Petinsedemdeset let je življenje. In v Palestini danes že petinsedemdesetič obeležujejo katastrofo – Nakbo. Letos bo ta dan, ki govori o etničnem čiščenju palestinskega prebivalstva z njihovih domov ob nastanku Izraela v senci slabe vesti Zahoda do Judinj in Judov po koncu druge svetovne vojne, prvič obeležen tudi na ravni Združenih narodov. In ko je govora o dolgoletnem, »zapletenem« ali celo nerešljivem sistemu izraelske nadvlade na ozemlju Palestine, velja poudariti, da se ne spodobi obupati. Še posebej ne, če ne obupujejo in ne obupajo zatirani. Obstaja kvečjemu dolžnost, da jim solidarnostno-aktivno stojimo ob strani in naredimo, kar lahko, s skupnim pogledom, uprtim proti horizontu enakopravnosti in pravičnosti za vse.
Spomladi leta 1948 je bilo vsaj 750 tisoč Palestink in Palestincev pregnanih z domov ob uperjenih puškah judovskih milic, okoli 15 tisoč jih je bilo ubitih, več kot 400 palestinskih vasi in mest je bilo požganih, porušenih in steptanih v tla. Združeni narodi so z Resolucijo 181 novembra 1947 predvideli, da bo na 52 odstotkih palestinskega ozemlja pod britanskim mandatom razglašena izraelska država, 45 odstotkov ozemlja pa naj bi pripadlo palestinski državi. Obe entiteti bi si delili Jeruzalem, ki bi bil pod mednarodno upravo. Judovskega prebivalstva je bilo tedaj približno tretjina – novih naseljencev, begunk in beguncev iz Evrope; starih naseljencev, ki so želeli uresničiti sionistični načrt o prilastitvi Palestine za judovsko domovino, na podlagi katerega je britanski zunanji minister Arthur Balfour v pismu Lionelu Walterju Rothschildu novembra 1917 sionistični federaciji obljubil del ozemlja otomanskega imperija, s katerim je bila Britanija tedaj v vojni; ter Judinj in Judov, ki so na jugovzhodnem delu Sredozemlja živeli že stoletja skupaj z ostalimi ljudmi. Izvršitev sionističnega načrta Dalet je pomenila, da so si izraelske oblasti pred petinsedemdesetimi leti nasilno prilastile 78 odstotkov ozemlja Palestine. Več kot tričetrt milijona Palestink in Palestincev – okoli dve tretjini prebivalstva tedanje mandatne Palestine – je bilo pregnanih z domov, večina v sosednje države, manjšina v mesta in vasi, ki so po novem obstajala znotraj novonastale države Izrael.
Palestinke in Palestinci danes opozarjajo, da se etnično čiščenje, njihovo preganjanje, pobijanje in izganjanje z domov nadaljuje. Izrael si kot okupacijska sila prilašča pravico do popolnega razpolaganja z življenji palestinskega prebivalstva, vključno z aretacijami, priporom za nedoločen čas, mučenjem in zapiranjem mladoletnih palestinskih otrok. Na to so evropske zunanje ministre, vključno s slovensko zunanjo ministrico Tanjo Fajon, sredi marca opozorili v Evropski koordinaciji odborov in združenj za Palestino, del katere je tudi slovensko Gibanje za pravice Palestincev. O vsakodnevnem nasilju in uničevanju, ki ga prinaša izraelski sistem nadvlade in okupacije po letu 1967, že leta poročajo mednarodne in izraelske organizacije, kot so Izraelski odbor zoper rušenja hiš (Israeli Committee Against House Demolitions – ICAHD), B’Tselem in organizacija nekdanjih izraelskih vojakov in vojakinj Breaking The Silence.
Lansko leto je bilo po številu Palestink in Palestincev, ki so jih ubile izraelske sile, najsmrtonosnejše v zadnjih dvajsetih letih. Prvi meseci letošnjega leta napovedujejo še okrutnejših in nasilnejših dvanajst mesecev. V Izraelu je trenutno na položaju predsednika vlade ponovno Benjamin Netanjahu, obtožen korupcije, ki je v vlado povabil skrajno desne nacionalistične politične stranke. Ministri se opisujejo kot fašistični homofobi in so javno pozvali k izbrisu palestinskih vasi na okupiranem Zahodnem bregu ter zanikali obstoj Palestink in Palestincev. Slednji opozarjajo, da je razlika med konzervativnimi in liberalnimi izraelskimi vladami zanje kozmetična. Vse ključne politične izraelske stranke temeljijo na izključujoči sionistični ideologiji, da je Izrael judovska država – država za Jude in Judinje in ne za vse prebivalke ter prebivalce. Sionistični kolonialni načrt naseljevanja, ki vključuje tudi »čiščenje« ozemlja, kjer živi palestinsko prebivalstvo, za naselitev judovskega, so enako učinkovito in nasilno izvajale vse izraelske vlade do sedaj.
Izraelske politike nadvlade temeljijo na popolni arbitrarnosti, s katero izraelski vojaki, uradnice in policisti odločajo o življenju in smrti Palestink in Palestincev. Ti so vsak v drugačnem položaju; odvisno ali živijo znotraj Izraela, v vzhodnem Jeruzalemu, na Zahodnem bregu na območju A, B ali C, v Gazi, v begunskih taboriščih v eni od sosednjih držav ali kot palestinski begunci drugod po svetu – a položaj vseh določa predvsem to, da je njihova domovina žrtev režima apartheida pod taktirko izraelskih sil, ki odločajo, kot se jim zahoče. Palestinke in Palestinci so na vsakem koraku v podrejenem položaju z manj pravicami ter brez možnosti, da bi se svobodno odločili, da želijo domov, na obisk k prijateljici ali sorodniku, v šolo ali k zdravnici. Njihovo premikanje in obstoj sta pogojena s prepustnicami in dokumenti, ki jih izdaja Izrael, in odvisna od vsakokratne dobre volje izraelskega uradnika ali vojakinje.
Palestinska uprava je bila ustanovljena na podlagi pogajanj v Oslu, ki so sledili prvi palestinski intifadi – ali uporu – med leti 1987 in 1993, sestavljeni predvsem iz množičnih demonstracij, stavk in civilne nepokorščine. Oslovska obljuba nastanka palestinske države je postala lažna kulisa za širjenje izraelskih naselbin na okupiranem Zahodnem bregu, kar je del politik kolonializma naseljevanja, ki jih izvaja Izrael. Podreditev in zloraba palestinske uprave v paznika lastnega prebivalstva po volji in navodilih Izraela je prispevala k zmagi odporniškega gibanja Hamas na parlamentarnih volitvah leta 2006 – zadnjih volitvah, ki so bile izvedene na Zahodnem bregu in v Gazi.
Hamas, ki ga je Izrael v želji po ošibitvi tedaj najmočnejše palestinske stranke Fatah sprva podpiral, velja danes v ZDA in Evropi za teroristično organizacijo. To je otežilo oblikovanje palestinske vlade po volitvah in doprineslo k Hamasovemu prevzemu oblasti v Gazi junija 2007. Posledično je Izrael nad palestinskim obmorskim območjem vzpostavil še vedno trajajočo zračno, morsko in kopensko blokado. Hamasova odporniška drža, ki se ob zostritvah razmer svetovni javnosti predstavi predvsem z izstreljevanjem raket na izraelsko ozemlje, je za dva milijona prebivalcev tam prinesla predvsem vojaško uničenje in smrti. Gaza je bila v zadnjem poldrugem desetletju tarča rednega izraelskega obstreljevanja ter bombardiranj, s čimer naj bi se kaznovalo »teroristične napadalce«, vendar predstavljajo izraelska ravnanja dejansko kolektivno kaznovanje s popolnim uničenjem ključne infrastrukture. Mednarodne organizacije, ki bdijo nad pravom človekovih pravic, opisujejo Gazo kot največji zapor na prostem na Zemlji.
Palestinska civilna družba, soočena z nedelujočo politično demokracijo in navideznimi volitvami pod okupacijo, je že leta 2005 s podpisi več kot 170 organizacij oblikovala poziv mednarodni skupnosti in globalni civilni družbi. Sporočilo je bilo preprosto: vztrajajočim kršitvam človekovih pravic Izraela in nespoštovanju mednarodnega prava, ki zavezuje izraelsko državo kot vsako drugo državo na svetu, naj se zoperstavijo z bojkotom, dezinvesticijami in sankcijami (BDS). Gre za model, ki so ga države in globalna civilna družba uporabljale v letih boja zoper apartheidski režim v Južni Afriki in ki so ga politiki Zahoda v zadnjem letu uporabili zoper Rusijo po napadu na Ukrajino.
Palestinski poziv in solidarnostne kampanje so naletele na mnogo bolj sovražen odziv. Sistematično so obtožene antisemitizma, v Ameriki so na ravni zveznih držav sprejeli zakonodajo, ki prepoveduje tovrstna protestna ravnanja vsem, ki prejemajo javna finančna sredstva. Več kot sto mednarodnih organizacij za človekove pravice je aprila letos opozorilo Združene narode, naj ne podprejo definicije antisemitizma, ki avtomatično šteje za antisemitizem vsako kritiko Izraela – četudi upravičeno. Tudi izraelske oblasti so sprejele zakon, ki grozi Izraelkam in Izraelcem z odškodninskimi tožbami in globami zaradi pozivov h kampanji BDS, globalno solidarnost pa označujejo za vojno zoper Izrael s pravnimi sredstvi, ki želi doseči njegovo delegitmacijo – lawfare.
Judovski in izraelski analitiki opozarjajo, da Izrael – že od svojega nastanka – temelji na sistemsko diskriminatorni ideji, da je država zgolj za judovsko prebivalstvo. Gre za segregacijski in etnično izključujoč koncept, ki priznava »polnopravnost« zgolj prebivalcem in prebivalkam judovskega porekla. To se kaže tudi v tem, da lahko posameznica, ki dokaže, da je potomka judovske prednice, brez težav pridobi državljanstvo Izraela, četudi ni bila pred tem nikoli tam, medtem ko se Palestinec, ki se je rodil na območju mandatne Palestine, a je bil od tam pregnan, ne more vrniti v svoj rodni kraj. V globaliziranem svetu, ki vse od konca druge svetovne vojne gradi na ideji enakopravnosti vseh ljudi, kultur, etnij in religij, to predstavlja propadel in preživet model vladanja na podlagi ustrahovanja in ustvarjanja Drugega – pa četudi ta model v zadnjih letih s porastom globalne skrajne desnice, ki se navdihuje po nekdanjih režimih fašizma in nacizma, poskuša ponovno dvigniti glavo v preoblekah etničnega in kulturnega pluralizma.
Ob protestih v Izraelu v zadnjih mesecih zoper poskuse popolne podreditve sodstva so glasovi solidarnosti z izraelskimi protestniki prišli s Poljske. Tam so v delovanju izraelske vlade prepoznali model vladanja in ukrepe, s katerimi si je poljska vlada v zadnjih letih popolnoma podredila sodno vejo oblasti. Izrael je v letih 2015 in 2016, ko je v Evropo iz vojnih žarišč prišlo večje število begunk in beguncev, ponudil nasvete državam EU, med drugim Madžarski, kako zgraditi zid iz žičnate ograje za omejevanje in nadzor ljudi. Izraelske institucije in vojaška industrija redno sodelujejo na razpisih EU in z evropskimi partnerji razvijajo skupne projekte za »varnost« in nadzor. Izrael je država, ki prejme največ ameriške »pomoči«, predvsem vojaške opreme in tehnologije. Hkrati ostaja Amerika glavna mednarodnopolitična zaveznica in zaščitnica Izraela pred kritikami zaradi kršitev mednarodnega prava ne glede na to, kdo je na oblasti v Washingtonu. Vpliv lobističnih skupin in institucij, kot so AIPAC in Fundacija Edmunda Burkea, ter vplivnežev, kot je bil milijarder Sheldon Adelson, se prepleta z geostrateškimi interesi. Leta 2014 je ameriški zunanji minister John Kerry opozoril, da postaja Izrael vse bolj država apartheida – nato pa se za svoje svarilo opravičil. Skoraj desetletje kasneje ob številnih poročilih mednarodnopravnih strokovnjakov, ki ugotavljajo, da izraelski režim kolonialnega naseljevanja izpolnjuje tudi znake mednarodnega zločina apartheida, pa se tudi v Ameriki kritični glasovi do uradnih politik Izraela krepijo.
Kot Jeff Halper opisuje v svoji knjigi War Against the People, je okupacija Palestine za izraelske oblasti postala ne le nekaj, kar lahko prebivalstvo v Izraelu politično odmisli, saj je nasilje nad palestinskim prebivalstvom normalizirano, temveč prinaša sedanji sistem apartheidske nadvlade koristi in dobičke – ne le zaradi črpanja vode z območja Zahodnega brega, odlaganja odpadkov tam in prilaščanja vse več palestinskega ozemlja – za izraelsko vojaško industrijo sta izvajanje nadzora in neposrednega nasilja, ki ga zahteva sedanji režim nadvlade, postali »konkurenčna prednost« na izvoznem trgu, saj lahko za svoje orožje in opremo trdijo, da je preizkušeno na terenu in v bojih – na okupiranem Zahodnem bregu in v Gazi pod blokado, nad palestinskim prebivalstvom.
Prav vse jasnejše razumevanje vpliva, ki ga ima izraelsko nasilje nad palestinskim prebivalstvom na demokratična gibanja po vsem svetu, krepi solidarnostno mrežo posameznikov in posameznic, organizacij in združenj, ki pozivajo, naj se od Izraela zahteva spoštovanje mednarodnega prava in pravic Palestink ter Palestincev. Del te globalne mreže je tudi Gibanje za pravice Palestincev, ki v Sloveniji vsako jesen organizira dogodke v okviru Kulturne ambasade Palestine, ustvarja prostor za glasove Palestink in Palestincev, izraelskih komentatorjev, mednarodnih pravnikov in pravnic, filmskih ter literarnih ustvarjalcev … Tudi zato so besede neuničljivega upanja pesnika Mahmouda Darwisha, da je prispodoba Palestine močnejša od palestinske realnosti, razumljive vse več ljudem. Zatiranje kjerkoli kogarkoli kliče in nosi odpor.
Kristina Božič
Kristina Božič je novinarka in pravnica. Bila je v Gazi in na Zahodnem bregu. O okupaciji Palestine je pisala za tednik Mladina, sobotno prilogo Dnevnika Objektiv in časopis Večer. Med drugim objavlja na portalu Mešanec in priložnostno sodeluje na dogodkih, ki jih organizira Gibanje za pravice Palestincev.
ilustracija: ©2023 Sebastijan Šmid
