15. maja se Palestinci po vsem svetu (okoli 12,4 milijona ljudi) spominjajo t. i. nakbe oziroma »katastrofe«, ki se nanaša na etnično čiščenje in skorajšnje totalno uničenje palestinske družbe, ki je intenzivno potekalo v letih 1947–1949. V tem obdobju so sionistične sile zavzele več kot 78 odstotkov zgodovinskega ozemlja Palestine, »etnično očistile« več kot 530 mest in vasi ter pobile več kot 15.000 Palestincev. V tem času ni bilo zgrajeno nobeno mesto ali naselje, ki bi pripadalo Palestincem, medtem ko je bilo 600 občin odvzetih Palestincem in razglašenih za judovske. Povod za agresijo je bila odločitev Združenih narodov, ki so 29. novembra 1947 sprejeli sklep o razdelitvi Palestine na dve državi: arabsko in judovsko. 15. maja 1948 je tako nastala država Izrael, čemur je sledila prva arabsko-izraelska vojna. Kot je predvidela že Hannah Arendt v 40. letih preteklega stoletja, je razdelitev in razglasitev države Izrael povzročila skoraj popolno uničenje palestinske entitete; izraelska nasilna priključitev Zahodnega brega k državi pa je pripeljala do tega, da Palestina danes ne more več funkcionirati kot avtonomna država. Lahko bi dejali, da Palestina danes ostaja le še kot ideja, ki počasi umira.
Palestinsko območje je danes namreč kar štirikrat manjše, kot je bilo pred letom 1967; in še ta območja vodijo palestinske politične elite, ki delujejo v prid izraelskih oblasti. Večina območij je porušenih, zemlja je skoraj povsem nerodovitna (Izrael si je prisvojil najrodovitnejša območja), pitne vode ni. Mnogi Palestinci zapuščajo domovino, da bi našli svoj prostor pod soncem; v begunskih taboriščih danes živi več kot 60 odstotkov Palestincev in njihova usoda, kot je zapisal Videmšek, ponazarja ljudi, ki so na begu že od rojstva in bodo na begu vse do svoje smrti. Danes je namreč na svetu kar 7,98 milijona palestinskih beguncev, ki jim je odvzeta pravica do vrnitve v domovino. Več kot 3 milijoni Palestincev živijo na okupiranih območjih Zahodnega brega in vzhodnega Jeruzalema; Izrael ta območja sistematično in vztrajno ruši ter izvaja samovoljne aretacije (med aretiranimi je mnogo otrok in mladostnikov), hkrati pa izvaja prisilno razseljevanje Palestincev z njihovega zgodovinskega ozemlja z ustanavljanjem popolnoma judovskih (t. i. »čistih«) naselij. Izraelske vojaške kontrolne točke in zid ločujejo izraelsko in palestinsko prebivalstvo, kar Palestincem onemogoča svobodno gibanje. Izrael na območju Gaze popolnoma nadzira zračni prostor, morje in meje. Gaza je bila po treh hudih napadih izraelskih oboroženih sil razglašena za območje, ki je neprimerno za bivanje – na tem območju živita skoraj 2 milijona Palestincev. Palestinci tako predstavljajo manjšino na svojem zgodovinskem ozemlju, Izrael pa izvaja več kot 50 različnih zakonov, s katerimi diskriminira Palestince samo zaradi tega, ker niso judje; ena izmed oblik diskriminacije je tudi zakon, ki kriminalizira spominsko obeležje t. i. nakbe.
To, kar označuje nakba, in razlog, da po toliko letih še vedno govorimo o spominu na katastrofo, je prav dejstvo, da je palestinsko ljudstvo še vedno podvrženo enaki obliki nasilja kot v letih razglasitve države Izrael. Medtem ko Izraelci letos obeležujejo 70. obletnico neodvisnosti oziroma ustanovitve države Izrael, je za Palestince po vsem svetu čas žalovanja.
Nakba ali t. i. katastrofa se danes še vedno nadaljuje. Izrael ima v tem trenutku v posesti že 85 odstotkov palestinskega ozemlja. Toda razlog, da je Palestina v tem trenutku ponovno glavna tema, je dejanje ZDA: ameriški predsednik Donald Trump je v preteklih dneh s selitvijo ameriške ambasade iz Tel Aviva v Jeruzalem podelil zgodovinsko priznanje Izraelu, ki si jemlje pravico do razglasitve Jeruzalema kot prestolnice Izraela, in sicer ne glede na to, da so Združeni narodi to dejanje obsodili in razglasili za pravno neformalno, saj krši mednarodno pravo. Posledica tega dejanja je bil eden najbolj krvavih dni v Palestini: na meji z Gazo je bilo v nasilnih spopadih med Palestinci in izraelskimi oboroženimi silami ubitih vsaj 60 Palestincev, med drugim tudi 8 otrok ter nekaj mesecev star dojenček, čeprav ameriške oblasti zatrjujejo, da so bili v spopadih ubiti samo člani gibanja Hamas. Samo v enem dnevu je bilo ranjenih več kot 2.500 Palestincev. Medtem ko večina medijev dogajanje v Palestini v zadnjih dneh skrbno in diplomatsko naslavlja s tem, da je »umrlo« nekaj deset ljudi, se mnogi sprašujemo, kako lahko svetovna javnost sprejema takšne nebuloze, ko pa se pred našimi očmi vršijo poboji, ki jih mnogi vodilni odkrito podpirajo. Umreti ali biti ubit je nekaj popolnoma različnega. Palestinci ne umirajo kar sami od sebe, saj je Palestina v primežu etničnega čiščenja, ki ga Izrael s podporo Združenih držav Amerike izvaja že več let. In tudi tokrat so ZDA s svojim drznim dejanjem povzročile izredno zaostritev situacije v tej bližnjevzhodni regiji, kar onemogoča vsa nadaljnja mirovna pogajanja med Palestino in Izraelom. Hkrati je tako morda dokončno začrtana tudi usoda Palestincev, tako ozemlje kot populacija katerih se z vsakim dnem zmanjšuje.
Kakšne so torej možnosti za rešitev spora med Izraelom in Palestino? Če pogledamo zgodovinsko, Hannah Arendt ponuja nekaj zanimivih poudarkov, ki jih ne gre zanemariti. Na podlagi vsake pedi zemlje, ki je bila po času II. svetovne vojne iztrgana iz rok Palestincev, se je Izrael boril tudi za to, da bi svet prepoznal njegovo pravico do obstoja, ki mu je bila odvzeta v obdobju nacistične Nemčije. Hkrati je Izrael zavestno in sistematično uničeval možnost obstoja Palestine. Hannah Arendt je poudarila, da je prvotna ideja o ustanovitvi judovske države napačen odziv na evropski antisemitizem. Njena kritika je letela na opazko, da bi ustanovitev judovske države pomenila izvor kolonializma in antisemitizma, kakršnima so se judje upirali v času nacistične Nemčije s Hitlerjem na čelu. Hannah Arendt je bila močno razočarana nad zavračanjem palestinske pravice do domovine s strani sionističnega gibanja. Izrael je tako sam postal izvor zla, proti kateremu so se borili judje v preteklem stoletju, in Arendtova je prišla do spoznanja, da je judovska identiteta pravzaprav evropska identiteta in da je ustanovitev države Izrael kolonialni projekt, katerega žrtev je prav palestinsko ljudstvo. Cilj sionističnega gibanja je namreč bil, da si nasilno prisvoji palestinsko ozemlje in ga razglasi za svojega. V okviru tega nasilnega procesa je bilo iz svoje domovine izgnanih na tisoče Palestincev, saj je bil prvotni namen zgraditi večinsko judovsko državo.
Vse kaže na to, da so ZDA s svojo drzno in precej nespametno potezo zreducirale možnosti obojestranske rešitve resnega problema na eno samo možnost – mnogi si še vedno zatiskajo oči pred dejstvom, da se Izrael (že vse od leta 1947) s podporo ZDA usmerja k enostranski rešitvi problema, ki pomeni totalno uničenje Palestine. To pomeni konec zgodovinskega obstoja Palestine kot take; Palestinci se bodo, če se bo takšno nasilje nadaljevalo, znašli brez državljanstva, v državi, ki jim odreka pravico do obstoja. Trump sicer poudarja, da je njegova želja mir in konsenz, vendar je namera za njegovimi lažnimi besedami več kot očitna: destabilizacija regije in poslabšanje že tako krhkih odnosov med Palestinci in Izraelom. Hkrati ZDA s svojimi dejanji in izdatno vojaško pomočjo Izraelu pomagajo ohranjati hegemonsko pozicijo v regiji, kjer se spopadata dve popolnoma neenakovredni strani. Mnogi trenutno situacijo označujejo kot genocid, apartheid, etnično čiščenje itd. – in imajo prav. To, kar se v tem trenutku dogaja v Palestini, je naravnost grozljivo in vredno vsake obsodbe, a kljub temu se tudi slovenski politični vrh (z nekaj izjemami) kot del EU in NATA izmika konkretni reakciji na dogodke v Palestini in se diplomatsko vzdržuje kakršnihkoli resnih obsodb zločinov proti človečnosti, ki jih Izrael izvaja nad palestinskim ljudstvom. Priznanje Palestine je tako prvi nujen korak, ki bi ga morala Slovenija nemudoma sprejeti.
Pseldonimova
