Srbija na poti v evropsko neoliberalno dezintegracijo

V Srbiji so za april razpisane parlamentarne volitve, ki bodo že tretje v zadnjih štirih letih. Ker si želi premier Aleksandar Vučić utrditi lastni položaj in oblast Srpske napredne stranke (SNS) tako na republiški kot tudi na lokalni ravni, bodo parlamentarne in lokalne volitve potekale istočasno. Vučić želi, po lastnih besedah, dobiti mandat ljudstva za nove reforme in proces približevanja Evropski uniji (EU). Proces približevanja EU že od preloma tisočletja spremljajo korupcija, privatizacija, zagovarjanje interesov kapitala in (vsaj do sedaj) tudi uničenje kakršnekoli leve alternative. Ravno neobstoj leve politične sile je državo pripeljal do popolne devastacije, apatije množic in tudi porasta podpore neoliberalnim reformam v državi.

Od komunistov do liberalcev – izginotje levice v intelektualnem in političnem življenju
Za lažje razumevanje, kako je v Srbiji prišlo do vznika neoliberalizma kot »the only game in town«, se moramo ozreti dobrega pol stoletja nazaj na počasen propad radikalne leve kritike realsocializma. Prav propad takšne kritike je omogočil vzpon liberalizma in nacionalizma, ki sta ob podpori zunanjih dejavnikov in velesil pripeljala do krvavega razpada Jugoslavije ter do vznika neoliberalizma v Srbiji.
Radikalna leva, marksistična in tudi anarhistična, kritika realsocializma je bila v Jugoslaviji zelo močna. Vendar se je zaradi posegov oblasti in sprememb duha časa takšna kritika počasi transformirala. Takšen proces smo lahko spremljali pri številnih intelektualcih v Jugoslaviji, tako tudi ali predvsem v Srbiji. O čem govorimo, po našem prepričanju najbolje ponazori primer določenih profesorjev z Univerze v Beogradu, ki so bili včasih radikalni marksisti, potem pa so se v četrt stoletja prelevili v nacionaliste in/ali liberalce. Govorimo namreč o treh profesorjih, ki so spadali med »beograjske praksisovce«: Ljubu Tadiću, Dragoljubu Mićunoviću in Mihailu Markoviću. Beograjska skupina praksisovcev je bila izjemno kritična do oblasti, do birokratizacije socializma in tudi do uvajanja tržne logike v delovanje samoupravnega socializma. Njihova politična aktivnost s pozicije marksistične kritike oblasti, kajti kasneje so nastopali kot kritiki oblasti s pozicije liberalcev in nacionalistov oziroma »disidentov«, je kulminirala leta 1968, ko so v času študentskih demonstracij stopili na stran študentov in skupaj z njim zahtevali resnično izpolnitev programa Zveze komunistov Jugoslavije.
V dobrem desetletju so se zadeve začele spreminjati, kar je razumljivo tudi zaradi dejstva, da so omenjene profesorje leta 1975 vrgli z univerze ravno zaradi (so)delovanja v študentskih demonstracijah leta 1968. Takrat so vsi po vrsti postali disidenti. Vendar ne smemo pozabiti, da so bili praksisovci v Beogradu tudi v primerjavi s praksisovci iz Zagreba veliko bolj izpostavljeni in angažirani v »prvih bojnih linijah«. Preobrazba omenjenih profesorjev iz zagovornikov najbolj radikalne drže v klasične liberalce in zagovornike trga ali celo izrazite nacionaliste je tako precej presenetljiva. Dragoljub Mićunović in Ljuba Tadić, oče nekdanjega predsednika Srbije in predsednika Demokratske stranke (DS) Borisa Tadića, sta postala tipična liberalca in sta osnovala DS; Mihailo Marković pa se je zbližal s Slobodanom Miloševićem in je nekaj časa veljal celo za glavnega ideologa Socijalističke partije Srbije (SPS), ki je pod pretvezo leve politike izropala državo in državljane. Seveda gre za partikularne primere, na podlagi katerih ne smemo in ne moremo dokazovati splošno veljavnih sklepov, a vendar dejanskost v Srbiji dokazuje nekaj povsem drugega. Ravno spremenjena intelektualna sredina je z Memorandumom leta 1986 in številnimi drugimi posegi v javnost ter propagiranjem liberalizma kot edine alternative nacionalizmu omogočila »gleichsaltung« prebivalcev Srbije v nove prakse in miselne okvire. Posledica takšnih sprememb med »intelektualci« je tudi izginotje leve politične kritike in levih političnih strank, kar so najbolj občutili državljani.
Leve stranke, vsaj ne takšne, ki bi imela dejanski vpliv na politično dogajanje v državi, v Srbiji ni (bilo) od razpada SFRJ. »Levo« držo sta v 90. letih prejšnjega stoletja ohranjali SPS Slobodana Miloševića in Jugoslovenska levica (JUL), stranka Mire Marković, Miloševićeve žene. JUL, »leva« stranka, je ustvarila največje tajkune, ki še danes vodijo življenje v Srbiji – npr. lastnika Pinka Željka Mitrovića, ki je bil član stranke. SPS in JUL sta se predstavljali kot zadnja obrambna linija »socializma« in delovnega ljudstva, hkrati pa sta skupaj dobro desetletje ropali državo in tisto, kar je nekdaj veljalo za družbeno lastnino. Tako se je politična levica absolutno razblinila in izginila iz političnega življenja Srbije. Ljudstvo je imelo čez glavo »levice«, ki je »živela« od nacionalizma in vojn, ki je omogočala bogatenje domači eliti in širjenje sovraštva pod pretvezo kontinuitete z realsocializmom; drugačne leve alternative pa ni bilo. Ravno ob prelomu tisočletja je postala globalno sprejeta mantra o koncu zgodovine – s tem pa je levica tudi v Srbiji izgubila legitimnost.
Novo tisočletje – privatizacija in približevanje EU
Takšni premiki in nezadovoljstvo so pripeljali do političnih sprememb v Srbiji: na volitvah je zmagala Demokratska opozicija Srbije (DOS), koalicija liberalnih, krščanskih in napol nacionalističnih strank, ki so načrtno izvajale privatizacijo in neoliberalno tranzicijo v tržno, samoregulirajoče gospodarstvo. Ključno je, da se je razlaščanje in siromašenje državljanov nadaljevalo. »Demokratične« spremembe v Srbiji niso prinesle nikakršne socialne varnosti. Začele so se divje privatizacije, razprodaje, odpuščanja in tudi nastanek nove »demokratične« oligarhije. Od padca Miloševića se kot edini normi in tudi možnosti za normaliziranje pojavljata EU in izvajanje neoliberalnih reform. Stranke, ki so tvorile DOS in ki so se potem cepile na različne nove stranke, so bile, pogosto v koaliciji s SPS, na oblasti vse do leta 2012 in so uresničevale zahteve Bruslja in Berlina.
Leta 2008 je prišlo do velikih sprememb, kajti bivši Šešeljevi radikali so osnovali SNS, ki je postala največja politična sila v državi. Ta stranka je na zadnjih parlamentarnih volitvah dobila več kot polovico poslanskih sedežev, Vučić pa je postal izjemno pomemben igralec na Balkanu in absolutni vladar Srbije. Vučićeva sprememba in »razsvetljenje« kot tudi njegova politika zategovanja pasu in privatizacije so povsem sprejemljivi za evropske in svetovne elite. Če so politiki že prej klečeplazili pred Brusljem in Berlinom, je Vučić takšni politiki dodal novo dimenzijo, saj dejansko legitimnost za notranjepolitične poteze išče v pogovorih z Angelo Merkel.
V oči najbolj bode Vučićeva predvolilna retorika izpred dveh let. Vučić je skupaj z SNS namreč na zadnjih volitvah dobil absolutno večino v parlamentu z odprtim nagovarjanjem državljanov, da če bo zmagala njegova stranka, jim zagotovo ne bo bolje, a je to pot, ki je nujna za normalizacijo in stabilizacijo države. Obljubljal je so slabše življenje, hkrati pa zmagal z absolutno večino. To je zgolj dokaz, da je bilo ljudstvo naveličano demokratov in liberalcev in je iskalo nekaj drugega – to pa je bila Vučićeva neoliberalna, proevropska in občasno nacionalistična politika.
Vučić tudi tokrat zagovarja politiko zategovanja pasu, krči socialo, nadaljuje privatizacijo državnih podjetij, hkrati pa odpira tovarne, ki obratujejo že več kot dve leti in v katerih delavci delajo za minimalno plačo, ter obljublja megalomanske investicije arabskih šejkov, ustanavljajoč posebne ekonomske (»svobodne«) cone, kjer socialne pravice ne veljajo. Vse to spremlja velik pomp medijev, ki so popolnoma pod kontrolo Vučićevega režima. Dejansko pa gre za Potemkinove vasi, ki se jih gradi v propagandne namene, kajti od teh bajnih zgodb, ki jih prikazujejo mediji, navadni državljani, ki živijo s 350 evri na mesec, ne bodo dobili ničesar. Vučić vodi državo in državljane v družbeno in ekonomsko opustošenje. Edino, kar šteje, je, da so bile vse številke usklajene in da so IMF, Bruselj in Berlin zadovoljni.
V celotni zgodbi izstopata bivši in sedanji finančni minister, Lazar Krstić in Dušan Vujović. Oba sta neoliberalca, politično socializirana v ZDA – prvi se je šolal v ZDA in nekaj časa delal za ameriške banke in podjetja, drugi pa je dolgo časa delal pri Svetovni banki. Oba sta bila predstavljena kot nestrankarska »strokovnjaka«, ki pa znata zelo dobro delati v interesu velekapitala. Mantre, ki se jih je prej dalo slišati po svetu, so prišle tudi v Srbijo – previsok javni dolg (okrog 77 % BDP), preveč zaposlenih v javnem sektorju, nujnost zniževanja plač v zdravstvu in izobraževanju, odpuščanja itd. Hkrati vsi mediji tudi s pomočjo bruseljskih elit kažejo na edinega možnega (od)rešitelja iz te situacije – Vučića, nekdaj gorečega nacionalista, ki pa se je iz radikala in četnika spremenil v proevropsko nastrojenega politika, ki se obnaša kot nemški in bruseljski suženj. Gre za neoliberalno mantro o samoregulaciji trgov, o tem, da ni alternative in da je treba državo spraviti v boljšo »kondicijo«, kar pomeni, da mora shujšati oziroma da bo do konca leta, če Vučić spet zmaga, približno 15 000 ljudi v javnem sektorju dobilo odpoved.
Vučićeva vlada, koalicija SNS in SPS (»leve« stranke) s še nekaj manjšimi strankami, je sprejela novo delovno zakonodajo, ki zelo radikalno posega v pravice delavcev – treba jih je narediti čim bolj fleksibilne in prilagodljive. Trg bo potem že opravil svoje. Ne moremo se znebiti občutka, da je vera v samoregulacijo trga postala izjemno močna. Dejansko vsi verjamejo v samoregulacijo, hkrati pa tudi izpostavljajo socialnodarvinistična prepričanja o »preživetju« najbolj prilagodljivih. Vse reforme sledijo cilju, da se Srbija normalizira, kar pomeni, da čim prej vstopi v EU, še preden ta razpade.
Nove volitve – možnost za levico
Čeprav vse zgoraj opisano zveni dokaj pesimistično, smo v Srbiji priča počasnemu prebujanju levice, sicer ne radikalne, temveč klasične socialne demokracije. V zadnjega pol leta se počasi gradita gibanje in stranka Pokret levice Srbije (PLS) – Borko Stefanović. PLS ima dodelan politični program, ki ga je napisal Jovo Bakić, sociolog, ki se je zaradi spora s Stefanovićem glede sprejemanja članov s stranko že razšel. Po drugi strani pa gre za neokusno personalizacijo gibanja. Borko Stefanović je bivši član DS, ki se je zaradi izjemno visoke družbene neenakosti in siromašenja državljanov odločil za preskok ter za oblikovanje leve fronte proti Vučiću. To je pogumen politični korak, sploh v Srbiji, vendar je za leve stranke in gibanja nedopustno, da v svojem imenu vsebujejo ime politika.
PLS je nastal na podlagi posvetovanj s Sirizo oziroma s tem, kar je od nje ostalo. To je potencialno lahko še en velik kamen spotike, kajti grška alternativa je po referendumskem NE klavrno propadla. Borko Stefanović, novi srbski »Cipras«, se znajde v zagati vsakič , ko ga novinarji vprašajo glede propada Sirize. Vse ideje PLS o progresivni obdavčitvi, povišanju minimalne plače, prenehanju privatizacije, zamrznitvi odplačevanja javnega dolga na pet let itd. namreč zvenijo lepo, socialdemokratsko, vendar so v evropskem ali globalnem kontekstu, če so omejene le na eno periferno državo, neizvedljive, kar je najbolje spoznala prav Siriza. Zaradi tega morata novo gibanje in stranka graditi tudi na neuspehu grške zgodbe in prepoznati omejitve svoje socialdemokratske drže ter vnaprej pripraviti plan B ali plan C, nikakor pa ne smeta upati na razumsko obnašanje »finančnih trgov« oziroma velekapitala in bruseljskih elit v odnosu do države nečlanice.
Tretja velika težava PLS kot tudi večine levih strank in socialne demokracije v Evropi je prepričanje, da lahko pride do restavracije socialne države iz druge polovice 20. stoletja. PLS ni radikalna, temveč tipična socialdemokratska stranka; da je levica, čeprav ne radikalna, v Srbiji dobila predstavnika, je vsekakor velik korak naprej. Vendar lahko tudi takšna alternativa kaj hitro zvodeni zaradi nerazumevanja sprememb na globalni ravni. Graditi na miselnih predstavah in konceptih, ki so se porodili v času blokovske delitve in hladne vojne zaradi strahu pred revolucijami na Zahodu, in to v času, ko te predpostavke ne obstajajo več, izraža le nemoč levice in zmago buržoazne reakcije ob koncu 20. in na začetku 21. stoletja. To je nekaj, kar se s te perspektive zdi največji manko novega gibanja v Srbiji kot tudi večine panevropskih socialdemokratskih projektov.
Prihajajoče volitve služijo legitimiranju neoliberalnega projekta v Srbiji, ki ga vodilne stranke izvajajo pod budnim očesom Berlina, Bruslja in ZDA. Kljub temu ni nujno, da bo SNS uspela v nameri, da spet osvoji absolutno večino poslanskih sedežev, saj so ljudje naveličani Vučića in njegovega nastopaštva, dramskih premorov v govorih in igranja vloge lokalnega šerifa, ki je zadolžen za vse. Kaj lahko na volitvah doseže PLS? Verjetno ne preveč – volitve so za njih prišle prekmalu. Kljub marljivemu delu na terenu in grajenju baze gibanja bo stranka težko dobila več kot 15 % glasov. A tudi to bo izjemen rezultat, ki lahko prebudi upanje in spodbudi bolj radikalne projekte ter Vučiću in evropskim tehnokratskim elitam jasno da vedeti: »¡No Pasarán!«
M. H.