Danes v Združenih državah Amerike potekajo predsedniške volitve, na katerih volivci izbirajo med dvema kandidatoma. Ni nujno, da bo kandidat z večjo podporo zares postal predsednik. Kako je to možno v državi, ki se tako rada hvali, da je najbolj svobodna in demokratična na svetu?
Po indeksu demokracije, ki ga računa britansko podjetje The Economist Intelligence Unit (EIU), zasedajo ZDA šele petindvajseto mesto. Kje so torej glavne težave in izzivi ameriškega sistema? V luči predsedniških volitev si poglejmo nekaj opaznih ovir za demokracijo v obstoječem volilnem procesu.
Namenoma se ne bom dotaknil spornosti financiranja kampanj, saj je tema preobsežna, da bi jo razdelal zgolj v delčku prispevka. Zavoljo članka si pustimo naivno sklepati, da kandidati kljub milijonskim donacijam s strani korporacij ostajajo zvesti željam in potrebam ljudstva.
STRANKARSKE VOLITVE
Že na ravni volitev strankarskega kandidata za predsednika je jasno, da ni nič prepuščeno »naključju« (beri: neodvisni, tehtni izbiri volivcev).
Za strankama stoji močan propagandni aparat. Demokrati so najbolj čislani v medijih, kot je MSNBC, republikanci obvladujejo Fox News, Breitbart, Daily Caller in številne druge medije, Fox News pa je daleč najuspešnejši v širjenju propagande izmed vseh. To ni nikakršna teorija zarote – Fox News je v ustanovnem dokumentu dobesedno opredeljen kot glasnik republikanske stranke (v dokumentu se sprašujejo predvsem, kako spraviti poglede in vrednote stranke v »mainstream«).
Stranki sta načeloma nasprotnici, a si kažeta solidarnost v rušenju »anti-establishment« kandidatov. Tukaj veliko vlogo spet igrajo mediji, ki so ključni faktor pri oblikovanju kandidatovega javnega imidža. Tako je npr. MSNBC, ki velja za »trobilo« demokratske stranke, pred meseci pisal, da je za ZDA bolje, da zmaga republikanec Donald Trump kot pa demokrat Bernie Sanders, da ameriške politike ne zanese preveč v levo.
ELEKTORSKI KOLEGIJ
Ko Američani na predsedniških volitvah oddajo svoj glas, v resnici ne glasujejo za kandidata, temveč za elektorske predstavnike v svoji zvezni državi. Ta element v nekoliko drugačni obliki izvira že iz ameriške ustave, v kateri je bilo določeno, da vsako okrožje izvoli svojega elektorja, komur zaupa, da na podlagi vseh zbranih informacij izbere najbolj primernega predsednika. Vsak elektor je takrat imel dva glasova in tako je predsednik postal kandidat z največ glasovi, drugouvrščeni pa je postal podpredsednik.
Že konec istega stoletja se je zadeva močno zakomplicirala. Z vzponom političnih strank so se pojavile težnje po institucionalizaciji elektorskih glasov, saj naj bi le-ta prinesla boljše možnosti favoriziranemu kandidatu. Po principu »winner takes all« so začele zvezne države dodeljevati vse elektorske glasove zmagovalni stranki, četudi je šlo za mikroskopsko razliko. Tako se je vloga elektorjev iz neodvisnih, sposobnih intelektualcev prelevila v orodje prevladujoče stranke posamezne zvezne države. Kdo so torej dandanes elektorji? Večinoma gre za malo manj znane politike, poslovneže, včasih celo anonimne osebe, kar gotovo ni slučaj.
Nazoren primer nedemokratične vloge elektorjev so prav prejšnje volitve, na katerih je Hillary Clinton osvojila glas ljudstva, a je izgubila glasovanje elektorjev in na povsem legalen način ni postala predsednica ZDA.
Še bolj sporno pravilo je t. i. »three fifths clause«, ki je bilo sprejeto leta 1787 in je vštelo tri petine zasužnjenega prebivalstva v skupno število prebivalcev posameznih okrožij oz. držav, da bi le-te pridobile proporcionalno več elektorskih glasov in posledično več vpliva na volitve. Seveda sužnji volilne pravice niso imeli. Na ta račun so predvsem južne zvezne države dobile veliko večjo moč pri izbiri predsednika. Nekaj podobnega se danes dogaja z glasovi zapornikov, ki večinoma nimajo volilne pravice, a se v številnih primerih štejejo v skupno število prebivalstva za potrebe prikazovanja večje podpore. Medtem ko se na celini bije bitka za elektorske glasove, pa ameriški teritoriji (Portoriko, Samoa, Deviški otoki, Guam in Severni Marianski otoki) sploh nimajo volilne pravice, ker pravno gledano niso zvezne države. Zaradi tega brez volilne pravice ostaja več kot en odstotek ameriškega prebivalstva (približno 4,4 milijona), čeprav plačujejo davke in ameriška politika direktno vpliva nanje.
VOLILNA GEOMETRIJA
Volilna geometrija (»gerrymandering«) je preoblikovanje volilnih okrajev na način, da želena stranka prevlada v več okrajih, kot ima proporcionalno podpore. Rezultati volitev so zato nesorazmerni z dejansko voljo ljudstva. Republikanci na primer radi preoblikujejo okraje tako, da čim več »žarišč« demokratskih glasov (črnska, hispanska in revnejša naselja) pade v isti okraj in tako šteje enako kot en manjši, republikanski okraj.
To je problem predvsem pri volitvah v oba domova Kongresa, tj. v Predstavniški dom (House of Representatives) in Senat, v katera se kandidate voli direktno na nivoju zveznih držav.
Eden hujših učinkov volilne geometrije se je zgodil leta 2012 v Pensilvaniji, kjer so demokrati dobili 51-odstotno podporo ljudstva, a zgolj 5 od 18 mest v predstavniškem domu, torej manj kot tretjino. Zasluge za to lahko pripišemo lokalnim republikancem, ki so preoblikovali volilne okraje v svoj prid in proizvedli tudi enega izmed najbolj geografsko nepravilnih volilnih okrajev v državi, PA-7.
ILUZIJA IZBIRE
Zanimiv je tudi koncept svobode misli in izražanja v državi, v kateri nihče ne dvomi v paradigmo kapitalizma kot osnovne danosti družbe. Že res, da je svoboda govora ena temeljnih ameriških vrednot, a je Overtonovo okno v ameriški javnosti precej nepremično in ne zajema idej, ki se ne skladajo s kapitalistično držo oz. so take ideje hitro zavržene ali razglašene za nevarne.
V ZDA obstaja več političnih strank, vendar imata v realnosti vse niti v rokah dve stranki, Demokratska in Republikanska, ki predstavljata t. i. establišment*. Sicer zakon dopušča kandidaturo prek tretje stranke ali celo neodvisno, a imajo taki kandidati praktično ničelne možnosti za zmago na volitvah. Dovolj zgovorno je dejstvo, da je bil zadnji predsednik ZDA, ki ni bil član stranke, hkrati prvi predsednik ZDA: George Washington. Njegov naslednik John Adams je bil član Federalistov, prve ameriške politične stranke, od takrat naprej pa je vsak predsednik član ene od dveh vodilnih strank. Tako državo vodi zgolj ena stranka več kot v avtoritarnih sistemih, kar je za demokracijo precej zaskrbljujoče dejstvo.
Tudi stranki sami nista vedno zagovarjali enakih stališč, temveč gre bolj za ustvarjanje »imidža« za volivce v spreminjajočem se političnem klimatu. Poglejmo si dva primera:
Ko sta civilni aktivizem in odprava nekaterih rasističnih zakonov (Jim Crow Laws) v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja vidno poglobila obstoječe rasne napetosti v večjem delu juga ZDA, so republikanski politiki, kot sta takratni predsedniški kandidat Richard Nixon in senator Barry Goldwater, razvili t. i. »southern strategy«, volilno strategijo republikanske stranke za povečanje politične podpore belih volivcev na jugu s pozivom k rasizmu proti Afroameričanom. Ta je več kot uspešno prispevala k politični preusmeritvi mnogih belih, konservativnih volivcev na jugu, ki so tradicionalno podpirali Demokratsko stranko. To je tudi precej pripomoglo k zdrsu Republikanske stranke močno v desno.
Marsikoga bi presenetilo dejstvo, da je bil tudi Abraham Lincoln republikanec, in s tem se republikanci radi pohvalijo. A takrat je bila republikanska stranka tista bolj progresivna, kar danes zagotovo velja zademokrate. Ob prelomu 20. stoletja se je zgodil največji obrat strankarskih politik, ki je na novo začrtal smernice posamezne stranke, katere v veliki meri veljajo še danes.
Ko smo že pri tem: ameriški standard progresivnosti je za marsikatero drugo državo vreden posmeha. Na številnih področjih (gospodarstvo, borza, vojska in vojne) si stranki delita konservativne poglede, pravi levi politični pol pa praktično ne obstaja. Tako je bil Bernie Sanders, potencialni kandidat za predsednika ZDA na zadnjih dveh demokratskih volitvah in samooklicani socialist, s strani številnih večjih medijev označen za levičarskega skrajneža, komunista in na splošno politika z izrazito neameriškimi vrednotami, med katerimi so javno zdravstvo in šolstvo ter višja obdavčitev bogatih. Pri nas bi najbrž spadal v kategorijo levosredinskih politikov.
ODPRAVA GLASOV REVNIH IN NIZKA VOLILNA UDELEŽBA
Volitve se v ZDA vedno izvajajo na delovni dan – že v 19. stoletju je bil za volilni dan določen torek. To od volitev odvrne še dodaten delež ljudi, ki si ob službi oz. službah ne morejo privoščiti, da bi več ur namenili glasovanju. Ponovno pa to prizadene najrevnejše sloje prebivalstva.
Kontroverzni so tudi zakoni glede registracije volivcev. V številnih zveznih državah mora namreč vsak volivec dokazati svojo identiteto z dokumentom, preden lahko odda svoj glas. S stališča preprečevanja volilnih goljufij je to precej upravičen zakon, po drugi strani pa veliko ljudi, ki živi na robu revščine, nima nobenega veljavnega dokumenta. Prav tako nimajo časa in denarja za izdelavo le-tega.
Raziskava, ki je bila opravljena na Harvardski univerzi leta 2017, je pokazala, da so stroški dokumentacije in poti ter čakalne dobe za pridobitev identifikacijskega dokumenta ključne ovire predvsem za manjšinske in revnejše prebivalce. Ti stroški se gibljejo med 75 in 175 dolarjev, ko pa prištejemo še vse pravne takse in provizije, lahko skupna številka doseže kar tisoč dolarjev. Zato je tudi v primeru, da je sam dokument brezplačen, za kar so se zavzemali nekateri, celoten proces predrag za marsikaterega prebivalca, kaj šele za celo gospodinjstvo. Koliko ljudi zaradi tega ne voli, si lahko samo predstavljamo.
ZAKLJUČEK
Če pomislimo, kdo je vzpostavljal sistem in kdaj, se zdi precej logično, da je načrtno oblikovan tako, da ljudstvo ne more neposredno izbrati voditelja. Sicer pa voditelj sam po sebi ne vpliva preveč na politiko ZDA (Trump verjetno še najbolj, zato so se mu zaradi nepredvidljivosti začeli odrekati tudi številni republikanci). Celoten proces izbire predsednika traja v ZDA več kot eno leto: gre bolj za šov in potrditev ljudem, da se je nekaj zgodilo in spremenilo, v resnici pa ZDA že vsaj od Reagana naprej plujejo v pretežno isti smeri.
Za kulisami strank in političnega boja se skrivajo pomembni elementi kontrole, na katere glas ljudi ne vpliva. Če za primer vzamemo ameriško verzijo centralne banke – Federal Reserve – ugotovimo, da je v smislu demokratičnih reform nedotakljiva. Le nekaj predsednikov je javno nasprotovalo njenemu privatnemu lastništvu, od Lincolna naprej poleg njega še Garfield, McKinley in Kennedy. Kaj poleg tega še povezuje omenjene predsednike? Nobeden izmed njih ni živ dočakal konca mandata. Srhljivo opozorilo vsem, ki bi si upali posegati v sistem ali zgolj naključje?
J. J.
*SSKJ definira establišment kot »uveljavljeno plast ljudi, ki nadzoruje javno življenje in ohranja ustaljeni red v družbi«.
ilustracija: ©2023 Manca Žitnik
