V nekem obdobju študija filozofije se mi je zazdelo, da nič ne vem in nič ne znam in resnično mi je postalo nerodno ob misli, da bom kmalu diplomirala. Če diplomiraš, najbrž veliko veš o svojem študijskem področju. Hja, pa je diplomiranje zares zanesljiv dokaz za to?
Največje zanimanje, ki sem ga razvila v času študija, je gotovo filozofija religij. Še posebej me zanimata hinduizem in budizem. Diplomskih nalog na to temo je vedno več, zato se mi že neštetokrat prežvečeno pisanje o splošnih doktrinah budizma ni zdelo nekaj, kar bi bistveno razširilo moja akademska obzorja.
V drugem letniku sem pri predmetu Azijske filozofije lahko namesto kolokvija oddala transkript intervjuja s pokojnim Borutom Šrajem, nekdanjim lastnikom turistične agencije, ki je pogosto organizirala potovanja v države Južne Azije. Šraj je tja potoval že kot najstnik, v času hipijev, in to na »avtoštop«. Ko je pripovedoval o svojih dogodivščinah, so se mi v glavi slikali živahni prizori in takrat sem si prvič rekla, da moram tudi sama tja. V Nepal, v Indijo, nekam tja. Da se najdem in da vidim tisti pravi, avtentični budizem v praksi. Po tem transkriptu, ki je služil znanstveno-raziskovalnemu delu o obdobju hipijevskih potovanj, sem vsem razglasila, da grem v Indijo. Ne vem še, kdaj, kako in s kom, ampak grem pa gotovo, sem bila prepričana.
Prva resna streznitev v mojem sanjarjenju o Indiji je bil šok ob soočenju s ceno letalske karte – tudi do 800 evrov! Preračunano v ure študentskega dela, ki sem ga opravljala v gledališču: za tri, štiri mesece zaslužka, pa bi šlo. Če te tri, štiri mesece nič ne jem in ne plačujem nobenih stroškov. Kako, zaboga, je Šraj potoval v Nepal z desetimi dolarji? Še nikoli si nisem tako močno želela, da bi živela v sedemdesetih.
Profesorico, pri kateri sem oddala transkript intervjuja, sem kmalu prosila za mentorstvo diplomskega dela. S tem sem precej pohitela, njeno mentorstvo sem si namreč zagotovila še pred dodatnim letom (trenutno sem absolventka), saj sem vedela, da je zanimanja za diplomske naloge na področju budizma najbrž veliko in je zato kot mentorica hitro zasedena. Vedela sem tudi, da je že večkrat potovala v Indijo, in zaslutila sem priložnost za popotniške nasvete iz prve roke. Vendarle je Indija … no, popolnoma drug svet, vsaj tako sem slišala. Od tistih, ki so to slišali v dokumentarcih ali pa v časopisih brali o nenavadnih in težko verjetnih dogodkih iz oddaljene dežele. Profesorico sem prosila za Zoom sestanek (covid časi pač), da mi svetuje, kako se vsega skupaj lotiti. Kako potovati v Indijo za vsaj dva meseca in preživeti s študentskim proračunom. Sploh pa – kam potovati? Kar čez celo Indijo? Saj bi najbrž šlo, iz severa na jug ali iz juga na sever. Kjer je manjši kulturni šok, tam začnem.
Profesorica se je priključila na Zoom, ko sem nepremično strmela v svoja dva lista, popisana z vprašanji. Držala sem pesti, da moje pobožne želje o potovanju ne bodo smešne ali še huje – neuresničljive. Najhuje se mi je zdelo, da bi izpadla kot kakšna novodobna wannabe hipijka, ki o pravem budizmu, tistem iz staroindijskih svetih tekstov, ne ve nič. Nekako nerodno sem začela razlagati svoje načrte, ki se mi ob pogledu nazaj zdijo čisto preveč utopični. Vse, kar sem tedaj vedela o Indiji, je nekaj stvari iz medijev in srednješolske geografije. Sem si pa natisnila zemljevid države, če to šteje. Naključno sem izbrala nekaj mest, ki naj bi jih obiskala. To potovanje sem si takrat predstavljala kot izlet od Murske Sobote skozi Maribor, pa tja do Celja in naprej do Ljubljane. Znova sem doživela šok, ko sem se zavedela, da bi z javnim prevozom – notranji leti so zame predragi – morala potovati praktično vsak dan dva meseca, da bi pripotovala iz enega na drug konec države. Veliko sem potovala po Evropi, večkrat sem bila v številnih prestolnicah, povsem mi je jasno, da je Slovenija žepna državica … toda. Dva meseca. Vsak dan. In to kljub temu, da trasa, ki sem jo izbrala, ni tekla po stranpoteh, temveč po najkrajši možni poti.
To je bilo dovolj, da sem za nekaj časa obupala nad organizacijo potovanja, ker nisem imela pojma, kateri del se sploh splača videti, kateri del je bolj (ne)varen, kje so nižje cene in tako dalje in tako dalje. Življenje je spet teklo po dolgočasnih in monotonih tirnicah. Služba, faks, služba, faks, vmes pa še kakšna študentska zabava. A vedno znova me je vleklo v branje raznoraznih potopisov, pa v oglede bollywoodskih filmov, pogledala sem tudi vse youtuberje, ki so snemali po Indiji. Skratka, nekaj v meni je očitno težilo k uresničitvi tega potovanja.
Vedela sem, da je v Indijo najbolje potovati med našo zimo, saj je tam takrat obdobje brez monsunskega deževja (med našim poletjem se zaradi neobvladljivih dežnih nalivov in poplav potovanje v Indijo odsvetuje). Kljub temu sem vedela, da si med zimo ne morem privoščiti kar za dva meseca zapustiti Ljubljane. Navsezadnje imam službo in študijske obveznosti, zamudila bi izpitno obdobje in si s tem povzročila kopico skrbi med potovanjem. Vendar jaz ne bi bila jaz, če ne bi šla z glavo skozi zid. Kocka je padla: potovala bom med poletnimi počitnicami. Takrat vsi počitnikujejo in tudi jaz bom, sem vztrajala. Na drugem koncu sveta. Opremljena bom za vse razmere.
Novico sem navdušeno sporočila mentorici, ki je bila moje odločitve zares vesela. Časovni okvir je bil torej postavljen, točne lokacije pa še vedno nisem imela. Profesorica je raziskovala budistične prakse na območju severne Indije blizu kitajske meje. Pokrajina Ladakh – indijska Himalaja, najmanj štiritisočaki. Streha sveta. Napovedala je, da bosta z asistentom med poletjem tam opravljala tudi raziskovalno delo. Bolje skorajda ne bi moglo biti – potovanje po sanjski indijski pokrajini in še srečanje s priljubljeno profesorico in asistentom. Krasno! Z njima bi torej lahko šla na teren in bila v megalomanski Indiji malo manj osamljena.
Pokrajina Ladakh je sicer za indijske družbene razmere precej prestižen predel, saj so cene že skorajda evropske. Območje je namreč težko dosegljivo po cestnih poteh, zato so zaradi omejenega transporta vse dobrine občutno dražje. Turistična sezona v Ladakhu je precej kratka, le od junija do oktobra, zato lastniki hotelov, navadno iz cele Indije, tja prihajajo zgolj na sezonsko delo. Za slabo polovico leta zapustijo družine ali pa jih vzamejo s seboj, od vsake turistične sezone pa je odvisno preživetje družine v naslednji polovici leta. Imela sem občutek, da bo Ladakh preveč olepšal mojo izkušnjo Indije, zato sem želela obiskati tudi druge dele države. Da bo Ladakh nekakšna nagrada. Odločila sem se za backpackersko pot nekega popotnika, ki je na Youtubu objavljal posnetke svojega potovanja. Iskreno se niti ne spomnim več, kako je bila ta pot začrtana, vem le, da se je začela v New Delhiju in končala v Ladakhu.
Po določitvi potovalne poti je bilo treba čimprej kupiti letalske karte. Prej jih kupiš, boljše je (cenovno, seveda). Ko je vse to postajalo vedno bolj resnično, za mene pa noro razburljivo in skorajda prelepo, da bi bilo res, se je moj fant trdno odločil, da gre z mano in v košarico dodal še eno letalsko karto. Seveda sem bila zelo vesela, vedela sem, da je prepotoval že vse konce sveta, tudi skupaj sva v sedmih letih ogromno prepotovala in nikomur glede tega ne zaupam bolj kot njemu. Res pa je, da ga indijske religije do sedaj niso kaj prida zanimale in to me je skrbelo. Najpomembnejši cilj bivanja v Indiji je bil namreč napisati večino diplomske naloge, vsaj empirični del. No, vsekakor je razumevajoč človek in vedela sem, da bo idejo o »študijski odpravi« razumel in me pri pisanju podpiral.
Ne vem, zakaj, vendar zelo nerada organiziram potovanja. Zgrabi me nekakšna tesnoba, morda tudi lenoba, pod pretvezo, da sem bolj »go with the flow« tip osebe. Pretveza zato, ker točno vem, da sem zelo nervozna, če se na poti organizacijsko kaj hudo zalomi. Večino logističnih problemov je zato rešil moj fant, bil je zagnan organizator – najnovejši Lonely Planet je bil naročil že pred uradno izdajo. Z vsem, kar je predlagal, sem se strinjala, saj o Indiji, kot rečeno, nisem imela pojma, zato mi je bilo precej vseeno, kje bova potovala. Tako ali tako mi bo vse novo in sila zanimivo.
Bližalo se je poletje. Let Dunaj-Varšava-Delhi je bil na koledarju označen 18. julija ob deveti uri zjutraj, mesec pred tem pa je postalo zares divje. Po posvetu s potovalno ambulanto sem izvedela, da se je priporočljivo cepiti proti tifusu in meningokoknim okužbam. Časovno je z odmerki šlo na tesno – zadnje cepivo sem prejela le nekaj dni pred odhodom. Vmes sem bila še zvesta stranka Decathlona – nakupiti je bilo namreč treba pohodniško opremo, prenosno plinsko bombo in mini posodo za kuhanje, plastični jedilni pribor za večkratno uporabo, dežno prevleko za nahrbtnik, pelerino, naglavne svetilke … Veliko se je nabralo, vendar neomejenih finančnih sredstev seveda ni bilo. Z vsako kupljeno potrebščino sem se poslovila od prenočitve v hotelu in se sprijaznila s hostlom. Bo pač bolj avtentična izkušnja, sem se tolažila.
Spakirala sem že kak teden pred odhodom. To v resnici pomeni spakirala, odpakirala, spakirala, odpakirala … Prvič je bil nahrbtnik pretežak, drugič nepraktično pripravljen, tretjič sem ugotovila, da pred odhodom potrebujem še toaletno torbico, ki je zakopana na dnu nahrbtnika. Komaj sem že čakala odhod, da se ves ta predpotovalni stres konča.
Končno je prišel 17. julij. S fantom (v potopisu ga bom poimenovala le z začetnico L.) sva nekaj dni prej rezervirala prevoz do letališča ob tretji uri zjutraj. Lahko bi se torej še naspala in na letališče prispela ravno ob pravem času, da bi v miru opravila vse potrebno pred vzletom. Ob polnoči pa sem dobila klic, da krenemo že čez eno uro, ker sta se dva potnika zmotila pri uri njunega leta. Odhitela sva na lokacijo odhoda. Se je že začelo, sem si mislila. Na dunajsko letališče sva tako prispela kar pet ur pred odhodom. Na smrt utrujena sva se ulegla na tla in z glavo na nahrbtnikih za kako uro zaspala. Prvi del leta je trajal le slabo uro, leteli smo namreč samo do Varšave, kjer je bilo do naslednjega leta (Varšava-Delhi) ponovno pet ur čakanja. To sva izkoristila za hiter obisk poljske prestolnice, kjer sva si privoščila pico in pivo. Delhi je bil vse bližje. Ko sva v Varšavi sedla še na poslednje letalo na poti do Indije, naju je že pošteno stiskalo v želodcih. Navdušenje in hkrati strah. Če na letalu zaspiva, se zbudiva v drug svet, naju je prešinilo. Še par ur!
Letalo, s katerim sva potovala do Delhija, je bilo izjemno neudobno, naslonjala za roko so razpadala in če si se preveč naslonil, si lahko »fasal« še kako ureznino. Katastrofa. Pa niti ni šlo za indijsko letalsko družbo. Hrana pač letalska – očitno je vesolje poskrbelo, da se počasi navajava na lakoto. Stevardesa me je nekje sredi spanca zbudila s prošnjo, naj si pripnem varnostni pas. Postalo mi je jasno, da pristajamo.
m.k.
ilustracija: ©2022 Rok Korenčan
