Konec januarja je svet, predvsem pa prebivalce Memphisa v ameriški zvezni državi Tennessee, pretresel še en v dolgi vrsti primerov barbarskega policijskega nasilja. Po obsodbi odgovornih za dejanje – petih memfiških policistov, pripadnikov specialne skupine Scorpion, namenjene posredovanju v najbolj rizičnih predelih mesta – so po internetu zaokrožili tudi posnetki telesne kamere enega od policistov. Ti prikazujejo, kako storilci zaradi suma nepremišljene vožnje iz avta na silo izvlečejo 29-letnega Tyrea Michaelsa in zoper njega uporabijo solzivec, pendreke in električne paralizatorje, ob tem pa ga pretepajo, davijo, brcajo, psujejo in mu velevajo, naj miruje. Michaels, sicer FedExov delavec, amaterski fotograf in rolkar, je bil po napadu odpeljan v bolnišnico, kjer je tri dni pozneje umrl. Peterica policistov je bila suspendirana z opravljanja svojih dolžnosti, nadalje pa je bila zaradi umora tudi obsojena.
Odzivi na tragičen in naravnost grozljiv dogodek so bili zopet burni. Po državi se je razplamtelo na stotine protestov, ki so želeli obsoditi brezumno nasilje, čeprav po svojem obsegu in intenzivnosti niso dosegli tistih izpred treh let, ko je minneapolski policist Derek Chauvin ob aretaciji zadušil Georga Floyda. Predstavniki ameriškega političnega establišmenta, denimo sam predsednik Joe Biden, so kot že ničkolikokrat v preteklosti, prisegli, da se bodo zavzeli za bolj dosledno izvajanje nadzora nad policisti, ki postopajo s prekomerno uporabo sile, in jih temu primerno tudi strožje obravnavali. Mediji, kot je CNN, so medtem grešnega kozla iskali v rasnem poreklu storilcev in njihove žrtve. Kljub temu, da so bili vsi vpleteni akterji temnopolti, pa kolumnist Van Jones meni, da so se policisti na nedolžnega Michaelsa najverjetneje spravili iz sovraštva do svoje »črnskosti«, ki so ga ponotranjili tekom kaljenja in zorenja znotraj rasističnih institucij ameriškega izobraževalnega sistema.
Na prvi pogled se zdi, da rasizem kot tak ustrezno razloži dolgo povest policijskega in še kakšnega nasilja pod zastavo ameriškega varnostnega aparata. Navsezadnje ne moremo zanikati, da so utemeljitvena ideologija in družbena razmerja ameriške nacije zrastli na krvavih pohodih belih evropskih kolonialistov. K rasnemu zaključku napeljuje tudi sodobna statistika, vsaj sodeč po raziskavah, ki jih vse od leta 2014 vodijo raznorazni kriminologi po vsej državi. Zaradi policijskega nasilja v ZDA letno umre približno tisoč ljudi, po ocenah strokovnjakov kar 2,5-krat več temnopoltih kot belih moških. Za s strani policije ustreljene temnopolte moške naj bi bilo tudi dvakrat bolj verjetno, da so neoboroženi, v primerjavi z njihovimi belimi rojaki.
Čeprav torej obstaja večji riziko, da bodo zaradi policijskega nasilja nastradali pripadniki rasnih manjšin glede na njihovo celokupno populacijo, pa hkrati ne moremo spregledati dejstva, da je še vedno polovica vseh žrtev, ki padejo zaradi policijskih pendrekov in pištol, revnih belcev. Deloma je to sicer posledica številčnosti belcev kot večinske rasne populacije – Afroameričani predstavljajo samo 14 odstotkov celotnega ameriškega prebivalstva. Pa kljub temu: če bi bil klasičen rasizem zares zadostna kategorija, da opišemo posamezne fenomene ameriške družbe, kako potem pojasniti, da so se marsikateri pripadniki rasnih manjšin uspešno zavihteli na pomembne politične pozicije? Tudi primer Memphisa, kjer se je odvil nedaven uboj Michaelsa, je sam po sebi zgovoren: 56 odstotkov pripadnikov memfiške policije je afroameriškega porekla, vključno z načelnico Cerelyn Davis, ki je bila glavna pobudnica oblikovanja posebne skupine SCORPION (več o tem sledi).
Predvsem liberalci se ob primerih policijskega nasilja radi obešajo na osebno, psihološko doživljanje vpletenih posameznikov. A kako vemo, kaj se je zares godilo v glavah slednjih? Zdi se, da si je bolj smiselno predočiti strukturne značilnosti delovanja ameriške policije. Pomembno je namreč vedeti, kako sploh nastajajo njeni kadri, kakšnim oblikam usposabljanja je osebje podvrženo, iz kje se osebje novači in kako se nato v praksi njegovo delovanje nadzoruje. Prav tako ne moremo zanemariti razrednega ozadja žrtev policijskega nasilja, ki povečini prihajajo z ekonomskega dna družbe.
Začnimo pri pregledu kariere načelnice memfiške policije, Cerelyn Davis, ki je po umoru Michaelsa postala ena izmed glavnih tarč ljudskega in medijskega gneva. Davis se je leta 1986 pridružila policijskim enotam v Atlanti, kjer se je postopoma tudi povzpela do položaja namestnice načelnika. Leta 2006 je pričela z vodenjem kriminalistične enote, imenovane Red Dog (»Rdeči psi«), sestavljene iz 30 policistov, ki so bili odgovorni za patruljiranje v najbolj rizičnih predelih mesta. V slabem letu svojega delovanja so Rdeči psi postali zloglasni po neutemeljenem nadlegovanju pretežno mladih moških, nad katerimi so, vsaj sodeč po civilnih pritožbah, zaradi suma preprodaje drog kar v javnosti izvajali preiskave celotnega telesa. Enota je na splošno delovala z uporabo prekomerne sile iz raznoraznih zased. Leta 2011 so jo po milijonski tožbi s strani države razpustili. Razlog za to je tičal v napadu na LGBT bar, kjer so policisti z brcanjem in metanjem na tla nasilno obračunavali z gosti lokala, jih zmerjali s homofobnimi žaljivkami in jim prisilno odvzeli osebne dokumente.
Poleg vodenja enote Red Dog je Davis kot poveljnica sekcije za posebne operacije od leta 2006 dalje nadzorovala tudi številne druge, manjše kriminalistične enote za boj proti trgovini z drogami ter specialne enote SWAT. Novembra 2006 je bila ena izmed enot udeležena v raciji, kjer so policisti ustrelili popolnoma nedolžno 93 letnico Kathryn Johnston. Njena družina je proti mestu vložila tožbo, ki so jo pozneje v prid žrtve razrešili v višini skoraj pet milijonov dolarjev. A incident Davis še ni zares zamajal stolčka. Svoj položaj namestnice načelnika v atlantski policiji je izgubila leta 2008, ko se je navkljub trdnim dokazom dveh policistov odločila, da zaradi suma pedofilije ne bo preiskala enega izmed sodelavcev, Terrilla Mariona Crana.
Preden je Davis leta 2021 postala načelnica memfiške policije, se je kot načelnica durhamske policije v Severni Karolini uveljavila kot trdna zagovornica reforme ameriške policije. Leta 2020, ko so ZDA pretresali protesti zaradi umora Georga Floyda, jo je ABC News gostil v oddaji Good Morning America. Tam se je zoperstavila sistemskemu rasizmu, ki je tako temelj ameriške družbe kot tudi modus operandi ameriške policije. Zavzela se je za bolj odprto sodelovanje med posameznimi policijskimi kadri in lokalnimi skupnostmi, oškodovanimi zaradi nasilja ameriškega varnostnega aparata.
Nekaj mesecev po imenovanju za memfiško načelnico se je Davis, verjetno predvsem zaradi krize po pandemiji covida, soočila z rekordnim številom umorov. Kopičili so se tudi primeri nepremišljene vožnje, saj so memfiške ulice zaradi šibkejšega nadzora ponoči pogostokrat postale dirkalna steza za tiste, ki so poskušali s stavami zaslužiti nekaj denarja. Podobno kot je Davis storila že v preteklosti, ko je nadzorovala delovanje enote Red Dog, se je tudi tokrat zavzela za nastanek specialne skupine, ki bi se posebej ukvarjala z najhujšimi prekrški. Enoti SCORPION, akronim za Street Crimes Operation to Restore Peace in Our Neighborhoods, se je tako pridružilo 40 policistov, ki so krožili po najbolj rizičnih predelih mesta.
Že po nekaj dneh delovanja enote SCORPION so se memfiške oblasti na lokalni televiziji pohvalile s 30 aretacijami in zasegom vsaj 30 pištol in 170 gramov konoplje. Skupina naj bi bila na terenu tako uspešna, da jo je v svojem govoru o letnem ekonomskem in demografskem načrtu za mesto in načrtu za boj proti kriminalu izpostavil celo sam župan Memphisa Jim Strickland. V enem letu je Škorpijonom uspelo opraviti 566 aretacij, od teh 390 zaradi dejanskih kaznivih dejanj. Enoti je uspeli zapleniti tudi več kot sto tisoč dolarjev, 270 vozil in 253 kosov orožja. Nekateri so petodstotni upad na področju hudih, nasilnih zločinov (posilstev, umorov, ropov in napadov) pripisali prav uspehu Škorpijonov, kar je nekoliko dvoumno, saj so se po drugi strani, verjetno prav zaradi ekonomske krize, močno povečale tatvine različnih oblik lastnine.
Medtem ko so se memfiške mestne in policijske oblasti hvalile s svojim novim paradnim konjem, pa so bili prebivalci in aktivisti za reformo policije veliko bolj zadržani do delovanja enote SCORPION. Že pred umorom Michaelsa so jo kar nekajkrat obtožili pretirane uporabe sile ter neutemeljenega zasledovanja ter napadanja iz zasede v neoznačenih, zakrinkanih avtomobilih. Ben Crump, tožilec, zastopajoč družino Michaelsa, je za ABC news malo po umoru povedal, da je slišal tudi za številne primere, ko so pripadniki enote prebivalce neutemeljeno metali na tla, jih pri tem psovali in fizično napadali: »Na tleh leži človek v šoku in umira, ljudje (policisti) pa se vedejo, kot da je to nekaj navadnega. Če Tyre zaradi takega postopanja ne bi umrl, je vprašanje, kolikokrat bi se jim v prihodnje uspelo izmuzniti kazni in pa kolikokrat se jim je v preteklosti dejansko tudi že uspelo.«
Problem pa je širši in ni omejen zgolj na Michaelsov primer. Nasilnost ameriške policije nas preprosto ne more presenečati, če nam je jasno, kako nastajajo njeni kadri. Po poročilu Amnesty International iz avgusta 2016 naj bi na stotine ameriških uradnikov policijskih in podobnih organov pregona iz zveznih držav, kot so Florida, New Jersey, New York in Washington, redno potovalo v Izrael, kjer so jim usposabljanje nudili varnostno-obveščevalna služba Mossad in državna policija. Izraelska policija je zloglasna zaradi svojih nasilnih načinov delovanja in na splošno po kršenju človekovih pravic. Na palestinsko poseljenih območjih izvaja nezakonite poboje, ki jih spremljajo ostudne metode mučenja (tudi otrok). Krike upirajočih se Palestincev izraelska policija utiša tudi s prepovedjo svobode izražanja in protestov, bodisi s pomočjo vladnega nadzorovanja, bodisi z uporabo fizične sile.
V Izraelu so se urili tako načelnica Davis kot tudi člani enote SCORPION in nekateri vidnejši obrazi memfiške policije. Še preden je Davis pričela z načelovanjem Durhamu, je leta 2013 z izraelsko policijo opravila usposabljanje za vodenje. Začenši s svojim delovanjem v atlantski policiji je Davis vzpostavila programe mednarodne izmenjave z izraelsko policijo, v okviru katerih je koordinirala delegacije vodij oddelkov. V naslednjih letih je zaradi pritiska različnih aktivistov in varuhov človekovih pravic poskušala te vezi prekiniti in tako je Durham leta 2018 postal prvo ameriško mesto, ki je prekinilo s tovrstnimi izmenjavami. V zameno za to potezo sta načelnico zaradi domnevne »diskriminacije« poskušala tožiti dva izraelska prostovoljca.
A težko rečemo, da se je Davis, kljub omenjenim poskusom, uspešno distancirala od svoje preteklosti. Nekdanji memfiški policist, ki je želel ostati neimenovan, je v intervjuju za CBS izjavil, da je poznal nekatere izmed Michaelsovih morilcev: »Da si sploh lahko prišel v enoto, kot je bila SCORPION, si se moral dokazati, da si go-getter. Moral si biti nekdo, ki si želi spremembe, ki želi ujeti lopove.« Poleg profiliranja storilcev je anonimni vir dodal, da nobeden izmed storilcev ni bil zares pravilno usposobljen. Preden so prilezli do svojih položajev, so si kruh služili kot vojaki, memfiška policija pa jih s tremi dnevi PowerPoint prezentacij, z enim dnevom pouka o obvladovanju kaznivih dejanj in z enim treningom na strelišču prav gotovo ne bi uspela vzgojiti v korektne policiste.
Kje pravzaprav leži srž problema? Kaj ob vsem naštetem storiti? Po umoru Georga Floyda so se ameriški demokrati napram Trumpovi čisti ignoranci do perečega problema zavzeli zgolj za kozmetične, površinske popravke: policistom bi bilo treba prepovedati uporabo davljenja in ustvariti nacionalno bazo zlonamernih policistov. Pustimo, da se policijske uprave v posameznih zveznih državah že brez obstoja teh baz še kako zavedajo perečih statistik: v ZDA letno policisti zagrešijo več kot tisoč umorov zaradi streljanja, od tega jih je le okoli dva odstotka obsojenih.
Demokrati so ob predstavitvi reform leta 2020 hkrati zavrnili želje protestnikov, da se letni policijski proračun investira v zdravstvo, izobraževanje in socialne storitve. Še več: Biden je v svojem mandatu v okviru programa COPS od 300 milijonov dolarjev ameriški policiji že zagotovil 125 milijonov v boju proti kriminalu. Program med drugim predvideva, da se bo s povišanjem plač policistov njihova nekorektnost nenadoma razblinila. Takšne in podobne reforme, ki so se denimo začele sprejemati v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ko so v policijske vrste po hitrem postopku začele vdirati spolne in rasne manjšine, ne izzovejo zares vzrokov nasilnega policijskega delovanja. Rasno in spolno mešanih policijskih kadrov je skozi leta v Ameriki čedalje več (bo že res, da so še vedno v manjšini), po drugi strani pa tudi nasilnih incidentov ob posredovanju policije.
Brez obstoja konkretnih regulatornih mehanizmov, ki bi izzvali samo ameriško policijsko kulturo, ne moremo upati na kakršnokoli tehtno spremembo. Trenutno prekomerno moč v rokah ameriške policije lahko obrzda samo nastanek sindikatov, civilnih organizacij in ostalih organov ameriškega delavskega razreda in ljudstva , ki aktivno sodelujejo v zadevah varnostno-sodnih organov in volijo njihove predstavnike. Policija namreč ni od ljudi abstrahirana entiteta. Ne deluje samo po togih navodilih samoumevno sprejete birokracije, temveč mora imeti na svoji vesti tudi čut za pravičnost in doslednost. Slednjega pa ne more razviti brez transparentnosti in konkretnega odziva prebivalstva.
Glavni razlog, da si tovrstnih reform vladajoči ameriški razredi, ki vlečejo niti političnih lutk, ne morejo in tudi nočejo privoščiti, pa leži v sami naravi kapitalizma. Ta ne deluje po principu reševanja revščine, ki je glavni vzrok za razrast kriminala (in posledične nasilne reakcije policije) v Ameriki, pač pa na strahoviti hipertrofiji zaporniških sistemov ter sistemov nadzorovanja in kaznovanja. Skozi leta, posebej od druge polovice 20. stoletja naprej, sta procesa neoliberalizacije in deindustrializacije obubožala ameriška predmestja in podeželje. Da se ne bi zapletali v kompleksno zgodovino nastanka neoliberalizma kot ideološke paradigme in skupka praktičnih ukrepov, poudarimo, da sodobna različica neoliberalnega kapitalizma ontološko gledano stavi na vizijo racionalnega, individualističnega subjekta, zmožnega sodelovanja in samointeresa. Na ekonomskem nivoju neoliberalizem kot politična ideologija zagovarja primat svobode sil trga in posameznih akterjev, legitimnosti zasebne lastnine in neomejenega tekmovanja, seveda na račun javne sfere in storitev.
V praksi se je tako ameriška neoliberalna elita odločila, da namesto usmerjanja v nastanek trajnih delovnih mest in pravičnejše delitve dela ubije dve muhi na en mah: z osiromašenjem je ustvarila rezervno armado delovne sile, ki se je zaradi svojega prekarnega položaja prisiljena zatekati v kriminal, da sploh lahko preživi. Danes je takih »prekarnih, revnih delinkventov«, ki se slej ko prej kot poceni delovna sila znajdejo za rešetkami ali pa v postopku sodnih obravnav, preko 6 milijonov. Te kvantitativne statistične fantazije so glavni izgovor ameriških oblastnikov, da še več denarja zmečejo v organe pregona, ki so glavni krivec nasilnega policijskega terorja in kulture.
Številke so torej zgovorne same po sebi. V primerjavi z načini kaznovanja in zapiranja pred 70. leti prejšnjega stoletja, ki so temeljili predvsem na rehabilitaciji zapornikov in nižanju številk zaprtih, dandanes živimo v dobi množičnega zapiranja. Do preloma tisočletja je v zaporih po ZDA bivalo 1,7 milijona obsojencev, kar je za tristo odstotkov več kot v prejšnjih desetletjih. Dandanes se ta številka giblje okoli dveh milijonov, kar pomeni, da je ZDA država z najvišjo stopnjo zaprtih na svetu. Pri tem je očitna tudi rasna diskrepanca zaprtih. Črnci so zaprti skoraj petkrat pogosteje kot belci, medtem ko so Latinoameričani zaprti 1,3-krat pogosteje kot beli Američani. Statistika sicer ne more presenečati, saj je na splošno povprečni osebni dohodek temnopoltega Američana še vedno skoraj dvakrat nižji od belskega sodržavljana, zato se črnci srečujejo tudi z nižjo ravnjo mobilnosti in izobrazbe. Dvakrat bolj verjetno je, da se bo posamezen črnec tekom svojega življenja soočal z revščino kot pa belec, posledično pa je sedemkrat bolj verjetno, da se bo prisiljen zateči h kriminalnim dejanjem. To sicer ne spremeni dejstva, da zaradi številčnosti v ZDA še vedno živi 20 milijonov revnih belcev, v primerjavi s 13 milijoni revnih Latinoameričanov ali pa z 10 milijoni revnih Afroameričanov.
Razrast ekonomske neenakosti, venenje socialne države in države blaginje ter splošna fleksibilizacija družbenih odnosov (korozija medgeneracijske solidarnosti in mrež osebne varnosti) so torej očiten faktor pri porastu kazensko obravnavanih v ZDA. Po drugi strani so se spremenili tudi sami načini delovanja raznoraznih sodnih postopkov in organov pregona, ki kaznujejo kriminaliteto. Čedalje bolj je na udaru kultura podeljevanja pogojnih odpustov in kazni, ki so omogočale, da se lahko zapornik ustrezno vključi nazaj v svoje okolje. Ko se zaporniki vrnejo na prostost, se morajo ponovno soočiti z ekonomsko in družbeno bedo, zaradi katere so v prvi vrsti pristali za zapahi.
Ljudi se kaznuje nesorazmerno. Poleg dejstva, da so sodbe pogostokrat odraz osebnih nestrpnih tendenc sodnikov, zajeten delež obsojenih ljudi prihaja z družbenega dna. Raznorazni zasvojenci, mentalno oboleli in skvoterji, skratka, socialno nezaželeni posamezniki, so vsi potencialna tarča policijskega terorja in pretirano strogih sodb, ki jih želijo strpati za zapahe, pa četudi so posedovali le manjšo količino drog za osebno uporabo, se vedli okajeno ali pa si poskušali najti začasno prebivališče na območju, kjer nepremičninski mogotci gradijo vile in luksuzna stanovanja za osebno uporabo. Dogaja se tudi, da obtoženci niso zagrešili nič od opisanega, pa jim sodniki v procesu sojenja zagrozijo, da bodo dodali k seznamu obtožb, če ne priznajo navidezne krivde. Kako pogosta je ta praksa pogajanja o krivdi, sicer ni znano, saj o njej ne obstaja nobenih tehtnih raziskav.
Poudarimo, da sedanje dogajanje ni nekaj novega v ameriški zgodovini. Ironično se je eno izmed obdobij množičnega zapiranja pričelo ravno leta 1865, ko si je afroameriški proletariat po stoletjih bojev in državljanske vojne (vsaj na videz) izboril osebno svobodo. Takrat so črnci zaradi industrializacije začeli s plantaž dreti v predmestja, kjer so, predvsem na jugu države, postali tarča številnih zakonov, ki so prepovedovali, da se denimo brez razlogov gibljejo v javnosti ali na zasebnih posestih. Kaznovalni organi so obsojene dajali v najem zasebnim podjetjem, ki so jih uporabljali za rekonstrukcijo med vojno uničene infrastrukture ali pa za delo na zaporniških kmetijah, kjer so pridelovali hrano. S tem so oblasti na jugu odlagale ekonomsko recesijo in krizo, ki je sledila po vojni. Tako je tudi odprava zakonov Jima Crowa (segregacijske politike) v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja pod krinko črnske emancipacije prinesla nove oblike nadzorovanja in kaznovanja. Šlo je namreč za reorganizacijo vladajočega ameriškega kapitalističnega razreda, ki je s pričetkom naftne krize leta 1973 mobiliziral in militariziral policijski in vojaški aparat za brzdanje čedalje bolj razočaranih množic in za umetno, neproduktivno reševanje nepravičnega sistema.
Prav ta trdovratnost ameriških vladajočih razredov je znak, da se mora onkraj spolnih, rasnih in še kakšnih preprek ameriško ljudstvo povezati v nove oblike zavezništev, ki bodo prst pokazale na glavnega krivca revščine in posledično policijskega nasilja: neoliberalni kapitalizem.
Matej Trontelj
ilustracija: ©2023 Ajda Gostič
