Uredništvo znova obujene Tribune je, kot narekuje duh časa, pristopilo z idejo o kolumni. To je ob kavi in čaju izgledalo nekako takole: »Luka, kaj če bi ti analiziral 10 let zunanje politike predsednika Boruta Pahorja? Saj veš, dobre in slabe vidike«. Zavedajoč se dejstva, da bi bralstvo mojo kritiko ne glede na vsebino razumelo kot pristransko, sem predlagal naslednji kompromis: na poenostavljen način bom poskusil analizirati zadnje desetletje slovenske zunanje politike v odnosu do kritik, ki jih ta pogosto prejema. Osredotočil se bom predvsem na najbolj pogosto mantro: odkar je bilo doseženo članstvo v EU in Natu, Republika Slovenija nima jasno definirane zunanjepolitične usmeritve, naša nezrelost pa se odraža v tem, da ne vemo, kaj pravzaprav hočemo.
Odgovor na kritiko bom skušal postaviti v širši kontekst nastajanja naše zunanje politike. Pri orientaciji si bom pomagal s knjigo Čas odraščanja izpod peresa dolgoletne Delove novinarke Saše Vidmajer, ki je s pomočjo prispodobe odraščanja leta 2012 že podala svoje poglede na razvojno pot naše zunanje politike prvih 20 let. Zadnje desetletje lahko namreč osmislimo le, če ga postavimo v kontekst prvega dvajsetletja in ponovno premislimo samo metaforo odraščanja.
SMO »ODRASLI« IN ZAKAJ JE DOBRO, DA NISMO?
Republika Slovenija je pred kratkim praznovala svoj trideseti rojstni dan, z njo pa tudi slovenska zunanja politika (te ne gre enačiti z mnogo starejšo zunanjo politiko Slovencev kot naroda, preden si je priboril državo). Prvih dvajset let je, po besedah Vidmajer, zaznamovalo obdobje racionalne, premišljene in relativno uspešne zunanje politike. Prvi uspeh je zagotovo naše simbolično rojstvo v mednarodni skupnosti – priznanje samostojnosti s strani drugih držav in pridružitev Organizaciji združenih narodov. Slovenija je postala članica Evropske unije in sprejela evro, postala je članica Severnoatlantskega zavezništva (NATO) ter predsedovala Svetu EU. V intervjuju ob izidu knjige je avtorica ocenila, da moramo naši državi čestitati za velike uspehe in ji obenem prizanesti zaradi mladostniških napak. Te so bile v prvih dveh desetletjih povezane predvsem z našo nezmožnostjo reševanja konfliktov s sosednjimi državami, umanjkanjem načelnosti v ključnih trenutkih, soliranjem določenih najvišjih diplomatskih avtoritet in neizkoriščanjem strateške geografske lege.
V zadnjem desetletju je Slovenija gotovo odraščala, a težko bi rekli, da smo mladost že pustili za seboj. Morda je ravno zadnje desetletje obdobje naše adolescence. S tem ni nič narobe – prav nasprotno, mladost neke (zunanje) politike mora postati prispodoba za njeno ambicioznost, samopreizpraševanje, idealizem, prilagodljivost in prodornost. Morda je protislovno trditi, da moramo biti v naši zrelosti pravzaprav tudi mladostni, a ravno to potrebujemo.
ŽELEZNA ZAVESA, HLADNA VOJNA IN DRUGE PRISPODOBE
Uporaba prispodob, pregovorov, satire in drugih literarnih orodij zavoljo poenostavljenega in širši javnosti bolj dostopnega razumevanja mednarodnih odnosov ni nič novega. V samem vrhuncu lingvističnega obrata leta 1989 sta Chilton in Lakoff v članku Foreign Policy By Metaphor opozarjala na izjemen pomen prispodob za snovanje zunanje politike in njeno široko razumevanje s strani splošne javnosti. Poleg tega, da metafore omogočajo poenostavljeno komuniciranje zunanje politike s strani uradnih organov, javnosti istočasno nudijo bolj poljudno kritiko njihove zunanje politike. Naslanjanje na prispodobe za osmišljanje zunanjih politik načeloma ni problematično. Lahko pa postane, če politika preživi metaforo ali se je hoče znebiti, pa se je zaradi njene zasidranosti v javni diskurz preprosto ne more.
Vlogo metafor v zunanji politiki je bistveno lažje razumeti na primerih. Gotovo se lahko strinjamo, da si je razpravo o povojni Evropi težko zamisliti brez prispodobe o »železni zavesi«, v kateri se je leta 1946 pokazala retorična spretnost takratnega vodje britanske opozicije Winstona Churchilla. Vzhodne države pod vplivom Moskve, tiste »za zaveso«, so bile v zahodnem imaginariju posledično razumljene kot obsojene na propad, nedostopne, hlapčevske in skrivnostne. Churchill je »razprostiranje železne zavese«, ki je v prenesenem pomenu ponazarjalo širjenje komunizma, sam razumel kot »razlog za tesnobo« in plodno retorično podlago za institucionalno združevanje Evrope. Medtem ko se nekatere vzhodne države v svoji samopodobi nikoli niso znebile tesnobnega narativa železne zavese, se ta za nekatere z vojno v Ukrajini sedaj vrača. Govori se o »novi železni zavesi« in o »novi hladni vojni«, pri čemer tudi »hladna vojna« sama po sebi ni prav nič nedolžna prispodoba.
KAKO KRITIČNO PRISTOPITI K PRISPODOBI ODRAŠČANJA?
Prispodoba države kot posameznika sodi med najosnovnejše v našem političnem imaginariju. Govorimo o uporabi fizičnih in duševnih karakteristik posameznika za ponazoritev delovanja neke države v primerjavi z drugimi, kjer govorimo »novorojenih«, »zdravih«, »bolnih« ter »razvitih in nerazvitih« državah. Poznamo tudi pojem »odrasla država«, kjer nasprotno potemtakem obstajajo »otročje« in »nedorasle države«, ki »potrebujejo paternalistično pomoč in trdo roko, če slučajno postanejo nagajive«, kot pišeta Chilton in Lakoff.
Z odraslostjo je tako povezana fiktivna zrelost političnih skupnosti, ki naj bi zaradi daljše zgodovine posedovale superiorne vrednote, sisteme ali ideologije. Problem ni le v tem, da je na narativu odraslosti moč graditi sodobne pokroviteljske odnose med »zrelimi« in »nezrelimi« demokracijami (kjer se mladih preprosto ne jemlje resno), temveč tudi v samorazumevanju neke države kot »mlade« in »nezrele«. Neprofesionalnosti, spotakljivosti, neresnosti ali neučinkovitosti zunanje politike ne gre opravičevati z »mladostjo« ali »nezrelostjo« države kot celote, temveč jo moramo brez prispodob pripisati določenim odgovornim posameznikom. V nasprotnem primeru delamo krivico prispodobam samim.
MLADOST ≠ SLABOST
S Sašo Vidmajer se strinjava, da je metafora odraščanja za razumevanje in vrednotenje zunanje politike lahko tudi zelo dobrodošla. Vendar le, če si prej postavimo naslednji dve vprašanji:
– Kaj velja pri procesu odraščanja določene osebe vrednotiti kot izjemen uspeh, kaj pa se pričakuje od vseh in zato posebna pohvala ni na mestu?
– Kaj povezujemo z mladostništvom, odraščanjem in odraslostjo ter ali kdaj zares prenehamo odraščati?
Nekatere pedagoške študije učijo, da je nagrajevanje ali pretirano hvaljenje nečesa samoumevnega pri vzgoji posameznika lahko kontraproduktivno. Subjekt se namreč hitro navadi na to, da so povprečna ali v povprečju samoumevna dejanja nagrajena podobno kot nadpovprečna. Posameznikovo doseganje samoumevnega in preseganje samoumevnega, tisti dodaten nepričakovan in ustvarjalen korak, ne sme biti nikoli nagrajen ali pohvaljen na enak način. Nagrajevanje in hvaljenje določenih dejanj naj bi samo po sebi zaviralo posameznikovo osebnostno rast in kreativnost ter vodilo v ponavljanje že storjenega in doseganje le potrebnega minimuma. Tako so obiskovanje osnovne in srednje šole, urejanje prijateljskega kroga in osmišljanje lastnega obstoja nekako pričakovani koraki v procesu posameznikove socializacije. Presežek pa so odstopi od »povprečja« – tisto, kar v očeh drugih pravzaprav definira posameznikovo drugačnost (bodisi individualna ali kolektivna prizadevanja, posebna identiteta in dejavnosti).
Prav tako se mladostništvu in odraslosti pripisujejo določeni stereotipi, ki se nato prenesejo v zunanjepolitično metaforo in ji določajo pozitiven ali negativen predznak. Vse prepogosto se mladostništvu pripisuje vrsto negativnih lastnosti, kot so denimo brezskrbnost, konfliktnost, neodgovornost in lahkomiselnost. Nasprotno se z odraslostjo povezuje visoko moralno držo, odgovornost, premišljenost, modrost, stabilnost in racionalnost. Mladostništvo je sicer moč stereotipizirati tudi v pozitivnem smislu kot idealistično, prilagodljivo, iznajdljivo, širokogledno, energično in motivirano, povsem enako pa tudi odraslosti pripisati togost, lenobo, ozkoglednost, neustvarjalnost, neproduktivnost in pesimizem. Mladostništvu in odraslosti lahko torej v zunanjepolitični metafori tudi obrnemo vloge, kjer je splošen primer take uporabe diskurz o reševanju planeta. V tem narativu so namreč »odgovorni odrasli« popolnoma zavozili in sedaj je od »mladih kreativnih in prodornih generacij« odvisna prihodnost planeta.
SVOJEGA VRHUNCA NISMO DOŽIVELI V SREDNJI ŠOLI
Glede na zgornjo razpravo je morda pretirano označiti za največji uspeh naše zunanje politike tisto, kar Vidmajer vidi kot »logično in neizogibno nadaljevanje osamosvojitve« – mednarodno priznanje in usmeritev v evroatlantske mednarodne organizacije. Široko mednarodno priznanje, ki smo ga dosegli na ramenih prodorne, vztrajne in v liberalnih vrednotah utemeljene zunanje politike, je bil neizogiben projekt, brez katerega se Slovenija de facto pravzaprav ne bi niti »rodila«. Na ta uspeh moramo biti ponosni, tudi zato, ker za številne tranzicijske države (predvsem države nekdanje Jugoslavije) ni potekal tako gladko. Treba pa je priznati, da je bila to prej življenjska nuja naše zunanje politike, kot pa izjemen strateški premislek in zunanjepolitična usmeritev, ki bi nas razlikovala od usmeritev ali delovanja drugih držav. To smo preprosto morali storiti in smo tudi storili.
Uspešno pridobitev članstva v Evropski uniji in Natu, ki jo Vidmajer označuje kot logično nadaljevanje osamosvojitve, lahko v prispodobi odraščanja razumemo kot slovensko osnovnošolsko in srednješolsko izkušnjo. Pod vodstvom Janeza Drnovška, Dimitrija Rupla in Janeza Potočnika so pogajalske ekipe odlično opravile pristopna pogajanja, vodile Slovenijo skozi sprejetje aquis communitaire in zaključile s podpisom pristopnih pogodb. Tisto, kar je bilo od Slovenije v »prvi desetletki pred vstopom v Evropsko unijo (in Nato)« pričakovano, smo dosegali bolj ali manj z odliko, a od nas sami nismo in drugi niso pričakovali nič manj. Padce (recimo zavrnitev pridružitve Natu v Madridu) in osramotitve (neodločnost glede podpore jedrski razorožitvi in podpora ameriškega napada na Irak s pristopom k Vilniuški deklaraciji), smo naposled – sklonjenih glav – pripisovali neizogibnosti, četudi so odstopale od načelnega nastopanja. V odnosu do izhodiščne kritike je treba priznati, da je slovensko zunanjo politiko tudi v njenem zgodnjem obdobju spremljala vrsta izzivov, zato je romantiziranje tistega obdobja v primerjavi z današnjim vendarle malenkost pretirano.
V prvih dvajsetih letih bi tudi sam prej izpostavil tiste zgodbe, ki so terjale tveganje, premislek, strategijo in notranjo motivacijo. Poleg našega humanitarnega delovanja v Gazi in ustanovitve sklada za pokonfliktno obnovo ITF, na katera opozarja Vidmajer, gre izpostaviti predvsem ustanovitev Blejskega strateškega foruma, ki danes velja za osrednjo zunanjepolitično konferenco v tem delu Evrope. Prav tako je hvalevreden projekt Naše pravice, s katerim smo do danes skoraj 400.000 otrokom po svetu na pedagoško premišljen način približali koncept človekovih pravic. Vse to je dejanska dodana vrednost, slovenske obšolske dejavnosti, po katerih smo postali prepoznavni in jih uspešno razvijamo naprej. Sloveniji zato res ne moremo očitati, da je vrhunec dosegla v srednji šoli, kjer to pomeni, da se pri nekaj-in-tridesetih spominja srednješolskih dni kot viška svoje zunanjepolitične poti. In če nas že druge države ne vidijo tako, nimamo razloga, da bi se sami.
ZADNJIH DESET LET ODRAŠČANJA
Republika Slovenija je v zadnjih desetih letih zamenjala pet vlad in štiri zunanje ministre (Erjavec, Cerar, Logar in Fajon). Desetletje predsedovanja Boruta Pahorja je nasledila Nataša Pirc Musar. Po 16 letih je Državni zbor leta 2015 sprejel prenovljeno Deklaracijo o zunanji politiki, ki sta ji sledili dve strategiji – eno je sprejela levosredinska vlada v času ministrovanja Erjavca, drugo desnosredinska pod vodstvom Logarja. Med pisanjem teh vrstic naj bi preimenovano Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve pripravljalo novo strategijo. Ne glede na ideološko usmeritev vlade je temeljni okvir zunanje politike ostajal enak – utemeljen na ustavi in človekovih pravicah, na vrednotah EU ter na slovenski osamosvojitvi.
Osredotočali smo se na izboljšanje odnosa s sosednjimi državami, kjer smo uspeli doseči pomembne korake z vsemi štirimi sosedami. Arbitražno sodišče je Sloveniji določilo stik z odprtim morjem in mejo med državama. Ker razsodbo razumemo kot dokončno in pri svojem nadaljnjem odločanju izhajamo iz primata mednarodnega prava, smo Hrvaški omogočili pot v schengensko območje. To je bila zrela odločitev. Z južnimi sosedi smo začeli graditi na zaupanju, kar je korak stran od konfliktne politike, ki smo je bili vajeni v preteklosti.
Četudi Avstrija s slovensko manjšino še ne ravna tako, kot mi ravnamo z našimi avtohtonimi narodnimi skupnostmi, se stvari počasi (četudi kdaj le simbolno) premikajo na bolje. Simbolni in dejanski uspeh je bila celostna in dokončna vrnitev slovenskega Narodnega doma v Trstu, na temelju katere gre sedaj nadaljevati prizadevanja za izboljšanje političnega in kulturnega položaja slovenske manjšine v Italiji.
Počasi le ugotavljamo, vsaj tako se zdi, da obojestransko nagajanje ne pelje nikamor. Slovenija ima sedaj v odnosu s sosedstvom bržkone kaj pokazati, predvsem načelnost. Današnji odnosi so najboljši v zadnjih tridesetih letih.
V razmerju do Zahodnega Balkana smo prepoznali svoj prednostni geopolitični položaj in začeli prevzemati aktivnejšo vlogo. Tukaj nimam v mislih le procesa Brdo-Brijuni, ki je bil v zadnji desetletki paradni konj, temveč gre omeniti tudi aktivnejše delovanje Slovenije v drugih regionalnih organizacijah, denimo v Svetu za regionalno sodelovanje (RCC).
Razumevanje specifičnosti našega položaja v evroatlantski skupini se je izkazalo tudi z aktivnejšo širitvijo našega okvira sogovorcev, zaradi česar smo zanimiv sogovorec postali tudi mi. Nikakor ni samoumevno, da so nas pripravljeni sprejeti denimo v Ankari ali Teheranu. Mostove smo znali graditi tam, kjer drugim državam zaradi njihovega izstopajočega profila to ni bilo dano. Ne zato, ker smo si v naših vrednotah zelo blizu, temveč prav zato, ker se v njih razlikujemo, a smo se z nekaterimi izzivi vselej primorani spopadati skupaj.
Nenazadnje je Slovenija v zadnjem desetletju okrepila svoje delovanje na gospodarskem, razvojnem in humanitarnem ter kulturnem področju. Kot ena izmed pobudnic iniciative MLA (mednarodne pogodbe za vzpostavitev meddržavnih mehanizmov za preiskavo in pregon najtežjih mednarodnih hudodelstev) je projekt vodila od porodnih krčev leta 2011 do kodifikacije v mednarodni pogodbi. Maja 2023 bo na diplomatski konferenci v Ljubljani sprejeta Konvencija o mednarodnem sodelovanju pri preiskavah in pregonu genocida, hudodelstev zoper človečnost, vojnih hudodelstev in drugih mednarodnih hudodelstev. Leta 2013 se je ponovno vzpostavil Slovenski kulturni center na Dunaju, leta 2016 je tovrstna institucija svoja vrata odprla tudi v Berlinu. Dosegli smo prepoznavnost slovenske turistične znamke I Feel Slovenia in slovenskega čebelarstva v okviru Združenih narodov.
“Sloveniji zato res ne moremo očitati, da je vrhunec dosegla v srednji šoli, kjer to pomeni, da se pri nekaj-in-tridesetih spominja srednješolskih dni kot viška svoje zunanjepolitične poti.”
FEMNISTIČNA ZUNANJA POLITIKA KOT SIMPTOM MLADOSTI
Povsem na mestu o strategiji naše zunanje politike mladostniško razmišlja tudi ministrica Fajon. Razume namreč, da »preusmeritev« v jedrno Evropo ni inovacija, temveč na ustavi in temeljnih dokumentih naše zunanje politike utemeljen status quo. Vztrajanje na tem simbolnem premiku v odnosu do politike prejšnje vlade kot neverjetnem uspehu bi pomenilo zunanjo politiko po liniji najmanjšega odpora. Potrebujemo dodaten premislek in kreativnost, katere posledice bodo oprijemljivi projekti, ki bodo presegali njeno ministrovanje (podobno kot je to uspelo Blejskemu forumu in upamo, da bo uspelo procesu Brdo-Brijuni).
Praksa feministične zunanje politike (FZP), ki se je sprva razvila na Švedskem ter nato kalila v Kanadi, Franciji in Nemčiji, lahko predstavlja dober okvir. Seveda pod pogojem, da bo poleg vprašanja ženskih kvot v zunanje politično odločanje prinesla tudi feministični tradiciji lasten normativni premislek. Tukaj ciljam predvsem na boj za enakost spolov, opozarjanje na neenakosti in dejansko finančno ter strokovno podporo projektom, ki si za to prizadevajo. Za natančnejšo opredelitev FZP gotovo premoremo oblikovanje strokovne skupine, ki bi jo poleg ekspertov na zunanjepolitičnem področju sestavljali ugledni sociologi, filozofi, ekonomisti in pravniki.
Izziv FZP v slovenski izvedbi namreč ni v prilagajanju švedskim, nemškim in francoskim premislekom, temveč v lastni refleksiji in posledičnem razvoju te misli v praksi. Le tako bomo v našem pristopu zares mladostno razmišljali izven danih okvirov, FZP ne bo več tabu in »progresivna politika« te vlade, temveč pričakovan pristop vseh bodočih zunanjih ministrov in ministric. Povsem na mestu bi bilo v te premisleke aktivno vključiti tudi urad nove predsednice republike – simbolično si je namreč za tovrstna prizadevanja težko predstavljati boljši trenutek.
ŽIVELA MLADOST!
Zadnja desetletka odlično sovpada s prispodobo odraščanja. Slovenija se je znašla pred izzivom samo-aktualizacije in se z njim aktivno spopadla. Inflacijo zunanjepolitičnih strategij v zadnjem obdobju je tako moč razumeti kot preizpraševanje in piljenje naše »karierne poti«, kot posameznikovo eksistencialno obdobje, kjer neprestano išče svojo nišo – tisto, kar ga zares veseli in dela edinstvenega.
Temeljne usmeritve zunanje politike so že dolgo jasne, a sedaj so vedno bolj jasne tudi naše specifične spretnosti in zanimanja. Navkljub temu, da smo jih znali definirati in se jih sedaj uspešno držimo (manjšine, okolje – voda, Zahodni Balkan, človekove pravice), smo prilagodljivi in se spoprijemamo s spremenljivim mednarodnim okoljem. Urejeni odnosi s sosednjimi državami in naša odprtost v svet kot elementa »osebnostne rasti« naše zunanje politike še zdaleč nista samoumevna. Slovenija dokaj uspešno krmari skozi svojo adolescenco in pri tem je ne gre zavirati, temveč spodbujati in ob pravih trenutkih pohvaliti. Biti moramo proaktivni, v pravi meri idealistični in inovativni. To so tisti stereotipi mladostništva, ki jih velja pri zgodbi odraščanja slovenske zunanje politike poudarjati in k njim tudi stremeti. V našem zunanjepolitičnem odraščanju torej ostanimo karseda mladostni.
Luka Pečar Pahor
ilustracija: ©2023 Zala Reberc
