Za Južno Ameriko je leto burnega političnega dogajanja. Predstavniki in vodje brazilske in kolumbijske levice so ob povečanju ekonomskih, političnih in še kakšnih neenakosti ter ob slabšanju ekoloških razmer uspešno mobilizirali nad neoliberalnimi, desnimi vladami razočarane množice in slavili na splošnih volitvah. Brazilija in Kolumbija sta se tako pridružili vrsti držav, kot so Argentina, Čile, Mehika in Bolivija, kjer se je v zadnjih štirih letih uspelo na oblast povzpeti (in se tam obdržati) anti-imperialističnim, anti-kapitalističnim levičarskim politikom. Vse lepo in prav. A pred svežimi zmagovalci je nešteto novih izzivov in dilem, ki so produkt svetovne politične krize, predvsem pa reakcionarne politične klime doma. Za slednjo so sicer primarno odgovorni strici iz Pentagona in Washingtona, ki že desetletja z raznoraznimi puči, atentati, sabotažami in poseganji v volitve destabilizirajo sovražne, socialistične latinskoameriške režime, nič manj pa tudi kolaboranti iz vrst domačih elit. Kakšne so torej obče ekonomsko-politične okoliščine, s katerimi se bodo morali spoprijeti voditelji južnoameriške levice? Kaj nameravajo ukreniti?
Na lanskih junijskih parlamentarnih volitvah je proti eni izmed glav kolumbijskih konservativcev in nepremičninskih mogotcev Rodolfu Hernandezu slavil Gustavo Petro z zvezo raznoraznih levičarskih organizacij in strank pod imenom Kolumbijski zgodovinski pakt. Petrova zmaga je v zgodovini kolumbijske politike zares unikaten dogodek, saj se še ni zgodilo, da bi na bodisi predsedniških bodisi parlamentarnih volitvah slavil levičarski kandidat. Kolumbijsko javno življenje in politični parket sta bila predvsem od preloma tisočletja naprej zaznamovana z dominiranjem skrajne desnice, katere epitom je multimilijonar in oligarh Alvaro Uribe in njegova stranka Demokratični center. Uribe je bil denimo mentor in tesni sodelavec samooklicanega oboževalca Hitlerja, Federica Gutierreza. Potem ko se je Gutierrez na lanskih parlamentarnih volitvah s stranko Kolumbijska ekipa uvrstil na tretje mesto, je v drugem krogu izstopil iz volilne tekme in svojo volilno bazo pozval, naj dajo glas Hernandezu. Poleg tega je Uribe stari znanec narkokartelov in z njimi povezanih šefov znotraj vojske, policije in varnostno-obveščevalnih služb, ki so sodelovali pri pokolu in zaprtju na tisoče levičarskih aktivistov in domorodcev, predvsem v najrevnejših, podeželskih predelih države.
V Braziliji se je nato v oktobru na predsedniški stolček le za las uspelo ponovno povzpeti prvaku Delavske stranke, Luizu Inaciu Luli da Silvi, ki je sicer to vlogo opravljal že od leta 2003 pa vse do 2010, ko je svoje nasledstvo prepustil strankarski tovarišici Dilmi Rousseff. Tako Lulo kot Rousseff je brazilski zvezni preiskovalni urad pod vodstvom Sergia Mora leta 2016 po t. i. operaciji Avtopralnica, obsežni kriminalistični preiskavi zaradi suma korupcije in pranja denarja, obsodilo na večletni zapor. Lula naj bi namreč z dobički državnega naftnega giganta Petrobrasa ter prenekaterih gradbenih podjetij financiral kampanje svoje delavske stranke. Moro se je pred operacijo Avtopralnica pri preiskavi sumljivih financ banke Banestado uveljavil kot zagovornik, vsaj domnevno, nove, neodvisnejše brazilske zakonodaje, ki bi dajala več avtonomije pri raznoraznih kriminalističnih posegih.
V resnici pa je Moro že pred sojenjem redno sodeloval z ameriškimi zasebnimi odvetniškimi firmami in na splošno z osebjem iz ameriške vlade, ki se je pričelo na nezakonit način, zunaj uradnih brazilskih organov pregona vmešavati v sojenje brazilskemu presedniku. Potem ko je odslužil v vlogi ministra za pravosodje pod Bolsonarom, se je zaposlil pri eni izmed bolj prestižnih washingtonskih odvetniških firm, Alvarez & Marsal. Celo Združeni narodi so po Lulovi pritožbi, češ da so bili njegovi tožniki politično motivirani, spoznali, da je Moro na podlagi čisto anekdotnih govoric o Lulovi vpletenosti v koruptivno poslovanje Petrobrasa nezakonito prisluškoval njegovim telefonskim pogovorom in jih celo snemal. Še preden je Moro predsednika zares obsodil, je dokaj irelevantne pogovore poslal medijem in pripomogel k splošnemu tračarskemu spinu o njegovi pokvarjenosti.
Koruptivne prakse brazilske buržuazije so pod vladami Lule in Rouseff seveda že obstajale, a nobeden od njiju z njimi ni ustrezno obračunal. Poleg zagovarjanja državnega intervencionizma v privatni sektor sta bila namreč prepričana, da interesi energetskih, naftnih in bančnih monopolov niso bili v navzkrižju z delovanjem vlade kot take. Taka ideologija razredne sprave je morda delovala v času prvih dveh Lulovih mandatov, ob čedalje slabši gospodarski sliki po letu 2010 pa so se začela porajati čedalje ostrejša protislovja med segmenti brazilske buržuazije, ki si je želela rešiti kožo. Tudi siceršnji upad življenjskih standardov med splošno populacijo že pod Rousseff, predvsem zaradi umirjanja kitajskega blagovnega buma, je pri marsikateremu volilcu brazilske delavske stranke izzval občutek izdaje.
Lulova omadeževana preteklost kot stvaritev pristransko vpletenih sodnih preiskovalcev in medijskih tračev, ki so čedalje slabše makroekonomske razmere želeli naprtiti izključno nesposobnosti prvaka delavske stranke, je tako verjetno deloma prispevala k tesnemu izidu lanskoletnih volitev, predvsem pri tistih manj politiziranih, neodločenih ljudeh. S slabimi 51 odstotki glasov je Luli uspelo zmagati proti vodji Liberalne stranke, Jairu Bolsonaru, ki je Brazilijo vodil vse od leta 2018. Podobno kot Trumpa so Bolsonara izvolili predvsem predstavniki cerkvene in vojaške aristokracije. Odločilna volilna baza so bili tudi prekarizirani segmenti srednjega in nižjega srednjega razreda – raznorazni mali podjetniki in udeleženci v sektorju storitev, ki ga je kriza najbolj zdesetkala. Delavska stranka (v ameriškem primeru Demokratska stranka) ni uspela ustrezno nagovoriti ali zastopati teh ljudi, ki so zaradi svoje zapostavljenosti kaj hitro ugriznili v anti-establišment narativo konservativcev. Trump je tekom svoje kampanje denimo podal zaprisego, da bo končno izsušil »močvirje« globoke države pod trdo roko progresivcev. Enako se je lahko tudi Bolsonaro predstavil kot »človek ljudstva«, kot nekdo, ki se bori proti lažnemu levičarstvu vsepovsod prisotne Delavske stranke.
Objektivno gledano se je Bolsonarovo predsednikovanje izkazalo za katastrofalno, kar pa je po drugi strani faktor, ki je Luli pri ponovni izvolitvi nedvomno šel na roko. Po svojem prihodu na oblast je Bolsonaro namreč izvedel obsežno neoliberalno privatizacijo zdravstva, šolstva in državnih podjetij, v zunanji politiki pa se je, napram Lulovi ideologiji nacionalne suverenosti in samozadostnosti, popolnoma podredil tujemu, predvsem ameriškemu kapitalu. Statistika posledic teh dejanj je zgovorna sama po sebi. Ko je Delavska stranka sprva pod Lulo in nato pod Rousseff prenehala s predsednikovanjem, je bila Brazilija sedmo največje gospodarstvo na svetu z relativno majhno stopnjo inflacije in zadolženosti (Braziliji je celo uspelo predčasno odplačati dolg Mednarodnemu denarnemu skladu v višini 28 milijard evrov). Ekonomska rast se je, skupaj s trgovinskim presežkom, skoraj potrojila in narasla iz borih dveh na skoraj šest odstotkov. Še posebej udarna je bila Lulova socialna politika. Programi reševanja lakote Zero Forma (»Nič lakote«) in obubožanosti Bolsa Familia (»Družinska štipendija«), predvsem v obliki direktnih in posrednih socialnih transferjev, so iz absolutne revščine dvignili več milijonov Brazilcev.
V nasprotju s tem je v štirih letih Bolsonarovega predsednikovanja Brazilija po obsegu svojega gospodarstva zdrsnila s sedmega na 12. mesto, k čemur je sicer prispevala tudi kriza zaradi pandemije kovida. Bolsonaro se je lani poleti pohvalil, da ima Brazilija pod njim vse od leta 2015 najnižjo raven brezposelnosti, a je pri tem »pozabil« omeniti, da je večina na novo ustvarjenih služb predvsem prekarne in slabo plačane narave. Na splošno so dohodki povprečnega Brazilca zaradi Bolsonarovih neoliberalnih politik v primerjavi z Lulovim obdobjem upadli za vsaj tretjino, zato ne preseneča, da na dnevni ravni strada več kot 30 milijonov Brazilcev. Povrh vsega je Bolsonaro s pospešenim izsekavanjem amazonskega pragozda za dobrih devet odstotkov povišal brazilske izpuste toplogrednih plinov. Da sicer sploh ne omenjamo, da je s svojo neodzivnostjo na epidemijo prispeval k smrti sto tisoče Brazilcev.
Kdo pravzaprav sploh sta sveže izvoljena protagonista brazilske in kolumbijske levice? Tako Petro kot Lula sta odraščala v delavskih družinah. Ravno zaradi neposrednega izkustva revščine in bede južnoameriškega proletariata sta se že zelo zgodaj radikalizirala in se temu primerno začela tudi politično udejstvovati. Petro je pri 17 letih postal član Gibanja 17. aprila, radikalne levičarske, revolucionarno-nacionalistične gverila. Gibanje je bilo bolje poznano po imenu M-19, in se je zgledovalo po politikah venezuelskega in vojaškega vodje Simona Bolivarja, ki je iz rok španskega imperija iztrgal in osvobodil ozemlja današnje Venezuele, Kolumbije, Paname, Bolivije in Peruja. Pripadniki M-19 so delovali predvsem med kmečko populacijo, po vzoru kubanske revolucije in v duhu Cheja Guevarre pa so v svoje vrste novačili tudi študente in delavce. Gverila je bila odgovor na birokratski obrat in politični ekskluzivizem zgodovinskega obdobja Nacionalne fronte.
Zavoljo končanja državljanske vojne med liberalci in konservativci sta se strani dogovorili za redno medsebojno rotacijo oblasti. To obdobje v zgodovini Kolumbije je bilo po svojem bistvu protidelavsko nastrojeno. Obsežni urbanizacijski ukrepi so s podeželja v mesto pregnali na deset tisoče kmetov, ki so zdaj služili kot poceni proletarizirana delovna sila v prekarnih, slabo zavarovanih in plačanih poklicih. Kolumbijska oblast se je v tem obdobju opirala tudi na policijsko in vojaško nasilje za zatiranje delavskih stavk in splošnih protestov.
Za razliko od Petra, ki se je gverili M-19 pridružil med študijem ekonomije na univerzi Externado v kolumbijski prestolnici, Lula nikoli ni zares pridobil višje izobrazbe. Že od malih nog je družini pomagal služiti kruh kot čistilec čevljev, ulični prodajalec in tovarniški delavec. Leta 1964 se je v Villaresu zaposlil kot kovinar in se hkrati pridružil tamkajšnjemu sindikatu kovinarjev, kjer je bil naposled izvoljen za predsednika. Delavsko stranko je Lula ustanovil leta 1982 in se sprva potegoval za guvernerja države São Paulo, vendar pa je do predsedniškega položaja prišel šele z začetkom mandata leta 2003.
Čeprav sta torej oba moža prišla z družbenega dna in imata za seboj obilico politične prakse, je potrebno poudariti, da sta morala tekom let postopoma umiriti svojo revolucionarno vnemo in se prilagoditi določenim institucionalnim omejitvam, da sta lahko sploh računala, da se bodo njune vizije radikalne transformacije družbe vsaj delno udejanjile. Tako bi Petra in Lulo lahko le pogojno oklicali za socialista, kaj šele za komunista. Po drugi strani so Lulovi dosežki prvih dveh mandatov in pa sam Petrov program, če upoštevamo reakcionarnost političnega establišmenta, v katerem sta primorana delovati, že sami po sebi radikalni. Petro denimo izpostavlja nujo po umiritvi pogostega nasilja, ki je v Kolumbiji predvsem posledica delovanja raznih paravojaških formacij in kartelov. Nadalje pripravlja obsežno zemljiško reformo, saj je lastništvo večine zemlja skoncentrirano v rokah premožne, a maloštevilne oligarhije. Na splošno se kolumbijska levica trenutno zavzema predvsem za omilitev neoliberalnih reform pod Ivanom Duquejem, ki so temeljile na strogem varčevanju in uničevanju socialne države.
V preteklosti je Petro na področju zunanje politike sicer vehementno kritiziral levičarski vladi nikaragovskega Ortege in venezuelskega Madura. To je bržkone v prvi vrsti populistična poteza. Med velikim delom kolumbijske publike zaradi dezinformacijskega delovanja desnih medijev velja prepričanje, da je Venezuela malodane že teroristična država, zaslužna za redne izbruhe vojaških incidentov na meji s Kolumbijo. V resnici je prej obratno: Kolumbija je neke vrste trdnjava za raznorazne sabotažne in morilske akcije ameriške Osrednje obveščevalne agencije (CIA) in ostalih podobnih združb, ki želijo destabilizirati Washingtonu konkurenčni venezuelski, »socialistični« režim. Maduro je denimo leta 2019 z Duquejevo vlado prekinil diplomatske vezi, saj je nekdanji kolumbijski predsednik, vsaj sodeč po pričevanju ZDA zvestemu venezuelskemu vojaškemu dezerterju Cliverju Alcali, na Madura pripravljal atentat. Pod Petrom sta državi nedavno ponovno normalizirali diplomatske odnose, zato lahko verjetno pričakujemo, da se bosta v prihodnje zavzeli za preprečitev potencialnih konfliktov na svojih mejah.
Verjetno daleč najpomembnejši ukrep, ki ga pripravlja Lula (poleg Petru podobnih ukrepov na domačih tleh) skupaj z argentinsko vlado pod Albertom Fernandezom in ki bo pripomogel k izboljšanju odnosov med vsemi državami Latinske Amerike ter jih še nadalje opolnomočil, je uvedba nove vselatinskoameriške valute. Zamisel sicer dejansko ni povsem nova, saj se je porodila že Bolsonarovemu ultraliberalnemu gospodarskemu ministru Paulotu Guedesu, ki je načrtoval uvedbo podobne valute, predvsem za prosto trgovanje med državami članicami MERCOSUR-a, južnoameriškega skupnega trga. Novo digitalno valuto, imenovano SUR, bi izdajala predvidena južnoameriška centralna banka, seveda z vložkom njenih članic glede na njihov prispevek pri regionalni ekonomiji in trgovini.
Poleg oblikovanja nove celinske centralne banke načrt za uvedbo valute SUR predvideva tudi obuditev trenutno nedelujoče Zveze južnoameriških narodov, ki jo je leta 2004 ustanovil danes že pokojni venezuelski predsednik Hugo Chavez z namenom lažjega finančnega povezovanja držav na tem območju. Argentinski minister za ekonomijo Sergio Massa je za Financial Times povedal, da se zaenkrat še proučuje konkretne mehanizme, preko katerih bi bilo mogoče izvesti tako tržno integracijo, in da bo načrtovanje verjetno trajalo še leta. Ne glede na to bi bila uvedba nove latinskoameriške valute pomembna predvsem zato, ker bi s harmonizacijo plačilnih sistemov držav znotraj Zveze južnoameriških narodov omogočila lažji potek raznoraznih transakcij, z ohranitvijo vrednosti in suverenosti valut posameznih članic pa bi SUR pomenil tudi pomembno protiutež dolarskemu režimu in njegovi hegemoniji.
Zakaj pa bi SUR sploh moral biti protiutež dolarskemu režimu? Ameriški imperializem dandanes, lahko bi mu rekli tudi neoimperializem, ne temelji samo na kuhanju dejanskih in informacijskih vojn, temveč predvsem na finančni kapitalistični globalizaciji. Institucije, kot je Svetovna banka ali pa Mednarodni denarni sklad, aktivno podpirajo primat dolarja, seveda na račun razvrednotenja valut manj premožnih, manjših gospodarstev. Washington si take stvari lahko čedalje bolj privošči od leta 1971, ko je ukinil brettonwoodski sistem. Od takrat naprej se vrednost dolarja (in na splošno ostalih valut) ne veže več na vrednost in konvertibilnost razpoložljivega zlata, ampak na postavko, ki jo določa sam hegemon, torej ZDA.
Zlato je navsezadnje vrednostna kovina, ki jo zaradi vseprisotnosti lahko posedujejo tudi neameriški akterji. ZDA tako s pospešenim tiskanjem denarja ali pa s špekuliranjem na področju cen nepremičnin, hrane in še marsičesa drugega (brez ustvarjanja dejanske vrednosti, saj dolar ne temelji več na ničemer fizičnem) uravnava konkurenčnost in likvidnost dolarja napram drugim valutam. Zaradi tega režima si ZDA lahko privošči velikanski tržni deficit, saj si morajo tuje, predvsem najbolj ranljive države, sposojati dolarje, da lahko od bolj razvite ZDA kupujejo osnovne dobrine, kot so hrana, zdravila, energetske in naravne surovine itd. V primeru, da si tovrstne države ne morejo privoščiti posojil, jim Mednarodni denarni sklad, bančnik ameriškega finančnega kapitalizma, priskrbi denar, a na račun privatizacije nacionalnega premoženja in gospodarstva – dveh poglavitnih faktorjev, brez katerih te države sploh ne morejo izplavati iz začaranega kroga nadaljnjega zadolževanja.
Luli, Petru in ostalim latinskoameriškim levičarjem trenutna svetovna politična klima sicer ni pretirano naklonjena, saj splošna gospodarska slika zaradi hude inflacije in siceršnje recesije ni ravno obetavna. Njihovi politični programi, so, kakor smo videli, dovolj radikalni, da se lahko spoprimejo z najbolj perečimi problemi, ostaja pa vprašanje, kako vestno se bodo držali svojih obljub. Pri realizaciji slednjih jim bodo v oviro tudi številni domači tekmeci. Latinskoameriški desničarji se, zgodovinsko gledano, na splošno radi poslužujejo sabotaž, atentatov, volilnih goljufij ter takšnih ali drugačnih kriminalnih prijemov, s katerimi bi lahko potencialno ogrozili množična demokratična gibanja.
Dobro organiziranim konservativnim akterjem v perujskem kongresu je oktobra lani pod trdnim vplivom dolgoletne desne diktatorske rodbine Fujimori denimo uspelo izvesti uspešen državni udar proti demokratično izvoljenemu progresivnemu predsedniku Pedru Castillu. Castilla je gotovo teplo dejstvo, podobno kot bo to morebiti pestilo Petra, da v kongresu, kjer že od nekdaj kraljujejo dedne politične elite (del te sta tudi hčer in sin nekdanjega diktatorja Alberta Fujimorija, Keiko in Kenji Fujimori), povezane z rudarsko industrijo, ni prejel večine. Castilla se je ta domača politična oligarhija poskušala znebiti takoj, ko je bil leta 2021 izvoljen na oblast – že v prvih mesecih sta sledili dve interpelaciji.
Obstajajo tudi dokazi, da naj bi s pomočjo nekaterih skrajno desnih skupin iz Evrope predstavniki perujskega kongresa že od samega začetka naklepali državni udar. Navsezadnje jim je to očitno uspelo brez evropskih prijateljev. Največja Castillova napaka ob soočanju s tovrstnimi napadi je bila verjetno predvsem to, da je preveč popuščal desnim zahtevam po delni demobilizaciji svoje kmečke, delavske stranke in na pomembne položaje v vladi začel nastavljati konservativne sile, ki so ga nazadnje izdale. V zunanji politiki se je Castillo s podpiranjem akcij proti trgovini z drogo pod povorko skorumpiranega Ameriškega urada za boj proti drogam poskušal dobrikati tudi ZDA.
Castillovi podporniki zdaj ob vsakodnevnem množičnem stavkanju na ulicah zahtevajo spremembo perujske ustave, ki bo dokončno odpravila nepravično avtoritarnost fujimoristične izvršilne oblasti in osvobodila zaprtega predsednika. Perujski kongres je ob pripravljanju državnega udara užival 11-odstotno volilno podporo, a si je zaradi Castillove domnevne obstrukcije vseeno lahko privoščil njegovo zamenjavo.
Ob opisanem primeru spomnimo še na državni udar, ki se je leta 2019 pripetil bolivijskemu predsedniku Evu Moralesu. Moralesu so se takrat zoperstavili vodilni v vojski, da pa bi preprečil pokol prebivalstva, ki se je uprlo temu dejanju in bi Moralesa verjetno podprlo pri obrambi svojega položaja, se je bil primoran zateči v izgnanstvo na Kubo. Podobno se je zgodilo tudi Chavezu leta 2002, a se mu je (poleg očitne množične podpore, ki jo je podobno užival tudi Morales) zaradi sprotnega učinkovitega in spretnega kadrovanja v vojski in policiji uspelo obdržati na oblasti. Varnostno-obveščevalni aparati južnoameriških držav so nasploh kalilnica reakcionarnih, protirevolucionarnih akterjev, ki skrbno delujejo po diktatu svojih gospodarjev iz ameriške Osrednje obveščevalne službe. Razlog za obstoj takšnih in podobnih organizacij je predvsem en: totalno sesutje ali pa vsaj destabilizacija režimov, ki niso pripravljeni kloniti suženjskim diktatom Washingtona. Pa sploh ni nujno, da so zares socialistični.
Za vzpenjajočo levico na območju Latinske Amerike bo zato pomembno, da ne pozabi, kdo je njen pravi zaveznik in čuvaj – nad neoliberalnim kapitalizmom razočarane množice, ki si zaslužijo prisostvovati pri vladanju.
Matej Trontelj
ilustracija ©2023 Zala Reberc
