Slovenski zdravstveni sistem je v silovitem razkroju, ki se nam trenutno odvija pred očmi v vsej svoji razsežnosti. Nisem zdravnik ali politik, sem študent ene izmed naravoslovnih smeri, povezanih z zdravstvom, z nekajmesečnimi delovnimi izkušnjami iz ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra. Pa tudi Ljubljančan, ki se mora voziti izven Ljubljane do osebnega zdravnika (in se zaveda, da je v resnici privilegiran, ker ga sploh ima). Sledeči sestavek ni poskus reševanja našega zdravstva na nekaj straneh. Je pogled skozi oči mladega, razmišljujočega študenta, izšolanega za svojo vlogo v zdravstvu, ki s prihodnostjo, ki ga tam čaka, ni kaj prida zadovoljen.
In nisem edini. Nezadovoljni s svojim položajem so zaposleni v domala vseh segmentih zdravstvenega sistema, zadnje čase pa to najglasneje izražajo zdravniki. Anomalije so bojda prisotne že več desetletij, urgentno stanje z začetka pandemičnega leta 2020 pa se še kar nadaljuje. Delovanje sistema temelji na kar že pričakovanih osebnih žrtvah določenih zaposlenih, ki gredo vsakodnevno preko svojih zmožnosti. Hkrati se zdravniki upokojujejo, prehajajo iz javnega sektorja v zasebnega ali v druge stroke, odhajajo v tujino. Družinskih zdravnikov, torej prvega in enega najpomembnejših stikov posameznika z zdravstvenim sistemom, je občutno premalo. Ljudje se zatekajo v centre za nujno medicinsko pomoč in v urgentne centre, po pomoč pa se obračajo tudi na farmacevte v lekarnah, ker se včasih drugam niti ne morejo.
Že več let smo navajeni na novice o negodovanju medicinskih sester, ki so nepogrešljiv vezni člen med zdravnikom in pacientom vsepovsod od operacijskih dvoran do družinskih zdravnikov. Še več, na vsak dan bolj stari »stari celini« potrebe po dolgotrajni oskrbi starejšega prebivalstva le še naraščajo, projekti za izgradnjo dodatnih domov za starejše in druge infrastrukture pa obstanejo (tudi) zaradi pomanjkanja negovalnega kadra. Javno zdravstvo so tudi administrativno in drugo podporno osebje, tehniki, fizioterapevti, laboratorijski delavci … Delo vseh je pogosto večizmensko, delovni pogoji sramotni, možnosti napredovanja slabe ali celo neobstoječe, plače so nizke in nekonkurenčne – nasploh so premalo cenjeni.
Zato vsi – od zdravnikov in medicinskih sester, ki do sedaj še niso obupali, do pacientov – eden za drugim stavkajo.
Verjetno najodmevnejša je stavka pacientov kot posledica iniciative Glas ljudstva, ki zahteva takojšnjo ustavitev razkroja slovenskega javnega sistema, ukinitev dvoživk in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, omogočiti vsakemu Slovencu dostop do zdravnika in usmeritev javnega zdravstva k potrebam pacientov, ne k dobičku koncesionarjev. Prišli smo namreč do točke, kjer posameznik lahko plačuje vsa zahtevana zavarovanja, pa mu ustavna pravica do osebnega zdravnika ni zagotovljena. Hkrati določene zavarovalnice ponujajo zavarovanja, ki omogočajo preskok čakalne vrste, seveda za ustrezno visoko plačilo, kar ustvarja še večjo neenakost in spodkopava sistem javnega naročanja (in zdravstva), kot da ta že tako ne stoji na dovolj trhlih temeljih. Živimo v času in okolju, kjer kapital kraljuje na čisto vseh področjih življenja. Če to drugod še nekako sprejmemo, pa je pri zdravstveni obravnavi slehernika potrebno potegniti črto. Vsak si zasluži enakopravno obravnavo, kjer je edini kriterij razvrščanja pacientov strokovna presoja nujnosti stanja. Zato se je treba proti s kapitalom pogojeni neenakosti v zdravstvu postaviti jasno in glasno, kar iniciativa Glas ljudstva (bolj ali manj uspešno) tudi počne.
Hkrati je stavko napovedal zdravniški sindikat FIDES. Zgodovinsko razdeljena interesna skupina, saj med mladimi in starejšimi generacijami zdravnikov obstajajo precej značilne razlike, tako v izkušnjah in obremenitvah kot v finančnem položaju. Vsi kronično nezadovoljni, z zahtevo po novem plačnem sistemu in ločenem plačilnem stebru zanje. Opisi 28-urnih izmen mladih zdravnikov, ki morajo na nujni medicinski pomoči več kot en cel dan obravnavati paciente v pretežno urgentnih stanjih, so zares pretresljivi. Vsi povrsti zatrjujejo, da taka oblika dela ni vzdržna na dolgi rok, še manj pa je zdrava za posameznika, ki jo izvaja. In ne samo, da je posamezni zdravnik tako na koncu izgorel in čedalje bolj zdravstveno ogrožen sam, trpijo tudi pacienti, ki niso deležni najboljše obravnave, ki jo zdravnik lahko nudi. Če sta obe strani na slabšem, zakaj potem že več let ni sprememb? Kdo je tisti, ki ustvarja in ohranja trenutne razmere, in komu je to v interesu? Zagotovo ne pacientom …
Zametki trenutne situacije zagotovo segajo v preteklost, kam točno verjetno niti nima smisla ugotavljati. Od leta 2020 do pomladi 2021 smo bili v krču epidemije, kjer smo o zdravju in zdravstvu govorili ves čas, pa vendar le o tistem najnujnejšem. Po razmerah z zametki avtoritarizma ob koncu zadnje Janševe vlade so novi obrazi prinesli nov val upanja v slovensko družbo, tudi na področju zdravstva. Za korenite premike je verjetno potrebno več časa, kot so ga imeli pristojni zaenkrat na voljo, vseeno pa jim je uspelo s svojimi naglimi potezami razjeziti številne deležnike v zdravstvu. Minister Bešič Loredan je stavkajoče paciente označil za ekstremiste, za stanje pa vsaj delno okrivil ljubljanskega župana. Ta mu je v svojem primerljivo ognjevitem slogu vrnil obtožnico. V petelinjenje je kmalu posegel premier, ki je svojega ministra (in podpredsednika vlade) za zaprtimi vrati očitno dobro stisnil v kot, da se je ta, kot osramočeni prvošolec po vzgojni lekciji, na novinarski konferenci županu javno opravičil. Minister se je nato pogajal z zdravniškim sindikatom in jim ponudil zvišanje plač za več plačnih razredov, kjer bi bili najbolj nagrajeni mlajši zdravniki in specializanti. FIDES takega razkoraka med mlajšo in starejšo generacijo ni želel sprejeti (čeprav sedaj že obstaja, le v diametralno nasprotni obliki). Naposled so se le uspeli dogovoriti in stavka zdravnikov je bila zadnji dan odpovedana.
Sočasno s pogajanji je bil premier taiste vlade na protestih. Kjer je podpiral oziroma po lastnih besedah zgolj poslušal zahteve ljudi, ki jih njegov minister diskreditira in označuje za ekstremiste. Protestniki sicer niso uperjeni proti vladi, je pa zdravstveni minister očitno uperjen proti njim. Hkrati pa trdi (tako je zapisano tudi v koalicijski pogodbi), da dela zanje; da postavlja »učinkovit, digitaliziran in finančno vzdržen zdravstveni sistem, ki bo vsem prebivalcem omogočil enakopraven dostop do zdravljenja, ko ga posameznik potrebuje«. Nekoč je bil poznan vse prej kot nasprotnik privatizacije zdravstva, sedaj pa je njegova moralna drža do tega ključnega vprašanja manj jasna.
Medsebojno obtoževanje in vehementni način ministrovanja torej ustvarja še dodatno zmedo in zapleta situacijo, da marsikomu ni več jasno, kaj je prav in kaj narobe. Še več, vzbuja čedalje bolj prevladujoč vtis, da iz takega sistema ne pride nič dobrega in da se ga več ne da rešiti. Situacija se zdi zapletena ter brez repa in glave, kar javnosti daje občutek vsesplošnega kaosa in stopnjevanja velike zdravstvene krize, čeprav se stanje prav veliko ne razlikuje od zadnjih let. Morda to komu lahko ustreza?
Zgodovina nas je naučila, da so v kritičnih razmerah potrebni odločni voditelji z jasnimi cilji in pripravljenostjo prevzemanja odgovornosti za posledice. Kot taka avtoriteta, ki je sposobna delati korake naprej, je bil izvoljen Robert Golob. Prav tako pa je jasno, da je kaos dobro sredstvo odvračanja pozornosti od dejanj, za katere nekomu koristi, da javnost v trenutku izvrševanja gleda proč. Čedalje bolj verjetno se zdi, da tudi naša, morda prekomerno podpihovana zdravstvena kriza nekomu koristi. Gradnje večmilijonskih investicij v zasebne zdravstvene ustanove, diagnostične centre in bolnišnice pod okriljem zasebnih zavarovalnic so projekti, ki se ne začnejo z danes na jutri, še manj pa se začnejo brez močnega zagotovila, da bodo zaživeli. Očitno nekdo pri odločevalskem vrhu ve, kakšna je načrtovana usoda našega zdravstva in kdo bo glavni dobičkar v prihodnosti.
Zdravje je vrednota slehernega izmed nas, ki jo za vse v enakopravnem obsegu omogoča le javno zdravstvo. Komurkoli so mikavni dobički in plačevanje zgolj zase, naj se ozre čez ocean v Združene države Amerike. Privatizirano zdravstvo na žalost pomeni, da tisti, ki imajo največ in že tako lahko živijo najbolj lagodno (torej zdravo), dobijo v primeru nezgode najboljšo oskrbo na svetu. Večina ostalih pa je nezmožna plačevati ustrezno visoke premije ter dela več, v bolj nezdravem okolju in pogosteje zboli. Takrat je slabše oskrbljena. Kar vodi v iskanje alternativnih rešitev, ki niso v skladu z uveljavljeno medicinsko stroko, in zgolj poglabljajo razkorak med najbogatejšimi in, žal, veliko večino ostalih. Zato se je treba privatizaciji zdravstva izogniti za vsako ceno.
Vse tri koalicijske stranke so podpisale zavezo k sodelovanju pri pripravi zdravstvene reforme. Nedavno je SDS dobrodušno pripravila seznam lastnih predlogov in priporočil za zdravstveno reformo, medtem ko se v času svoje vladavine sistemskega poseganja v zdravstvo, z izjemo občasnih astronomskih kriznih dodatkov in sumljivih naročanj medicinske opreme, niso želeli (ali upali) lotevati. Taisti preobremenjeni zdravniki, ki ne zmorejo svojega že sedaj povečanega obsega dela in zato stavkajo, so hitro zapolnili delovna mesta v mastno plačanih ambulantah za neopredeljene paciente. V tej zmedi protislovij je nekaj gotovo – stvari le niso tako črno bele, skriti interesi in pravi igralci na zdravstvenem polju pa (še) niso razkriti in javno znani. V kakšni vlogi v resnici nastopajo trenutni vladni odločevalci, predvsem premier in zdravstveni minister, od kod prihaja in kam se steka denar v slovenskem zdravstvu ter podrobnejša analiza zahtev Glasu ljudstva pa so vprašanja, na katere bomo iskali odgovore v prihodnjih prispevkih.
JVŽ
ilustracija: ©2023 Sebastijan Šmid
