Kot je zadnja leta že tradicija, se je tudi leto 2023 začelo precej burno, tako na domačem kot na mednarodnem parketu. Januar so obarvale predvsem težave, ki se vlečejo že desetletja in jih še nismo uspeli razvozlati, za kar ceno plačujemo še danes. Vstopili smo v leto reform, pri čemer je zaenkrat jasno zgolj to, da izzivi obstajajo, o njihovih rešitvah pa se bo treba še veliko pogovarjati. Luč na koncu slovenskega tunela naj bi bila premierjeva taktika, da sindikalne zahteve umiri tako, da jim obljubi še več od zahtevanega. Zaskrbljene makroekonomiste ob tem pomirja dejstvo, da nad državno blagajno bdi finančni minister z bogatimi izkušnjami kriznega upravljanja velikih sistemov (spomnimo se Adrie).
Doma se javna razprava sicer vrti predvsem okoli zdravstva in z njim povezanih stavk, pri čemer javnost ne ve več, kdo se za kaj zavzema. Pacienti protestirajo, vendar ne proti vladi, vlada protestira z njimi, čeprav bi morala reševati situacijo, zdravniki pa s stavko grozijo, nato jo odpovejo (nemara so bili prezaposleni s prijavo za delo v ambulantah za neopredeljene). Ljudje različnih mnenj se lahko strinjamo le, da je nekaj hudo narobe. S februarjem se zato tudi na Tribuni začenja serija člankov, ki bodo poskušali slovenskemu zdravstvenemu sistemu postaviti ustrezno diagnozo.
Medtem je Klub slovenskih podjetnikov slovenski vladi postavil diagnozo socializma, kar je podkrepil s citati Margaret Thatcher. Zdi se, da je strašenje zahodnega tipa pred komunizmom in njegovimi sorodniki obrodilo sadove tudi pri nas, ko se že vsako potezo, ki ni povsem v skladu z neoliberalnimi idejami (četudi ni daleč od njih), označi za »ostanke nekdanjega režima«.
Sledi socialistične distopije so zaznavne širše od gospodarstva – nič hudega sluteč poslanec Grims je bil nedavno deležen brutalnega brezstičnega fizičnega napada, ki mu je poleg psiholoških travm dal tudi atipično pljučnico. To precej nazorno pokaže, kako dobro so prekuhane nekatere žabe in kako malo posledic nosijo neresnične trditve v javnosti. Le nekaj ulic stran so se sestali Pahor, Cerar in Logar – trio, ki smo mu tako ali drugače že rekli adijo, pa še kar vztraja in si želi ponovnega političnega mandata. Podobno kot Pavel Rupar, ki mu je dopustnost nestrpne retorike v slovenski javnosti voda na mlin, spontani upokojenski protest – ki je bil vsaj toliko organiziran kot petkovi abonmajski performansi – pa dokazuje, da je očitno našel svojo nišo.
Povrh vsega smo po nekaj letih ponovno doživeli pravi mafijski obračun, ki nas je opomnil, da smo ravno toliko Balkan, kot smo Evropa. To gre sklepati tudi iz epiloga afere Balkanski bojevnik, kjer je po nizu zavlačevanj in izločitev dokazov ter po zgolj šestih letih zaporne kazni prvoobtoženi odkorakal na prostost. Istočasno vlada premleva mesečni dodatek sodnikom in tožilcem, verjetno ker tako dobro opravljajo svoje delo.
Na globalnem odru je razumljivo v ospredju vojna v Ukrajini. Glede te zunanja ministrica Fajon zavzema neposrečeno neodločna stališča, ki pa ob diplomatskem polomu hrvaškega predsednika na srečo ne dobijo prav veliko mednarodne pozornosti. Sicer pa je treba biti do naše zunanje politike še nekoliko prizanesljiv, kakor razloži nedavno objavljeni prispevek Mladostništvo slovenske zunanje politike. V preteklem tednu je v Sloveniji odmevalo tudi odkritje dveh ruskih vohunov, ki sta pod pretvezo trgovanja z nepremičninami in starinami delovala sredi prestolnice. Glede na učinkovitost sodstva bosta lahko najbrž lahko kmalu nadaljevala poslovanje brez večjih izgub v prometu.
Svetovna zdravstvena organizacija medtem predlaga zalaganje z določenimi zdravili v primeru jedrskega napada. Ker pa se je vojna začela še v splošni pandemični utrujenosti populacije, glede tega ni zaznati pretirane skrbi.
Na drugi strani Atlantika se je v največji latinskoameriški državi odvil neke vrste državni udar. Od prejšnjega predsednika je bilo nekako pričakovati, da bo sledil Trumpovemu receptu, na srečo pa so brazilske oblasti reagirale hitro in neprizanesljivo. Kljub temu je zaskrbljujoče, kako visoka ostaja podpora Bolsonaru. Na to bomo v Tribuni še pozorni.
Na bližnjem vzhodu je prav tako skrb vzbujajoč apartheid, ki se pod »najbolj desno izraelsko vlado doslej« gotovo ne bo omilil – no, vsaj moral bi vzbujati skrb, če bi se lahko mednarodna skupnost poenotila, da Izrael okupira palestinska ozemlja in pri tem pobija civiliste. Tako pa gre zaenkrat v očeh Zahoda v najboljšem primeru za »obe strani sta enako krivi« vrsto konflikta.
Vrnimo se za trenutek v slovensko javnost, kjer se krešejo mnenja tudi glede Muzeja slovenske osamosvojitve in njegove morebitne ukinitve (čeprav gre v resnici za pripojitev k Muzeju novejše zgodovine), kar je nekakšna manifestacija dolgoletnega diskurza o zaslužnosti za osamosvojitev. Muzej, ki se ponaša z instalacijo zavozlanih rdečih vrvic, ki med drugim ponazarjajo Pučnikove srčne obvode, je v celem letu zabeležil pičlih 350 obiskov. Morda je ljudi minilo navdušenje nad osamosvojitvijo, ko so se sanje o drugi Švici z leti razblinile, medtem ko so se v tisti prvi Švici polnili bančni računi tranzicijskih tajkunov.
In ko smo že pri Švici: januarja se je odvil letošnji Davos, vsakoletni prilivalec olja na ogenj teoretikov zarot, ki pa v resnici nosi veliko bolj patetično vlogo: vplivnim posameznikom poleg mreženja nudi platformo za »greenwashing« izjave, kar naj bi javnost nekoliko pomirilo za še eno leto vsakdanjega posla. Seveda vedno bolj »okolju prijazno«, »trajnostno«, »zeleno« … čedalje bolj pa odzvanja »prepozno«.
Zaključiti je vendar treba s pozitivnejšo noto. Februar je mesec praznikov, ki nam bodo pomagali prebroditi nova poglavja starih izzivov. Tako upamo, da bo valentinovo preusmerilo pozornost na slajše strasti, da bo Prešernov dan poenotil slovenski narod in da nas bo pustno rajanje (s Ceco ali brez) napolnilo s pomladno energijo. Vsekakor pa smo lahko pomirjeni, da bo februar nekoliko prizanesljivejši, saj ga bomo v primerjavi z januarjem trpeli kar tri dni manj.
Tribuna!
ilustracija: ©2023 Rok Korenčan
