Piter

Na srečo sem zadnji svobodni vikend izkoristila za popotovanje z vlakom do Pitra. Doza kančka Evrope v žilo – ljubljene Italije, Nizozemske –, matematične logičnosti v napeljavi ulic, cest, kanalov ter racionalnosti, ko rabiš predih od vpadanja na čudne konce mesta, če zgrešiš eno samo uličico.

 

Ko se enkrat Rus odpre, ga ne uspeš več zapreti nazaj. Še posebej Peterburžca. Varljiv je prvi vtis, ko se ti nihče ne nasmehne (pričakuješ, da se ti bo vsaj človek, ki dela z ljudmi, kar se izkaže za napako; bo pa skočil pobrat naročilo v sekundi, ko parkiraš svojo zadnjico ter ti nato s svetlobno hitrostjo pobiral odvečne stvari z mize), ne pridrži vrat, ne pomaga pri nošnji prtljage, se komolčka in te zbija kot kegelj, ko se trudi preriniti mimo tebe. To seveda ni v redu in se ne spremeni na kakršen koli način, spremeni pa se tvoje dojemanje in sprejemanje tega: tudi ljudi, ki se ob bližjem poznavanju odprejo kot popki cvetlic.

Slovencu se bo zdelo najbolj šokantno, ko bo padel v kupé popolnih neznancev, med katerimi se bodo začele vršiti najbolj osebne, psihološke, duhovne in politične debate brez vsakršnega filtra. Vmes pa kakšen vložek recitiranja poezije. Med 8-urno vožnjo sem tako med uživanjem sončne ravnice smela prisostvovati natančno obdelanim temam. Najbolj me je vrgla na rit Moskvička, ki je bila drugače hodeči stereotip: prehranska strokovnjakinja z napumpanimi ustnicami, podaljšanimi trepalnicami, v pajkicah in topu, ki sta poudarjala vse, k čemur sta stremela, z belimi visokimi italijanskimi supergicami ter prežganim tenom. V rosnih dvajsetih je prebolela poporodno depresijo ter trdila, da so Rusi najbolj depresiven narod na svetu, ki se noče soočati z notranjimi tegobami. Njen nasprotnik, očka srednjih let, čigar dvojčicama v otroštvu ni znala pomagati nikakršna psihoterapevtska pomoč, pa je vneto zagovarjal svojo pozicijo, da ne verjame v moč psihoterapije in se sam raje zdravi z branjem Dostojevskega, spovedjo ter aktualnim postom.

Vsakomur svoje. Samo da bi v teh časih poleg čistih rok skrbeli tudi za notranjo čistost in vitalnost ter s tem ohranili tisti kanček razsodnosti in volje za upor, ko nas spustijo iz kletk.

 

Najpomembnejše spoznanje med prebivanjem v Rassiji je, da sta ti in tvoj svet to, kar bereš, poslušaš; ni nujno, da je naše tisto nevtralno in pravilno. Ne glede na to da živimo v različnih resničnostih, pa si delimo eno Zemljico. S spoznavanjem raznolikosti in različnosti svetov le-te začenjaš sprejemati soobstoj vsega obdajajočega naenkrat. Nič ni prav in nič ni narobe. Tudi dejstvo, ki bi bilo naši evropocentrični in zahodni miselnosti nezaslišano: da pri življenju v nekaterih kulturah raje ohranijo odraslega moškega, ki preživlja celo družino, kot otroka in ženo, saj sta v njihovih očeh nadomestljiva (z našega gledišča sta tako znižana na nekakšen potrošni material). HIV in tuberkoloza sta pa tako čisto običajni bolezni, saj za HIV-om na primer boleha tretjina prebivalstva [vložek izkušnje kolegice z dobrodelne medicinske odprave v Zambijo, podan v razmislek].

 

 

Rooskie