Lansko pomlad je ameriški predsednik Joe Biden prekinil umik vojaških sil iz Somalije, ki ga je dve leti pred tem zaukazal njegov predhodnik Donald Trump. Konec aprila, ko je poslanec republikanske stranke Matt Gaetz v predstavniškem domu ponovno izpostavil željo, da se ameriški vojaki z Afriškega roga vrnejo domov, ga je večina preglasovala. Po poročanju BBC-ja Biden ponovno vojaško intervencijo v regiji opravičuje s sklicevanjem na (večno) grožnjo radikalnih islamističnih milic, posebej Al Šababa pod sponzorstvom teroristične organizacije Al Kaida. Biden se je hkrati v okviru letošnjega Nacionalnega akta za avtorizacijo obrambe zavzel, da bo podpiral politiko ene, združene Somalije. Zaradi zapuščine kolonializma sicer tradicionalno klanovsko, plemensko somalijsko ljudstvo danes sploh ne poseduje enotne države, temveč je razdeljeno na sedem federativnih območij, nekoč pripadajočih Italiji, Veliki Britaniji in Franciji.
Kljub konstantnemu zavojevanju v takšni ali drugačni obliki pa so polpreteklo zgodovino Somalije zaznamovali tudi redki (tako uspešni kot neuspešni) poskusi vzpostavljanja neodvisne države. Kakšno vlogo so pri tem igrali (in igrajo) različni faktorji, kot so vera (islam), klanske in družinske povezave ter osrednje politične oblasti? Kako so na te faktorje vplivali mednarodne geopolitične razmere? Si Somalija danes sploh lahko opomore in se ponovno poda na pot nacionalne samoodločbe?
Dvoličnost ameriškega predsednika in njegove administracije ne bi mogla biti bolj očitna. Preden je pristal na zagovarjanje ideje o enotni Somaliji, je Biden leto poprej z eno izmed secesionističnih federativnih držav, Somalilandom (območjem na severu Somalije), podpisal pogodbo o zavezništvu in oboroževanju. Januarja letos se je osebje vojaške organizacije Combined Joint Task Force – Horn of Africa (CJTF–HOA) sestalo z osebjem somalilandske administracije v mestnem pristanišču Berberi. Organizacijo, ki spada pod domeno US AFRICOM, podružnice vojaške zveze NATO preko Evropskega bojnega poveljstva, sestavlja 20 nacij (med drugim Kenija, Etiopija, Džibuti in sama Somalija), in se (vsaj na papirju) zavzema za vzdrževanje miru in politične stabilnosti na območju Afriškega roga. CJTF–HOA je tako napovedala, da bo pričela z obsežnimi vojaškimi vajami in operacijami proti terorizmu na območju Afriškega roga, Bocvane, Kenije in okoliških držav.
Pod zaščito ameriških in angleških »humanitarcev« si somalilandski secesionisti in njihovi federativni rivali v Puntalandu že manejo roke pred potencialnimi dobički. Sever Somalije je namreč bogat z rudninami in nafto, za katerimi se slinijo v državo deroča tuja podjetja, kot je denimo Genel Energy, registrirano na londonski borzi. Prav tako ne gre zanikati, da je rog Afrike eno izmed najpomembnejših geostrateških lokacij na svetu, saj meji na Rdeče morje, kjer potekajo glavne pomorske trgovske poti med Daljnim vzhodom in Zahodom. Letno se v Rdečem morju namreč obrne več kot deset odstotkov vse svetovne trgovine – samo dnevno se po tej trgovski poti prevaža okoli 6,2 milijona litrov nafte in 50 ton kmetijskih proizvodov.
Zaradi geografskih omejitev (puščav in goratih območij) je somalijsko ljudstvo razpršeno na štiristo tisoč kvadratnih kilometrov obširnem območju. To območje sta v 19. stoletju Združeno kraljestvo in Italija postopoma (in ne brez primerov nasilnega posredovanja) razdelili na dva dela (britanski oz. somalilandski ter italijanski protektorat), zajetna somalijska manjšina pa je padla v (ne)milost francoskih zavojevalcev, ki so ustanovili kolonijo v Džibutiju. Kraljevina Abesinija (današnja Etiopija) si je medtem priključila vzhod somalijske države, natančneje območje Ogaden.
Problem arbitrarno določenih meja sicer ni lasten le Somaliji, pač pa tudi ostalim koloniziranim afriškim državam, posebej Eritreji, Etiopiji, Sudanu, Ugandi in Keniji. Zaradi umetne razdelitve se omenjene države še danes soočajo z zelo težko nalogo: kako v moderno nacijo povezati razseljena ljudstva z različnim tradicijskim, jezikovnim in kulturnim ozadjem ter kako v aktu povezovanja ne uničiti/napasti svojih sosed, še posebej, če nanje pritiskajo interesne sile.
Novo začrtanim mejam se je morala prilagoditi tudi že obstoječa somalijska družbeno-politična sfera. Steber somalijske države je zaradi puščavskega značaja in boja za preživetje že tisoče let sistem klanov. Ker so Somalijci večinoma nomadsko ljudstvo, je pripadnost klanu, poleg osebnega imena, eden od redkih načinov identifikacije posameznika. Pripadnost specifičnemu klanu namreč izpričuje družbeni razred in regijo izvora osebe, hkrati pa zagotavlja varnost v obliki prijateljskih in družinskih povezav. Vredno je poudariti, da po mnenju strokovnjakov za zgodovino Somalije, kot je Ioan M. Lewis, tak sicer arhaičen družbeni sistem (v smislu neproduktivnosti in nerazvitosti produkcijskih sil) sam po sebi nikoli ni pomenil nevarnosti zdrsa v popolno medklansko rivalstvo in anarhijo, kot vlada danes.
Somalija je bila tekom stoletij podrejena celi paleti zunanjih vladarjev, denimo Omancem, Zanzibarcem ali pa Otomanskim Turkom. Ti akterji niso zares posegali v vsakdan klanovskega življenja, v okviru katerega so sicer obstajali spori, a niso dosegali vojaških razsežnosti kot v polpretekli zgodovini. Evropski kolonialisti pa so razparcelirali somalijski teritorij in njegove prebivalce vpeli v različne tipe institucionalnega ogrodja, s katerim so bili stari klanovski običaji in pravo nekompatibilni. Medtem ko so Britanci svojemu protektoratu poveljevali v obliki posrednega sistema, ki ga je sestavljala domača buržoazija in lojalisti, si je Italija s popolno razpustitvijo nomadskih zakonov in običajev ter vpeljavo rimske zakonodaje jug države podjarmila s trdo roko. Uničene so bile tudi praktično vse vzpostavljene trgovske povezave, ki so poganjale somalijsko gospodarstvo.
Začetni osamosvojitelji, kot sta bila Sayyid Muhamad in njegovi (neuradni) nasledniki, Somalijska mladinska zveza, so bili pri ustvarjanju samozadostne in neodvisne Somalije neuspešni. Vojaške pohode Muhamada in njegovih islamističnih dervišov so med leti 1896 in 1925 Britanci skupaj z ostalimi prišleki brutalno zatrli. Ko je po drugi svetovni vojni naloga izgradnje sodobne države na večinoma miren način padla v roke nacionalistični Somalijski mladinski zvezi, pa je bila ta večinoma neuspešna, saj so se njeni politični predstavniki in birokrati kalili v šolah, ideoloških aparatih in institucijah starega nepravičnega in trdovratnega kolonialnega režima. Država kljub težko izborjeni neodvisnosti ni pometla z močno odvisnostjo od bivših zunanjih gospodarjev, rezultat tega pa je bila ekonomsko neučinkovitost, korupcija, klientelizem in spori med posameznimi klani.
Deloma se je zahodnemu kapitalističnemu družbenemu modelu in nekaterim njegovim slabostim uspelo ogniti le generalu Mohamedu Siadu Barreju, ki je leta 1969 skupaj s peščico lojalnih poveljnikov v somalijski vojski izvedel državni udar. Ko je prišel na oblast, se je Barre s podporo Sovjetske zveze in v imenu »znanstvenega socializma« prvi v zgodovini somalijskih voditeljev lotil obsežne nacionalizacije pomembnih panog in infrastrukture, obsežnih kampanj izobraževanja, ideološkega propagiranja in standardizacije somalijskega jezika. Z naštetimi ukrepi, predvsem pa z materialno preskrbo revnejših predelov države in z izboljšanjem življenjskih razmer, mu je za nekaj časa uspelo umiriti tudi klanska rivalstva.
Stolček je Barreju spodneslo njegovo trmoglavo vztrajanje pri načelih somalijske enotnosti in nedeljivosti. Hotel je namreč, da se Etiopija odpove Ogadenski planoti, območju, kjer živi zajetna somalijska manjšina. Ker Barre ni hotel pristati na predloge svojih komunističnih zaveznikov, ki so predlagali, da z Eritrejo ustanovi nekakšno marksistično federacijo, je zaradi potratne vojne v Ogadenu, ki se je končala z razsulo somalijsko ekonomijo, leta 1991 nazadnje bil izgnan zaradi upora Somalijskega nacionalnega gibanja in nekaj klanovskih vojskovodij in paravojaških skupin.
Barreju nedvomno lahko očitamo pretiran avtoritarizem, diktatorstvo in razsipen militarizem. Po drugi strani je s konkretnimi materialnimi ukrepi za določen čas uspel stabilizirati sicer razklano somalijsko državo. Vse od njegove odstavitve je Somalija pogreznjena v nenehne boje med posameznimi klanskimi, islamističnimi in vojaškimi frakcijami. Zaradi pereče družbene situacije (lakot in nasilja) je bila večkrat primorana posredovati Organizacija združenih narodov, ki je bila bolj kot ne neuspešna. Še več: Združenim narodom se očita, da so s pošiljanjem čet na somalijska tla še dodali k bohotenju vojne ekonomije, stopnjevanju konfliktov med posameznimi akterji in jačanju moči klanovskih vojskovodij. Takšne in podobne nevšečnosti bi lahko preprečila samo ustrezna vzdržnost in nevmešavanje ameriške zunanje politike, ki po sesutju Sovjetske Zveze v Barreju ni več videla resnega zaveznika in je Somaliji odtegnila denarno pomoč, s tem pa poskrbela za nadaljnje destabiliziranje.
»Humanitarost« zahodnih sil, ki naj bi bila povod za intervencijo v lokalno politiko, je bila torej zgolj pretveza. Predvsem od leta 2001, ko je George Bush mlajši po napadih 11. septembra napovedal vojno proti terorizmu, na somalijskih tleh klijejo radikalne islamistične milice. Najmočnejša (in najbolj destruktivna), a nekoč zmernejša izmed teh milic, Al Šabab (arabska beseda za mladino), je sprva delovala kot vojaško okrilje stranke Zveze islamskih sodišč. Ta je nastala kot kompromis med desnimi in levimi islamističnimi intelektualci in politiki (zagovorniki šeriatskega prava) ter načeloma uživala naklonjenost somalijskega prebivalstva, saj je z zagotavljanjem socialne preskrbe in z glajenjem trenj med posameznimi vojskovodji do leta 2006 prevzela oblast nad jugom države.
K radikalizaciji Al Šababa je pripomoglo več potez ameriškega establišmenta. Ameriška elita je z medijskim oblikovanjem podobe Somalije kot centra desničarskega, salafističnega ekstremizma in z neposrednim financiranjem posameznih klanovskih vojskovodij, odgovornih za nestabilno situacijo in nasiljem nad muslimani, od Zveze odtujila zmerne politične elemente in dala zagon desnim islamistom. Nadalje sta Amerika in njen marionetni režim v obliki somalijske tranzicijske vlade s podporo nezakonite etiopske invazije leta 2006 proti bojda ekstremistični Zvezi povzročila humanitarno katastrofo. Stranka je zaradi tega posledično propadla, marsikateri »jastrebi« iz Al Šababa pa so se zavoljo nadaljnjega upora proti tujim »nevernikom« in pridobivanju za to potrebnih resursov pridružili mednarodni teroristični organizaciji Al Kaidi, za katero dobro vemo, da je, s pomočjo Osrednje obveščevalne agencije, pomagala pri destabilizaciji sovjetskega režima, v 21. stoletju pa režimov v Siriji in Iraku.
Leta 2017 je izvolitev centrističnega Mohameda Abdullaha Mohameda, bolje poznanega pod vzdevkom Farmaajo, na predsedniški stolček Somalijce navdala z upanjem. Farmaajo se je lotil konkretne čistke korupcije v državnem aparatu in v vojski, zagotovil hudo potreben denar od Mednarodnega denarnega sklada, pričel z obsežnejšimi javnimi gradbenimi projekti in med epidemijo poskrbel za izplačilo denarne pomoči. Močno so se povišali tudi osebni dohodki in splošna gospodarska rast. Ko se mu je leta 2021 iztekel mandat, je vladal še vse do novih volitev proti koncu leta, ko ni bil ponovno izvoljen. Razlog za to je iskati pri skorumpiranosti somalijskega volilnega sistema, ki ne deluje po principu »en človek, en glas«, temveč je podaljšek volje klanovskih starešin in secesionističnih politikov v žepu Zahoda ter njihovih parlamentarnih delegatov. Ti so poskrbeli, da so se volitve leta 2021 iztekle v prid Farmaajevemu nasprotniku, nekdanjemu predsedniku Hassanu Sheikhu Mohamadu, ki je ameriškim, turškim in eritrejskim vojaškim silam ponovno odprl vrata za neskončen boj proti islamističnim fundamentalistom. Zahodnjakom pač ni v interesu, da se Somalija znebi tuje nadvlade in opusti status propadle države ter uredi odnose s sosednjima Eritrejo in Etiopijo, kot je to skušal storiti Farmaajo.
Mohamad bo morda res prioritiziral boj proti ekstremističnemu Al Šababu (sicer na račun somalijske suverenosti – uvažal bo predvsem tujo vojaško pomoč in strokovnjake, to pa se v preteklosti ni izkazalo za kaj prida učinkovito), a to gotovo ne bo dovolj, da se Somalija izogne prihajajoči socialni katastrofi. Zaradi posledic svetovne finančne krize in čedalje bolj nepredvidljivih okoljskih razmer kot učinka svetovnega onesnaževanja se skoraj 7 od 17 milijonov Somalijcev sooča z akutno prehransko negotovostjo, za podhranjenostjo pa trpi pol milijona somalijskih otrok. Zaradi pomanjkanja hrane in vode, kar je deloma posledica tega, da multinacionalke na tleh Somalije odlagajo nevarne odpadke, in pa konstantnih vojaških konfliktov, je bilo do zdaj razseljenih že milijon Somalijcev (približno šest odstotkov vsega prebivalstva).
Zdi se, da so tako osrednje kot lokalne somalijske oblasti pri reševanju teh problemov odpovedale. Glavni branik proti takšnim in podobnim nepravičnostim tako ostaja neodvisna Federacija somalijskih sindikatov, ki se z organiziranjem in povezovanjem revnih Somalijcev zavzema za boj proti (tujemu in domačemu) izkoriščanju, seksizmu ter primerom vojaškega in drugih oblik razrednega nasilja. Predstavniki somalijskih sindikatov so ob napovedi vrnitev ameriških in britanskih imperialistov v podporo Somalilandu in Puntalandu lani in letos organizirali kopico protestov, na katerih so izrazili željo po nacionalni enotnosti države.
Združenje posameznih secesionističnih območij v eno državo je pravzaprav v interesu večine Somalijcev. Secesionizmu nasprotuje celo zajeten del treh največjih klanov: Dhulbahante, Warsangeli in Gadabursi. Olje na ogenj priliva le klan Isak, ki je že od nekdaj gojil tesne povezave s Somalijskim nacionalnim gibanjem, ki je bilo zaslužno za uspešen državni udar proti Barreju, pri tem pa se je aktivno zavzemalo za nastanek umetno ustvarjenega Somalilanda.
Tako klanovske kot verske skupine so tekom polpretekle somalijske zgodovine torej igrale zelo kompleksno igro. Kljub manjšini pokvarjenih posameznikov te družbene skupine načeloma niso vedno služile reakcionarnim interesom. Po drugi strani pa ne moremo zanikati, da so, vsaj praktično gledano, predvsem poteze klanovskih starešin spontana reakcija na poskuse zunanjega zavojevanja. Predmoderni klanovski način življenja in družbena organizacija nista zadosten pogoj za kreiranje močne, suverene in neodvisne somalijske države. Prav zato so zunanji pritiski daleč največkrat v preteklosti krojili mednarodno podobo in notranjepolitično situacijo države.
Po drugi strani so klanovske družinske in tradicijske linije pač realno dejstvo, ki jih niso zmogli popolnoma premostiti niti sekularni, niti religiozni akterji, kljub temu, da se mnoge starešine smatrajo za neposredne potomce preroka Mohameda, arabščina pa velja za drugi de facto jezik v državi. (Kratkotrajne) uspehe določenih strank, kot je Zveza islamskih sodišč, ali pa Barrejeve Vrhovne revolucionarne skupščine lahko pripišemo predvsem organiziranju (sicer odsotnega) materialnega življenja in zagotavljanju varnosti. Za popularnost islamističnih voditeljev (tako skrajnih, militantnih kot zmernih) je zaslužen predvsem nonšalanten pristop zahodnih interesnih sil k zunanji politiki, v kateri prednjači uporaba sile pred sklepanjem diplomatskih dogovorov. Koliko dobrega je to naredilo, je jasno prav na primeru »propadle države«, kot je Somalija.
Zares suverena Somalija (na njenega pravega odrešitelja bomo očitno še morali počakati) bi se ozirala po praktičnih socialnih in ekonomskih ukrepih, ki sta jih v preteklosti uvedla Barre in Farmaajo. Država nujno potrebuje izgradnjo kritične zdravstvene, šolske, prehrambene in prometne infrastrukture, hkrati pa mora upoštevati gospodarsko-ekonomske potrebe še nemodernega, povečini poljedelskega in k živinoreji usmerjenega klanskega sistema.
Nenazadnje pa je nujno, da Somalija zakoplje bojno sekiro z ostalimi sosedami Afriškega roga, s katerimi si deli podobno kulturo, jezik in tradicije. Pereč je predvsem odnos s sosednjo Etiopijo, ki si v lase s Somalijo skače že stoletja, predvsem pa od 19. stoletja naprej, ko si je etiopijski cesar Menelik II. podredil območje Ogaden, kjer živi zajetna somalijska manjšina, da bi se ubranil pred evropskimi kolonialisti. Od kolonialne in postkolonialne dobe naprej se zunanje sile, med drugimi tudi nekdanje zaveznice (že razpadle) Sovjetske zveze stalno vmešavajo v notranje zadeve obeh držav. Ker je (vsaj če sklepamo na podlagi preteklih dejanj) malo verjetno, da se bodo za uspešnega mediatorja med državama izkazale ZDA ali pa pod njimi in evropskim diktatom delujoča Afriška unija, se morajo predstavniki obeh držav za mirovno iniciativo zavzeti samostojno, morda v okviru novih oblik povezovanja. Nujno je namreč na območju Ogadena, tako pravno kot materialno, urediti status somalijske manjšine, ki jo etiopijske oblasti že od nekdaj vojaško preganjajo in siromašijo.
Naslednji Somalijski paragon bo na vladni stolček nemara prilezel prav s postopnim zatonom zahodnih sil, ki ne bodo več zmogle nadzorovati svojih nikoli zares osvobojenih kolonij. Ker pa je politično-družbena situacija povsod po Afriki zaradi konstantnega obleganja teh sil (financiranja ekstremističnih islamističnih milic, izvajanja državnih udarov, načrtnega ekonomskega izkoriščanja) popolnoma nestabilna in ker lahko upravičeno pričakujemo, da bo takšna še kar nekaj časa (v zadnjem se času stopnjujejo pritiski na države, kot sta Nigerija in Burkina Faso,saj sta se uprli zahodnim političnim kolaborantom, kot sta Paul-Henri Sandaogo Damiba in Mohamed Bazoum), bo pomagalo dvoje.
Razmere v Somaliji (in marsikateri drugi afriški državi) bi lahko izboljšal že kak sredinski liberalni nacionalist, ki stavi na minimalne tržne protekcionistične ukrepe in socialne politike. Svetovno gledano pa trenutne tektonske premike na področju mednarodnega občevanja sproža proces dedolarizacije. Države globalnega juga se povezujejo v nove oblike tržnih in gospodarskih zvez, saj niso več pripravljene nositi posledic umetno sproženih finančnih kriz pod diktaturo ameriškega neoliberalizma. Omrežja, kot je BRICS, lahko Somaliji in ostalim afriškim državam (te v pričakovanju velikih koristi pod okrilje BRICS derejo v velikem številu kar prostovoljno) zagotovi močno potrebno in poceni kritično infrastrukturo (bolnice, šole, ceste, električno omrežje itd.) in na splošno uvede ugodno gospodarsko klimo. To so pač stvari, ki so jih do zdaj zahodni kolonialisti v gonji za dobičkom popolnoma zanemarili.
Izgleda, da prihaja čas sprememb, ki ga bo na vetrovih svobode prinesla v praksi realizirana volja afriških ljudstev ter resničnih zaveznikov globalnega juga.
Matej Trontelj
ilustracija: ©2023 Sebastijan Šmid
