Popotovanje po Srbiji: meje, begunci, ljudje

Spet je prišlo poletje. A tokrat je bilo vse drugače. Poleg tega, da se je pripravljal grški referendum, sem vedel, da bom kmalu srečal nekoga, ki je prišel z zelo oddaljenega Bližnjega vzhoda vse do severa Srbije. In ki hoče naprej. Madžarska je že pospešeno gradila ograjo na meji s Srbijo, slovenski premier je že govoril o skupnem reševanju skupnih problemov in o skupnih odgovorih na skupne izzive. Če bi takrat le vedel, da so se sprenevedanja šele komaj začela.

Prišel sem v Sento, svoj rojstni kraj, ki je kakšnih 30 kilometrov oddaljen od srbsko-madžarske meje. Dobro se spomnim – bil je 3. julij. Tropska vročina je že zajela Balkan. Pred mano so se kazala žitna polja na severu Vojvodine – mokre sanje vseh zagovornikov liberalnega multikulturalizma.. Nisem vedel, kako se ljudje v Vojvodini »soočajo« z begunci, nisem vedel, kaj naj pričakujem. Lahko sem le upal, da zadeve in dogodki ne bodo tako črni. Pa so bili.
Ko sem prispel v Sento, je tema beguncev in migracij začela polniti čedalje več naslovnih strani različnih časopisov. Dogodki in izjave so se kar vrstili. Naj navedem zgolj en primer. Madžarska manjšina ima zelo veliko pravic, ima tudi svoje poslance v republiški skupščini, ima močno stranko – Savez vojvođanskih Mađara (Vajdasági Magyar szövetség). Eden od zastopnikov oziroma poslancev madžarske manjšine je v Narodni skupščini Srbije govoril o beguncih kot o kriminalcih. Vlada je takoj ostro obsodila takšen govor. Srbska vlada, kakor koli nenavadno se to sliši, je do beguncev pokazala največ razumevanja in največ empatije od vseh »tranzitnih držav«. Zaradi tega tudi mediji v Srbiji o beguncih ne poročajo kot o kriminalcih.
Po drugi strani madžarska nacionalna televizija M1 prenaša nešteto javljanj iz »kriznih žarišč« – z meje med Srbijo in Madžarsko. Počasi, a zelo načrtno, se je ustvarjal občutek vojnega stanja; predvsem s strani madžarskih medijev in tudi madžarskih politikov, tako tistih na Madžarskem kot tudi tistih v Vojvodini. Začela se je ustvarjati paranoja; podpihovanje strahu pred vsem, kar je »tuje«, kar je muslimansko, je postalo del vsakdana. Ustvarila se je široka koalicija, ki je na vsak način poskušala v Vojvodini upravičiti politike Orbana in njegovih malih Eichmannov.
V Senti so ljudje imeli veliko povedati čez begunce, umazanijo, islam, jasno, motilo jih je tudi zakrivanje žensk. A da bo ironija popolna – v Senti nikoli ni bilo beguncev. Počasi sem postajal vedno bolj zafrustriran in jezen. Namerno sem se izogibal pogovorom o tej tematiki; debatiral sem le z bivšim profesorjem zgodovine, s katerim že nekaj let zelo lepo prijateljujeva. On je vseskozi v Vojvodini, stvari pozna bolje od mene, povrh vsega pa je njegov brat glavni okrožni tožilec za večji del severne Vojvodine. Zaradi tega tudi iz prve roke vem (sic!), da begunci v severni Vojvodini niso naredili niti enega prekrška, kaj šele kaznivega dejanja.
Kljub temu »empiričnemu dejstvu« je bilo, če sem gledal madžarske televizijske programe, jasno: begunci = muslimani = kriminalci = posiljevalci = uničevalci krščanske Evrope. Madžarska je sebe predstavljala kot državo, ki ščiti krščansko identiteto Evrope. Vsi begunci so bili enaki, vsi kriminalci. Vsi begunci so bili že vnaprej označeni za kriminalce, nevarne ljudi, ki prihajajo v krščansko Evropo, da bi nasilno širili islam. Ustvaril se je konsenz – obstajal je jasen prezir do vsega drugačnega, do vsega nekrščanskega. Orbanova retorika, da ščiti krščansko Evropo pred vdorom islama, je očitno padla na plodna tla. Ob vsej družbeni in politični odtujitvi ter životarjenju z 250–300 evri na mesec je bilo dokaj lahko predvideti potek dogodkov med prebivalci severne Vojvodine. To se je zgodilo tudi v Senti. Seveda ne samo med Madžari. Daleč od tega, da bi bila ksenofobija in fašizem vezana na etnično/nacionalno pripadnost. A glede na to, da je Orbanova politika odprto rasistična in ksenofobna, ne čudi, da je veliko Madžarov tudi v Vojvodini sprejelo takšna stališča. Po pogovoru z znanci, ki so po narodnosti Madžari, sem ostal brez besed. Šalili so se o tem, da je begunce treba obmetavati s svinjskimi glavami in jih na takšen način izgnati iz Vojvodine. Očitno so Vojvodino šteli že za del trdnjave Evrope. Doma sem bil komaj dva tedna in že sem se spraševal, kaj se je zgodilo z mojim rojstnim mestom.
Ironično je, kot že rečeno, da v Senti ni bilo beguncev. Še danes jih ni. »Zbirali« so se v Kanjiži, mestu kakih 15 kilometrov bolj severno, približno na pol poti med Sento in mejo z Madžarsko. Zelo dolgo je trajalo, preden so na severu Vojvodine vzpostavili nekakšno »institucionalno« oskrbo beguncev. Do takrat so begunci prebivali po parkih in čakali na noč. Noč, ki jim je omogočala, da prečkajo mejo in vstopijo v Madžarsko, članico Evropske unije, ki pa dokazuje, da ko si enkrat član te »elitne« družbe, si lahko vse privoščiš. Begunci so vedeli, da imajo le še malo časa. 15. septembra naj bi Madžari v celotni dolžini s Srbijo zgradili ograjo. Treba je bilo pohiteti. Mussolini je našel naslednika v Orbanu.
Dolgo sem odlašal s potjo v Kanjižo. Tudi mene je bilo strah. A to ni bil strah pred begunci, temveč pred tem, da bom popolnoma izgubil zaupanje v človeštvo, da bom razočaran nad prebivalci Vojvodine. Politiki v Kanjiži so si dovolili preveč. Na spletni strani mestne občine so objavili spis (jasno, dvojezičen), v katerem so trdili, da so begunci kriminalci, da nimajo osnovne kulture in intelekta, da skrunijo krščanske cerkve itd. Župan Kanjiže pa je leta 1956 bežal z Madžarske in dobil azil v Jugoslaviji. Že naslednji dan sem govoril z znanko iz Kanjiže. Izvedel sem, da je ljudi izjemno strah, kaj se bo zgodilo, ko bodo otroci začeli hoditi v šolo. Nihče ni želel, da bi se njihovi otroci srečali z bedo beguncev. Kot da vsi živijo na visoki nogi. Kot da ne obstajajo ogromne razredne razlike tudi med prebivalci Kanjiže. Jasno, šlo je za homogenizacijo v razmerju do zunanje nevarnosti – to so bili sedaj begunci in islam. To je bila kaplja čez rob.
Namenoma sem se začel izogibati določenim znancem in kolegom. Čutil sem nemoč. Odlašal sem s potjo v Kanjižo vse do začetka avgusta, ko sta me obiskala dva prijatelja iz Ljubljane. Skupaj smo šli do Kanjiže. Do takrat so že zgradili »zbirni center«, postavili šotore ter zagotovili oskrbo z vodo in elektriko. Ko smo prišli, sem poiskal »odgovorno osebo«. Po krajšem pogovoru sem izvedel, da ne bodo sprejeli tega, kar smo pripeljali (10 l vode, nekaj kilogramov kruha, milo, obleke, nekaj igrač za otroke). Gospod, po narodnosti Srb, mi je rekel, da je najbolje, da se naslednji dan oglasim na mestni občini in se tam dogovorim o tem, ali bodo sprejeli, kar smo pripeljali. Komaj sem se zadržal, da iz mojih ust ne bi zletele vse možne kletvice v vseh možnih jezikih, ki sem se jih takrat spomnil. Usedli smo se v avto in se kakih 100 m stran ustavili. Pod drevesi sta sedeli dve skupini beguncev. Razdelili smo jim vse razen oblek – naslednji dan smo uredili, da so te prek Rdečega križa prispele v Kanjižo. Teh pogledov človek nikoli ne pozabi. Posebej ne bom pozabil pogleda mlajše ženske –iz njenih oči smo razbrali vse: žalost, bolečino, trpljenje, zidove, strah, borbo. Predvsem pa boj za preživetje in upanje na boljši jutri. Borba, ne miloščina. Slabih 20 kilometrov stran pa so jih že čakali madžarski lovci na begunce.
Čez nekaj dni, sredi avgusta, sem se vrnil v Slovenijo, kjer se je situacija začela »zaostrovati«. Slovenija je bila »pripravljena« na prihod beguncev. Vsi so vedeli, da se bo »koridor«, ki na deklarativni ravni ne obstaja, preusmeril skozi Slovenijo. To se je tudi zgodilo, ko so Madžari dokončali ograjo in se je vnel velik spopad med begunci in madžarsko policijo ter vojsko. Begunci so nato ubrali pot proti Hrvaški, od tod pa tudi proti Sloveniji. Dan po »spopadu« na mejnem prehodu Horgoš-Röszke, ko so bili mejni prehodi med Srbijo in Madžarsko večinoma zaprti, sem skozi Hrvaško prispel do Srbije. V četrtek sem prišel v Sento. Še isti večer je Hrvaška zaprla vse mejne prehode s Srbijo, razen glavnega, ki je na avtocesti Zagreb–Beograd. Že čez nekaj dni je bil tudi ta prehod zaprt.
Vsak dan sem poslušal poročanja madžarskih novinarjev. Ni bilo več nobenega dvoma – vojna med njimi (begunci) in nami (državljani Evropske unije) traja že nekaj časa. Nič drugega ni bilo pomembno. Pomembna je le zmaga v vojni za obrambo krščanske Evrope. Pozablja pa se, da je moderna Evropa sekularna, ločena od religije. Moderna Evropa je vzniknila iz poraza Cerkve. Če branimo krščansko Evropo, potem branimo Evropo iz 18. stoletja.
Teden dni sem bil v Srbiji. Ker so bili vsi mejni prehodi s Hrvaško zaprti, sem se v Slovenijo vračal skozi Madžarsko. Madžarska ne varčuje pri obrambi meja. Vojske in policije ob meji je toliko, kot da divja kaka vojna. Psi, oklepniki, posebne enote. Hiter pregled; in že sem na Madžarskem. V Evropski uniji. V obljubljeni deželi neenakosti in izkoriščanja.

Dodatek 1: Evropska unija, tranzitne države in kam gredo begunci
Poglejmo, kako z begunci ravnajo različne države. Srbija jim ne dela težav, poskrbi zanje, kolikor se le da, in jim tudi delno pomaga, da pridejo do naslednje meje. Prej so hodili na mejo z Madžarsko, sedaj pa na mejo s Hrvaško. Srbija je dokaj jasno dala vedeti, da ne bo onemogočala beguncev, ne bo gradila zidu ali ograje. Srbija razume, da je tranzitna država. Zelo dobro se spominja 90. let 20. stoletja, vojn in bede. Zanimivo je izpostaviti, da so begunci Srbijo prepotovali po celotni osi sever–jug: od južne meje z Makedonijo pa do severne meje z Madžarsko. Brez kriminala, brez težav in tudi brez kriminalizacije beguncev s strani oblasti. Če bi bili skrajno ironični, bi rekli, da begunci razkrijejo svoj »pravi« obraz, šele ko pridejo na Madžarsko – šele tam postanejo kriminalci in posiljevalci. Ne, za kriminalce in posiljevalce jih označujejo madžarski politiki, mediji in madžarski državljani.
Ograja na srbsko-madžarski meji simbolizira Evropsko unijo (EU) – prostor, ki je omejen, kamor lahko vstopijo samo tisti, ki so dovolj normalizirani. Ta prostor je treba regulirati, če ne gre drugače, pa tudi razmejiti od preostalih, nenormalnih in še ne dovolj normaliziranih populacij Balkana. Skozi Balkan pa se gibljejo tudi množice beguncev z Bližnjega vzhoda. Madžarska predstavlja celotno EU, ki že pol leta skupaj išče skupne odgovore na skupni problem. Takšno politično nedelovanje je v tem primeru lahko razumljeno tudi kot delovanje; resnica delovanja EU je ravno v nedelovanju. To dopušča Orbanu možnost, da gradi lastno politiko na fašizmu in ksenofobiji. Ko Orban v parlamentu govori o tem, da Madžarska brani Evropo pred islamizacijo in teroristi, človek dobi občutek, da živimo v času križarskih pohodov. Madžarska družba je čedalje bolj ksenofobna – to pa je tudi želja Orbana, ki uspešno jaha »protibegunske« valove. Hkrati s fašizmom prevzema Jobbikove volivce in še bolj utrjuje svoj položaj v madžarski politiki. S sedanje perspektive – Orban bo na čelu Madžarske tako ali drugače še najmanj kakšno desetletje. Zaradi tega gradi ograje tudi na mejah s Hrvaško in Romunijo. Gre za dolgoročne politične načrte. Orban je resnica EU – gradnja zidov in ograj ni več stvar 20. stoletja. Vendar je zaenkrat zanimivo, kako Madžari vse begunce, ki jih na mejo z Madžarsko pripeljejo hrvaški avtobusi in vlaki, izjemno hitro prepeljejo do avstrijske meje. Prej pa tega niso znali početi, ko so begunci prihajali iz Srbije. Ali je kaj drugače, ko si življenjske usode ljudi podajajo države članice EU?
Hrvaška je bila »pripravljena« na prihod beguncev. Celotni sistem se je podrl v dveh dneh. Potem pa so se začeli »boji« med Beogradom in Zagrebom. Zoran Milanović, hrvaški premier, se zelo dobro zaveda, da kmalu prihajajo volitve – zaradi tega zategovanje odnosov s Srbijo ne čudi. Napenjanja mišic med Hrvaško in Srbijo tokrat zagotovo ni povzročila Srbija. Zapiranje mejnih prehodov s Srbijo je bila poteza, usmerjena na notranjepolitične boje. Volitve se bližajo, treba je zmagati. Če drugače ne, potem pa s pomočjo zategovanja odnosov s Srbijo. Preseneča pa, da Hrvaška ni poskušala ukreniti ničesar v odnosih s Slovenijo, ki je blokirala begunce. Treba je reči odprto – Milanovićev problem ni Srbija, temveč sta to Madžarska in Slovenija. Kajti Hrvaška je ravno tako le tranzitna država. Kaj se bo zgodilo, ko Madžarska dokonča ograjo s Hrvaško? Ali bo ravno tako zavračala sprejemanje beguncev? Slovenija to že počne – beguncem pa potem ostane le še pot nazaj v Srbijo ali pot čez morje do Italije.
Cerar je bil ponosen, da ga je Juncker, predsednik Evropske komisije, pohvalil. Odlično – edino, česar bi se danes vsaj jaz najbolj bal, bi bila pohvala s strani kakšnega Junckerja ali pa kakšne Merklove. Slovenija je pokazala najbolj nehuman in nerazumevajoč odnos do beguncev. Bivši bratski državi Srbija in Hrvaška sta pokazali veliko več empatije in tudi organizacijskih sposobnosti. V Slovenijo je v petih dneh prišlo manj kot tri tisoč beguncev, pa je nastala velika panika. Jasno, panika zaradi tega, ker je politika to tako predstavila. V Srbijo iz Makedonije in iz Srbije na Hrvaško vsak dan pride več kot pet tisoč beguncev. Slovenija, nova Švica, ki ne more požreti tega, da je ena begunka rekla, da ne bo ostala tukaj, ker je Slovenija revna država, pa pošilja posebne enote, da varujejo meje, zadržuje vlak več ur na mejnem prehodu in zaračunava bivanje v »centru za zbiranje tujcev« v Postojni, ki je dejansko center za odstranjevanje tujcev. A nič za to, važno, da je Mramor že izračunal, koliko bo Slovenijo stala ta kriza, ki jo bo, jasno, plačal delavski razred z nadaljevanjem zategovanja pasu, ne pa kapital.
Hitro pade v oči, da se spet vzpostavljajo binarizmi. Gre tako za homogenizacijo begunske populacije kot tudi za notranjo homogenizacijo v nacionalnih državah. Tipična dihotomija: mi : oni. Poskuša se ustvariti homogena populacija EU, ki bo stala nasproti zunanjim sovražnikom – to so begunci. Kar naenkrat smo vsi v EU enaki. In kar vsi begunci so označeni za muslimane. Pozablja se velika etnična, kulturna in tudi religijska heterogenost begunskih populacij. Med begunci so tako Kurdi, Iranci (Perzijci), jazidi kot tudi kristjani. »Najbolje« sta se izkazali Češka in Slovaška, ki sta pripravljeni sprejeti samo krščanske begunce. Seveda, Evropa zna prepoznati »svoje«. Kristjani z Bližnjega vzhoda mogoče še imajo določen potencial – mogoče jih je možno normalizirati. Muslimani so bili že vnaprej »odpisani«.
A vendar, niti kristjani, niti muslimani, niti jazidi, na splošno, nihče med begunci noče ostati v perifernih državah EU. To boli vse domoljube: »Nehvaležni muslimani. Pri nas je treba delati, če hočeš lepo živeti.« Ne, v EU je treba biti del elite, da bi lahko lepo živeli. A ravno to kaže tudi na vzroke, zakaj begunci prihajajo v EU. Ljudje prihajajo v Evropo in EU, ker kapitalizem ustvarja neenakost in bedo. Tudi znotraj Evrope. Zelo hitro se je pozabilo, zakaj so Grki šli na referendum – zaradi kolonialnih odnosov znotraj EU, zaradi posledic (finančnega) kapitalizma. Od grškega referenduma, ko je še obstajala zavest o tem, da EU generira in reproducira neenakost, izkoriščanje, je javnost prešla na to, da smo v EU vsi enaki, zato nam ni jasno, zakaj begunci hočejo ravno v Nemčijo. Begunci gredo v Nemčijo, ker je Nemčija kolonialni gospodar celotne EU. Begunci so že bili na periferijah (neo)kolonialnih kapitalističnih odnosov – od tega ravno bežijo. V EU nismo vsi enaki in ravno to nam razkrivajo begunci, ki stremijo k centrom EU. Nihče noče ostati na periferijah Evrope.
Suma summarum – razlike med temi štirimi državami so velike. Veliko beguncev je izjavilo, da je Srbija prva država, ki je do ljudi pokazala human obraz. Periferne države schengenskega območja tega niso naredile. Madžarska je seveda odpirala »centre za zbiranje tujcev«, a hkrati zapirala vodo v teh centrih, ker je bilo ravno takrat treba nekaj popraviti na vodovodni mreži. Nekatere države želijo pomagati, nekatere so fašistične, Slovenija pa išče pohvale nemškega Urvaterja (v tem primeru je bolj primeren izraz Urmutter). Članice EU čakajo na skupno rešitev skupnega problema – in ga rešujejo tako, da ga nikoli ne bodo rešile. Kapital pa nadaljuje z akumulacijo prek razlaščanja ljudskih množic tako v Evropi kot tudi na Bližnjem vzhodu.

Dodatek 2: Politizacija depolitizirane »begunske krize«

Ne morem se strinjati s tistimi, ki govorijo o beguncih kot o humanitarnem problemu. Zgodile so se načrtne zamenjave političnih režimov v konkretnih državah, ker določeni politični voditelji (diktatorji, vojaške hunte) niso več bili pogodu svetovnim kapitalističnim centrom moči. Gre za politično zgodbo. Zaradi tega je nujno iskati rešitev v politiki in političnem.
Plenjenje kapitala, iskanje novih trgov, univerzalizacija kapitalistične formacije in globalni geostrateški interesi so pripeljali do popolnega uničenja Bližnjega vzhoda. ZDA so ustvarile Islamsko državo, uničile Irak, uničile Sirijo. Najboljši komentar pod nekim videoposnetkom na portalu Youtube je bil: »Where is Sadam when you need him?« Sadam Husein je znal lepo izkoristiti kaos in vladati v razmerah, do katerih sta privedli kolonialna vladavina Francije in Velike Britanije ter delitev Bližnjega vzhoda po prvi svetovni vojni po smernicah načrta Sykes-Picot. ZDA so uničile Afganistan zaradi 11. septembra. ZDA pa so dvajset let prej, sredi 80. let 20. stoletja, ustvarile bin Ladna in mudžahide, da bi zmagale v hladni vojni proti Sovjetski zvezi. Gadafi je padel, ker je hotel opustiti dolar kot valuto za trgovino z nafto. Irak je bil razrušen zaradi tega, kar je Bush mlajši rekel o Huseinu: »This is the guy who tried to kill my dad.« In zaradi nafte, kakopak. Al Asad mora pasti, ker je Sirija edina močna država blizu Izraela. Sirija ima tudi veliko zalog nafte in plina in je ob tem sekularna država, ki pa nikoli ni bila v dobrih odnosih z ZDA, temveč s Sovjetsko zvezo, danes Rusijo, ter z Iranom, ki je na listi držav, sovražnih ZDA, od padca šaha Reze Pahlavija. Tako lahko razumemo, zakaj je bilo pomembno uničiti te države. Šlo je za politične odločitve; tudi begunska kriza je politično vprašanje.
Iluzorno je pričakovati, da ne bo več nikakršnih razlogov za migracije, ko bodo na Bližnjem vzhodu spoštovali človekove pravice. Jasno, danes se poskuša z razlikovanjem med begunci in migranti kriminalizirati migrante, kajti oni so tukaj, da nam jemljejo delovna mesta. Begunci so še ok, vendar so tudi preveč zahtevni. Takšne miselne predstave, ki so seveda vpete v politične boje, pripeljejo do kriminalizacije vseh migracij. Migracije naj bi bile le posledica slabega spoštovanja prava in še ne dovolj razvitega kapitalizma. To so zgodbe, ki se nam prodajajo vsakodnevno. Vendar ni tako.
Tako »ekonomski migranti« in begunci so tukaj iz istega razloga – ker jim kapital onemogoča človeka dostojno življenje na Bližnjem vzhodu. Kapital in interesi kapitala so uničili države na Bližnjem vzhodu in s tem pognali begunce v Evropo. Po drugi strani pa so tudi ekonomski migranti tukaj, ker je kapitalizem na periferijah, na Bližnjem vzhodu dobesedno morilski. V EU kapitalizem izgublja privlačnost, izgublja »humani obraz«, ki je bil posledica strahu pred Sovjetsko zvezo in revolucijami na »Zahodu«. Na Bližnjem vzhodu pa kapitalizem nikoli ni imel »humanega obraza«. Kakor koli pogledamo, migracije, begunske in ekonomske, so posledica interesov kapitala in plenjenja skupnega.
Iz beguncev ne smemo delati žrtev – jasno, so žrtve kapitala in izkoriščanja tako kot večina ljudi na tem svetu. Namesto tega je treba v ospredje postaviti vprašanje razrednega boja, ki ima danes primarno mesto. Uničevanje Bližnjega vzhoda, Evrope, sveta, skupnega zaradi grabežljivosti kapitala razkriva »edinega« sovražnika danes – to je kapital. Zaradi tega je treba generirati in mobilizirati politične sile za odpravo univerzalne kapitalistične formacije in kapitalističnega odnosa. Šele v razmerah, v katerih bo prišlo do globalne odprave kapitalistične formacije, bo možno misliti svet brez »beguncev« in svet skupaj z migracijami, ki ne bodo kriminalizirane zaradi »realpolitičnih« interesov.
M. H.