Delhi. Letališče polno vojakov in lokalcev, ki nepremično strmijo vate. Kar naenkrat se zavedaš, da v tej nepregledni množici zaradi svoje polti res izstopaš – sploh izven turistične sezone. Politična korektnost glede barve polti hitro stopi na spolzki teren. Ob vseh pogledih, ki jih nisi navajen, spoznaš, da se bo težko zliti z množico in biti del nje. Ura je bila približno osem, devet zjutraj in najprej sva si na letališču uredila indijsko SIM kartico s prenosom podatkov. Privoščila sva si še kavo in med pitjem nemo opazovala kaos okoli naju. Piti kavo ob nešteto vojakih s takšnim in drugačnim orožjem … precej neprijetno. Minuto po minuto sva podaljševala sedenje na letališču, saj sva vedela, da bova takoj, ko stopiva ven, doživela kulturni …
Šok. Stopila sva ven in se pri tem sama stopila ob jutranjih štiridesetih stopinjah. Že v nekaj sekundah nama je z obraza kapljal pot. Hrup, luči, vonjave. Vse čutnice so se zbudile, ušesa so bila preobremenjena, oči so švigale sem ter tja – sploh nisva zmogla vsega dohajati. Pri izhodu naju je čakal gospod z najinima imenoma na A4 papirju. L. je uredil, da naju iz hotela pride iskat šofer, kar sem izvedela šele takrat. Čedalje bolj mi je postajalo jasno, da bi me moj »go with the flow« način potovanja že prvi dan pokopal.
Taksisti so tekali za nama in naju vlekli na vse možne strani, za samo 100 evrov bi naju pripeljali v pet kilometrov oddaljen hotel. Davek na belo polt. Sedla sva v avto, takoj sva bila seznanjena z nenapisanim pravilom, da varnostni pasovi na zadnjih sedežih niso v uporabi. V redu, zanimivo. Vse lepo in prav, dokler šofer ni začel z vožnjo. Tako veliko vozil na cesti še nisem videla. Take vožnje pa tudi nikjer drugje kot v Indiji ne bom. Prometni znaki ne obstajajo oziroma so tam zgolj za okras, v vsaki sekundi gre – vsaj tako se je zdelo nama – za življenje ali smrt. O usodi najinega prvega dne so odločali milimetri. Močno sva se prijela za roke in se po malem že poslavljala od življenja. Če preživiva to vožnjo, preživiva vse, sva si mislila. Pa sva jo. Ob izstopu iz avtomobila me je zasula gruča deklic v razcapanih oblačilih, vse so bile bose in umazane. Prosile so me za denar in ko sem segla po denarnici, jih je najin šofer napodil in zvlekel proč.
Hotel, ki sva ga rezervirala za prve tri dni, je bil precej drag, okoli 40 evrov na noč. Vedela sva, da bo že tako velik kulturni šok in je dobro, da imava na začetku vsaj eno varno zatočišče. V hotelu pa klima in pet stopinj, takoj sem oblekla vse jopice, ki sem jih imela s sabo. Ob vstopu v sobo in po prvem ogledu najinega dragega zatočišča so se mi vlile solze. Oh, ja. Umazane posteljnine z madeži neznanega izvora, napol krvavi in na pol podobni bruhanju, povsod polno las in dlak, umazana tla, nedelujoča klima, na tleh zavesa, kavč, na katerega zaradi umazanije nisi upal sesti … to je ta prestiž. Najdražji hotel v tem predelu Delhija.
Prvi sprehod po ulicah naju je postavil na trdna tla. Oči sva imela široko razprte in šele čez nekaj časa sva spregovorila prve besede. Nekako sva skomunicirala, da bo McDonald’s najboljša izbira hrane za prvi dan. Ta naivnost. Pekoč krompirček, pekoče omake. Vse pekoče. Pa ne pekoče po standardih evropskih indijskih restavracij, temveč pekoče po njihovo. Zvečer sem vedela le eno: teh 60 dni bo dolgih.
V naslednjih dveh dneh sva si ogledala slum[1] Sanjay, kjer se je moje merilo za revščino razsulo. Smrad zaradi stoječe vode in smeti je bil neprimerljiv s katerim koli vonjem. Ženske, ki v tem slumu živijo, so zaposlene v sortirnici bombaža. To pomeni, da od svetovno priznanih znamk, ki jih vsi nosimo, dobijo na tone blaga, ki ga nato ločujejo po vrsti tkanin. Za to delo so plačane do tri evre na dan. Delajo od šestih zjutraj do desetih zvečer, premor imajo zgolj za kuhanje kosila za svoje otroke. Več delavk nadzoruje en moški, prav tako prebivalec sluma. Vseeno mi je postalo jasno, da sta denar in sreča strogo ločeni vrednoti. Kljub bedi, v kateri živijo in se je zavedajo, njihovi obrazi niso mračni. Upanje, da bo njihovim otrokom boljše, je tako močno, da so za to pripravljeni žrtvovati vse. Delajo od zore do mraka, da lahko otrokom kupijo zvezke in jih, če so tisti srečneži, pošljejo v zasebne šole (v javnih je tvoje življenje že obsojeno na življenje brez denarja).
Naslednji dan sva se odpravila na ogled Taj Mahala, kjer sva takoj postala glavni tarči za prevarante. Prijazen taksist nama je ponudil vožnjo po Agri (mesto, v katerem stoji Taj Mahal) po študentski ceni pet evrov za skoraj ves dan. Ni se nama zdelo tako zelo drago, zato sva ponudbo sprejela. Po ogledu Taj Mahala naju je tri ure vozil po trgovinicah njegovih prijateljev, soprevarantov. Komaj sva jim razložila, da ne bova kupila ničesar in da si res ne moreva privoščiti krožnika z marmorjem, iz katerega je zgrajen Taj Mahal in ki stane najmanj 500 evrov. Kaj hitro sva spoznala, da najin študentski status v Indiji ne prinaša nobenih ugodnosti.
Pot sva z javnim avtobusom nadaljevala proti Rišikešu. V osem ur dolgi vožnji sem služila kot vzglavnik dvema indijskima sopotnikoma – en sedež je namreč namenjen trem osebam. Otroci so tekali sem ter tja, vrata avtobusa so bila večino časa odprta, prav tako okna, v vročini smo bili vsi prepoteni in samo predstavljate si lahko, kakšen vonj in vzdušje sta bila prisotna na avtobusu. Ni nama pa bilo jasno, čemu takšna zabava: večina ljudi je pela pesmi, izgledalo je, kot da smo na maturantskem izletu brez alkohola in starostne omejitve. Vzpostavila sva stik z gospodom, ki je znal nekaj besed v angleščini, in izvedela, da gre za yatrije, hinduistične romarje, ki potujejo v svete kraje. Haridwar, zelo pomembno versko mesto, je letos po dveh letih koronske prekinitve obiskalo kar 30 milijonov ljudi.
Po osmih urah poti z enim samim postankom sva prispela v Rišikeš, v mesto, kamor je potovala večina hipijev v sedemdesetih. Gre za svetovno prestolnico joge, kamor se z željo po odmiku zateče ničkoliko zahodnjakov. Tam so belci manj eksotični, čemur so prilagojene tudi cene raznoraznih tečajev joge. V Rišikešu sva nameravala preživeti kar mesec dni. Šla sva namreč v pet največjih ašramov (hinduističnih samostanov) in prosila za sobo, kjer bi lahko en mesec bivala in se učila teorije in prakse hinduizma. Tisti najbolj pristni ašrami delujejo po sistemu prostovoljnih prispevkov, kar se nama je zdelo – glede na najino finančno stanje – odlično. Na to sva računala že pred odhodom. Nisva pa računala na romanje yatrijev. Vsi ašrami so bili nabito polni, večina vernikov je spala kar ob cestah. Čedalje bolj sem se zavedala, kaj pomeni religija v pravem pomenu besede. Ljudje potujejo peš, z velikimi prenosnimi oltarji, ki jih nosijo na ramenih celo več kot deset tisoč kilometrov. Nekateri izmed njih enako razdaljo prehodijo z odprto posodo, v kateri je sveta voda iz Gangesa. Starostni razpon romarjev obsega od nič do sto let. Nikdar še nisem videla toliko ljudi na kupu in mislim, da jih tudi nikdar več ne bom.
Vedela sva, da v Rišikešu ne bova mogla ostati dolgo. Ljudi je bilo enostavno preveč, vsa prenočišča zasedena, pa tudi cene so bile glede na ostala mesta precej visoke. Znašla sva se pred velikim izzivom, saj sva v ašramu želela ostati kar en mesec, torej polovico potovanja. Kam zdaj s temi tridesetimi dnevi? Računala sva na (skoraj) brezplačno bivanje. In tako sva začela jesti največ dva obroka na dan. Čakal naju je še Ladakh, kjer je vse trikrat dražje. In res sva si želela tja.
Odločila sva se, da pot nadaljujeva z izjemno poceni javnimi prevozi (za osemurno vožnjo približno tri do štiri evre na osebo). Naslednje mesto: Chandigarh! Med vožnjo na avtobusu sem na telefon prenesla aplikacijo Couchsurfing in iskala dobrotnike, ki za eno ali več noči nudijo prenočišče popotnikom (tega najini starši še danes ne vedo). Našla sva Anuja in ga prosila za pomoč. Takoj je odpisal in naju povabil k sebi domov. Če razmišljam za nazaj, sva bila res pogumna, pa tudi precej brezglava. Na srečo se je vse izteklo brez vprašljivih okoliščin. Anuj je 30-letni pravnik, ki živi v precej bogati blokovski soseski. Zelo sva mu bila hvaležna, čeprav je bilo naše srečanje zelo kratko.
Naslednje jutro sva z vlakom nadaljevala pot v Amritsar, ki sva ga v hipu vzljubila. Rezervirala sva sobo v hotelu »Hollywood INN«. Ni bilo preveč podobno ameriški sceni. Na hodniku naju je ustavila mlada družinica, ki je z nama želela posneti fotografijo. Z veseljem sva jim ustregla, izgledali so nadvse prijazni in imela sva občutek, da jih poznava že od prej. Predstavili smo se drug drugemu. Tanir in Sanareen sta vztrajala, da pot nadaljujeva proti njunemu domačemu mestu – Srinagarju. Naslednja dva dni sta nenehno trkala na vrata hotelske sobe in preverjala, če sva lačna, če nama karkoli manjka. Te starševske pozornosti nisva bila navajena in se njuni prijaznosti kar nisva mogla načuditi. Odločila sva se, da se res ustaviva pri njih doma in se s tem zahvaliva za njuno skrb.
Središče Amritsarja je Zlati tempelj, najpomembnejši verski objekt sikhizma. Tempelj vsak dan obišče več kot 150 tisoč njegovih pripadnikov. Sikhizem zagovarja spolno enakost (njihov Bog nima oblike in spola), tudi s hindujskim kastnim sistemom se ne strinjajo, saj menijo, da človeška hierarhija ne obstaja. V Zlatem templju sva pomagala pri kuhanju obrokov za obiskovalce. Ta kuhinja velja za največjo na svetu, saj se tam dnevno nasiti več kot sto tisoč ljudi, hrana pa se pripravlja štiriindvajset ur na dan. Zaposlenih ni, kuhinja obratuje samo s prostovoljci, dnevno jih je okoli tisoč. Veseli so vsake pomoči, sploh pa popotnikov, ki jim s svojimi zgodbami popestrijo sicer monotono delo. V templju sva spoznala Yuvija, 20-letnega prostovoljca, ki v kuhinji pomaga vsak dan, ko pride iz šole. Razkazal nama je celotni Amritsar in naju seznanil s pestro kulinariko tega predela Indije. Pričakovala sva, da bo čez čas za vso pomoč in oglede zahteval denar (tega sva se zdaj že navadila), a mi je na dan najinega odhoda v Daramšalo kupil še darilce: zapestnico z mestne tržnice. Težko sva se poslovila od njega, vendar sva vedela, da se gotovo še slišimo in morda celo še kdaj vidimo.
Daramšala (natančneje vas McLeod Ganj) je dom 14. dalajlame, najbolj znanega tibetanskega duhovnega in verskega vodje budistov. Mesto na klancu. Oranžne hinduistične verske obleke, ki sva jih videvala do sedaj, so se spremenile v bordo rdeče barve. McLeod Ganj obišče ogromno Evropejcev, večinoma ravno zaradi dalajlame. Včasih ima namreč javne govore, tako da ga lahko tudi srečaš in z njim celo govoriš. Te sreče midva sicer nisva imela.
Prvi dan sva si privoščila malce boljše kosilo v na videz precej prestižni restavraciji. Bila je sicer prazna, vendar sva pač prekršila najino pravilo, da jeva tam, kjer jedo domačini. Že kako uro po kosilu se je začelo. Prebavne težave, slabost, fizična nemoč, čisti obup. Odločila sva se, da najdeva hotel, očitno je bilo, da sva zastrupljena. In res, naslednjih par dni sva preživela v postelji. Na srečo je zunaj deževalo, tako da nisva imela preveč slabe vesti zaradi poležavanja. Takrat bi ubijala za čaj, za juho, za karkoli, kar si lahko med boleznijo pripraviš doma. Kupila sva lahko samo izjemno pekočo hrano. Na koncu sva našla čips brez čilija in večino časa jedla samo to. Kruha nimajo.
Se nadaljuje …
m.k.
[1] Po SSKJ je slum mestna četrt, v kateri živi revno prebivalstvo
ilustracija: ©2022 Rok Korenčan
