Japonska – Zapisi o drugačnem, a enakem svetu

Za večino Evropejcev je Japonska dežela sušija, tehnologije in samurajev. V resnici se nam namreč zdi preveč oddaljena in nepomembna za naš vsakdanjik ali pa kar celo življenje, da bi se z njo srečali in ukvarjali kaj več kot prek kakšnega filma ali članka, ki smo ga po naključju izbrskali na internetu. Prav vsi stereotipi in evropocentrične predstave so se sesuli kot hišica iz kart ob mojem obisku te vzhodnoazijske dežele. Priložnost za obisk Japonske se mi je pravzaprav čez noč ponudila v okviru programa MIRAI; seveda sem jo pograbil z obema rokama. Pred odhodom nisem vedel, kaj pričakovati od celotnega potovanja, po prihodu domov pa so me vsi na novo pridobljeni pogledi in občutki spreletavali še kar nekaj časa, na vsakem koraku. Kajti ko sem enkrat na lastni koži občutil gromozanskost in drugačnost Japonske in s tem tudi Azije, sem se vnovič počutil majhnega v vseh pogledih. Evropska (vele)mesta so kar naenkrat postala majhna, evropske vojne in mednarodne pogodbe nepomembne, evropska mentaliteta pa se mi je zdela lena in težavna. Spopadanje z vsemi občutki, ki te preplavijo vsi hkrati, med pohajkovanji (ali pa kar maratoni) po ulicah 35-milijonskega Tokia, je zame pomenilo hkrati preizkus in gorivo za nadaljnje spoznavanje dežele, ki je bilo še pred menoj.

Program MIRAI vsako leto izbere po najmanj enega študenta iz vsake evropske in centralnoazijske države za mednarodno medkulturno izmenjavo z namenom povezovanja in vzpostavljanja vezi med Japonsko in državami povabljenih študentov. V malo več kot enem tednu smo spoznali japonsko kulturo, ekonomijo, politiko in življenje v obliki predavanj, obiskov korporacij, muzejev, univerz in različnih zgodovinskih spomenikov, kar je med drugim vključevalo tudi obisk mesta Nagasaki, kamor je bila vržena atomska bomba. Japonska v zadnjem času veliko vlaga v različne vrste povezovanja s svojimi zgodovinskimi in strateškimi mednarodnimi partnerji, predvsem zaradi lastnih problemov in globalno vse močnejše Kitajske in Rusije, ki med drugim z medsebojnim povezovanjem rušita (oz. sta že zrušili) dosedanji globalni status quo ali globalni red pod taktirko Zahoda[1]. Prav v tem kontekstu je na primer pred kratkim Japonska napovedala povečanje investicij v afriške države[2], kjer želi povečati svoj vpliv v primerjavi s Kitajsko. Kot vemo, ima vlogo največjega »rešitelja« Evropske unije v trenutni evropski gospodarski krizi Kitajska, ki je prevzela vlogo glavnega investitorja[3] v Evropi, pričela je kupovati sredozemska pristanišča[4] oz. transportne poti, s čimer si namerava izboljšati dostop do osrčja Evrope, z vzpostavitvijo azijske investicijske banke pa je vzpostavila lasten sistem financiranja »nove svilene poti«[5] in ostale infrastrukture, hkrati pa se je izkazala kot močan akter na (evropskih) finančnih trgih. Vse to je seveda naravnost zastrašujoče za Japonsko, sploh če k temu dodamo še vpliv ameriških volitev, kitajskih investicij in tendenc evropskega protekcionizma. Japonski strah pred izvolitvijo Trumpa je bil skozi vsa naša tamkajšnja predavanja očiten, še posebej po Trumpovi izjavi, da pod njegovim vodstvom ZDA ne bodo več vojaško ščitile svojih zaveznic, kar naj bi za Japonsko in Evropo pomenilo avtomatično inferiorno (vojaško) pozicijo v globalni igri v odnosu do Kitajske in Rusije. Če je vzhodnoazijska regija prevzela primat nad globalnimi financami, ZDA še vedno vladajo svetu, in sicer ne samo, vendar najbolj z vojaško superiornostjo[6]. Vse skupaj moramo kritično premisliti in, upoštevajoč zgodovino, vnovič reflektirati strah pred Trumpom in ga morda celo primerjati z evforijo ob Obami. Izvolitev Baracka Obame se je zdela revolucionarna že samo zato, ker je bil Obama temnopolt kandidat. Že samo to naj bi bil dovoljšen razlog za povsem nov obrat v delovanju in razumevanju ameriške in svetovne družbe. Pa je bilo v resnici res tako? Obamova administracija je poleg nadaljevanja politik svojih predhodnikov na primer postavila tudi rekord[7] v številu deportacij v enem mandatu. Je torej zgolj en človek res lahko vzrok za revolucijo, vznik neoliberalnega režima ali drastičnih sprememb, kakor danes govorijo mediji in še kdo, ali je to le posledica strukture kapitalizma, družbe in države?

 

Japonski gospodarski čudežni vzpon v prejšnjem stoletju in današnja pozicija, ki državi daje mesto tretjega največjega gospodarstva na svetu glede na nominalni BDP[8], nista naključje, ampak predvsem rezultat različnih dejavnikov. Eden temeljnih in ključnih je vsekakor japonska kultura in mentaliteta. Če bi že moral, bi primerjal japonsko mentaliteto z nemško, ki slovi po prav podobnih karakteristikah. Ni naključje, da je bila konec 19. stoletja prva japonska ustava, ustava Meiji, napisana po vzoru nemško-pruskega modela ustavne monarhije. Ustava je bila spremenjena šele leta 1947 in še danes močno kroji japonski politični sistem in politike.

 

Pregovorni znani japonski natančnost, red in disciplina so opazni na vsakem koraku. Tokio, ki ima 35 milijonov prebivalcev, je eno najčistejših mest na svetu, a brez javnih košev za smeti. Ob čakanju na podzemno železnico se Japonci sami postavijo v vrsto, kajti samo tako se lahko izognejo zamudam in problemom, ki jih povzroči tako velika koncentracija prebivalstva. Že v sami organizaciji našega programa je bila vsaka minuta, ki ni šla po dnevnem načrtu, prava katastrofa. Japonski vodiči so namreč v trenutkih, ko je kdo zamujal na dogovorjeno mesto, brezglavo hodili med nami in nas zgroženo preštevali v prepričanju, da so samo narobe prešteli skupino, za katero so bili zadolženi, medtem pa so se (evropski) zamudniki mirno prikazali in začudeno gledali njihovo histerijo. Največje japonsko ponižanje je namreč neuspeh pri zastavljeni nalogi posameznika, predvsem ko govorimo o poslovnem kontekstu. Z neuspehom omadežuješ svojo in predvsem družinsko čast, kar je nesprejemljivo. Pritiski družin na člane, da morajo uspeti, še posebej na kariernem področju, so izjemni. Ena od ekstremnih posledic kulturne specifičnosti je veliko število samomorov, ki Japonsko uvršča v sam svetovni vrh[9].

 

Druga plat iste zgodbe o Japonski pomeni, da je za Japonce normalen delovnik dolg, dokler se delo ne konča, kar v resnici pomeni tudi 10-urni ali 12-urni delovnik. Za neuspeh preprosto ni časa. Zanimivo pa je, da so bile zaradi izrazito tradicionalne družbene strukture ženske vedno postavljene v domeno doma, le redke so delale; pri tem moramo dodati tudi, da so bile dogovorjene poroke še nekaj let nazaj popolnoma prevladujoča praksa iskanja partnerja, vendar se je situacija v zadnjih letih močno spremenila. Liberalizacija (predvsem v 90. letih) je prinesla novo generacijo Japoncev z vse višjo izobrazbo in večjo vključenost žensk na trg delovne sile, vendar z razlogom, ki se je skrival za opevanimi procesi »vesternizacije«. Kljub delavnosti in disciplini javni dolg Japonske znaša že več kot 200 % BDP, struktura japonskega prebivalstva pa je vse starejša: trenutno ima Japonska približno 125 milijonov prebivalcev, do leta 2055 naj bi ta številka padla na 90 milijonov. Japonska se torej sooča s težkimi strukturnimi problemi. Kot odgovor na vse te težave je japonska vlada jasno začrtala (politično-ekonomski) načrt Abenomics, ki poskuša rešiti omenjene probleme s prostotrgovinskimi sporazumi, kar z drugimi besedami pomeni, da so japonske oblasti rešitev našle v še širši globalizaciji. Globalizacija sicer postaja vse bolj vprašljiv odgovor na krizo, predvsem zaradi protekcionističnih ekonomskih tendenc, ki se pojavljajo v Evropi in kažejo na to, da alternativa obstaja. Prav takšne ideje je bilo moč zelo jasno opaziti pri evropskih študentih, ki s(m)o se udeležili programa in ki v svojih domovinah poslušamo kritično refleksivno politično znanost, ki se v grajenju politološke zavesti gotovo razlikuje od svoje bolj kanonske in k statistični empiriji usmerjene sestre.

 

Padajoča profitna mera globalnega kapitalizma in hkrati vse manjša produktivnost delovne sile sta prisilili gospodarstva, da so pričela v delovni proces vključevati vso (rezervno oz. neizkoriščeno) delovno silo, kar je na Japonskem v prvi vrsti pomenilo ženske, obenem pa ustvarjati vse bolj fleksibilen trg delovne sile, kar ne pomeni nič drugega kot zmanjševanje stroškov na račun delavcev; rezultat je delovna sila z vse manj (socialnimi) pravicami oz. prekarizacija delavcev. Posledica takšne gospodarske politike je širjenje prepada med revnimi in bogatimi. Se sliši kaj znano? Vse to se seveda dogaja z željo po ohranitvi ali pa celo povečanju profitne mere.

 

Vsaka vrsta kapitalizma oz. kapitalistična država/družba nosi s seboj strukturno protislovje, ki se izraža na različne načine, na treh različnih ravneh: ekonomski, politični in ideološki[10]. V primeru Japonske se omenjeno protislovje kar najbolje vidi v prepletu vseh treh. Gonja za kariernim uspehom je pripeljala japonsko družbo do dveh problemov: izjemno nizke natalitete in nizke produktivnosti delovne sile. Z množičnim vstopom žensk na trg delovne sile in v kontekstu japonske fanatične kulturno pogojene delavnosti je to pomenilo vse manj časa za partnerje, kaj šele za družino. Kariera je preprosto na prvem mestu. To je pripeljalo do absurdnih situacij, ko poročeni pari ali partnerji zaradi službe živijo vsak na svojem koncu mesta in se srečujejo na pol poti v prav zato specializiranih (seks) hotelih, kjer se sobe oddajo na uro in z le enim namenom. Hkrati podaljšan delovnik vodi v vse manjšo produktivnost. Mimogrede, Švedska ta problem rešuje zelo elegantno in učinkovito: z uvedbo krajšega delovnika. Japonski problemi[11] jasno govorijo v prid švedskim rešitvam. Posledice na videz preprostih strukturnih problemov pomenijo tudi izgubo ekonomske moči, ki se izrazi v zmanjšanem globalnopolitičnem vplivu, kar ne pomeni nič drugega kakor hitro bližajočo se uklonitev diktatu drugih močnejših sil in s tem ekonomsko in politično vse manjšo neodvisnost in podobno. Več kot jasno je torej, da se ta spirala vrti vse bolj zapleteno.

 

Vsi strukturni problemi, ki so se na Japonskem pokazali v vsej svoji ekscesni obliki, so v resnici pravzaprav vidni po celotni zemeljski obli. Pri prednjačijo predvsem zahodne države, ki jim je vsak dan bolj za petami tudi Kitajska. Vse bolj h karieri usrediščena miselnost se že dolgo zajeda tudi v evropsko mentaliteto, hkrati pa s tem prihaja do že zgoraj opisanih posledic, ki se pri nas zaenkrat še niso pokazale v tako ekstremni obliki kot na Japonskem, pa vendar so se že jasno izoblikovale, saj je vzgoja osnovnošolcev v posameznike na delu vsakič, ko se jih že v osnovnošolskih učbenikih uči o ravnanju z denarjem in o delu v podjetništvu. Kako torej danes funkcionirati v svetu, kjer (na prvi pogled) vsi živimo na račun prihodnosti – preko dolga? Zavedati se je namreč treba, da hoja po poti hitrega napredka za vsako ceno pripelje do trka z omejitvami in problemi tako (naravnega) okolja, v katerem živimo, kot z lastnimi omejitvami, ko lahko kar naenkrat postanemo človek, ki je odveč. Oboje omejitve neoklasična ekonomija in neoliberalna doktrina reducirata v različne modele, ki jih ne zanima človeški faktor, ampak le linearni napredek, rast in profit. Delavec postane odvečen strošek, gozd postane ključen industrijski vir, morje je kar naenkrat primerno za skrivno odlaganje nevarnih odpadkov in znanost postane ključni mehanizem za širitev narcistično patološkega potrošništva. Vprašanje, ki se nam zastavlja, je na videz povsem preprosto: je torej ta pot, te vrste napredek resnično tisto pravo in najboljše za nas? Lahko gremo namreč daleč, na drugi konec sveta in ne bomo zbežali pred problemi, ki so nas pestili že »doma«. Svet poganja le eno kolesje, kolesje kapitalizma – tako v Evropi kakor na Japonskem ali v ZDA. Smer vrtenja kolesja tako ni odvisna le od (izvolitve) enega človeka, četudi bi to bila ženska, temnopolt moški ali pa Donald Trump.

K. R.


[1] Arrighi, Giovanni. 2009. Dolgo dvajseto stoletje: Kapitalizem, denar in moč. Založba Sophia, Ljubljana.

[2] https://www.foreignaffairs.com/articles/africa/2016-09-16/japans-pivot-africa

[3] http://www.mladina.si/52908/vlagajo-ali-kupujejo/

[4] http://www.delo.si/svet/ekonomija/kitajska-in-grexit-resevanje-crne-luknje-evropske-unije.html

[5] https://www.rtvslo.si/svet/kitajska-in-rusija-v-gradnjo-najvecje-gospodarske-skupnosti/396704

[6] Arrighi, Giovanni. 2009. Dolgo dvajseto stoletje: Kapitalizem, denar in moč. str: 326–328. Založba Sophia, Ljubljana.

[7] http://abcnews.go.com/Politics/obamas-deportation-policy-numbers/story?id=41715661

[8] http://www.investopedia.com/articles/investing/022415/worlds-top-10-economies.asp

[9] http://www.worldatlas.com/articles/countries-with-the-most-suicides-in-the-world.html

[10] Offe, Claus. 1985. Družbena moč in politična oblast: protislovja kapitalistične demokracije – razprave poznega kapitalizma. Ljubljana: Delavska enotnost 1985.

[11] http://tribuna.si/komentar/vsi-zaposleni-vsi-odtujeni/