Dobrodelnost je velik biznis. Izvajajo jo ultramilijarderji, kot so Bill Gates in njegova nekdanja žena Melinda, humanitarni antikomunist in kvazi-nasprotnik prostega trga George Soros ali pa vodja multinacionalnega giganta Amazona Jeff Bezos. Menim, da so milijarderji (podobno kot njihovih predhodniki) ne glede na geste domnevne dobrodelnosti nezdružljivi z logiko pravega altruizma, ki temelji na odpravljanju vzrokov socialnih problemov. Če bi namreč le majhen del vrtoglave vsote bilijona dolarjev, kolikor skupaj poseduje 25 najbolj premožnih ameriških filantropov, investirali v delovanje javnih financ, bi verjetno lahko odpravili absolutno revščino v prenekaterih od najbolj prikrajšanih držav.
Jasno je, da je izvor bogastva, s katerim premožni filantropi razsipno opletajo naokoli, hkrati pa želijo oprati vest s prispevanjem k bojda pravičnim ciljem, pridobljen z brutalnim izkoriščanjem zaposlenih po vsej verigi svojih poslov. Bezos, denimo, je posebej zloglasen po razbijanju poskusov sindikalnega organiziranja delavcev Amazona zaradi nevzdržnih razmer, ki jih trpijo.
Kaj se skriva v ozadju delovanja filantropskih organizacij mogotcev, ki se ponašajo s služenjem občemu dobremu? Čeprav omenjeni akterji letno namenjajo ničkoliko milijonov dolarjev oz. evrov znanstvenim, izobraževalnim, kulturnim in ideološkim projektom po celem svetu, to počno predvsem v okviru ozke zasebne interesne sfere, ki v prvi vrsti služi promociji njihovih imen in kapitalistične poslovne etike. Kako te organizacije posledično vplivajo in oblikujejo področja človekove aktivnosti? Kakšni so načini njihovega protidemokratičnega delovanja? In kaj bi bilo treba storiti, da začnejo dejansko služiti javnemu interesu?
Zgodovina dobrodelnosti in darovanja je nadvse zanimiva. Kot je ugotavljal že francoski sociolog Marcel Mauss v svojem Eseju o daru, dobrodelnost v človeški družbi razkriva specifično strukturo medsebojnih razmerij, ki jih pogojujejo morala, pričakovanja in norme. Zdi pa se, da je to darovanje vpeto v tkivo specifične, zgodovinsko spreminjajoče se politične ekonomije in zakonodaje, ki zamejujeta meje tega, kdo sploh (lahko) daruje.
Dobrodelnost in z njo povezane dejavnosti, vsaj zgodovinsko gledano, niso nič novega. Že za čas antičnih civilizacij so obstajali posamezniki, predvsem premožni vladarji in plemstvo, ki so se na takšen ali drugačen način zavzemali za blaginjo svojega ljudstva. Babilonski kralji so že okoli leta 3000 pr. n. št. oblikovali posebne zakone za kaznovanje izkoriščevalcev, na neki točki pa so njihovo moč poskušali brzdati celo z uvajanjem davkov. V antičnih spisih Knjige mrtvih egipčanski razred izobražencev jasno izpričuje, da si vladar pot v posmrtno življenje zagotovi samo z reševanjem težav najšibkejših, ki se soočajo z žejo, lakoto in pomanjkanjem oblek. Tako v starogrški kot starorimski kulturi je bilo darovanje socialnim skladom, gradbenim projektom in bombastičnim prireditvam ter zabavam povezano s simboliko solidarnosti, predvsem pa je predstavljalo omikanost civiliziranega mestnega življenja.
V antični Grčiji so posamezni polisi uvedli liturgični sistem darovanja, ki je v prvi vrsti služil telesu polnopravnih državljanov, t. i. demosu. Prebivalcev antične Grčije s polnim državljanstvom je bilo v resnici le okoli 30 odstotkov, saj pravice do državljanstva niso mogli posedovati sužnji (suženj je bil pravzaprav vsak četrti človek) in ženske, temveč samo svobodni polnoletni moški. Profil darovalcev je bil nadalje zamejen s pričakovanjem, da morajo darovati predvsem premožni, katerih prispevki za javno dobro so postali del takratne oblike davčnega sistema. Način privatnega zagotavljanja sredstev in denarja za javne podvige je iz antičnega sveta nato pronical v judovsko-krščanski in islamski svet. Neposredni predhodniki današnjih človekoljubnih fundacij so bili v islamskem svetu t. i. Waqfi. Medtem ko islamski Koran zapoveduje dva tipa darovanja, obvezno (zakat) in prostovoljno (sadaqa), je dobrodelna institucija Waqf (moralni in etični logiki Korana je to neznano) zagotavljala, da se namen in cilji prvotnega donatorja obdržijo tudi po njegovi smrti.
Podatki kažejo, da je tudi dandanes možnost darovanja neposredno povezana z ekonomskim oz. družbenim statusom donatorja. Čeprav gospodinjstva v rangu med 60 in 70 tisoč dolarjev letnega zaslužka darujejo bolj pogosto in glede na svoj dohodek tudi relativno več od premožnejših gospodinjstev, pa se njihove donacije, ki nanesejo nekaj deset tisoč dolarjev letno, ne morejo primerjati s skoraj 80 milijardami dolarjev, investiranih v filantropijo, s strani človekoljubnih mogotcev. Tako kot povsod drugod tudi v filantropiji pravila igre določa tisti, ki poseduje denar. Zelo podobno kot naštete institucije islamskega in zgodnjega krščanskega sveta namreč funkcionirajo tudi današnje filantropske fundacije. Vlade širom sveta pod pritiskom donatorjev ekonomsko in pravno podpirajo njihove interese, denimo z varovanjem prvotno vzpostavljenega kadrovskega aparata, ki so ga oblikovali oni sami ali pa njihove družine. Od tega si lahko obetajo mastne dobičke, saj so pogosto izvzeti iz plačevanja neposrednih davkov ali pa jih pri plačevanju davkov poskušajo subvencionirati kar države same. Ker so zasebne dobrodelne fundacije stalno v (ne)milosti ustanovitelja in njegovega skrbno izbranega ozkega kroga naslednikov, ne glede na konstantno spreminjajoči se kontekst družbenih razmerij in temu primernih potreb ne preseneča, da so močno dovzetna za korupcijo, netransparentnost in nepotizem.
Vzemimo za primer organizacijo Rockefeller Foundation, ki je pravzaprav prva večja fundacija, ki je nastala na prelomu 19. in 20. stoletja. Medtem ko so tradicionalne filantropske strukture in institucije neposredno zagotavljale javno potrebna sredstva in denar ter se osredotočale na izvajanje specifičnih dejavnosti, se je naftni gigant Rockefeller odločil, da bo z ustanovitvijo ene, korporativno vodene fundacije različnim organizacijam izplačeval honorarje, da se bodo lahko spoprijemale z reševanjem problemov. V ta namen je Rockefeller, kljub opozorilom politikov, češ da zna to voditi v nedemokratične politične prakse, v ameriškem kongresu agresivno lobiral za ustrezna pravna zagotovila. In jih tudi dobil.
Rojstvo novodobnih, gigantskih fundacij, kot je Rockefellerjeva, pa zaznamuje še ena novost. S pojavom kapitalističnega načina produkcije in moderne države v 18. stoletju se je močno spremenilo tudi dojemanje dobrodelnosti, torej kaj sploh šteje kot darovanje in kaj je zgolj nesmiselno metanje drobtinic mimoidočim brezdomcem.
Za prvega utemeljitelja moderne filantropije velja industrialec Andrew Carnegie in njegov tekst Evangelij bogastva iz leta 1889. Carnegie v svojem delu daje napotke, kako naj premožni, preden preminejo, ravnajo s svojim bogastvom. Evangelij bogastva na piedestal postavlja glas takrat novonastalega razreda industrialcev, ki so menili, da je klasična dobrodelnost, kot jo je izvajala katoliška cerkev, mrtva. Ta razred se je zdaj – vsaj navidezno – zavzemal za to, da se odpravi vzroke za beračenje, ne pa, da se jih blaži z nekontroliranim razdeljevanjem denarja revnim. A izkaže se, da nadomestitev uveljavljenega neposrednega podkupovanja podanikov z ustvarjanjem potencialno koruptivnih delovnih mest in izvajanjem spornih političnih ter poslovnih praks verjetno še manj prispeva k občemu dobremu. To pa zato, ker je logika delovanja gigantskih privatnih fundacij in njihovih podrepnih organizacij naravnana k ustvarjanju dobičkov znotraj logike tržnih kapitalističnih odnosov.
Za naslednji primer si poglejmo Fundacijo Billa in Melinde Gates, katere dejavnost je raznovrstna, čeprav so njeni lastniki v prvi vrsti zgolj podjetniki. Gates in nevladne organizacije pod dometom njegove fundacije slovijo po tem, da lobirajo za financiranje zasebnega šolstva in kmetijstva ter za razvoj farmacevtskih izdelkov, denimo različnih cepiv, ki jih preizkušajo v Afriki in Indiji in zaradi katerih je v preteklosti umrlo ali pa bilo oškodovanih na stotine otrok.
Posebej alarmantni so tudi dobički, ki jih je fundacija požela med obvladovanjem koronavirusne pandemije. Gates je takrat namenil več kot milijardo dolarjev za razvijanje protikoronskega cepiva. Večina zneska je poniknila v roke Oxfordski univerzi in Jenner Institutu, glavnima akterjema pri razvijanju cepiva. Gates je pri tem poskrbel predvsem za patentiranje svojega produkta pri farmacevtskem gigantu AstraZeneca in se v dobrem letu okoristil za deset milijard dolarjev. Medtem ko so revnejše države s šibkejšimi gospodarstvi dobesedno prodajale svoje bogastvo, da so lahko dostopale do cepiv, pa so zahodne države cepiva skladiščile in po pretečenem roku celo uničevale.
Bogatašem tipa Gates je »ljubo« področje delovanja tudi kmetijstvo. Gates v ZDA velja za največjega lastnika zasebne kmetijske zemlje, saj poseduje 270 tisoč hektarjev obdelovalnih površin v 18 zveznih državah. Gates se skupaj s peščico bogatih, npr. vodij kmetijskih multinacionalk, kot so Fiji ali pa The Wonderful Company, rad predstavlja kot prijatelj povprečnega kmeta, v praksi pa jih s kupovanjem zemlje razlašča in nato v okviru večjih obdelovalnih konglomeratov zaposluje pod občutno slabšimi delovnimi in plačilnimi pogoji. Omenjeni akterji veliko stavijo tudi na promocijo okoljske ozaveščenosti. Večinoma je to le gola retorika, ki skuša prikriti, da se večina kmetijskih obratov pod sponzorstvom korporativnih gigantov zares ne loteva reševanja izzivov zmanjševanja toplogrednih plinov in uničevanja obdelovalne zemlje zaradi uporabe okolju škodljivih sredstev.
Kupovanje zemlje s strani različnih fundacij je neposredno povezanos kolonializmom in imperializmom. Podobno kot njihovi predhodniki, evropski prišleki, ki so na novo odkritih ameriških tleh pregnali in pobili Indijance ter jih navsezadnje strpali v rezervate se tudi filantropski mogotci po pridobitvi svojih posesti poslužujejo taktik razseljevanja in izkoriščanja ljudi na območjih zarobljene divjine. Pod zastavo ekologije predele gozdov in step fundacije koristijo za vzpostavljanje turističnih rezervatov, seveda na račun zdravja lokalnega gospodarstva, ki je močno odvisno od naravnih virov zarobljenih območij.
Investicijski pečat druge poznane filantropske korporacije, Sorosove Open Society Foundation, je medtem veliko bolj očiten predvsem na področju medijev in ideološkega propagiranja – t. i. mehke moči (angl. soft power). Pod zastavo varovanja človekovih pravic Soros financira kopico nevladnih organizacij (denimo Human Rights Watch (HRW), h kateremu rada donira tudi ameriška Osrednja obveščevalna agencija), ki ščuvajo k menjavi oblasti v državah, naravnanih proti zahodnemu imperializmu, kot sta Kitajska in Kuba, ali pa Venezuela, saj so to domnevno avtoritarni, povprečnežu neprijazni režimi (v resnici pa predvsem trn v peti dobičkom kapitalizma). Vseeno se človek vpraša, zakaj HRW podpira prav tako nepravične in nehumane ameriške ekonomske sankcije proti Venezueli in Kubi, zaradi katerih je (posredno in neposredno) umrlo že na deset tisoče ljudi.
Pri tem je zanimiva prisotnost organizacij, ki jih financira Soros, na jugoslovanskih tleh v osemdesetih letih. Ker je Komunistična partija Jugoslavije redno tišala tako uradne kot neuradne kritike nepopolnega socialističnega sistema, se je lahko opozicija proti njenemu monopolu razvila samo na obronkih sistema. Med glasnimi kritiki jugoslovanskega socializma so bili pravzaprav sami podporniki ideje socializma, ki so platformo za izražanje svojega nezadovoljstva mimo partijske birokracije in takrat vzpenjajočih se ksenofobnih nacionalističnih akterjev našli prav pod okriljem filantropovih struktur. Ena izmed glavnih pomanjkljivosti režimov, kot je bila SFRJ ali pa Sovjetska zveza (ali pa kakšen podoben režim danes), je verjetno ravno odsotnost neposrednejše oblike demokracije, kar so lahko izkoriščale različne sile z oblikovanjem novih think tankov in institucij, kjer so se valile glavne figure jugoslovanskega osamosvajanja in raznorazni nasprotniki socializma.
Kako pa človekoljubni mogotci vplivajo na področje medijske in novinarske produkcije? Tu so vplivi raznoraznih zahodnih zasebnih fundacij zahrbtni in subverzivni. Na udaru so predvsem manjše, finančno prikrajšane (prekarne) organizacije in skupinice, ki so v upanju po zagotovitvi stalne finančne infrastrukture pripravljene prilagajati strukturo svojega delovanja. To se pravzaprav ne dogaja z neposrednim čislanjem imena donatorja ali njegovih ideoloških stališč, temveč predvsem s popolno depolitizacijo vsebin, ki jih medij producira, ter novačenjem temu primernega »priporočenega« osebja in kadrov. Mediji po prejemu financ s strani zasebnih dobrodelnih fundacij več ne pokrivajo problematik velikih geopolitičnih tektonskih premikov (npr. vojne v Ukrajini, pučev v Afriki, imperializma in neoliberalizma), temveč se osredotočajo zgolj na nišne, bombastične teme lokalnega življenja, povezanega s subjektivnimi utrinki (izpovedmi) o temah človekovih pravic (seksizem, rasizem, itd.) – odvisno, kdo jih financira. Omenjene teme so seveda izredno pomembne, a v svoji pravi veličini zaživijo zgolj v okviru tehtne materialistične analize, ki lahko pokaže na vzroke njihovega nastanka in priporoča konkretne načine reševanja nastalih nepravičnosti.
Zasebna filantropija z investiranjem v šolstvo prav tako briše meje med poslom in izobrazbo. Izginja nekoč tradicionalen poudarek na humanističnem šolanju in posedovanju znanja zavoljo njega samega ali pa moralnih vrednot, temveč se poudarek daje na obvladovanje poslovnih in tehničnih veščin, npr. na področju računalništva in tehnologije. Teh veščin se otroci najbolje in najbolj učinkovito priučijo ravno v zasebnih šolah, ki pa so nekomu brez ustreznega predhodnega uspeha, družinskega statusa, ali pa preprosto zgolj ekonomskega stanja, popolnoma nedosegljive. Zasebne šole pod finančnim tokom filantropov so v tem smislu valilnica bodočih menedžerskih in upravljavskih razredov, ki bodo nastopali kot tehnično-administrativna opora pozno-kapitalistične infrastrukture.
Kako torej ustrezno reformirati obstoječi sistem delovanja dobrodelnih fundacij, da bo postal bolj pravičen in egalitaren? Za začetek je pomembno, da začnejo te fundacije bolj neposredno odgovarjati zahtevam javnih politik, ki morajo poskrbeti za ustrezne regulativne mehanizme. Naravnost kriminalno je dejstvo, da je glavni pogoj za njihov obstoj predvsem neusahljiv denarni tok prvotnih donatorjev, ki lahko skupaj s poljubno izbranim krogom ljudi za neomejen čas odločajo o dejavnosti fundacij.
Spremeniti se mora tudi način obdavčevanja in financiranja. Namesto, da posamezni projekti nastopajo kot davčne oaze (pralnice denarja), oglaševanje imen bogatih ali pa investicije, ki skušajo iztisniti karseda veliko profita, je nemara čas, da postanejo predvsem prokuristični dodatek k obstoječemu življenju trenutno močno podhranjene javne sfere. Sam menim, da je to možno le prek obsežne nacionalizacije in socializacije bogastva dobrodelnih mogotcev, ki bo v njihovih zasebnih rokah vedno le funkcija dobro izpeljane poslovne sheme.
Matej Trontelj
VIRI
Bond, S. (2011): Philanthropy in ancient times: some early examples from the Mediterranean. Sofii.org.
Mauss, M. (1996): Esej o daru in drugi spisi. ŠKUC.
Norton, B. (2020): Billionaire-Backed Human Rights Watch Lobbies for Lethal US Sanctions on Leftist Govts as Covid Rages. Consortiumnews.com.
Reich, R. (2018): Just Giving: Why Philanthropy Is Failing Democracy and How It Can Do Better. Princeton University Press.
Scott, M. (2019): What’s Wrong with Philanthro-Journalism?. Niemanreports.org.
Soskis, B. (2014): Both More and No More: The Historical Split between Charity and Philanthropy. Hudson.org.
Tilak, J. B. G. (2006): Private Higher Education: Philanthropy to Profits. Iz poročila Higher Education in the World organizacije Global University Network for Innovation. Palgrave Macmillan.
ilustracija: ©2023 Zala Reberc
