Po soncu (Aftersun, 2022)
Oče (Paul Mescal) odide s hčerko Sophie (Frankie Corio) v letovišče v Turčijo, kjer bosta praznovala svoja rojstna dneva. Skupaj želita ujeti nekaj družinskega življenja ter se odklopiti in pozabiti na vse ostalo. Oče se je od Sophiejine mame ločil, zato sta na dopustu sama, a to njune medsebojne povezanosti ne uniči – njuna kemija je brezhibna. Sophie s seboj nosi kamero, s katero objektivira vse dogajanje, vsak pogled, vsak trenutek, vsako sekundo. Ne želi ničesar zamuditi. Kamera, ta metafilmski časovni stroj, se spominja namesto njiju, kar pomeni, da se lahko prepustita spontanosti trenutka. Želita izživeti vse tiste male bisere življenja, ki človeku vrnejo upanje, konec koncev očetu le njegova ljubezen do hčerke lahko vrne in zaceli stare spomine, travme in strahove. Po soncu, harmonična kompozicija Dej no (C’mon c’mon) Mikea Millsa in Sončnega zatona (Sundown) Michela Franca, izgleda kot fragment časa, ki ga rišejo nasmehi, objemi in solze, ki ne morejo skriti svoje melanholične minljivosti, navsezadnje Sophie očeta vpraša: »Zakaj ne moreva le ostati? Zakaj ne moreva večno živeti v hotelu?« Vsa njuna skupna doživetja so ostanek časa, ki vedno terja najglobljo nostalgijo, kar tale neverjetno kinetični in hedonistični prvenec Charlotte Wells pretvori v zgodbo, ki današnji hitri, anonimni, brezosebni svet opomni, da se največje zgodbe skrivajo v intimi in toplini malih ljudi.
Blizu (Close, 2022)
Leo (Eden Dambrine) in Remi (Gustav De Waele) sta najboljša prijatelja in sošolca, ki vse stvari počneta skupaj – od igranja klarineta in skrivalnic do pospravljanja, prehranjevanja in ja, tudi spanja. Ko njune trenutke medsebojne naklonjenosti zaznajo sošolci, hitro postaneta sumljiva – imajo ju za geja. V prijateljstvu, polnem intimnih dotikov, solz, smeha in pogovorov, ki segajo globoko v noč, je vedno nekaj erotičnega in ljubezenskega. Njuno prijateljstvo je bolj popolno od ljubezni. Njuna skupna intima – okej, ljubezen, če hočete, torej kmalu naleti na zid konservativne, nestrpne in homofobne večine, ki jima vsili »normalnost«, kar ima v izredno topli, kinetični in barviti drami demonične posledice – normalnost iz njiju potegne ves resentiment, jezo, zamero in prezir, vse tisto, kar generira tradicionalno, netolerantno družbo. Film namreč vrhunsko pokaže, koliko nasilja in terorja je v tradiciji, ki iz odraščanja, tega neprestanega prilagajanja, iskanja občutka pripadnosti, mladosti in prijateljstva, dela pekel.
Maša (Mass, 2022)
V osamljeno ameriško cerkev vstopita Gail (Martha Plimpton) in Jay (Jason Isaacs), par srednjih let. Tamkajšnja skrbnica Judy (Breeda Wool) ju toplo sprejme in v družbi socialne delavke Kendre (Michelle N. Carter) pospremi v urejeno in lepo opremljeno sobo. Zakaj, nimamo pojma. Je med njima kaj, kar čaka svojo izpoved? Potrebujeta očiščenje? Zakonske težave? Med njima praktično ni besed, še več, med njima skorajda ni niti pogledov. Kmalu v sobo pride še drugi par, prav tako ženska srednjih let Linda (Ann Dowd) ter nekoliko starejši mož Richard (Reed Birney). Tudi onadva le anemično prisedeta. Povsem avtomatsko, rutinsko. Vesta, zakaj sta tu. Si morajo morda oni kaj povedati med sabo? Očitno se poznajo že od prej. Je med njimi morda kaj neizrekljivega, nekaj, česar se ne da izraziti z besedami, temveč le z nemim pogledom tišine? In res, med njimi je travma, saj je namreč Lindin in Richardov sin med šolskim pokolom ubil sina Gail in Jaya. Sedaj so tu, da si pogledajo v oči, da še enkrat potonejo v lastne travme, bolečino, ki se je ne da izraziti z besedami, ki jo lahko zaceli le čas. Izgledajo kot obtoženci na električnem stolu – obsojeni na žalost, obup, grozo in trpljenje, trpljenje, ki ga lahko rešijo le skupaj. Le njihova skupna travma je dovolj transformativna, da jih lahko reši. Med njimi ni zamer, Gail in Jay jima celo povesta, da ju ne bosta tožila. Prišla sta po spravo. Po pomirjenje.
Skozi pogovor izvemo, da je bil Lindin in Richardov sin umirjen, tih in zelo anonimen fant, ki ga je očitno dokončno dotolkla selitev v nov kraj, novo okolje, v novo šolo, kjer je bil tarča lokalnih »bulijev«. Kmalu je zapadel v težko depresijo. »Za zdravljenje je zmanjkalo denarja«, dahne Linda. Da, ameriška antisocialna država poskrbi, da ljudje lahko dokončno propadejo, da se spremenijo v depresivne, morbidne, brezizrazne zombije, ki izvajajo pokole po ameriških šolah. »Pobijamo se le še med sabo«, doda Jay. Ameriško okolje skrbi, da se mladostniki spreminjajo v pošasti, medtem ko starši žrtev preživljajo pekel, nemogoče stiske in tegobe. Maša, sicer prvenec Frana Kranza, je popolna študija o ameriških šolskih pobojih, a obenem tudi študija o sodobni empatiji in odpuščanju, kdo lahko svojo travmo bolje upraviči, kdo lahko z njo lažje zaživi. »Svojega sina še vedno neizmerno ljubim, a se mi včasih zazdi, da bi bilo bolje, če se ne bi rodil,« pravi Linda, kar izgleda kot parafraza Bressovega in Gruberjevega Učinka metulja ter namig na Žižkovo definicijo sprave: včasih se morajo zgoditi strašne reči, da se ne bi zgodile še hujše. Maša je mojstrovina analize sodobne cinične družbe, žalosti in odpuščanja.
Sveti pajek (Holy Spider, 2022)
Rahimi (Zahra Amir Ebrahimi) je raziskovalna novinarka, ki pride v Masshad, mesto v severnem Iranu, da bi raziskala skrivnostne umore serijskega morilca (Mehdi Bajestani), družinskega človeka z ženo in dvema otrokoma, s katerima se čez dan igra, medtem ko ponoči, skrit, tih, predatorski, anonimen, preži na prostitutke ob cesti, kjer jih zvabi na svoj motor ter odpelje k sebi domov in ubije. Ta eleganten, napet, temačen iranski triler izredno lepo in nazorno pokaže, koliko terorja, nasilja in zatiranja je v iranskem vsakdanu, v tradiciji, ki jo dojemamo kot normalno in sprejemljivo, in v kateri so mizoginija, sovraštvo, nestrpnost in ostalo »čiščenje golazni z ulic« le znak »moralne superiornosti«.
Alcarràs (Alcarràs, 2022)
Alcarras, zmagovalec lanskega Berlinala, ki ga je režirala Carla Simón, je precej oseben, skorajda avtobiografski film o družini Solé s katalonskega podeželja, ki se na svoji zemlji ukvarja z vzrejo in prodajo breskev. Najstarejši član družine, dedek Rogelio (Josep Abad), je zemljo dobil od svojega očeta, ta pa jo je v zameno za uslugo dobil od prijatelja iz družine Pinyol. A ker v eri birokracije ustni dogovor ne velja nič in ker nihče ni podpisal nove pogodbe, se bo zemlja vrnila družini Pinyol. Vnuk starega Pinyola želi sedaj Rogelijevemu sinu Quimetu (Jordi Pujol) prodati sončne panele, s katerimi bodo lahko obdržali zemljo in zanj delali manj za več zaslužka, saj se od breskev ne da živeti, kot slišimo. Quimet ne razume biznisa, a kako bi ga le lahko, saj ima stalno občutek, da ga hočejo prevarati. S kolektivom kmetov se zato udeleži protesta, kjer zahtevajo večjo finančno pomoč države in poštene cene. Dovolj imajo izkoriščanja, izžemanja in ignoriranja, ki ga poosebljajo kmetijski industrijski magnati, ki hočejo Quimetu vzeti še tisto, kar mu je ostalo – zemljo, ki jo obdeluje celotna družina, ki ve, da se mora povezati, ustvariti koalicijo, če hočete, s katero lahko lažje preživijo vso kapitalistično šikaniranje oblasti ter vse pritiske in provokacije, ki družino Solé mečejo v groteskno dilemo sodobne industrializacije: ali se prilagodijo ali pa ostanejo zadaj.
Candy Land (Candy Land, 2022)
Nekje sredi slovite Route 66 je malo postajališče za tovornjake, v katerem štiri punce in en fant tovornjakarjem in ostalim rednim strankam nudijo spolne usluge. Včasih s strankami opravijo v avtu, včasih gredo v sobe, včasih pa kar na stranišču – biznis teče. Le tu pa tam se na stranišču pojavi kakšen mrtvec. In ker vso to njihovo grešno, kužno in blasfemično početje kar kliče ruralne, verske fundamentaliste iz ameriškega heartlanda, ki jih bodo z Biblijo v roki in križem okoli vratu spreobrnili in, ja, očistili, in ker tale psiho slasher izgleda kot reimaginacija filmov Noč čarovnic, Pearl in X, ni čudno, da se njihovi »ekipi« pridruži Remy (Olivia Luccardi), sicer članica sumljivega verskega kulta, alergičnega na spolnost, goloto in prostitucijo. Želijo jo rekrutirati medse, a ob tem pozabijo, kako zelo si verska desnica želi izgnati in uničiti vse, kar diši po progresivnosti, spolni neodvisnosti in mladostniški antikonservativnosti, in da ni križa, ki se v vsakem trenutku ne bi mogel spremeniti v nož.
Tilen Beganović
ilustracija: ©2023 Sebastijan Šmid
