tribúniti se -im se nedov. (ú ȗ) pog. upirati se, argumentirano kritizirati: študenti se (tri)bunijo / pog., ekspr. kaj se pa tribuniš!
Kljub očitkom starejših generacij o neizmerni razvajenosti se vedno bolj dozdeva, da mladim ležernost ni usojena. Znani slovenski pregovor pravi, da na mladih svet stoji, a vendarle so vajeti le-tega trdno v rokah ostarelih politikov, veljakov in tajkunov, ki se poigravajo z našo prihodnostjo.
Kar utrujajoče je neprestano opozarjati na brutalno degradacijo okolja, še posebej, ker nimamo prav nobenega vzvoda, da bi na to vplivali, ne glede na to, kako nas poskušajo prepričati, da smo posamezniki odgovorni za podnebne spremembe in z njimi povezano škodo (izvirna perspektiva o tem na str. 43). S podobnim obupom doživljamo hiperinflacijo in se po mnenju analitikov bližamo novi »once in a lifetime« gospodarski krizi. Po drugi strani smo priča gradnji luksuznih stanovanj in razvoju turističnih izletov v vesolje ter drugim oblikam boomerske racionalnosti. Zdi se, da je naša generacija civilizacijski vrhunec doživela v otroštvu, v nadaljevanju pa nas čaka zgolj krčevit boj za omilitev škode, ki so nam jo zakuhale prejšnje generacije zvestih navdušencev nad brezbrižnim globalnim tekmovanjem v hitrostnem izkoriščanju precej omejenih virov.
Po dolgem obdobju korona epidemije in nato vojne v Ukrajini, ko smo bili prepričani, da smo do uničujočih novic že povsem apatični, lahko zdaj spremljamo pokol civilistov v Palestini pod pretvezo uničenja teroristične celice, kjer, ponovno, očitno ne moremo storiti prav nič. Stotisoči so se zbrali po vsem svetu in demonstrirali proti nasilju nad civilnim prebivalstvom, a dejstvo je, da mednarodno uveljavljena pravila veljajo samo ob dobri volji posameznikov, ki v rokah držijo niti globalne politike, hkrati pa so ti tako odrezani od realnosti, da jim nekaj tisoč trupel (polovica je otrok) v najboljšem primeru pomeni žrtvovanega kmeta na šahovnici v imenu vojne proti terorizmu. Na ves glas lahko kričimo »FREE PALESTINE«, pa se zaradi tega vojna mašinerija, hrepeneča po mastnih dobičkih in geopolitičnih točkah, ne bo ustavila.
Generacija Z, opremljena z zavidljivim nivojem tehnološke pismenosti in z nezavidljivim razponom pozornosti, postajamo prva generacija po drugi svetovni vojni, ki bo živela slabše od svojih staršev. Številni memi – naše osrednje komunikacijsko in kompenzacijsko orodje – se obregnejo ob absurdnost označevanja risanega junaka Homerja Simpsona za zgubo, ko pa je njegov ekonomski status za današnjo mladino domala nedosegljiv. Prostoren dom, avto in počitnice v tujini so bile v času začetka predvajanja risanke standard, dosegljiv z enim zaposlenim družinskim članom. Današnji doseg dveh plač zadošča za kredit, ki omogoča nakup utesnjene garsonjere, letovanje na hrvaški obali in nakup starega avtomobila. Mladi smo pač razvajeni in ne razumemo, kako grozno je bilo včasih, ko si lahko po Jazbinškovem zakonu kupil stanovanje za ceno Zastave 101 ali zgradil hišo z enim kreditom (ki je v času inflacije splahnel v zanemarljivem času). Lastništvo kapitala se je tako skoncentriralo v rokah elite starejših, ki svoje premoženje z lahkoto plemenitijo in z drobtinicami počastijo rajo, da se ta niti ne upira preveč (str. 19). Enega od načinov, kako se spopasti s tovrstnim lastništvom, najdete na str. 7.
Ob vseh stiskah mladih hitro naraščajo tudi duševne težave, posluha za to pa v družbi ni – vsaj med mladimi samimi se o tem nekaj govori (str. 35). Za trenutek je bilo verjeti, da so nas zastrašujoči kazalniki duševnega zdravja med epidemijo vendarle streznili, a ob nezmožnosti uskladitve različnih klik strokovnjakov se premik k boljši institucionalni podpori ponovno oddaljuje – precej emblematično za razpadajoči slovenski zdravstveni sistem (več o križih in težavah le-tega na str. 29).
Morda se zdi nabor člankov v tiskani izdaji precej naključen – in to po eni strani tudi drži. Po drugi strani pa ponazarja beganje misli generacije, ki je postavljena pred občutno več izzivov, kot jih lahko prebavi. Kaj nam namreč preostane, medtem ko neuspešno nagovarjamo starejše generacije, da nam predajo škarje in platno? Vsaka nova obljuba, vsaka opevana sprememba in vsaka veličastna zmaga novega obraza prinesejo še bolj veličastno razočaranje. Vsak idealizem slej kot prej trči v zidove realnosti, kjer nikomur pravzaprav ni do sprememb. Si je sploh vredno delati utvare s kovanjem visokoletečih načrtov?
Če kdo zgornje vrstice razume kot predajo naše generacije, se moti! V Tribuni želimo opolnomočiti glasove mladih in tako prispevati k javnemu diskurzu o nekaterih izredno pomembnih temah. Želimo spodbuditi kritično misel, razmišljanje mladih o našem položaju v družbi in pri vodilnih spodbuditi vsaj kanček samorefleksije. Želimo omogočiti mladim, da se lahko skozi ustvarjanje osvobodijo družbenih spon (str. 51). Koliko smo lahko pri tem uspešni ob študijskih obveznostih, rednih službah z izrednimi delovniki in, slovenski kulturi primerno, sramotno nizkemu proračunu (str. 13), pa presodite sami. Če nam že ne bo uspelo rešiti sveta, bomo vsaj obdržali kritično držo do bridkega konca.
Uživajte v branju.
tribuna!
ilustracija: ©2023 Rok Korenčan
