V polpretekli tekmi najhitreje razvijajočih se in rastočih držav je najbolj poznana zgodba o Ljudski republiki Kitajski. Kitajsko ljudstvo je pod vodstvom enega izmed redkih obstoječih komunističnih režimov v zadnjih treh desetletjih uspelo doseči devetodstotno povprečno letno rast BDP-ja. Po poročilu Svetovne banke naj bi bilo kitajsko gospodarstvo v omenjenem časovnem obdobju tretje najhitreje rastoče na svetu. Država pa se nima za pohvaliti zgolj z astronomsko hitrim razvojem: od uvedbe tržnih reform v sredini 70. let prejšnjega stoletja je uspela iz primeža absolutne revščine izvleči okoli 850 milijonov ljudi. To je bilo možno ravno zaradi narave centralno koordiniranega, planskega političnega sistema, ki je z investiranjem v temeljno infrastrukturo, zdravstveni, izobraževalni in socialni sistem od leta 1949 naprej skoraj potrojil pričakovano življenjsko dobo (s 77 leti je ta lansko leto že presegla pričakovano življenjsko dobo v ZDA), praktično izničil nepismenost in državo glede na osebni dohodek katapultiral med gospodarstva z višjim srednjim dohodkom.
Malo manj se v javnosti in medijih izpostavlja prav tako hiter vzpon kitajskega južnega soseda. Vietnam se je sredi 80. let po zgledu kitajskih tržnih reform podal na pot socialistično orientirane tržne ekonomije in v zadnjih dveh ali treh desetletij dosegel šestodstotno povprečno letno gospodarsko rast. Po poročilu Svetovne banke iz leta 2018 naj bi bil Vietnam do takrat peto najhitreje rastoče gospodarstvo na svetu, s pomembnimi dosežki na področju zdravstva, izobrazbe, odpravljanja revščine in splošnega razvoja. Ti dosežki so toliko bolj osupljivi, če upoštevamo, da je bil Vietnam od sredine 19. stoletja, ko so ga zavzeli francoski kolonialisti, pa vse do leta 1975, ko se je uradno končala vietnamska vojna, praktično ves čas pod (ne)milostjo tujih zavojevalcev. Ti so bodisi popolnoma uničili njegovo osnovno infrastrukturo, bodisi je niso zares razvijali. Zgodba o stoletnem junaškem uporu Vietnamcev proti številnim zunanjim zavojevalcem še danes buri duhove borcev proti imperializmu. Po drugi strani razvojna politika vietnamskega socialistično usmerjenega tržnega gospodarstva v sodobnih geopolitičnih okoliščinah predstavlja nadaljnji boj (in alternativo) proti škodljivim vplivom mednarodnega ekonomskega reda pod diktatom ZDA in njenih zaveznikov.
Vietnamsko kraljestvo je po stoletjih delne integriranosti v kitajsko cesarstvo in obdobjih relativne samostojnosti, ko je bilo razdeljeno na dva dela, leta 1858 uspela nadvladati Francija. Novi gospodarji so uspeli izrabiti obstoječi parazitski fevdalni sistem pod vodstvom veleposestnikov. Francozi, ki so si od sveže podrejene kolonije obetali nujno potrebne surovine in trg, so z naravnimi viri bogat sever države izkoristili za rudnike in industrijske obrate, medtem ko so na jugu razvijali kmetijstvo. Za grajenje pristanišč, cest in ostalih projektov, ki so državo odprle kapitalističnemu izkoriščanju, so uporabljali suženjsko delovno silo. Med drugo svetovno vojno so se nato francoskim okupatorjem (takrat v obliki nacističnega Vichyjskega režima) in njihovim zvestim domačim fevdalnim razredom pridružili še Japonci, ki so s prisilnimi zasegi hrane in ostalih dobrin povzročili obsežno lakoto, ki je terjala približno dva milijona življenj.
Ključna figura vietnamskega osvobodilnega boja in revolucionarne politike je bil voditelj Indokitajske komunistične partije (ta se je pozneje preimenovala v Vietnamsko komunistično stranko) Ho Chi Minh, bolje poznan pod ljubkovalnim imenom »Striček Ho«. Ob pričetku druge svetovne so Ho in njegovi zvesti tovariši pričeli z gverilskim, revolucionarnim bojem proti francoskim in japonskim okupatorjem. 2. septembra 1945, po štirih letih intenzivnega bojevanja, je Ho navsezadnje skupščini približno pol milijona ljudi razglasil neodvisnost Vietnama. Kratkoročni cilj novonastale Demokratične republike Vietnam je postal predvsem boj proti množični lakoti in nepismenosti. Vlada se je izničenja lakote lotila z nacionalizacijo obdelovalne zemlje, s kampanjo ljudskega poučevanja pa so komunisti pričeli z množičnim izobraževanjem mladine.
Prvič v zgodovini Vietnama so v anonimnosti in z vključitvijo raznoterih političnih akterjev, tudi sindikatov, potekale splošne volitve (za vse, ki so dopolnili 18 let in ne glede na razredno, versko ali rasno pripadnost), na katerih je 182 od 302 vseh sedežev v nacionalni skupščini pripadlo . Vietnam kot enopartijski sistem danes sicer ne dopušča opozicijskih strank po vzoru parlamentarne demokracije, po drugi strani pa ohranja opisano tradicijo političnega pluralizma. Na volitvah Vietnamci izbirajo med predstavniki komunistične partije in tako imenovane Domovinske fronte, dveh ključnih stebrov Nacionalne volilne skupščine. Domovinsko fronto sestavlja zveza okoli 44 prostovoljnih študentskih, kmečkih in delavskih organizacij, ki jih zastopajo neodvisni kandidati. Izvoljeni iz teh množičnih organizacij se nato v okviru kongresov s predstavniki centralnega komiteja dogovarjajo in usklajujejo o relevantnih ukrepih.
Mir, ki je nastopil po koncu druge svetovne vojne, za Vietnamce ni trajal dolgo. Junija 1948 so se na jug države pod ameriškim sponzorstvom vrnili Francozi, ki so na sicer miren način razglasili Republiko Vietnam, za vodjo le-te pa postavili lutko – aristokrata Bao Daia. Režim so ZDA uradno priznale februarja 1950 in junija istega leta po pozivu Trumanovega državnega sekretarja Deana Achesona začele financirati francoske avanture na jugu ponovno okupiranega Vietnama. Prebivalstvo se je namreč uprlo, saj si je želelo združene države. Čeprav so Američani Francozom od leta 1950 pa vse do 1954 v boju proti osvobodilni fronti Viet Minh namenili skupaj 80 odstotkov celotne pomoči, jih to ni rešilo pred porazom. Vzrok za slednjega lahko, če se opremo na trditve prvaka Osrednje obveščevalne službe (CIA) Roberta Dullesa in ameriškega generala Dwighta D. Eisenhowerja, iščemo pri splošni popularnosti in dobri organiziranosti komunistov, ki so v zelo kratkem času Vietnamce osvobodili tuje nadvlade, jih opismenili in jim izboljšali življenjski standard.
Poraženi Francozi so nato februarja 1954 s številnimi drugimi narodi sklenili Ženevske sporazume, v okviru katerih so Vietnam po 17. vzporedniku razdelili na dva dela, seveda s ponovno podporo ZDA. Ker francoska oblast ni bila sposobna destabilizirati severnega režima, je ameriški predsednik Johnson ponaredil dokaze o napadu dveh vietnamskih torpedskih vojaških ladij na ameriško križarko Maddox v zalivu Tonkin leto pozneje upravičil vojaški poseg bistveno večjih razsežnosti, kot so to premogli francoski zavojevalci. Uničevalnost vietnamske vojne je bila brez precedensa v zgodovini ameriškega imperialističnega zasužnjevanja. Na severu države je bilo popolnoma uničenih vseh šest večjih, industrializiranih mest, 28 od 30 pokrajinskih mest in 96 od 116 okrožnih mest. Na Vietnam so zračne sile ZDA zmetale dvakrat več bomb kot v drugi svetovni vojni skupaj (ekvivalent 750 atomskim bombam, vrženim na Hirošimo), zato je vsaj 200 tisoč kvadratnih kilometrov obdelovalnih površin po vsej državi postalo neprimernih za gojenje hrane, uničenih pa je bilo okoli 50 tisoč kvadratnih kilometrov gozdov. Skupaj je bilo ubitih okoli milijon in pol vietnamskega civilnega in vojaškega osebja, zaradi splošnih posledic vojne je samih ostalo okoli milijon žena, osirotelo je okoli 800 tisoč novorojencev, trajno pohabljenih pa je bilo okoli 400 tisoč ljudi.
Posamezni deli države so zaradi še enega okrutnega zločina praktično popolnoma nenaseljivi in za obdelovanje neprimerni. Američani so namreč na Vietnam zmetali 80 milijonov litrov Agent Orange-a, strupa, ki je poleg pesticidov in ostalih industrijskih substanc vseboval 400 kilogramov človeku hudo toksičnega dioksina. Že zaradi pičlih 85 gramov tega strupa lahko umre do 8 milijonov ljudi! Posledice dioksina so v Vietnamu vidne še danes: rojeva se nemalo fizično kot tudi mentalno deformiranih ljudi, prav tako pa se je močno povišala raven različnih bolezni, denimo raka in kroničnega visokega pritiska, ter mrtvorojenih otrok.
Ponovno združena Socialistična republika Vietnam se je po vojni v okviru druge in tretje petletke med letoma 1975 in 1985 zgledovala po etatističnem, planskem gospodarstvu (ta je bil v Demokratični republiki Vietnam na dnevnem meniju že od leta 1960) svoje glavne zaveznice, Sovjetske zveze. Prioritiziral se je predvsem razvoj težke industrije in mehanizacija kmetijstva skupaj z rekonstrukcijo države. Oblast je bilo prepričana, da bi zgolj z industrializacijo Vietnam na poti v socializem lahko popolnoma zaobšel vmesni stadij, v katerem bi se moral opirati na institucije in strukture kapitalističnega načina produkcije. A to žal ni bilo mogoče, saj je bila država v totalnem razsulu in si je zato morala začeti sposojati denar od svojih zaveznikov in ostalih mednarodnih finančnih institucij, ob tem pa začrtati popolnoma drugačen tip ekonomske politike. Hrkati je Sovjetska zveza čedalje bolj drsela v krizo in v resnici ni zmogla vedno pomagati, ZDA pa so vse do leta 1995 Vietnam kaznovale s trgovskim embargom.
Centralno planiranje, ki ga je Vietnamska komunistična partija uvedla po vojni, je z obsežno nacionalizacijo zemlje in virov (dopuščal se je obstoj manjše, družinsko temelječe produkcije, mezdnega dela praktično ni bilo) ter kolektivnim lastništvom omogočalo visoko raven družbene enakosti. A ta družbeno-politični model je bil z zgledovanjem po togem etatizmu Sovjetske zveze za nadaljnji razvoj sesute države in za zviševanje hudo potrebne delovne produktivnosti ekonomsko neučinkovit. Vietnam je trpel za kroničnim pomanjkanjem hrane in je moral letno uvažati okoli milijon ton hrane, primanjkovalo pa je tudi ostalih manjših, potrošniških dobrin, npr. oblek, elektronskih naprav in gospodinjskih aparatov. Povrh vsega je na začetku 80. let inflacija dosegla rekordnih 774 odstotkov. Posledično se je življenjski standard občutno poslabšal.
Leta 1985 je zaradi relativno neuspešnega desetletja stagnacije in počasne rasti Vietnamska komunistična partija na šestem nacionalnem kongresu v okviru reform Doi Moi sprejela usmeritev v tržno orientirano socialistično gospodarstvo. Po slabih dveh desetletjih eksperimentiranja z ekonomskim modelom ga je partija na devetem nacionalnem kongresu leta 2001 ovekovečila tudi v uradno razvojno ideologijo države. Pod socialistično tržno ekonomijo državno vodena podjetja usmerjajo posle v kritičnih panogah in dejavnostih, kot so denimo makroekonomska stabilnost, telekomunikacija, infrastruktura, šolstvo, zdravstvo in prehrana, po drugi strani pa dopuščajo tudi privatno iniciativo. Predvsem s privabljanjem tujih naložb država spodbuja nastanek zasebnih podjetij, podjetniških konglomeratov in ostalih združb, ki so ključni faktor pri ohranjanju konkurenčnosti, pa tudi dostopa do tehnologij in možnosti razvoja.
Rezultat reform je bil večinoma pozitiven. V 90. letih je BDP države kljub Vzhodnoazijski krizi in sesutju Sovjetske zveze na leto v povprečju zrasel do deset odstotkov, od preloma tisočletja do danes pa dosega sedemodstotno povprečno letno rast (izjema je bilo obdobje koronskega zapiranja). Od 80. let dalje se je početverila produkcija hrane: danes Vietnam pridela okoli 45 milijonov ton na leto (je drugi največji izvoznik riža na svetu), medtem ko je je leta 1980 pridelal okoli 10 milijonov ton. Država se lahko pohvali tudi z dosežki na področju socialne blaginje: v slabih štirih desetletjih je uspela znižati raven absolutne revščine iz 70 odstotkov na le dva. V istem obdobju se je pričakovana življenjska doba moških zvišala z 62 na 70 let, pri ženskah pa z 72 na 79. Prepolovila se je tudi raven umrljivosti otrok in nepismenost.
Reforme so s seboj prinesle tudi številne nove izzive. Odprtje tujemu kapitalu je v marsikaterih podjetjih in »potilnicah« (ang. sweatshops) na vietnamski zemlji privedlo do hudega kršenja okoljske in delavske zakonodaje, do pritiskov na večjo konkurenčnost povprečnega delavca in do davčnih »olajšav« za favorizirane investitorje. Centralno koordinirano razporejanje privabljenega kapitala je sicer pomembno prispevalo k reševanju revščine, a se je zato hudo povečala razlika med bogatimi in preostalimi revnimi. Zaradi politike spodbujanja produktivnosti je večina prigaranih sadov in državnih subvencij poniknila predvsem v roke mestnega prebivalstva, ki je zaposleno v najbolj konkurenčnih in strateško pomembnih panogah (informacijska tehnologija, računalništvo itd.). Po poročanju Oxfama deset odstotkov najbolj bogatih Vietnamcev zasluži skoraj dvakrat več kot 40 odstotkov najrevnejše populacije. Slednja sestoji predvsem iz žensk, migrantskih delavcev iz podeželja in manjšin v težko dostopnih predelih države. Omenjena protislovja in razlike so med pandemijo covida dobesedno eksplodirale.
Velik problem predstavlja tudi korupcija. Ta je deloma posledica sprejemanja finančne pomoči s strani institucij, kot je Svetovna banka, ki je v zameno za posojeni denar pričela s temeljitim prestrukturiranjem (oz. kar s privatizacijo) vietnamskega gospodarstva in družbe. Partija je namreč deloma morala liberalizirati sicer močno reguliran sistem cen in strogih tržnih omejitev, posebej pri trgovini z rižem, razpustiti so morali kolektivno kmetijstvo v prid posameznih individualnih enot in ukiniti nekatera javno koristna dela. Hkrati ne pomaga, da je kapitalistična penetracija prizadela sama državna podjetja. Nekatera izmed teh so se zaradi neustrezne reorganizacije ob uvedbi reform Doi Moi pričela ukvarjati s špekulativnim prodajanjem zemlje najbolj bogatim posameznikom in z gradnjo nepremičnin. Vietnamce korupcija močno skrbi: veliko jih meni, da se je partija močno distancirala od svojih preteklih komunističnih idealov, čeprav bo že res, da poskuša s številnimi kampanjami brzdati problem nepravičnega bogatenja posameznikov.
Kljub sprejetju kapitalistične ekonomije v svojo tkivo obstaja več dokazov, da Vietnam ni popolnoma skrenil z zastavljene socialistične poti. Ob nastopu epidemije leta 2020 je država uporabila vse zdravstvene vire, da je karseda učinkovito omejila širjenje virusa, to pa je bilo mogoče ravno zaradi neposredne mobilizacije prebivalstva, ki je pomagalo pri razdeljevanju medicinske opreme in pri splošnem boju proti virusu, ter hitrega razvoja cepiva. Zaradi množičnih odpuščanj in ekonomsko pereče situacije je vlada poskrbela, da so se lahko ljudje neposredno obrnili na državne uslužbence, ki so razdeljevali denarno pomoč. Komunistični duh neposredne demokracije v Vietnamu, kot že posredno omenjeno, živi tudi v obliki množičnih organizacij, kot so delavski sindikati (tudi za pravice žensk delavk), kmečke komune in zadruge, ter ostale študentske organizacije, povezane posredno in neposredno s partijskimi strukturami.
Najpomembnejša in od partijske kontrole neodvisna politična struktura za zagotavljanje delavskih pravic je Vietnamska delavska konfederacija, ki znotraj sebe vključuje celo mrežo manjših sindikatov. Ti lahko javno nastopajo proti primerom partijske korupcije, se aktivno zavzemajo za krajše delavnike, višje plače in delovno varnost ter organizirajo delavnice za izobraževanja in prosti čas. Zaradi dobre in učinkovite zakonodaje vietnamski delavci letno opravijo veliko manj nadur v primerjavi s kolegi s Tajske, Kambodže in Malezije.
Vsakemu delavcu podjetje, kjer je zaposlen, krije stroške zavarovanja in bolniški dopust, ženske z menstruacijo pa lahko prejemajo dodaten dohodek in so deležne krajših delavnikov. Čeprav se vrednost minimalne plače v Vietnamu giblje okoli tristo dolarjev na mesec, jo vlada z vsakim letom zviša. Po drugi strani si zaradi vladne regulacije cen povprečen Vietnamec lahko privošči hrano, zdravila in ostale osnovne dobrine. Letno zaradi podhranjenosti procentualno umre manj Vietnamcev kot pa Američanov in Zahodnih Evropejcev! Tisti, živeči v zakreditirani utopiji »razvitega« zahodnega sveta, se lahko pri Vietnamcih zgledujemo tudi po njihovi stanovanjski politiki, saj 90 odstotkov ljudi poseduje svoje stanovanje. Omenimo, da so našteti podatki o razvojnih in socialnih dosežkih Vietnama večinoma dostopni v raziskavah komunizmu gotovo nenaklonjenih akterjev, kot so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, Organizacija združenih narodov in celo ameriška Osrednja obveščevalna agencija.
Vietnamskemu komunističnemu režimu največjo nevarnost predstavlja trenutno nestabilna svetovna politična situacija, ki je oklestila rast BDP-ja in dodala k zvišanju nezaposlenosti, inflacije ter revščine. Iz te zagate se Vietnam lahko reši s konkretnimi državnimi posegi v trg dela, ki se mora znebiti pretirane odvisnosti od propadajočih, tujih korporacij in investitorjev. To je mogoče samo z ustvarjanjem novih služb na izpadlih področjih ter s podpiranjem domače proizvodnje, jačanjem socialnih storitev in reševanjem neenakosti.
Krizne situacije so torej ključna priložnost za poskus prehoda v bolj pravično, socialistično družbo. Prehod bo na dolgi rok uspešen le, če ga bodo z aktivnimi politikami kontinuirano podpirale vodje partije, seveda skupaj z opolnomočenimi vietnamskimi množicami. Zdi se, da se tukaj trnova pot Vietnamske socialistične republike šele pričenja.
Matej Trontelj
ilustracija: ©2023 Manca Žitnik
