Status samozaposlenih v kulturi je v družbi, ki kljub nenehnemu propagiranju enakopravnosti in medsebojne solidarnosti deluje po principu »kdor ne dela, naj ne jé« že od nekdaj deležen posebnih razprav. Še vedno si namreč zastavljamo vprašanja, ki preizprašujejo pomembnost dela slikark, filmskih režiserk, pisateljic, producentk ali drugih umetnic, ki se, prisesane na državni denar, otepajo dejanskega dela, kajti to od človeka terja vsaj malo fizičnega napora, žuljavih rok in splošne fizične izčrpanosti (uporaba ženskega spola nikakor ni naključna, saj bi v državi, ki še vedno favorizira moške avtorje, odgovor na vprašanje o smiselnosti dela moških umetnikov našli precej lažje).
Razlog, da umetnosti še vedno ne vidimo kot delo, temveč kot nujno zlo, s katerim se navadno ukvarjajo privilegirani prebivalci osrednje Slovenije – in to nikakor ni daleč od resnice, se skriva v prepričanju, da je umetnikovo delo danost, nikakor pa ne poklic, ali še huje – nujnost, da umetniško delo, idejo, uprizoritev ali drugo vrsto svojega izraza umetnica oz. umetnik deli s publiko. Hegel v svojih Predavanjih o estetiki nujnost za produkcijo umetniškega dela vidi prav v projiciranju samega sebe v okvir zunanje stvarnosti: »Človek to počne, da bi kot svobodni subjekt tudi vnanjemu svetu odvzel njegovo nedostopno tujost in v podobah reči užil zgolj vnanjo realnost samega sebe.«
Proces ustvarjanja in umetnikovega tolmačenje sveta ne samo zase, temveč za širše občestvo, tako ostaja individualen in spremenljiv – včasih osvobajajoč, spet drugič težaški in izčrpavajoč – zaradi česar mu je težko postaviti ceno (vendarle gre za nujnost, ki bi jo umetnik tudi ob odsotnosti plačila izpljunil), ki bi bila na eni strani pravična, na drugi strani pa razumljiva tistim, ki procesa ustvarjanja ne razumejo in ga niti ne želijo razumeti. Tako ne moremo govoriti o urni postavki za vsako zapisano stran, še manj za vsako rojeno idejo, za ure in ure premišljevanja, popravljanja, črtanja in kopanja po samemu sebi ter nenazadnje za prazen tek, ki je zvesti spremljevalec vsakega ustvarjalca.
Davorin Lenko je v nedavni kolumni Kdaj izide knjiga in zakaj tako veliko časa zreš v prazno? opozoril na pisateljevo pomanjkanje občutka napredka. Pisatelj, pa tudi drugih vrst umetnik, si namreč ob koncu svojega delovnega dneva ne bo mogel izračunati, koliko je na ta dan zaslužil, če sploh kaj, niti ne bo mogel oceniti, če mu bo njegovo ustvarjanje, ki terja svoj čas in energijo, v prihodnjih mesecih omogočilo golo preživetje. Smiselnost svojega početja in nagrado zanj bo lahko ocenil šele po izidu ali objavi, ki pa sta pri še neuveljavljenih avtorjih (pa tudi uveljavljenih) redko dogovorjena vnaprej, kar ustvarjalca vsakič znova pahne v cikel negotovosti in ponovnega preizpraševanja svojega početja, ali kot pravi pisatelj sam: »In če za knjigo, ki jo je človek pisal štiri leta, skupno res dobi recimo 12.000 evrov (recimo: štipendija plus honorar plus honorarji objav odlomkov plus honorar za kak nastop itd.), je to preračunano na mesece precej mizerno, po drugi strani pa mi je nekoč uspelo s petnajstimi minutami dela zaslužiti 1.000 evrov. Odstopanja so lahko bizarna, a definitivno jih ne moremo načrtovati.« (Lenko 2023)
Prav ta odstopanja in umanjkanje predvidljivosti zaslužka od umetnice oz. umetnika terjajo posebno vrsto iznajdljivosti, tudi prilagodljivosti ter razpetosti med tistim, kar bi radi počeli, in tistim, kar je zavoljo finančne stabilnosti treba/nujno početi. Status samozaposlenega v kulturi naj bi sicer ustvarjalcem omogočil, da ti lažje prebrodijo vmesno obdobje praznega teka, ko čakajo na naslednji projekt, kar pa jim je sicer omogočeno šele, ko/če je posamezniku poleg statusa samozaposlenega v kulturi podeljena še pravica za oprostitev plačevanja prispevkov za socialno varnost, ki od februarja 2023 dalje znaša 463,87 evra. V takem primeru je ustvarjalka ali ustvarjalec dolžan ostati znotraj določenega cenzusa, kar za leto 2023 pomeni, da njihov povprečni dohodek zadnjih treh let ne sme presegati 20.905,61 evra.
Sistem finančne podpore samozaposlenih v kulturi se tako navzven zdi vzdržen in ob nerazumevanju sistema dela samozaposlenih celo zavidanja vreden, a je na celotno zadevo treba pogledati od bližje. Pogoji dela samozaposlenih namreč niso usklajeni z nikakršnimi delavskimi pravicami, še manj z zakonsko določeno minimalno plačo ali s plačilom bolniške odsotnosti (razen če je odsotnost daljša od trideset dni). Prav tako njihovo delo ni zamejeno z osemurnim delovnikom, (snemanja reklam in filmov še vedno trajajo 12 ur na dan), s plačilom potnih stroškov na katerega od festivalov, predstavitev knjig in nujnih projekcij filmov. Prostor in pripomočke za delo si morajo samozaposleni v celoti financirati sami (razen če se jim uspe prebiti skozi pogoje razpisov za oddajo umetniških ateljejev), prav tako pa morajo biti ves čas na lovu za naslednjim projektom, ki jim bo, kljub temu, da se morda prekriva s projektom, na katerem že delajo, omogočil prebroditi mesec. Tak sistem hiperprodukcije umetnosti, ki namesto iz nujnosti nastaja iz preživetvene potrebe, pa producira površno umetnost, pospremljeno s še celo vrsto delavcev v kulturi, ki zrejo v oči lastne izgorelosti.
Sistemskega podeljevanja statusa samozaposlenih v kulturi in pravice do plačila prispevkov zato nikakor ne smemo razumeti kot edini pravi način podpore umetnikov, saj je status problematičen na več področjih. Ne le, da razreševanje vlog traja nerazumljivo dolgo (tudi več mesecev), temveč je tudi presoja upravičenosti statusa za posamezna področja umetnosti odvisna od precej zaprašenih pogojev, ki naj bi po mnenju ministrstva ločila zrno od pleveli, vrhunsko umetnost od povprečne in slednje zato manj vredne podpore. Tako mora denimo dramaturg, ki je v Sloveniji na področju dramaturgije precej nezaposljiv, z željo po pridobitvi pravice za plačevanje prispevkov izpolnjevati naslednje pogoje: »najmanj 6 dramaturgij javno izvedenih v JZ ali NVO na področju kulture ali 2 avtorstvi oziroma 3 uredništva objavljene strokovne monografije oziroma 15 strokovnih prispevkov v referenčnih publikacijah ali 6 avtorstev priredb (dramatizacije, scenariji), ki so bile javno izvedene v JZ ali NVO na področju kulture ali najmanj 3 sezone umetniškega vodenja (gledališke oz. glasbene institucije, nevladne organizacije, festivala) ali najmanj 3-letno selektorstvo referenčnega festivala«. Ob vsem tem mora dosegati tudi kriterij kakovosti, ki ga dokazuje z nagradami in medijskimi odzivi, v primeru dramaturgij torej z gledališkimi kritikami, ki pa jih, ironično, zaradi splošnega nezanimanja in nedonosnosti piše čedalje manj ljudi.
Tako denimo dramaturg, literat ali druge vrste umetnik, ki je ravno zaključil študij in težko izpolnjuje navedene pogoje, trči ob pomembno spoznanje, s katerim se bo bodel naslednjih nekaj let, ko bo kolebal med vztrajanjem v svojem poklicu ali lastno ukinitvijo: treba bo stisniti zobe, nabrati (pre)potrebne reference, četudi to pomeni delo brez obljubljenih honorarjev, ali pa se bo do obljubljenega honorarja potrebno dokopati z iznajdljivim izstavljanjem računa prek prijatelja, znanca, celo prek avtorskih agencij. Ministrstvo za kulturo s svojimi razpisi namreč ne predvideva pomoči, ki bi funkcionirala po principu »hitrejši vstop mladih na trg dela«, temveč si vztrajno zatiska oči, da prekarne oblike dela ne obstajajo, ali pa obstajajo v obvladljivi meri, ki je še sprejemljiva za ignoranco možnih rešitev.
Seveda pa imetnike statusa samozaposlenih v kulturi z odobreno pravico do prispevkov ne smemo razumeti le kot ljudi s skrajnega roba družbe. Obstajajo tudi taki, ki so si s svojo iznajdljivostjo našli način, da kljub statusu, ki se ga je prijel nekakšen negativni prizvok, živijo spodobno, ker jim ob grožnji preseganja cenzusa (ki je – ne razumimo se narobe – absurdno prenizek), račun namesto njih izstavi kdo drug. In spet – ne razumimo se narobe – ta iznajdljivost ni problem samozaposlenih v kulturi, temveč državnega sistema, v katerem vsi iščejo krivine in ovinke, ki bi nas pripeljali mimo državne blagajne.
Z nizkim cenzusom, ki nas prepričuje, da mora biti umetnik a priori skromen in ponižen, se v družbi še vedno razrašča prepričanje o nedobičkonosnosti umetnosti in parazitstvu umetnika, ki bo slej ko prej do kosti izsesal državo, saj sam ni sposoben ustvariti dovoljšnega dobička, ki bi mu omogočil preživetje. Prepričani smo, da umetniku ne sme iti dobro, saj v nasprotnem primeru razlog za njegov uspeh iščemo v davkoplačevalskem denarju, ki bi moral pripadati ranljivejšim skupinam in pomembnejšim projektom. Prav zato pa bi morale obstajati spodbude in oblike pomoči, ki bi umetnika postopoma pomagale postaviti na noge, da bi ta naposled postal, če ne popolnoma samostojen, pa vsaj samostojnejši. To pa je mogoče šele z izgradnjo zdravega in pravičnega okolja umetniškega ekosistema, znotraj katerega obstajajo zagotovljeni in smiselni honorarji, ki so usklajeni z delavskimi pravicami in s specifiko vsake umetnosti posebej.
V skladu s tem bi se skoraj nujno moralo propagirati prepričanje o vrednosti umetnosti in umetnika (tudi s tem, da se javnosti pokaže donosnost denimo filmske umetnosti, založništva, tudi arhitekture, ki močno pripomorejo k višjemu BDP-ju), ki mora biti za svoje ustvarjanje tudi primerno plačan. Le tako bomo prišli do družbe, ki bo, namesto na zastonjkarski Prešernov dan, polnila galerije, muzeje in knjižnice tudi na običajen dan, ko je za ogled razstave, opere ali drugega kulturnega dogodka potrebno plačati (kulturno) vstopnico.
Eva Kučera Šmon
VIRI
Lenko, D. (2023): Kdaj izide knjiga in zakaj tako veliko časa zreš v prazno?. AirBeletrina.
Pravno-informacijski center (2010): Priloga I: Specializirani poklici na področju kulture in kriteriji izjemnega kulturnega prispevka za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost.
ilustracija: ©2023 Zala Reberc
