Dvosvetnost žensk

2. 4.

Ne, ni bila prvoaprilska šala. Zadnje 3 tedne samoizolacije »po slovensko« imam prav otipljive prebliske, da se bom ravnokar zbudila iz neprijetnih sanj – zabrisuje se mi meja med resničnostjo in sanjami. Kdaj pa kdaj se mi dogodi, da se mi odkrušek sanj vrine v siv vsakdan in ga tako znova okušam. Vse je tako zamajano, da lahko izkoristim priložnost vsaj za življenje, na katerikoli paraleli želim.

Ravno sem poslušala Putinov nagovor ogromnega prostranstva svojih podanikov, kako se naše nedelovno obdobje (»počitnice«) podaljšuje do konca aprila. To je glavna razlika med Slovenijo in Rusijo: nepredvidljivost, nenadnost in poslušnost gredo z roko v roki. Tu je bil kronološki potek dogajanja tak: uradno zapiranje šol in kulturnih ustanov 2 tedna nazaj, nato objava nedelovnega tedna, začenši s 30. marcem, za vse storitve, ki niso ravno najnujnejše, dan pred tem pa uvedba stroge samoizolacije, med katero smeš pomoliti nos ven samo za najnujnejši skok v lekarno/trgovino, psa in smeti pa lahko sprehajaš do 100 metrov od prebivališča.

Generacija, ki v svojem življenju ni izkusila ravno mnogo groženj ter boja za obstanek, temveč je uživala le grenko sladkost izobilja časa, v katerem si lahko privoščiš poglobljeno premišljevanje o eksistencialnih problemih, ga je serviranega na krožniku dobila še več. In za najboljšega bojevnika med nami se bo izkazal tisti, ki bo lepo čičal doma. Med globokim dihanjem in skrbjo za lastno duševno in telesno vitalnost pa imajo malo večji otročički celo igrišče samo zase. T’ga za jug (pesem pesnika Miladinova, ki je nastala med njegovim prebivanjem v Rusiji) mi nikoli ni bila tako blizu kot v danem trenutku, ko se počutim kot mravljin’c v 13-milijonskem mestu.

 

Tako sem se lotila kontemplacij, ki ustrezajo času in kraju: Rusi so izredno zanimiva bitja. Še posebej Rusinje. Slovenka bo do konca ostala vljudna, ustrežljiva ter se samo zaradi uvidevnosti ne bo umaknila vsiljivemu, neprijetnemu človeku, čeprav ta vdira v njen osebni prostor; se pravi, bo kar cvetela v svoji odprtosti. Rusinja nasprotno samo odrezavo ustreli v zrak, da vse obmolkne in se razide. Ali pa se le nonšalantno prerine mimo vas (to velja še posebej za »staro gardo«). Zgoščena posejanost ravnine od tebe zgleda zahteva uporabo principa močnejšega. Nezaslišana ji je misel na prebivanje v hostlu (Pazi, nevarno!), po drugi strani pa revnejše Rusinje v hostlih dejansko prebivajo, da si lahko privoščijo delo v bolj ekskluzivnem mestu. In blokovsko naselje, oddaljeno 1 uro od centra Moskve, se jim zdi prav tako luksuzno.

Diametralno nasprotje je njeno gnanje za poroko in otroci – to je pravi uspeh v življenju. Tovrstne propagande so polne tudi reklame na metroju (država veselo spodbuja sanje o razmnoževanju, da ji ne bi zmanjkalo »kanonfutra«) in stremeti ni zdravo kam dlje. Razhajanje v plačah med moškim in žensko na enakem delovnem mestu dojemamo kot nekaj normalnega, boljša mesta pa tako ali tako ponavadi zasedajo moški; a tu se ženske zavestno (in za višje cilje) namerno ustavijo, ko dosežejo določeno mesto v življenju. Tako je vsaj prišlo iz ust ljubljene profesorice, ki pred penzijo zaseda mesto docentke. Odrekanje, odpovedovanje, sprejemanje kompromisov pa bo verjetno nagrajeno šele v posmrtnem življenju. Tudi mlade, moderne intelektualke so podobnega mnenja, vsaj s stališča zasedanja mest: bolj odgovorna, pomembna morajo zasedati moški, tako je naravno. Same pa se nerade preveč izpostavljajo ter varno ždijo v ozadju za domačo pečjo, kamor so vklesana naravna pravila.

 

Seveda se lahko ženska pusti zavarovati, če tako želi, a po drugi strani bi se to moralo dopuščati tudi moškemu; ruski je iz prej omenjenih ljubih ust že tako precej »ubog«.

 

 

Rooskie