Na večer 2. novembra so svetovne medije in družabna omrežja preplavile informacije o terorističnem napadu v središču avstrijske prestolnice. Na šestih lokacijah so v napadih življenje izgubili štirje civilisti, nato so policijske enote ustrelile še napadalca. Na ulicah mesta se je zadrževalo nadpovprečno veliko ljudi, ki so želeli izkoristiti še zadnjo priložnost za druženje pred dvotedenskim popolnim zaprtjem države zaradi drugega vala koronavirusa. V naslednjih dneh in urah je postalo jasno, da je napadalec 20-letni Kujtim Fejzulai, ki je imel poleg avstrijskega še makedonsko državljanstvo, simpatizer Islamske države, ki je zaradi tega že preživel 22 mesecev v zaporu. Mladeniča albanskega rodu naj bi dunajska teroristična celica ISIS rekrutirala med obiskovanjem mošeje, poznane po svojih ekstremističnih interpretacijah Korana.
Analiza sicer šokantnega napada razkrije kompleksnejšo sliko minulih dogodkov in precej podobne vzorce ekstremizma v jugovzhodni Evropi in po svetu. Svetovni terorizem namreč deluje po principu sklenjenega tokokroga, ki ga paradoksalno napaja država, ki se proti njemu najaktivneje bori – ZDA.
AMERIŠKO-SAVDSKO TRGOVANJE
V 90 letih formalnih bilateralnih odnosov sta Savdska Arabija in ZDA kljub precejšnjim razlikam v političnih usmeritvah in družbeni ureditvi spletli močne partnerske odnose, ki temeljijo na povsem pragmatičnem zavedanju o obojestranskih koristih sodelovanja. Njuno zavezništvo sloni na močni blagovni menjavi, ki je po podatkih Office of the United States Trade Representative leta 2019 znašala 30 milijard ameriških dolarjev (za primerjavo: slovenski proračun za leto 2019 je v rekordnih gospodarskih razmerah znašal nekaj čez 10 milijard). Savdska Arabija v Ameriko izvaža predvsem svoje glavno naravno bogastvo – surovo nafto – medtem ko ZDA v nasprotno smer pošiljajo vojaško opremo. Poleg očitnih materialnih koristi za obe državi pa ima savdsko-ameriško zavezništvo tudi neslutene geopolitične posledice. V islamistično kraljevino se letno steče še dodatnih 10 milijard ameriških neposrednih investicij, ki so v veliki večini usmerjene v naftni sektor. Tako si ZDA, ki so z 20-odstotnim deležem daleč največji porabnik svetovne proizvodnje nafte, zagotavljajo relativno stabilno in trajno preskrbo s črnim zlatom. A koristi ima tudi savdska stran. Desetletje rasti cen nafte je ambicioznemu kralju Salmanu in njegovemu nasledniku Mohamedu bin Salmanu omogočilo razvoj vojaške moči, ki je ključen pospešek dobil prav s sklenjenim sporazumom o nakupu orožja z ZDA leta 2017. Uspešno militarizirana absolutistična islamska kraljevina se je tako z direktno in posredno ameriško pomočjo razvila v regionalno velesilo na Bližnjem vzhodu, ki je za doseganje svojih strateških ciljev pripravljena poseči tudi po resnih kršitvah mednarodnega prava in človekovih pravic. O slednjem pričata savdska vojaška intervencija v jemenski državljanski vojni in krut umor priznanega novinarja Džamala Hašokdžija v Istanbulu leta 2018. Poleg blagovne menjave in trde moči partnerstvo z ZDA Savdski Arabiji podeljuje tudi t. i. mehko moč, saj je zaradi tihe ameriške podpore režimu odziv mednarodne skupnosti na ravnanje Savdske Arabije še naprej veliko bolj mlačen kot v ostalih primerih podobnih kršitev.
SAVDSKO ŠIRJENJE VPLIVA
Na račun pridobljene mehke moči Savdska Arabija krepi položaj regionalne velesile, ki jo čedalje bolj zanima širjenje vpliva. Z ostalimi zalivskimi državami vidi interesno področje na Balkanu, kjer svojo prisotnost kaže predvsem s promocijo radikalnejših interpretacij islama.
Ker Savdska Arabija ne spada med največje svetovne vojaške velesile, se kot članica elitne skupine G20 razumljivo poslužuje številnih ekonomskih orodij za širjenje vpliva. Izmed vseh Zalivskih držav, ki so podpirale prizadevanja muslimanov v vojni v Bosni v devetdesetih letih minulega stoletja, je bila Savdska Arabija po obsežnosti pomoči daleč pred ostalimi. Kraljestvo naj bi namenilo stotine milijonov evrov za mobilizacijo borcev, humanitarno pomoč in pretok orožja v regiji. V ta namen je savdska vlada leta 1992 ustanovila Visoki odbor za pomoč BiH (HSC), ki naj bi bil največji muslimanski donator v BiH. Po podatkih projekta Bulgaria Analytica je sredstva prispeval prek približno 250 islamskih dobrodelnih organizacij, med njimi Muslim World League, International Islamic Relief Organization in Rdeči polmesec Savdske Arabije. Ta pomoč prinaša določene stranske učinke: po podatkih Inštituta EU za varnostne študije so mošeje in šole, ki jih je podprla Savdska Arabija, občutno pripomogle k širjenju ultra konservativne doktrine vahabizma v regiji. Gre za neke vrste paralelni izobraževalni sistem savdskih ustanov, ki med drugim nudi štipendije in deli brezplačno islamsko literaturo. V prostorih HSC je NATO celo našel gradiva, ki so namigovala na teroristično dejavnost.
Poleg ekonomskih prizadevanj narašča tudi savdsko »obrambno« zapravljanje. Med leti 2011 in 2015 je kraljestvo kupilo 7 odstotkov vsega svetovnega izvoženega orožja – več kot trikrat toliko kot v petih letih pred tem – danes pa je takoj za Indijo največji uvoznik orožja na svetu.
Za nas je lahko zaskrbljujoča predvsem preiskava več nevladnih organizacij iz leta 2016, ki razkriva, da je Savdska Arabija ena večjih akterjev v naraščajočih tokovih trgovine z orožjem v državah Zahodnega Balkana in v nekaterih članicah EU, na bojiščih v Siriji pa so se pojavila celo protitankovska orožja jugoslovanskega porekla.
BALKANSKI EKSTREMIZEM
Balkanska družba na območju, razdejanem od bratomornih vojn in prepletenem z interesi velesil, izgublja kompas in z brezizhodnim položajem ponuja idealne razmere za nastanek terorističnih celic.
Ozemlje jugovzhodne Evrope se namreč še dve desetletji po koncu zadnjih velikih oboroženih spopadov ni uspelo izkopati iz primeža politične, gospodarske in socialne nestabilnosti, ki jih je za seboj pustil razpad skupne države. Kljub obljubam o demokratizaciji in približevanju Evropski uniji države ostajajo ujete v začaran krog šibkih državnih institucij, korupcije, sovražno nastrojenih nacionalizmov in gospodarske stagnacije, kar kljub visokim zneskom vlaganj številnih mednarodnih akterjev onemogoča razvoj regije. Prebivalci, ki se v situaciji brez realnega upanja na izboljšanje položaja ne odločijo za odhod v tujino, predstavljajo idealno ciljno publiko za širjenje ekstremističnih pogledov in ideologij sovraštva. Številčna muslimanska skupnost na Kosovu, v Bosni in Hercegovini in Severni Makedoniji predstavlja idealno tarčo za ustvarjanje armade privržencev radikalnega islama.* Mlade ljudi bolj kot same ekstremistične ideologije motivirajo psihosocialne potrebe pripadnosti, smisla in vključenosti. V iskanju preprostih odgovorov na zapletena življenjska vprašanja se tako relativno hitro pridružijo ekstremističnim skupinam prek institucij, kot so mošeje, šole in društva, za katerimi stoji savdski kapital.
Kratek pregled aktualnega stanja kaže, da se Balkanski polotok v zadnjih 30 letih spreminja v eno večjih terorističnih groženj v Evropi. Čeprav je Daytonski sporazum zahteval odhod oboroženih sil iz BiH, so prav tuji borci glavni vir radikalizacije lokalnega prebivalstva, saj jih je veliko ostalo v izoliranih predelih države. O resnosti situacije priča podatek o številu tujih borcev v Siriji iz republik bivše skupne države, predvsem s Kosova. Po oceni Europola naj bi se jih tam borilo med 800 in 900, kar predstavlja največji delež le-teh glede na število prebivalcev izmed vseh držav. Radikalizacija muslimanov s področja Balkana ne predstavlja problema le zaradi sirskih borcev – predstavlja tudi ogromno varnostno tveganje za države vzhodne in srednje Evrope. To potrjuje zastava Islamske države, ki so jo leta 2015 izobesili na pročelju hiše v vasici Gornja Maoča na severu BiH. Prav tako je zaskrbljujoče dejstvo, da so bili skrajneži s področja jugovzhodne Evrope posredno ali neposredno vpleteni v več terorističnih napadov na tujih tleh v zadnjem desetletju, denimo v streljanje na frankfurtskem letališču leta 2011, napad na ameriško veleposlaništvo v Sarajevu istega leta in samomorilski napad v Bagdadu s 23 mrtvimi leta 2013. Čeprav se je število napadov po letu 2015 nekoliko zmanjšalo, pa nov varnostni izziv predstavlja vračanje tujih borcev v lokalno okolje. Na Kosovo, v BiH in Severno Makedonijo se je od začetka vojne v Siriji vrnilo 460 borcev (od tega kar 242 na Kosovo), ki s pridobljenimi izkušnjami z bojišč predstavljajo ključen vodstveni kader regionalnih terorističnih celic.
Pri tem imajo pomembno vlogo tokovi večinoma ekonomskih migrantov s področja bivše Jugoslavije v razvitejšo srednjo Evropo. Največje diaspore balkanskih izseljencev so tradicionalno v Nemčiji in Avstriji, Dunaj velja celo za mesto z največ prebivalci s področja jugovzhodne Evrope izven Balkanskega polotoka. V omenjene države se priseljujejo tudi radikalizirani posamezniki in verski voditelji, ki širijo skrajnejše interpretacije islama in s tem ustvarjajo potencialne epicentre za napade, kot je bil dunajski letos novembra.
DUNAJ KOT PRESTOLNICA MIRU
Poleg geografske bližine in ustrezne demografske sestave prebivalstva med razloge za izbiro Dunaja za prizorišče zadnjega terorističnega napada lahko prištejemo tudi simbolni pomen terorističnega dejanja. Dunaj je namreč po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma zadnjih deset let mesto z najvišjo kakovostjo življenja na svetu, med drugim zaradi nizke stopnje kriminala. Napad na štirih dunajskih lokacijah je tako zarezal globoko v splošno predstavo o nizkem varnostnem tveganju v avstrijski prestolnici. Še več, dunajski napad kot nadaljevanje pariškega, bruseljskega in münchenskega v resnici predstavlja napad na celotno zahodno civilizacijo, ki svojo svetovno (pre)moč utemeljuje ravno na zagotavljanju najvišjega možnega življenjskega standarda. S sedeži številnih mednarodnih organizacij je Dunaj pravzaprav eden od stebrov svetovne politične ureditve, ki je utemeljena na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, kot je denimo pravica do življenja. Kujtim Fejzulai je 2. novembra tako zatresel celotno strukturo sodobne mednarodne skupnosti, v kateri prek vpliva v mednarodnih organizacijah s svojim modelom liberalne demokracije kraljujejo ZDA. Dejstvo, da imajo na Dunaju sedež številne organizacije, ki se ciljno ukvarjajo prav z zagotavljanjem varnosti in miru (Združeni narodi, OVSE, Rdeči križ, COCOM ipd.), še dodatno podkrepi simbolno sporočilo terorističnega napada, hkrati pa mu doda kanček ironije.
BOJ PROTI TERORIZMU PO AMERIŠKO
Zadnji in nemara najpomembnejši element tokokroga je boj proti terorizmu v režiji ZDA in njenih zaveznic, ki je od začetka tisočletja pa do danes razselil do 59 milijonov ljudi, sodeč po raziskavi Univerze Brown. Ta številka preseže število razseljenih iz vseh vojn od leta 1900 naprej z izjemo druge svetovne vojne.
Boj proti terorizmu je ponudil tudi ugodno politično priložnost za nadaljnje širjenje ameriškega vojaškega proračuna, ki je bil že pred napadi 11. septembra višji od seštevka proračunov naslednjih petnajst največjih vojaških velesil. Do leta 2004 je vlaganje v vojsko preseglo 400 milijard in to brez vštetih 87 milijard za sredstva vojaških operacij v Afganistanu, Iraku in drugod.
Odvisnost od uvožene nafte motivira ZDA, da podpira največje energetsko bogate diktature na Bližnjem vzhodu. Politično življenje vsake od teh držav je predmet interesa ZDA že več desetletij, njihova prizadevanja za nadzor v regiji pa imajo posledice, ki se čutijo daleč naokoli. Nazoren primer destruktivnosti ameriške strategije je podpora iranskemu šahu, ki je vodila v islamsko revolucijo, in Sadamu Husseinu med najhujšimi obdobji zatiranja v državi. Obe kreaciji sta pozneje ušli izpod nadzora podobno kot Osama bin Laden, ki se je iz protiruskega bojevnika prelevil v arhitekta najhujšega terorističnega napada na ameriških tleh.
Ne glede na evidentno neučinkovitost intervencionističnih politik ostaja dostop do nafte na Bližnjem vzhodu prioriteta ameriške nacionalne varnosti. Hlepenje po nafti je tako ustvarilo tesne vezi soodvisnosti med ameriško administracijo in savdsko kraljevo družino – če slednja sodeluje z ameriško vlado in zagotavlja stabilen pritok nafte po ugodni ceni, se ji za zavezništvo z ZDA ni treba bati.
ZAKLJUČEK
Dunajski teroristični napad prikazuje, da svetovni terorizem deluje po principu tokokroga, ki ga napaja ravno država, ki se, vsaj na papirju, proti njemu najaktivneje bori. ZDA masovno trguje s Savdsko Arabijo, s čimer si slednja utrjuje položaj regionalne in svetovne velesile. Balkanski polotok predstavlja njeno interesno območje, kjer svojo prisotnost kaže predvsem s širjenjem radikalnejših interpretacij islama. Od vojne in korupcije razdejano območje ponuja idealne razmere za nastanek terorističnih celic na širšem območju Balkana, kamor s številčno diasporo lahko prištevamo tudi Dunaj. Kujtim Fejzulai bi posledično težko našel bolj povedno mesto za napad, saj je Dunaj s sedeži mednarodnih institucij prestolnica sodobne ureditve sveta, ki sloni na skupnih vrednotah, kot je denimo boj proti terorizmu. Tokokrog naposled sklenejo ZDA, ki v imenu boja proti terorizmu posegajo v države globalne periferije in ustvarjajo nova krizna žarišča. Vojaški intervenciji sledi izkoriščanje naravnih virov in ustvarjanje kaosa za bogatenje regionalnih in svetovnih velesil, navadnemu človeku pa uteho ponudi skrajna ideologija, ki se manifestira v novih terorističnih napadih v globalnem centru. Tokokrog je tako sklenjen in zgolj čaka na nov impulz za začetek nove uničujoče spirale.
Krog bo ostal sklenjen, dokler vsi navedeni akterji nadaljujejo svoje prakse in dokler so njihove aktivnosti sprejemljive. Boj proti »sleherni teroristični organizaciji na svetu«, kot svoje početje opisuje ZDA, pa tudi mednarodna skupnost, ne bo ničesar spremenil, saj gre zgolj za simptomatsko zdravljenje težav. Da bi zares prekinili krvavi krog, ne zadoščajo zgolj zgroženi zapisi s ključnikom #prayforvienna na družabnih omrežjih za navidezno izpolnitev individualne odgovornosti. Korak v pravo smer bi denimo bil znižanje energetske porabe razvitega sveta, kar pa ni v interesu niti držav proizvajalk nafte niti ostalih vpletenih, ki profitirajo zavoljo trenutne ureditve in si želijo predvsem obdržati obstoječe pritoke dohodka in moč, ki jih ti prinašajo. V ta namen je treba države, ki podpirajo teroristična prizadevanja, zalagati z orožjem in financami, nato pa v bran lastnega ugleda občasno napasti tiste skupine, ki jih trgovinski partnerji odkrito financirajo. Tako se nekaj sto ali tisoč človeških življenj poplača z dolarji, ki so žal vrednejša valuta.
Financiranje takih gibanj in dejanj pa ni nič drugega kot – terorizem.
J. J. in ŽVŽ
*Podobno seveda velja za ostale etnične skupine na Balkanu, le da so tam prisotne druge strukture vplivanja, denimo pravoslavna povezava med Srbijo in Rusijo.
