Peklenskih nekaj dni sva z nekoliko boljšim zdravjem prekinila zavoljo nadaljevanja poti skozi tranzitni mesti Jammu in Patnitop. V vsakem od mest sva prespala le eno noč, s prihodom vanju pa sva vstopila tudi v območje Kašmirja, na kar naju je najprej spomnila nedelujoča SIM kartica. Vsa mobilna omrežja se iz varnostnih razlogov na območju Kašmirja izklopijo. V mestu Jammu moraš torej kupiti novo kartico, vendar ne predplačniško, temveč lahko skleneš samo naročniško razmerje. Zopet iz varnostnih razlogov – na tem območju je namreč ogromno terorističnih napadov. Preostalo nama je le še to, da poskušava loviti Wi-Fi omrežja, kjer je to le možno (možno pa je zelo redko).
V Srinagarju, kamor sva iz Patnitopa prišla obiskat prijazno družinico iz Amritsarja, naju je presenetilo in pretreslo število vojakov. Gre za zelo nevarno območje, na vsakem koraku sta oboroženi policija in vojska, ki naključno preverjata identiteto ljudi. Tanir naju je sprejel v hotelu, kjer je zaposlen kot šef kuhinje. Ko sva odložila nahrbtnike, naju je takoj posedel v svoj avto in peljal k sebi domov. Razširjena družina, ki živi v majhni hiški brez pohištva in zgolj s preprogami, naju je sprejela z neverjetnim navdušenjem. Ne vem, če naju je bil že kdaj kdo tako zelo vesel. Sledili so objemi vse družine, čeprav se z večino nisva še niti spoznala. Pripravili so nama butter chai, njihov tipični čaj-mleko-maslo napitek. L. je svojega z veseljem popil, nakazala sem mu, naj dokonča še mojega. Specifični indijski okusi pač.
V času najinega bivanja tam sta se zgodila kar dva teroristična napada na policijo. Kašmirci se namreč želijo osvoboditi izpod indijske oblasti, zato se nenehno borijo z državno policijo in vojsko. Divje! Čeprav naju take avanture zelo vznemirjajo, nama zdravje spet ni dopustilo raziskovanja. Tokrat pozitivna na covid. Zadnje, kar sva si v Indiji želela izkusiti, je bil ta hudičev virus. Jaz sem ga že preživela, L. pa še ne, zato nisva vedela, kako se nanj odziva njegovo telo. No, še isti dan sva obležala: jaz zaradi virusa, L. pa zaradi virusa in zastrupitve hkrati. Apetita nisva imela, bila sva popolnoma izčrpana in zaradi skope izbire hrane brez nujno potrebnih hranil. L. je bil vedno slabše in precej dehidriran. Tanir je takoj poklical »zdravnika«, vsaj tako je napovedal. Pozneje je na najina vrata res potrkal mladenič, predvidevam, da najin sovrstnik, ki je v rokah držal plastično vrečko infuzije. Brez maske, brez rokavic, brez razkužila. Iglo, ki jo je kasneje vstavil v žilo na roki, je vrgel na posteljo (kakšne so tam posteljnine, sem opisala že v prejšnjem delu), tako da sva samo upala, da L. to infuzijo preživi. Med »zdravniško« obravnavo sva od mladeniča izvedela, da sicer študira farmacijo, a da v korono res ne verjame, kaj šele v razkužila in maske.
Dneve sva preživljala v postelji, tu in tam sva skočila do najbližje trgovinice, kjer sva kupila sadje in vodo. Pojedla sva vse juhe iz vrečk, ki sva jih prinesla s seboj in čakala, da okužba mine. Vsak dan je bil daljši in po par dneh ležanja sva preko spletne strani Google Flights že iskala lete na Dunaj. Po mesecu dni sva namreč že zelo pogrešala dom, predvsem pa domačo hrano in posteljo. Kako zelo drugačen je svet na drugi strani zemeljske krogle. Vsak dan sem se trikrat testirala in upala, da čimprej odpotujeva proti Ladakhu, kjer se srečam s profesorico in asistentom. To je bila edina motivacija, da prebrodim domotožje. Mentorici sem javila najino stanje in da naju vsaj še kak teden ne bo. Zaradi bolezni sva izgubila dva tedna potovanja, ki sta sicer bila namenjena potovanju proti Lehu, največjemu mestu pokrajine Ladakh. Tega dela potovanja sva se najbolj veselila in nisva želela, da bi zaradi bolezni tam preživela manj časa. Ko sva čutila, da se najino počutje izboljšuje, sva kupila letalsko karto in tako najino pot do Ladakha skrajšala s tedna dni na slabo uro.
Srinagar, sicer lepo mesto s prekrasnimi ljudmi, po drugi strani pa izgleda kot nekakšna vojaška baza, sva zamenjala za težko pričakovani Ladakh. Na letalu sva z odprtimi usti strmela skozi okno. Do koder je segel pogled, se je razprostirala Himalaja. Tista Himalaja iz filmov! Pokrajina Ladakh, ki se nahaja čisto na severu Indije, leži na višini od 2550 do 7742 metrov. Zanimivost pokrajine so njene visokogorske puščave in jezera. Tam živijo na videz popolnoma drugačni ljudje kot v preostali Indiji in če bi potovala samo tja in nikamor drugam, bi bila tudi moja predstava o državi popolnoma drugačna. Obrazi ljudi so drugače oblikovani, zaradi bližine kitajske meje imajo namreč čisto tibetanske poteze. Začutila sem, da so veliko bolj zadržani, za fotografijo niso prosili niti enkrat. Po mesecu dni divje Indije nama je to predstavljalo prestiž in nepopisno udobje.
Mentorica je Ladakh žal zapustila dva dni pred najinim prihodom, saj se je odpravila na svetovni budistični kongres v Seoul. Prijazno nama je pomagala urediti bivanje v hiši domačinov, kjer sva se dogovorila za študentom zelo prijazno ceno za prenočišče – 10 evrov na noč. Ostala prenočišča so stala najmanj trikrat toliko. Sobica sicer ni bila luksuzna: namesto vzmetnice je bil nek slab penast nadomestek, dostop do tople vode je bil omogočen za deset minut dnevno, elektrike večino dneva ni bilo. In tukaj se je začela najina največja dogodivščina. Asistent, ki je bival v isti hiši, nama je drugi dan razkazal Leh ter svetoval glede ugodnih restavracij in aktivnosti. Skupaj smo ustvarili seznam ladaških gomp, budističnih verskih objektov oziroma samostanov s svetišči.
Šele ob prihodu v Leh sem se spomnila, da sem v Indiji v prvi vrsti zaradi diplomske naloge. Vsak dan se je namreč zgodilo toliko stvari, da moje misli niso dohajale dogajanja, za diplomsko nalogo tako sploh ni bilo časa. Tretji dan najinega bivanja v Lehu, ko se še vedno nisva mogla nagledati Himalaje (tako je bilo do zadnjega dne) in vseh teh vrhov, ob katerih se ti dobesedno zvrti v glavi, sva se odločila, da najameva skuter. Taksiji so tam izjemno dragi, razdalje pa prevelike, da bi jih lahko prehodil. V enem dnevu sva obiskala tri gompe in jame v Saspolu, ki so redki ostanki budističnih jam, namenjenih meditaciji. Noben verski objekt ni zaščiten in tudi ne poškodovan, po čemer sem sklepala, da je vera tukaj res spoštovana.
Asistent nama je ob svojem odhodu iz Leha prijazno podaril mini plinsko bombo za kuhanje. Takoj sva si pripravila testenine s tuno. Domač okus. Brez čilija. Zdelo se mi je, da sanjam. Kaj tako dobrega … Pomislila sem na vse trenutke, ko mi ni bilo všeč doma skuhano kosilo. Zdaj bi za čisto vsako domače kosilo dala vse. Obljubila sem si, da bom odslej doma hvaležna za vsak košček hrane, ki ga lahko pojem in ki ni pekoč.
Rezultat najinega enomesečnega bivanja v Lehu je obisk kakšnih dvajsetih budističnih samostanov. Neprestano sva hodila naokoli in občudovala razsežnosti Himalaje. Na poti v visokogorsko puščavo sva prečkala enega izmed najvišjih prelazov na svetu, Kardung La, nekaj ur kasneje pa že jahala kamele v dolini Nubre. V tem mesecu sva srečala še na tisoče ljudi in sklenila kar nekaj prijateljstev. Če bi v Lehu ostala še en mesec, bi tam ostala za vedno.
Zadnji mesec je namreč minil zelo hitro. Pogrešala sva dom, vendar sva si tudi v tem mestecu ustvarila nek svoj svet, mehurček, iz katerega nisva želela. Težko je bilo vzljubiti ves ta indijski kaos in način življenja, še težje pa je bilo ta kaos zapustiti. Prijatelji, ki sva jih spoznala, naju žal ne morejo obiskati, ker se borijo za vsakdanji kruh. Tudi midva si zaenkrat ne moreva privoščiti še ene povratne letalske karte in nenazadnje tudi tako dolge odsotnosti ne. Vso to dramatično pravljico je namreč prekinila realnost pod neprijetnim imenom »obveznosti«.
Mislim, da ni treba posebej poudarjati, kako zelo vzhičena sva bila ob prihodu domov, ko sva na mizi zagledala hrano z žara in govejo juho. Količinsko sem pojedla za vsaj tri odrasle osebe. Tudi domačih sem bila seveda zelo vesela, tako dolgo še nikoli nisem bila zdoma.
Vendar vsa ta sreča, da si doma, na toplem in s polnim hladilnikom, izpuhti po dveh dneh. In potem začneš pogrešati nekaj večjega. Občutke, ki ti jih dajo otroci z ulice, ko jim kupiš čokolado. Občutke, ko nahraniš človeka, ki nima nič. Občutke, ko nekoga osrečiš. Ko najdeš prekrasne ljudi na drugem koncu sveta. Ko začutiš svojo majhnost in nepomembnost in se ti iz ramen vsuje vso breme obvez in zahtev. Vsi ti topli in srčni ljudje se ti slikajo pred očmi. In hočeš nazaj. Vsak dan bolj. In zdaj razumem, zakaj je toliko zahodnjakov potovalo v Indijo in tam ostalo za vedno. Resda jo težko vzljubiš. Toda prenehati ljubiti je ne moreš nikoli.
m.k.
Dodatek: DVAJSET NASVETOV ZA POTOVANJE PO INDIJI
- S cepivi se zaščiti pred morebitnimi boleznimi – te niso podobne prehladu.
- Če ne ješ pekoče hrane, dvakrat premisli o potovanju v Indijo.
- Če si ženska, pozabi na feministične pravice enaindvajsetega stoletja.
- Če tukaj hodimo v živalski vrt gledat eksotične živali, boš v Indiji ti ta eksotična žival, v katero vsi strmijo.
- Če se nisi pripravljen pogajati za prav vsako ceno, ne hodi v Indijo.
- Če si navajen na čistočo in sterilnost, pomni, da ima tudi petzvezdični luksuzni hotel v vsakem kotu plesen in umazane rjuhe.
- Na vsakem koraku na belce prežijo prevaranti. Če padeš v njihovo past, zagrozi s policijo in mednarodnim sporom (ja, edino to deluje).
- Bodi pripravljen začasno izklapljati empatijo, sicer boš že prvi dan ostal brez centa.
- Bodi pripravljen na neskončno vprašanj »Can I take one pic with you?«.
- Bodi pripravljen na 50-kratnik cen samo zato, ker si bel.
- Če se kadarkoli počutiš revnega, je Indija najboljši izhod iz tega počutja.
- Večino časa velja načelo, da preživi najmočnejši. To spoznaš na nabito polnih metrojih in v dolgih čakalnih vrstah. Ni predaje, nenehna borba.
- Za vsako delovno mesto (npr. receptor v hotelu) je zaposlenih deset oseb.
- Če v restavraciji izrecno prosiš za »no spicy« hrano, dobiš hrano z deset grami čilija. Oni tega ne okusijo.
- Če potuješ z lokalnimi prevozi, pozabi na ure odhoda. Avtobus odpelje, ko je poln.
- Bodi pripravljen, da se čisto vsi načrti izjalovijo. In da se to vedno izteče v nekaj neprimerljivo boljšega.
- Zakoni karme v Indiji delujejo.
- Edino, kar je gotovo, je to, da te bo vse presenetilo.
- Bodi pripravljen, da so zakoni logike obratni našim.
- Bodi pripravljen na dosmrtno željo po vrnitvi nazaj.
ilustracija: ©2023 Rok Korenčan
