Huston želel tako prikazati uspehe novih tehnik psihiatrične pomoči, kot tudi prispevati k osvetljevanju realnih in vseobsegajočih posledic vojne ter zmanjšati uničujočo stigmo okoli duševnih težav. Tik pred zdajci, ko bi morali film prvič zavrteti pred očmi javnosti, sta vojaška policista zaplenila vso gradivo z obrazložitvijo, da režiser ni poskrbel za zaščito sodelujočih identitet in zatorej film ne sme biti predvajan. Čeprav je Huston že vnaprej priskrbel vse potrebne podpise, je naknadno ugotovil, da so bili ti ukradeni. Po njegovem mnenju so film cenzurirali, ker je izzval in spodnesel tla ameriškemu »vojnemu mitu« – ameriški vojaki se zdravi, z neprecenljivimi izkušnjami, močnejši kot kadarkoli, ponosno, ker so služili domovini, vračajo domov.
Film, ki bi lahko pomagal zmanjšati stigmo o težavah in bolečinah; ki bi ljudi informiral, da niso edini s podobnimi izkušnjami; jih opolnomočil spregovoriti ne samo o materialnih posledicah vojne, temveč tudi tistih nevidnih, je odvzel priložnost posredne oblike pomoči s tehnikami umetnosti. Mantra ne govoriti o svojih težavah se je le še bolj okrepila in zasidrala med ljudmi.
Eden od načinov, kako s stigmo upravljamo, je namreč osamitev. Sociolog Erving Goffman, vodilna oseba na tem področju, osamitev definira kot pobeg od realnosti, kjer se s pripisano oznako ni treba soočiti. Za razumevanje koncepta prav tako velja poudariti, da so odnosi med stigmatiziranimi in nestigmatiziranimi vedno v relaciji superiornosti oz. inferiornosti. Nadalje tako psihologinja Tanja Lamovec poudarja, da vedenjska komponenta stigme služi kot sredstvo socialne kontrole, s katero se preko celote norm, dela institucij, odnosov, ohranja delovanje družbe z že uveljavljenimi navadami in predpisi v želji po zagotavljanju obstoječega reda in konformnosti. Med vzroke stigmatizacije prištevamo tudi prepričanja, da nekatere lastnosti družbe ali skupine ljudi, ki so običajno del manjšine, predstavljajo grožnjo učinkovitemu delovanju sistemu, kakršno je Hustonov film predstavljal idealu ameriških sanj.
Kadar starim staršem pričnem razlagati o svojem počutju, mi zelo hitro svetujeta, naj se odpravim med njune vinogradniške vrste in se zatopim v monotono instrumentalno delo: »Tako ne boš o ničemer razmišljala,« mi svetujeta. Težave in stiske so zaprli vase pod ključ in se z delom odmaknili, že skoraj osamili od realnosti. Slišijo, a hkrati ne razumejo – želim se pogovarjati o tem in ne zopet tiščati glave v pesek ter se pretvarjati, kakor da je vse v najlepšem redu. Z gibanjem in družbo se bom sicer fizično odmaknila od zaslonov, opomnikov in skrbi, a moje težave, misli, dolžnosti, ki jih moram kot hčerka, prijateljica, vnukinja, sestra, študentka in, navsezadnje, kot Julija vsakodnevno opraviti, ne bodo tako hitro, kot se iz grozda iztisne sladka tekočina, tudi izginile iz moje glave.
Duševne težave so generaciji starih staršev predstavljale gromozansko oviro in tegobo. Še dandanes, ko se v slovenski družini pojavijo težave, je to skrbno varovana skrivnost, o kateri se ne sme govoriti izven zidov hiše, saj nikoli ne veš, kaj bo družba s tem podatkom storila, niti kako se bo oseba, ki stisko doživlja, odzvala, če ji ponudiš pomoč. Da je stigma o duševnih težavah med starejšimi generacijami trdoživa in srdita, sem docela spoznala, ko družinski član na zavarovalnico ni podal vloge o materialni škodi na avtu, saj bi ob tem moral dopisati kraj prizorišča, kjer se je primerila škoda. »Kaj pa ste počeli na parkirišču psihiatrične bolnišnice Vojnik?«, bi se glasilo prvo vprašanje zavarovalnega agenta. Ali pa bi družinski zdravnik dobronamerno opozoril: »Če se ne boš v dobrem tednu dni spravil k sebi, boš šel v Vojnik in ljudje ti bodo rekli, da si nor!« Takrat identiteta, ki jo gradimo celotno življenje, izgine v trenutku. Stigmo družba kot tatu vtetovira v kožo brez tvoje vednosti in možnosti izbrisa. Zdaj si tisti iz Vojnika. Zdaj ti ni več pomoči.
Kdo bi le želel, da je kar naenkrat omalovaževan in diskreditiran z oznako – shizofrenik, depresivec, manijak, psiho, norec, kot jih uporabljamo za nemoralno razvrščanje na nas, »normalne«, in one, »nenormalne« ljudi. Nihče, tako iz starejših kot iz mlajših generacij, noče biti definiran s stanjem, v katerem se trenutno nahajajo ali z diagnozo bolezni oz. motnje, ki jo postavi psihiater ali psihiatrinja. Lasten strah pred zaznamovanostjo, ki jo družba, ne glede na dejstvo, da si mnogo več kot zgolj psihiatrični izraz – strogo namenjen za diagnosticiranje in nadaljnjo zdravstveno uporabo, pripiše, ugotavljam šele med pisanjem besedila. Neprestano se sprašujem, kaj o sebi in svoji izkušnji smem izdati in kaj je bolje, da obdržim zase. Ne želim, da se moja izpostavljena ranljivost in bolečina obrneta zoper mene, zaradi česar mi je morda v prihodnosti iskanje prve zaposlitve oteženo.
Vendar, kako potlej nameravam v družbi kot posameznica prispevati k zmanjševanju moči in pomenu oznak, če sama o lastnih duševnih težavah ne spregovorim, ko mi je ponujena priložnost in posledično stigmo le še krepim? Zopet, kakor marsikateri drug avtor ali avtorica na tem področju, pišem o drugih – kako se tisti, nam nevidni ljudje, soočajo z mračnimi obdobji, s trpljenjem in stiskami. Čeprav so med nami, čeprav smo to mi sami.
Vsaka generacija se po svoje, glede na duh časa, poskuša soočiti s kakofonijo skrbi in stisk, ki nas tako ali drugače oblikujejo in zaznamujejo. Epidemija covida je prinesla povečano stopnjo depresije in tesnobe med otroci in mladostniki, vendar dr. Švab ob teh podatkih opozarja, da še dolgo ne bomo vedeli, kako dolgotrajne bodo posledice in ali bodo stiske samo prehodne narave. Po podatkih NIJZ je bilo leta 2020 na Pediatrični kliniki v Ljubljani zdravljenih skoraj 50 odstotkov več mladostnikov po poskusu samomora in 50 odstotkov več otrok in mladostnikov z motnjo hranjenja kot leto prej. Slovenija se po samomorilnem količniku uvršča v sam vrh med evropskimi državami – beležimo 20 samomorov na sto tisoč prebivalcev.
Mladi – študentke in študenti – se, kljub nerazpoložljivosti statističnih podatkov, s katero bi domnevno potrdila, več pogovarjamo o svojih težavah in stiskah. Zagotovo ne samo »jamramo« o tem, kar doživljamo – če že, se o tem odkrito pogovarjamo. Deljenje lastnih izkušenj pa ne bi smelo implicirati občutljivosti in pretirane ranljivosti, temveč mora predstavljati in tudi predstavlja nadvse pogumnega človeka, ki si upa in želi svoje težave aktivno nagovarjati, razreševati in predvsem – preseči.
Vsebine o duševnem zdravju prodirajo tudi med šolske klopi. Prav tako je spodbudno videti, da tovrstne preventivne in kurativne vsebine vstopajo tudi na družbena omrežja. Lahko nas celo nagovorijo med buljenjem v zaslon in nam ne le vzbudijo manjše eksistencialne krize, temveč nas tudi obogatijo z dejanskimi uporabnimi tehnikami in načini samopomoči.
Marsikdo med nami pa vendarle potrebuje strukturirano strokovno pomoč. Morda je zaradi vzrokov, kot so težje prepoznavanje lastnih duševnih stisk; neenakomerna geografska dostopnost do zdravstvenih storitev; nepoznavanje različnih institucij in sistemov pomoči ter strah pred stigmatizacijo in predolgih čakalnih vrst, ne dobi, niti ne išče.
Stigma v naši družbi še vedno predstavlja faktor, ki marsikoga odvrne od potrebne pomoči. V Sloveniji je še vedno izredno močna, čeprav je Evropska regijska pisarna Svetovne zdravstvene organizacije v Poročilu hitre ocene sistema duševnega zdravja v Sloveniji iz leta 2020 poročala, da se je pomen stigme sicer zmanjšal, a še zmeraj predstavlja preveč izstopajoč problem v skrbi za duševno zdravje med ljudmi.
Mladi nimamo v rokah škarij in platna, s katerimi bi lahko konkretno sodelovali pri razreševanju problema sistemske politike, ki se z Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028 pomika po (pre)dolgi poti k izboljšanju razmer. Mnoge izmed nas pa vendarle prežema iskrena skrb za sočloveka in si želimo drug drugemu pomagati ter stati ob strani.
Kaj torej lahko mi, mladi, storimo za ohranjanje dobrega duševnega zdravja?
Stigma o duševnih stiskah zgubi svojo moč, ko o njej spregovorimo in ljudi informiramo o neresničnih ter nepopolnih informacijah. S pomočjo strpne in spoštljive komunikacije ohranjamo odprt in spoštljiv prostor, v katerem zagotavljamo, da iskreno poslušamo izpovedi osebnih zgodb in se hkrati ne pustimo ujeti v prehitro posploševanje, ki nas zopet deli na nas, zdrave, in one, ki imajo težave; na starejšo generacijo brez domnevnih težav in mlajšo, ki se v njih utaplja.
V tej luči se nam odpira priložnost za introspekcijo ter osveščanje lastnih predsodkov, ki neizogibno prebivajo v vsakem izmed nas. Ključno je, da z dejanji, kot je vživljanje v osebne življenjske zgodbe, vzpostavljanje stika z ljudmi in premagovanje lastnih notranjih strahov, postopno zmanjšujemo njihov vpliv ter pomen.
Stigmo postavimo predse in se ne pustimo utišati.
Julija Kene
VIRI
Goffman, E. (2008): Stigma – zapiski o upravljanju poškodovane identitete. Aristej.
Harrington, A. (2019): Mind fixers – psychiatry’s troubled search for the biology of mental illness. W. W. Norton & Company.
Knežević Hočevar, D. (2021): Skupaj zmoremo – pripomočki za odkrit pogovor o stigmi in diskriminaciji v duševnem zdravju. ZRC SAZU.
Lamovec, T. (1998): Psihosocialna pomoč v duševni stiski. Visoka šola za socialno delo.
Lapajne, A. (2023): Duševne stiske mladih. Oddaja Družbeni fenomeni. RTV SLO 1.
Vlada Republike Slovenije (2022): Akcijski načrt 2022–2023 za izvajanje Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028.
ilustracija: ©2023 Než Dobrovoljc
