Marca letos je slovensko javnost pretresla novica, da so se tri leta po odprtju lakirnice v Hočah v Magni Steyr odločili, da zaradi »upada naročil« zapustijo Slovenijo in proizvodnjo preselijo v sosednjo Avstrijo. Odhod kanadsko-avstrijskega podjetja lahko na prvi pogled deluje le kot ponesrečena zgodba neuspešne naložbe, v katero se ni vredno preveč poglabljati; kot le eden izmed neštetih transformativnih vladnih projektov, ki bi morali pomeniti začetek novega obdobja blaginje in so se na koncu izkazali le za strele v prazno.*
Vendar pa je celotna epopeja Magne v Sloveniji v resnici odraz nove normalnosti kapitalizma in pomembna lekcija, iz katere bi se morali politični odločevalci, ki so zadolženi za določanje pravil trga in od katerih pričakujemo, da razvoj gospodarstva usmerijo v skladu s širšimi potrebami družbe, tudi nekaj naučiti.
Selitve proizvodnje so sestavni del današnjega neoviranega globalnega kapitalizma. Povezanost in odprtost nacionalnih trgov, ki zaznamujeta globalizirani svet, mnogim podjetjem, in zlasti multinacionalkam, omogočata, da brez večjih težav sedež ali proizvodnjo praktično čez noč preselijo v države oz. administrativna območja z boljšimi pogoji za poslovanje. Seveda imajo v mnogih primerih pri odločitvah še vedno največjo težo stanje infrastrukture in lokacija, prisotnost oz. odsotnost visoko usposobljene delovne sile ter stopnja socialne kohezije in politične stabilnosti. Toda za nezanemarljivo število lastnikov podjetij, zlasti tistih, ki so v iskanju hitrega zaslužka, postajajo vedno bolj privlačne destinacije tiste regije, kjer so davčne obremenitve in stroški dela čim nižji, trg pa karseda dereguliran. Kaj po drugi strani to pomeni za lokalne prebivalce, si ni prav težko predstavljati.
V tem okviru so se javne oblasti po vsem svetu znašle v primežu regionalno odtujenega kapitala; prisiljene v t. i. tekmo do dna v spuščanju davčnih obremenitev, krčenju socialnih in okoljskih standardov ter nepremišljenem ponujanju subvencij. Vse, le da bi privabile naložbe iz tujine in preprečile beg domačih podjetij. Tistim, ki se ne prilagodijo, grozijo katastrofalne posledice, vključno z množičnimi odpuščanji in globokim upadom davčnih prihodkov. Res je, da smo še precej daleč od tega, da bi javna oblast izgubila vso svojo suverenost, toda nobenega dvoma ni, da se zadeve razvijajo v tej smeri.
Dobro politiko lahko razumemo kot v prihodnost usmerjeno politiko, ki se je sposobna pravočasno odzvati na nove izzive in hkrati to početi s pogledom na dolgoročne trende. Četudi mobilnost kapitala zaenkrat ne deluje kot velika grožnja za družbo, lahko pričakujemo, da bo ta z razvojem tehnologije, vse večjo povezanostjo nacionalnih trgov in dodatnimi lobističnimi pritiski predstavljala vedno večji problem. Še posebej, če si želimo živeti v državi, kjer bodo plače primerljive s tistimi najrazvitejših gospodarstev in bo obenem poskrbljeno za socialno varnost vseh – nekaj, kar bo z vso verjetnostjo odvračalo tuje investitorje, nekatere domače podjetnike pa spodbudilo k iskanju cenejše delovne sile v tujini.
Jasno je, da moramo v Sloveniji začeti resno razmišljati o dolgoročni strategiji za zasidranje kapitala v lokalne skupnosti in razvoj podjetij z visoko dodano vrednostjo znotraj državnih in lokalnih meja.
A preden se lahko lotimo iskanja ustreznih rešitev, moramo najprej razumeti, zakaj so pravzaprav interesi lastnikov podjetij pogosto neskladni z interesi lokalnih skupnosti. Zadovoljiv odgovor bomo našli zgolj v primeru, če bomo ponovno postavili pod vprašaj motive in družbene posledice za različnimi oblikami lastništva kapitala. V našem okolju je ta premislek še posebej občutljiva tema, ki se je zaradi ne prav uspešnega preteklega eksperimentiranja na tem področju raje izogibamo. No, dobra novica pa je, da je pot, ki nas loči od rešitve problema neodgovornih poslovnih praks že znana in predvsem že zelo lepo označena.
V gospodarstvu, kjer prevladujejo korporativna podjetja, se lastništvo podjetij obravnava kot dobrina, s katero je mogoče prosto trgovati. Deleži oz. delnice so razpršene med populacijo in se – to nam kaže praksa – sčasoma skoncentrirajo v rokah najbolj premožnih. Lastništvo torej ni vezano na vlogo v podjetju. O usodi gospodarske družbe in vseh tistih, čigar življenja so od nje odvisna, ponavadi odloča posameznik ali manjša skupina oseb, ki si podjetje lasti in pogosto sledi izključno lastnemu interesu. Če se, na primer, selitev proizvodnje v tujino izplača le majhni skupini korporativnih odločevalcev in nobenemu drugemu, bo do te selitve zelo verjetno tudi prišlo. Seveda niso vsa podjetja s konvencionalno strukturo lastništva enakovredna. Podjetja, kot so družinska oz. lokalna podjetja, v katerih so lastniki običajno vključeni v delovni proces, temeljijo na bolj lokalni viziji lastništva. Tovrstna podjetja se bolj nagibajo k vračanju v skupnost in izstopajo po družbeni odgovornosti. Toda niti družinsko in lokalno lastništvo nista popolni varovalki pred neodgovornim poslovanjem. Do nezaželenih sprememb v načinu poslovanja lahko pride zlasti v trenutku, ko se ustanovitelj oz. lokalni lastnik upokoji ali na drug način umakne in je novi lastnik oseba, ki do preteklosti podjetja in lokalne skupnosti ne čuti nikakršne čustvene navezanosti. Velja si zapomniti, da v okviru konvencionalno olastninjenih podjetij lokalnega lastništva odhajajoči lastnik po svojem odhodu iz podjetja preprosto ne more zagotoviti.
Ali lahko pričakujemo, da bo lastnik, ki nima nobenega osebnega odnosa do okolice in skupnosti, v kateri podjetje deluje, skrbel za dobrobit zaposlenih in lokalne skupnosti? Vprašanje je deloma retorično, toda napočil je čas, da ga politika začne jemati resno in da se do njega tudi opredeli, ter obenem dobro premisli, ali si res vsa podjetja, ne glede na njihov model lastništva, zaslužijo enako podporo s strani javnih organov.
V Sloveniji smo priča največjemu prenosu premoženja po denacionalizaciji.
Odgovorne institucije so leta 2021 ocenile, da bo zaradi vala upokojitev prve generacije slovenskih podjetnikov do kar 80 odstotkov slovenskih malih in srednjih podjetij do leta 2027 doživelo spremembo v lastništvu, dve tretjini lastnikov pa takrat še ni določilo naslednika. Kako se bomo odrezali in kakšne bodo dolgoročne posledice tega občutljivega procesa, ki je že v polnem teku, bo odvisno predvsem od političnih odločitev, ki bodo usmerjale, v kakšnem zakonodajnem in institucionalnem okviru se bodo prenosi lastništva podjetij izvajali v naslednjih letih; s tem pa tudi, kdo bodo novi lastniki slovenskega kapitala.
Glede na opisano in upoštevajoč, da se družinsko nasledstvo izide v manj kot 10 odstotkov podjetij, bi morala v tem trenutku za politične odločevalce in deležnike iz gospodarstva prioriteta biti iskanje družbeno odgovornih orodij nasledstva. Takšna, ki nam bodo pomagala ohraniti zapuščino ustanoviteljev domačih podjetij ter na dolgi rok zagotovila, da podjetja ostanejo vpeta v lokalne skupnosti.
Model lastništva, ki predstavlja takšno orodje, je lastništvo zaposlenih. Gre za obliko lokalnega in odgovornega lastništva, preko katere je mogoče zagotoviti dolgoročni interes nacionalnega gospodarstva, lokalne skupnosti in podjetja samega. Prav tako je lastništvo zaposlenih veliko bolj pogosto in dobro preizkušeno, kot si v Sloveniji običajno predstavljamo. Številne raziskave v zadnjih letih dokazujejo, da so podjetja v lasti zaposlenih v primerjavi s konvencionalno olastninjenimi podjetji bolj odporna v kriznih obdobjih, produktivna in inovativna. Ker so zaposleni ponavadi tudi lokalni prebivalci, so te vrste podjetij tudi med najbolj družbeno odgovornimi. V nasprotju s tem, kar opažamo v konvencionalnem gospodarstvu, so razlike med interesi lokalne skupnosti in interesi lastnikov v primeru podjetij v lasti zaposlenih minimalne oz. jih pogosto sploh ni. S tem, ko lastništvo dolgoročno zasidra med lokalnimi prebivalci, lastništvo zaposlenih tudi zagotavlja, da podjetje svoje prisotnosti ne pogojuje z zadrževanjem rasti plač in krčenjem socialnih in okoljskih pravic. Ravno obratno – to postane vzvod kakovosti življenja v okolici in s tem sredstvo enakomernega gospodarskega razvoja države. Podjetja, katerih lastniki so lokalni prebivalci, so tudi bolj okoljsko odgovorna in manj onesnažujoča, kar je ključno tudi z vidika doseganja podnebnih ciljev. V tem smislu je zelo zgovorno dejstvo, da se občini Žiri in Železniki, katerih največji zaposlovalci so podjetja v lasti zaposlenih (M-Sora in Etiketa v Žirih, Alples in Domel v Železnikih), redno uvrščata med prvo deseterico slovenskih občin z najboljšo kvaliteto življenja. Kljub vsemu temu pa je lastništvo zaposlenih v Sloveniji še vedno marginalen pojav. Smo sposobni, da ga umestimo v mainstream? Lahko lastništvo zaposlenih predstavlja lastniški model prihodnosti slovenskega gospodarstva?
Izkušnje iz tujine kažejo, da je to mogoče, a le ob ustrezni institucionalni in zakonodajni podpori. V ZDA, kjer so v 70ih letih uvedli davčne spodbude za model Employee Stock Ownership Plan (ESOP) lastništva zaposlenih, imajo danes okoli 6500 takšnih podjetij, ki zaposlujejo okoli deset odstotkov delovne sile v zasebnem sektorju. Velika Britanija, ki je podoben zakon dočakala leta 2014, ravnokar doživlja pravo eksplozijo lastništva zaposlenih. V času pisanja tega članka je od sprejema zakona v Veliki Britaniji nastalo že 1400 novih podjetij v lasti zaposlenih, več kot polovica teh pa zaradi drugih sprememb v davčni zakonodaji samo v zadnjih treh letih.
Na srečo se tudi v Sloveniji zadeve razvijajo v pravo smer. Vlada je napovedala, da bo še letos sprejela zakon, ki bo reguliral in davčno spodbujal model lastništva zaposlenih, ki temelji na domači zadružni tradiciji in na dobri praksi iz ZDA in Velike Britanije, imenovan Slovenski ESOP ali sloESOP. V primeru, da se napovedano tudi uresniči, bi Slovenija postala ena izmed držav z najbolj naprednimi zakonodajami na področju delavskih odkupov. Govorimo o zelo pomembnem dosežku, ki pa bi moral, v kolikor je cilj razširiti lastništvo zaposlenih v mainstream, predstavljati samo začetek podobnih prizadevanj pri nas. Poleg ustrezne podpore na nivoju državne zakonodaje je ključen tudi angažma lokalnih uprav, gospodarskih zbornic, sindikatov in predvsem finančnega sektorja. Ne zgolj podpora v obliki, kot jo je že deležno konvencionalno gospodarstvo, temveč dodatna in ekskluzivna podpora podjetjem v lasti zaposlenih, ki jim je ponujena v priznanje njihove večje družbene in okoljske odgovornosti napram konvencionalnih podjetij. Ogromno dela nas še čaka tudi pri razvoju kompetenc ponudnikov svetovalnih storitev, ki se bodo s prenosi lastništva neposredno ukvarjali, tako kot tudi pri ozaveščanju podjetniške skupnosti, saj je danes možnost ustanovitve podjetja v lasti zaposlenih malokateremu podjetniku sploh znana.
Globalizacija je nacionalna gospodarstva izpostavila številnim prej neznanim nevarnostim, ki delovno populacijo vodijo v stanje ujetništva na domačih tleh. Ali je to usoda Slovenije, je v veliki meri odvisno od pozornosti, ki jo bodo v bližnji prihodnosti še posebej politični odločevalci, pa tudi vsi ostali ključni deležniki, namenili spodbujanju družbeno odgovornih modelov lastništva. Izziv nasledstva v MSP je s tega vidika velika priložnost, ki jo je treba zagrabiti z obema rokama.
Kosta Marco Juri, Inštitut za ekonomsko demokracijo
* Ne pozabimo, da je že leta pred odprtjem lakirnice projekt Magna postal paradni konj vlade Mira Ceraja in še posebej tedanjega ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška.
VIRI
EY Slovenija (2021): Po tridesetih letih menjava generacij. Dnevnik.si.
Jenko, P. (2017): Najbolje v Sloveniji živijo v Železnikih. Dnevnik.si.
Milič, M. (2019): Kje v Sloveniji se najbolje živi?. Moje finance (finance.si).
Rosen, C. in Quarrey, M. (1987): How Well Is Employee Ownership Working?. Harvard Business Review (hbr.org).
ilustracija: ©2023 Rok Korenčan
