»Šport nima nič skupnega s »fair playem«, temveč je vojna brez streljanja,« je znan citat britanskega pisatelja in intelektualca Georgea Orwella iz leta 1945, ki dodobra oriše tudi temnejšo plat športa onkraj romantičnih predstav. In res, danes težko govorimo o apolitičnosti športa, čeprav slednje predstavlja eno izmed sedmih načel olimpizma, zapisanih v Olimpijski listini.
Zaradi navidezne politične neomadeževanosti na eni strani in globalne prepoznavnosti za širše množice na drugi je šport namreč od nekdaj predstavljal interesno polje za politične in gospodarske elite. O tem priča olimpijsko premirje v spopadih med mestnimi državami v času antične Grčije, instrumentalizacija olimpijskih iger v Italiji in Nemčiji za promocijo fašističnega in nacističnega režima ter celo krajša vojna med Hondurasom in El Salvadorjem, ki je izbruhnila po medsebojni kvalifikacijski tekmi za svetovno prvenstvo v nogometu. Ne glede na to pa se zdi, da še nobenega športnega tekmovanja, zagotovo pa ne nogometnega svetovnega prvenstva, ni spremljalo toliko polemik o vmešavanju politike v šport, kot spremlja organizacijo in izvedbo pravkar zaključenega svetovnega prvenstva v Katarju.
Mednarodna nogometna zveza FIFA je decembra 2010 presenetila svetovno športno javnost z naznanilom, da se bo omenjeni največji športni dogodek na svetu odvijal v Katarju. Presenetljivo je Katar v bitki za pravice gostovanja premagal favorizirane Združene države Amerike s štirinajstimi glasovi proti osmim, kar je sprožilo val ogorčenj ter nemalo obtožb o spornih praksah, korupciji ter nepoštenosti katarske kandidature, tako v nogometnem svetu kot v širšem mednarodnem prostoru. Eden izmed glavnih ciljev športa naj bi namreč bil spodbujati in delovati v skladu z določenimi moralnimi in etičnimi vrednotami, vključno z integriteto, pravičnostjo, enakostjo in spoštovanjem. Ravnanje po tem športno-moralnem kompasu pa vse pogosteje postaja bolj izjema kot pravilo. V zadnjih letih se vedno bolj uveljavlja izraz sportswashing[1] za kritiko praks posameznikov, skupin, korporacij ali vlad držav, ki šport izrabljajo za izboljšanje svojega ugleda, bodisi v nacionalnem bodisi v mednarodnem kontekstu. Poznamo različne oblike tovrstnega športnega pranja, ki se lahko izvaja prek organizacije športnih dogodkov, sponzorskih pogodb s klubi ali nakupom športnih ekip. Na ravni posameznikov, skupin ali podjetij se športno pranje uporablja večinoma za prikrivanje korupcije in drugih slabosti, medtem ko je na mednarodni ravni predvsem način za preusmerjanje pozornosti od kršenja človekovih pravic in svoboščin, nedemokratičnih praks ter drugih spornih početij. Proti brezbrižnosti športnih institucij in močni privlačnosti finančnih dobičkov se je v času pred svetovnim prvenstvom v Katarju postavilo nemalo aktivistov, novinarjev ali športnikov, nevladnih organizacij, drugih združenj ter ogromno ljubiteljev nogometa in športa na splošno, ki so tovrstne prakse prepoznali za sporne.
PRAVLJICA O PRIJAZNEM KATARJU
Nedemokratični režimi se lahko prek prirejanja in promocije športnih dogodkov poskušajo prikazati kot sodobni, napredni in odprti do sveta, hkrati pa prikrivajo svojo pravo naravo in odvračajo pozornost od notranjih nacionalnih problemov. Ključni vidik katarske strategije športnega pranja je bila promocija posebnega narativa o državi.
Katar se je skozi večleten proces priprave ter med izvedbo svetovnega prvenstva predstavljal kot sodobna, napredna in odprta družba, pri čemer je poudarjal svojo kulturno dediščino, naravne lepote in gospodarski razvoj. To zgodbo je podkrepil z gradnjo novih stadionov in infrastrukture ter skozi številne tržne kampanje in medijsko poročanje. Druga plat katarske strategije športnega pranja je tudi svojevrstno prizadevanje za mednarodno priznanje in legitimnost. Z organizacijo svetovnega prvenstva je Katar potrdil svoje mesto v mednarodni skupnosti ter pridobil neke vrste priznanje drugih držav in mednarodnih organizacij. To je državi prineslo dodaten ugled in drugim državam otežilo kritiziranje ali izpodbijanje njenih dejanj. Ta strategija je imela za državo tudi gospodarske koristi. Gradnja novih stadionov in infrastrukture ter prihod tisočerih navijačev in ljubiteljev nogometa na tekme prvenstva so spodbudili gospodarsko rast in pritegnili tuje naložbe, kar je pripomoglo tudi k zaščiti države pred domačimi in mednarodnimi pritiski.
A vse to se je dogajalo ob omalovaževanju ali zanemarjanju nacionalnih političnih vprašanj in polemik v zvezi s človekovimi pravicami v državi, kar se je najbolj nazorno pokazalo ob grozovito visokih številkah smrti med delavci. V Katarju namreč živijo slabi trije milijoni ljudi, od tega jih približno 90 odstotkov živi v prestolnici Doha. Tuji delavci predstavljajo okoli 88 odstotkov prebivalstva. Jedro zlorab, s katerimi se v Katarju soočajo delavci migranti, je sistem kafala, ki je uradno sicer prenehal delovati leta 2020, a se v praksi še vedno izvaja ter ostaja globoko vpet v kulturo dela. Je sistem zaposlovanja na podlagi sponzorstva, ki tuje delavce pravno veže z njihovimi delodajalci. Pogosto ti nadzorujejo tudi mobilnost delavcev z nezakonitim odvzemom potnih listov, delavci pa nimajo možnosti zapustiti države. Amnesty International je v zadnjem desetletju večkrat poročal o tem, kako sistem, ki je do nedavnega delavcem popolnoma preprečeval zamenjavo službe ali v nekaterih primerih celo odhod iz države brez dovoljenja delodajalca, delavce drži v začaranem krogu zlorab. Prvotne gradnje za prvenstvo so imele neposredno korist od poceni delovne sile, ki je izvirala iz sistema kafala. Mednarodna pozornost se je okrepila šele, ko so številne nevladne organizacije – ena glavnih je bila Amnesty International – razkrile delovne razmere na gradbiščih.
Delo je za Katar hitro postalo dvojni problem: prvič, številni izvajalci so kršili pravne smernice, ko je šlo za ravnanje z delavci, in drugič, same smernice delavcem niso zagotavljale ustreznih plač in zaščite. Če k temu dodamo še zelo omejeno svobodo medijev, se problem še zaostri. V Katarju so namreč novinarje že pridržali, ker so poročali o vprašanjih, ki so bila za katarske oblasti sporna. Leta 2015 so v Dohi denimo aretirali skupino BBC-jevih novinarjev, ki so med raziskovanjem stanovanjskih razmer za delavce migrante dve noči preživeli v zaporu. Guardian je novembra lani poročal, da sta bila dva norveška novinarja zaradi podobnih razlogov aretirana in pridržana, ko sta poskušala zapustiti državo ter ocenjeval, da je od leta 2010 med gradnjo infrastrukturnih objektov za potrebe turnirja v Katarju umrlo več kot 6.500 delavcev migrantov iz Indije, Pakistana, Nepala, Šrilanke in Bangladeša. V obzir moramo sicer vzeti dejstvo, da je nemogoče oceniti dejansko število mrtvih med delavci migranti, kakor tudi ni moč z gotovostjo dokazati, da so vse omenjene žrtve izgubile življenje v povezavi s pripravo Katarja na svetovno prvenstvo. V zadnjem desetletju je Katar poleg sedmih novih stadionov namreč dokončal več deset večjih projektov, vključno z gradnjo novega letališča in cest, posodobitvijo sistema javnega prevoza, gradnjo hotelov ter postavitvijo praktično popolnoma novega mesta za izvedbo največjega športnega dogodka na svetu.
Ne glede na morebitna odstopanja številk smrti delavcev pa ostaja dejstvo, da je Katar nogometno svetovno prvenstvo zagotovo izkoristil kot obliko športnega pranja, da bi izboljšal svojo javno podobo, pridobil priznanje in legitimnost ter spodbudil gospodarsko rast, hkrati pa odvrnil pozornost od kršitev človekovih pravic in avtoritarne vladavine. V katarsko strategijo športnega pranja je bil vpleten sam vrh svetovne mednarodne nogometne zveze, kot tudi voditelji posameznih celinskih športnih zvez, kar nazorno opiše Netflixova dokumentarna serija FIFA Uncovered. O razsežnosti celotne strategije pa morda najbolje priča nedavno razkritje korupcijske hobotnice pri lobiranju za dodelitev prvenstva Katarju, v okviru katerega so najvišje uradnike Evropske unije, celo podpredsednico Evropskega parlamenta, ujeli s polnimi kovčki gotovine v zameno za podporo katarski kandidaturi.
PO KATARJU KATAR?
Kot kaže, se v primeru lanskega prvenstva zgodovina ponavlja. Ničkoliko globalnih športnih dogodkov je bilo prežetih s korupcijo, a zdi se, da ni pravega interesa za sledenje stopinjam korupcije in pregon odgovornih. Prestiž, prepoznavnost, kulturni kapital in z njimi povezana mehka moč[2], ki jo država gostiteljica pridobi v času, ko so vse oči sveta uprte vanjo, so enostavno preveliki, da bi šport ostal zvest svojemu apolitičnemu bistvu. Prav tako šport že dolgo ni več zgolj aktivnost, temveč multimilijardni posel, ki temelji na kanaliziranju dobičkov skozi športna tekmovanja. Popularnost športa se tako (finančno gledano) uspešno izkorišča, njegova prvinskost pa je bržkone le še utopična predstava.
Katar si silno želi dokazati širnemu svetu, da je mnogo več kot samo puščavska deželica z velikimi zalogami nafte. Z neomejenimi finančnimi sredstvi skuša za vsako ceno okrepiti svojo vlogo pomembnega igralca na Bližnjem Vzhodu in svetu sporočiti, da gre za sodobno in razvito deželo, ki si zasluži veliko več pozornosti v mednarodni skupnosti. Tako niti ne čudi, da se po mednarodni (športni) javnosti že šušlja, da naj bi se Katar v kratkem spustil tudi v bitko za organizacijo poletnih Olimpijskih iger. Pri tem »omejitveni dejavniki«, kot so denimo pravice žensk, tujih delavcev, skupnosti LGBTQ+ in drugih manjšin, za katarsko kraljevino ne predstavljajo ovire.
Kot nas uči polpretekla zgodovina olimpijskih iger v Sočiju ali Pekingu, je za državo gostiteljico važno zgolj eno – prebiti se do prvega žvižga oz. otvoritvene slovesnosti s čim manj madeži. Nato glavno vlogo prevzamejo športniki, ki svetovno javnost počasi zazibajo v stanje kolektivne hipnoze ob globalnem spektaklu. Politiki in poslovneži pa si lahko v sencah prijetno ohlajenih častnih lož mirno manejo roke ob politično-ekonomskem izplenu. In tako dalje, vsaka štiri leta … do naslednjega velikega tekmovanja.
EČ & RŽ
[1] V slovenščino izraz prevajamo kot »športno pranje«, »športno zavajanje« ali »pranje športa«.
[2] Mehka moč označuje posreden način izvajanja moči, tj. sposobnost države, da z neoprijemljivimi sredstvi pritegnitve (npr. s kulturo) doseže, kar želi, tako, da ji ostale države želijo slediti oz. ponotranjijo njene cilje. Koncept mehke moči je prvi opredelil Joseph Nye v članku Soft Power (1990).
ilustracija: ©2022 Rok Korenčan
