Človek se ponaša z dejstvom, da ima razum; že Aristotel je v tem videl tisto, kar človeka dela človeka. Podobno prvi člen Splošne deklaracije človekovih pravic poudari, da je vsak človek obdan z razumom, kot nekaj, kar mu daje vrednost. Tudi geslo razsvetljenstva je bilo sapere aude, v prevodu »poslužuj se razuma«. Nenazadnje v vsakdanu ter predvsem v znanstvenih in političnih razpravah slišimo pozive, naj pogovor in argumenti tečejo z razumom. Razum, razum, razum. Toda kaj razum sploh je? In zakaj (nam) je tako pomemben?
PREDMET PROUČEVANJA
Za vsako stvar, ki je človeštvu pomembna, imamo temu namenjeno vedo – po tej logiki bi pričakovali vedo o razumu. Pa jo imamo? Psihologija se ukvarja s človeškim umom kot takim in nevrofiziologija s tem, v kakšnem odnosu je slednji do možganov. Kljub temu, da se tudi v psihologiji pojavlja poskus naslavljanja človeške razumskosti v obliki: »Kdaj je človek razumen?«, pa se vseeno ne ukvarja z vprašanjem, kaj sploh pomeni biti razumen. Antropologija, ki se ukvarja s človeško naravo in njenim izražanjem v različnih okoljih, se prav tako ne ukvarja z razumom kot takim. Logika se v primerjavi s prej naštetimi vedami vsekakor ukvarja zgolj s tem, kako človek naj razmišlja, če naj bo razumen, in ne s tem, kako človek dejansko razmišlja. Vendar tudi logika privzema vzorce mišljenja kot razumne. Vsak, ki se je udeležil tekmovanja iz logike ali reševal logične probleme, se bo spomnil deduktivnega sklepanja oz. nujne implikacije, npr. če je konj sesalec in je vsak sesalec žival, potem je konj žival. Empirična znanost se poslužuje drugačnega načina sklepanja, in sicer induktivnega (oz. generalizacije; npr. če je zdravilo delovalo v deset od desetih primerov, bo delovalo tudi enajstič). Poznamo še sklepanje prek analogije in sklepanje k najverjetnejšemu zaključku (npr. če ima Janez krvave roke, v stanovanju skrit nož in so njegovi prstni odtisi na Marjetkinem truplu, je bil v stiku z njo okoli časa smrtnega dogodka).
Lahko bi še naštevali in ugotovili, da ima vsaka veda in vsakršno sklepanje v ozadju razumskost, a hkrati se nobena od teh ved ne ukvarja z razumom kot takim, vendar za svojo osnovo že privzema nek vzorec mišljenja, ki mu rečemo »razumni«. Zanima pa nas, zakaj je neko mišljenje[1] razumno in drugo ne, oz. kaj razum sploh je. Za to seveda imamo vedo, ki je ena najstarejših – nepresenetljivo, saj nam je razum tako drag – filozofijo. Filozofija ni dvom o vsem in v vse, življenje v oblakih, utopistični idealizem, nedovzeten za realno stvarnost, neuporabno igranje z mislimi ali podobne posmehljive opredelitve, ki jo pogosto spremljajo. Filozofiji lahko rečemo preprosto »veda o razumu«.
Logika predpostavlja deduktivne vzorce mišljenja, pravo predpostavlja pravičnost, empirična znanost izkustvo, filozofija pa za razliko od naštetih ved ne predpostavlja ničesar oz. ji manjka prestiž stabilne osnove, iz katere lahko gradi. Posledično se lahko hitro zaplete v nesmisle in neumnosti, zato je v družbi tudi pogosto dojeta posmehljivo. Vendar pa je tu ključno ločiti dve možnosti: bodisi je nesmiselna in neumna filozofija sama, in se jo moramo na daleč izogibati; bodisi so filozofski nesmisli in neumnosti zgolj ena stran filozofije, ki se je moramo odločno varovati. Odgovor se seveda že ponuja iz zgoraj zapisanega: filozofski nesmisli in neumnosti izhajajo iz pomanjkanja stabilne osnove oz. iz zahtevnosti filozofije. Zaključek tega spoznanja je, da je potrebno filozofirati pravilno.
METODA PROUČEVANJA
V prvem delu prispevka smo naredili prvi korak v filozofijo: končno jo vidimo kot to, kar je – veda o razumu, hkrati pa se zavedamo njene posebnosti v primerjavi z ostalimi vedami, kar jo dela zlasti zahtevno, in na kar moramo biti v filozofiranju samem ves čas pozorni.
Znanstvene vede se med seboj ločijo ne zgolj glede na predmet proučevanja, temveč tudi glede ne metodo. Fizika in astrologija imata enak predmet proučevanja, vzročnost pojavov v naravnem svetu, a se razlikujeta po metodi. Prva temelji na izkustvu in matematiki, druga na nadčutni sili (mišljeno v neposmehljivem pomenu). Zakaj smo kot družba prvo obdržali in drugo zavrgli kot napačno in neutemeljeno? Ker je metoda proučevanja prve pravilna, druge pa napačna, oz. ker je metoda prve razumna, druge pa ne. Vsakršna znanstvena veda poleg predmeta proučevanja torej potrebuje tudi ustrezno metodo proučevanja. Za filozofijo predmet proučevanja že poznamo: razum. Kakšna pa naj bo njena ustrezna metoda?
Če se za pomoč ozremo k ostalim vedam, vidimo, da je njihova osnova vsaj v grobem poznana in razumljena. Pravičnost kot osnova prava[2] ne more biti zgolj beseda, temveč že predpostavlja neko konkretno vsebino. Seveda se lahko sprašujemo tudi, kaj sploh je pravično, vendar to že presega meje pravne znanosti – znotraj meja osnov pravne znanosti (pravoznanstva, ang. jurisprudence) spada vprašanje, kaj naredi neko pravno ureditev pravično. V izogib očitku, da se pravna znanost, sploh v preseku s politično mislijo, ukvarja tudi s pravičnostjo, naj služi pojasnitev, da gre v teh primerih za govor o ustrezni soodvisnosti pravic (npr. polna ekonomska svoboda napram solidarnosti), in ne za govor o pravičnosti kot takšni. Pojem pravičnosti je vsaj v grobem že sprejet kot dan. Še en primer sta matematika in geometrija, ki sprejemata svoje aksiome kot dane in vse vedenje izpeljujeta iz njih. Podobno velja za ostale znanstvene vede.
Na primeru prava ter matematike in geometrije vidimo, da je tovrstna metoda možna, ker imamo na eni strani pravičnost in na drugi dotično ureditev, ki jo primerjamo s pravičnostjo, oz. na eni strani aksiome, na drugi pa teoreme, ki jih primerjamo z aksiomi[3]. Imamo tako rekoč dva predmeta in metoda sestoji iz njune primerjave ter iskanja enakosti. To pravzaprav velja za vse ostale vede, zakaj torej ne bi veljalo tudi za filozofijo? Arbitrarna odločitev, da mora biti filozofija drugačna, sama po sebi ni vredna nič. Če je drugačna, mora biti za to razlog. Glede na to, da naj bo naš predmet spoznanja razum (izpeljano vedenje), rabimo še tisto prvo, tisto, kar je dano. Pri pravu je to pravičnost, pri matematiki in geometriji aksiomi. Na kaj pa se lahko sklicujemo pri filozofiji? Kaj ima lahko spoznanje o razumu za svojo osnovo?
Pravičnost pravnega stanja lahko primerjamo s pravičnostjo kot tako, pri čemer je pravno stanje nekaj obstoječega, pravičnost pa ideal. V svoji naravi predmeta obstajata ločeno (dotični pravni sistem in idealni pravni sistem), in zato ju lahko primerjamo. Če poskušamo z istim pristopom pri filozofiji, bi to pomenilo slednje: na eni strani bi imeli vedenje, kako razum dotično je, na drugi strani pa, kako bi razum moral biti (idealni razum – kaj/kakšen je razum v ideji). Če pa podrobneje pogledamo, kaj z idealnim razumom sploh mislimo, vidimo, da bi bil idealni razum pravzaprav zgolj razum in čisto nič več ali manj – ideja o razumu nam pove zgolj to, kaj razum je! Zapisano drugače: spoznanje o razumu in ideja o razumu sta vsebinsko torej ena in ista stvar. Če se s tem vrnemo na metodo primerjave, vidimo, zakaj v primeru filozofije ta metoda ni ustrezna. Primerjave predmeta s samim sabo ne more biti, isti predmet preprosto je, in je takšen, kot je.
Poleg metode in predpostavljenega predmeta ima vsaka veda tudi tisti drugi predmet, ki ga raziskuje. Fizika nima že danega vedenja o naravi, temveč mora naravo raziskovati in se o njej učiti. Predmet, ki preprosto je, in o katerem se lahko uči, je dotična narava. Pravna znanost se prav tako lahko uči o dotičnih pravnih sistemih. Ti »predmeti« preprosto so in človek se o njih uči.[4] Razum enako preprosto je, in morda se v tem skriva ključ za metodo filozofije: razum moramo zgolj pogledati in ga videti takšnega, kakršen je.
V tej ideji metode sta dve pomanjkljivosti: prvič, to je metoda popisa, ki nam ne pove ničesar drugega o predmetu kot to, kakšen je navzven, med posameznimi elementi pa ni nobenih povezav, ker povezave že predpostavljajo vzročnost in smotrnost, torej razloge in razlage. Še naravo, ki je najbolj oddaljena od razuma, več kot le zgolj popisujemo. Čim si zastavimo vprašanje: »Zakaj?« – npr. zakaj se ena žogica odbije, ko jo zadene druga, tvorimo med predmetoma vzročno povezavo. Gibanje žogice ni več v stanju preprostega je, temveč jo razlagamo s sklicevanjem na drugo žogico in zakone narave. V filozofiji nas, bolj kot kjerkoli, zanima, zakaj je nekaj razumno in drugo ne. Z drugimi besedami: da je razum razumski, moramo imeti pojasnilo oz. razlog – preprost popis nam tega ne da. Zmeraj se lahko vprašamo: »Ali to sploh velja, ali pa morda ne?« Dvom razumskosti je tisto, zaradi česar razuma ne moremo zares popisati – za vsako stvar, ki bi jo popisali, ostaja vprašanje: no, pa je to sploh razumsko? Na primer: »Čas in prostor nista nekaj, kar obstaja neodvisno od človeka, temveč sta zgolj čutni strukturi razuma«. Bi to lahko popisali kot nesporno dejstvo? Verjetno bi vsak rekel ne. Popis predmeta ni le neustrezna metoda za katerokoli znanost, temveč je za filozofijo prav najmanj ustrezna metoda.
Druga pomanjkljivost te metode pa se je prav tako že pokazala: popis, tudi če bi bil brez razumske vrednosti, niti ni možen. Zakaj lahko popisujemo naravo, človeško vedenje, čustva, družbo, zakaj lahko popisujemo vse, razen razuma? Odgovor na to je preprost: ker popisujemo ravno z razumom. Če popisovanju rečemo raje pojmovanje, saj lahko popišemo zgolj tisto, kar pojmujemo oz. dojemamo, je jasno, da nam poleg predmeta, ki ga pojmujemo, manjka še orodje, s katerim pojmujemo: to pa je ravno miselna zmožnost oz. razum. V primeru razuma, ker lahko pojmujemo zgolj z razumom, gre torej za zahtevo, da razum pojmuje sebe.
Če združimo vsa spoznanja do sedaj, dobimo sledeči rezultat. Prva razlika med ostalimi znanstvenimi vedami in filozofijo je, da je v ostalih vedah predmet proučevanja ločen od dane osnove. Ta osnova služi kot merilo, in je dotični znanstveni vedi dana. O takšnem merilu rečemo tudi, da je dan od zunaj, ne zato, ker bi bil zunaj predmetu (pravičnost v idealni pravni ureditvi ne bo nekaj zunanjega tej ureditvi, temveč bo njeno bistvo), temveč ker je zunaj vedi; veda ga ne ustvarja sama, temveč ga privzame od drugje – od zunaj. Zunanje merilo nam hkrati pove nekaj o predmetu proučevanja, kakšen mora predmet biti, hkrati pa definira metodo proučevanja (kakšna mora metoda biti, da ostaja znanstvena). Če vzamemo primer proučevanja narave (fiziko), vemo, da mora biti predmet nekaj zaznavnega (nadčutni predmeti so tako izključeni) in da je metoda proučevanja empirična. V filozofiji nam ostane zgolj razum, ki mora biti sam sebi svoja osnova. Druga razlika je, da je v ostalih znanstvenih vedah orodje, ki ohranja predmet in metodo proučevanja v skladu z danim merilom, ločen od predmeta ter merila. Imamo predmet (tisto, kar je neodvisno od proučevanja), merilo (tisto, kar je osnovna opredelitev predmeta in metode), ter orodje (razum), ki primerja predmet z merilom, in ga s tem proučuje. V filozofiji pa orodje ni ločeno od predmeta proučevanja. V proučevanju razuma imamo torej unikatno stanje, saj je razum hkrati predmet, merilo, metoda in orodje oz. je prisotna zahteva, da razum naj proučuje sam sebe.
ZAKAJ TOREJ FILOZOFIRATI?
Prejšnje spoznanje nam jasno oriše posebnost filozofije oz. razlog njene posebnosti ter razlog njene zahtevnosti. Filozofija, spoznanje o razumu, mora to spoznanje tvoriti zgolj iz sebe. Takšen tip spoznanja imenujemo razumsko spoznanje, spoznanje, ki vsebine ne jemlje od drugod (iz izkustva), temveč jo ustvarja samo. V zgornji analizi smo že prišli do dveh razumskih spoznanj: prvo je, kaj razumsko spoznanje sploh je (spoznanje, ki nastaja samo iz sebe), drugo pa, da je razum v vseh vedah orodje, tisto, kar ustvarja zmožnost znanstvenega vedenja nasploh.
Ti dve spoznanji sicer nista nič posebnega, saj je jasno, da vse vede temeljijo na zmožnosti razumskega mišljenja. V tem pomenu morda razum ne predstavlja častivredne zmožnosti, čeprav jo tudi – namreč ravno dejstvo, da imamo zmožnost razumskega mišljenja, je tisto, kar v svetu ustvarja objektivnost in resnico. Je tisto, kar nam omogoča medsebojno sporazumevanje in družbeno življenje.
Vendar s tem zgodba še ni zaključena. Spomnimo se, da vse vede merilo prinesejo od zunaj. Vzemimo spet pravičnost. Od kje pride pa pojem pravičnosti, zakaj je pravičnost takšna, kot je? Zakaj je pravično popraviti krivico, nepravično pa zatirati posameznike? Morda merilo pride od zunaj za posamezno vedo, ne pride pa od zunaj v absolutnem smislu. Predmet proučevanja, kot tisto neodvisno od človeka, mora imeti za merilo nekaj že poznanega, nekaj lastnega. In ravno v tem, ko se lahko sprašujemo, kaj in zakaj je pravičnost, uvidimo naravo teh vprašanj: iščejo svojo osnovo in smisel, torej so razumska. Zmožnost razumskega spoznanja ne pomeni le, da lahko razmišljamo o predmetih, temveč tudi to, da del stvarnosti tvorimo sami.
Na ključna družbena vprašanja in najgloblja vprašanja človeka lahko v resnici odgovorimo zgolj na podlagi razumskih spoznanj. Posebno vredno spoznanje tega prispevka je, da razumska spoznanja obstajajo in da na podlagi izkustvenih znanosti ne bomo nikdar mogli odgovoriti na vsa za nas pomembna vprašanja. Še več, mnoge znanosti s poskusom odgovarjanja na takšna vprašanja presegajo svoje meje. Vse tovrstne vede v resnici predpostavljajo zmožnost razumskega spoznanja, ki ima neskončno prednost pred ostalimi znanostmi: je absolutno gotovo. Na primer: vsak pravnik bo znal odgovoriti, da presojo legitimnosti zakona naredimo tako, da ga primerjamo z nadzakonskimi akti, tj. ustavo oz. naddržavno zakonodajo. Vendar ni dovolj, da smo tega naučeni; v tem mora biti smisel. Smisel mora biti, zakaj se sklicevati na ustavo, kaj je ustava, zakaj mora biti splošen akt. Na ta vprašanja lahko odgovorimo zgolj, če denimo predpostavimo, da je cilj pravne ureditve pravičnost; pravičnost pa je pojem, ki mora upravičevati sam sebe, saj za pravičnost in etiko nasploh rečemo, da sta dobra sama po sebi, torej brez primerjave z neodvisnim (zunanjim) merilom.
Kljub temu, da je pridobivanje razumskih spoznanj zaradi svoje narave zahtevno, je po drugi strani relativno enostavno. Posameznik se mora zgolj odreči svojim predpostavkam kot nečemu absolutno resničnemu ter skozi nepristransko in kritično ovrednotenje le-teh pustiti, da ostane zgolj tisto, kar pojasnjuje in upravičuje samo sebe – da ima vse razlog in da stvari ne smemo kar slepo sprejemati. Že v tem prispevku smo na ta način prišli do spoznanj, kaj filozofija (iskanje razumskih spoznanj) sploh je, v čem je posebna in zakaj je smiselna. Dejstvo, da je zgornje mišljenje o razumskem spoznanju hkrati razumsko spoznanje samo, torej ni nič čudnega. Pomembno si je zapomniti zgolj to, da razumska spoznanja niso nekaj danega, temveč je do njih skozi proces mišljenja treba priti, in to vsak zase. Ni pa nič narobe, če si pri mišljenju pomagamo z mišljenjem drugih; s tem naše mišljenje, dokler mišljenja drugega ne privzemamo slepo, ni nič manj naše. Tisto, kar je razumsko, je razumsko ne glede na to, ali do spoznanja pridemo sami ali s pomočjo drugih.
Zakaj torej filozofirati? Ker vse vede temeljijo na razumu in zgolj s pravo metodo pridemo do pravih rezultatov, tj. do resnice, šele skozi razumska spoznanja pa lahko metodo razumemo ter se tako držimo prave metode in resničnih spoznanj. Hkrati se preostale vede, čeprav sprva delujejo najbolj stabilne, izkažejo za najmanj gotove – ravno zato, ker merilo privzemajo od drugod in so vede zgolj na predpostavki, da je privzeto merilo pravilno. Na drugi strani je filozofija, čeprav se sprva kaže drugače, v resnici najbolj stabilna in gotova, saj ravno ona ustvarja vsa merila zase in za ostale vede. Zgolj skozi filozofijo lahko torej tvorimo močno osnovo, na kateri nato skozi ostale znanosti gradimo celostno védenje. Filozofirati pomeni misliti in kdor ne misli, ta ne ve.
Luka Hiti
[1] Mišljenje je širši pojem kot sklepanje in je od tu dalje primernejši izraz.
[2] O pravu tu govorimo kot o znanstveni vedi, ki kritično presoja o dani pravni ureditvi, in je kot takšna veda; in ne o pravu v ožjem smislu, ki je veščina interpretacije veljavne pravne ureditve na dan primer, in kot taka ne presoja o pravičnosti same pravne ureditve.
[3] Da jih upravičimo, se sklicujemo na aksiome oz. »primerjamo«, ali je vsebina teoremov enaka vsebini aksiomov.
[4] Dejstvo, da lahko človek vpliva na pravni red, ne spremeni dejstva, da v danem trenutku pravni red je, kakršen je.
ilustracija: ©2023 Rok Korenčan
