Hribovska

In pred mano se je odprlo celo prostranstvo prihajajočih 3 tednov. Moskvo je zagrnila zanjo tako tipična kopa oblakov, ki ti ponuja zaplate modrega neba z okusom po pasjih piškotih – pasjih piškotih, ki ti jih vedno bolj izmika in tako pušča le grenkobo v prsih ter pekoč občutek v glavi. Ko se že nadejaš, da je končno prišla pomlad, ti veter skoraj odpihne tla pod nogami ter v oči položi celo zakladnico cestnih nanosov. Ostala je le tesnoba neizmerne ravnine, v katero vsak dan vstaneš rahlo na levo nogo, nadrkan in s kljuvanjem v kolenih.

Zakaj sem se odločila zamuditi zadnji »reševalni« let v domovino? Da lahko gledam Novo24TV in poslušam nabor desetih zlizanih komadov ter kvalitetne spikerje na Radiu 1 (edina biserčka, ki sta zgleda zmožna prilesti do Matuške)? Da ne rabim zapravljati za škatlice cigaret, saj mi izpušni plini vsak dan prečiščujejo pljuča in krepijo duha? Da vidim, če sem zmožna sama preživeti mesece hoje po betonskih parkih, odtujena od narave? Zmeraj sem rada hodila v ekstreme. In poslušala intuicijo.

Možnost imam, da sem v tem apokaliptičnem času onstran »rožnatega« dela zavese. Nepojasnljivo je, zakaj me siva stran tako vabi in vleče k sebi, če mi energetsko vsakič zasoli krepko zaušnico. Kakorkoli ironično se sliši, pa se prvič v življenju prav tu počutim najbolj varno. Bomo videli, če fašizem v tem primeru »rešuje« življenja.

V ciklu utrinkov, ki bodo del umerjenega rafala prihajajočih tednov, se bom tokrat dotaknila naše neizpodbitne povezanosti z vsem, v kar smo vrženi. Mislim, da še kar nismo dojeli, da nismo absolutni vladarji vsega in da pravzaprav ni nič naša lastnina – smo le hipni obiskovalci te krasne krpice, s katero prostodušno razpolagamo. Zemlja ne potrebuje nas, temveč mi njo. Sama že zna poskrbeti zase, ko se nečesa preveč nakopiči in zamaje njeno ravnovesje, pred čimer si trenutno res ne moremo več zatisniti oči.

Prav grešno sem se počutila, ko sem morala prvič sama vreči vse komunalne odpadke v kanto z mešanimi; Rusija je januarja 2020 sicer namestila smetnjake za embalažne komunalne odpadke, vendar je ločevanje zgolj provizorično – za zbiranje le-teh še nima urejene infrastrukture, tako da so smetnjaki tam zato, da se ljudje navadijo na idejo. Leta 2020. Raznovrstni odpadki pa se tako ali tako odlagajo še zmeraj vsepovsod – najraje ležijo na kakšnih zaplatah trave ali v parkih narodnega pomena. Lahko se jih uporabi za okraske na drevesih, poganska svetišča ali igrišča za ribice.

Ko ruskega meščana povprašaš po naravnih znamenitostih blizu mesta, se bo najverjetneje začudil in le stežka odgovoril, ker se je že tako oddaljil od koncepta sobivanja z naravo, da le-temu sploh ne posveča pozornosti in ga ne uvršča v svoj vsakdanjik. Še nikjer namreč nisem videla tako degradirane, opustošene zemlje, iz katere veje zoglenela trava in katero ni zmožna sprati niti povodenj. Narava je luksuz, za katerega je treba odšteti vsaj karto za vlak, če ne že letalske karte; v njihovih glavah pa je luksuz še zmeraj smrdljiva črna ladja na štirih kolesih in ogromno stanovanje v dobrem mestnem »rajončku«.

Na tem mestu upam, da bomo vsaj nekaj potegnili iz našega vseprisotnega samoizolacijskega počitka. Če se da prečistiti beneško vodo in v mesta privabiti še najbolj občutljiva in sramežljiva bitja, imam upanje tudi za mojo Azijo. Upam, da se poleg šol in javnih dogodkov, ki so uradno napoteni na 3-tedenske počitnice (naš institut na 4-tedenske …), ustavi tudi večina transporta in ustanov, ki se hrani s potrošniško lakoto. Želim si videti modro rusko reko (čeprav je zdrizasto rjava Neva pod sončnimi žarki magične nebeške barve, to ji moram priznati) in predihati pljuča!

Vemo, kaj se ne bo ustavilo. Oligarhi, žeja po novih koščkih trave, ki jih lahko uničijo, in spremembe ustave.

Glede na to da se porajajo ugibanja o zvezi med virusom in uvažanjem poceni delovne sile v Italijo, ne bi škodilo, če bi vsi kolektivno temeljito preosmislili naš način življenja in razmišljanja ter se potrudili nazaj vzpostaviti z lastnimi močmi in sredstvi. Tako da ob prvi priložnosti: vsi okopavati naše luštkane slovenske vrtičke, kupovati in vlagati v lokalno! Držati se svojega plota in si pridno umivati rokice pa tako že obvladamo.

Góspodi, IJJ z nami!

 

Rooskie