V svoji zavesti sem proti začetku poletja v globine zaprašenega predalčka že zatlačila in tako utišala svoj tok misli o ruskem hitrem vlaku izkušenj. Predvsem tiste, ki so se svitale in obetale celo leto, a ostale nematerializirane, nezagrabljene, nezavzete. Poletje je za lebdenje na Mediteranu, za srkanje topline, ki pogreje kosti, in zraka, razgretega od vonja po gorskih in sredozemskih zeliščih. A vsaka jesen prinese s seboj drugačen vonj: vonj po snegu, predsmrtnem gorečem plesu, melanholiji, nostalgiji in skominu.
Že v prvem utrinku prispevkov sem razglabljala, kako bizaren se mi zdi ta moj grenko-sladki odnos do prostrane države – z vsako jesenjo se mi znova potrjuje. Po repatriacijskem letu v domovino (zahvaljen bodi, cesar!) sem si obljubila, da se par let ne premaknem s te posrečene grude pod soncem. Res sem premalo cenila domači grünt in ga jemala za samoumevnega. Sedaj se ponavlja ista pesem: hrepenenje po razpadanju, trohnenju, odtujenosti in hladu, za katerega sem si obljubila, da se ne bom več zmenila. Predvsem pa po jadranju neznano kam. Zopet mi diši po ruskem vozu.
Prišel je čas, da ometem pajčevine in se pomirim z vsemi norostmi, bistroumnimi nesmisli, posploševanji in predsodki. Zato jih moram prvo razviti in se z njimi soočiti, nato pa jih bom poskusila vsaj objeti in sprejeti, če jih že ne morem razumeti.
BRATSTVO
Zanimivo se mi zdi, kako se mi šele sedaj, ko z varne razdalje opazujem okove formalnega izobraževanja, bistrita glava in bit, da lahko prvič tehtam, kaj je moje in kaj ni – kaj še lahko verjamem in kupim ter česa niti pod razno ne morem. Neverjetno, kakšne buče so nam prodajali vsi po vrsti dobrih 20 let – za par noči čarovnic – in kako sekundarna socializacija in kremplji silnic, ki vozijo družbo, zares oblikujejo naš notranji svet in predstave o svetu okoli nas. Rusi posplošujejo, da naš svet stereotipno oblikujejo kar Nemci; obenem so sami omejeni na čisto svoj način in po nekem času tipanja pustijo v človeku pečat »drugega pakovanja« Amerike.
Najbolj nepojmljiv mi v spominu še kar vstaja koncept bratstva – nekoliko izprijenega panslovanstva, ideje, katere resnost je pri nas izginila že kar nekaj desetletij nazaj. Po eni strani se mi zdi ideja sicer srčkana, saj je tako kot na hrvaški obali verjetno prijetno domače srečati »brata« v Sibiriji ali v Vladivostoku. Ideja prav tako podpira našo zaplatico na način, da piha na njen ranjen ego, ki so ga mišičnjaki ničkolikokrat brezčutno raztrgali ter po svoje zašili in prišili nazaj (nazadnje v odejo v obliki kure), saj se tako razširjamo še čez pol Azije. Po drugi strani pa lahko iz zgodovinopisja jasno razberemo, kakšen odnos imajo Rusi do svojih bratov in kako vešče, solidarno in altruistično jih »rešujejo«.
Bratje za domačo mizo vendar govorijo isti jezik – dejstvo, da marsikateri mlad Rus ne ve, da drugi Slovani ne govorijo ruščine, ni presenetljivo; presenetljivo je, da imamo v Sloveniji svoj uradni jezik in čisto svoje besede. Nekega dne sem doživela, da me razdražena ostarela birokratka preprosto ni želela razumeti, saj sem preveč suhoparno in omejeno uporabljala ruske glagole. S ponosom je povedala, da govori le rusko (to je kakopak lingua franca). Večna zamenjava s Slovaško in stalno povzdigovanje sicer tudi meni drage, a disfunkcionalne Italije, te ob takih umotvorih ne moreta preveč zmotiti. Skratka: pouk zgodovine in geografije sta v tej državi zgleda le drugačen način pripovedovanja pravljic kot v naši (ali kateri drugi). To ni ne dobro ne slabo, saj se nesložne pripovedi med seboj tako nekoliko uravnotežijo …
DOMOSTROJ
Na enem izmed predavanj nam je profesorica književnosti zastavila provokativno vprašanje, kaj si mislimo o izjavi nekega pesnika, ki se glasi: Nad žensko je streha, nad moškim pa zvezda (Над женщиной станет крыша, а над мужчиной звезда.). O vprašanju druge profesorice, kako bo po našem mnenju izgledal svet čez 50 let, če se bodo vrstili taki trendi in »novitete«, kot so geji in lezbijke, sploh ne bom razpravljala – tovrstne »novosti« se tako prenašajo s pogledom in bodo zavzele cel svet. Menim, da je bila za profesorico »stare garde« dokaj odprte glave in jo je dejansko zanimalo, kaj se dogaja v glavah in družbi Zahodnjakov.
Odstrnilo se mi je, kako so nam v lastnem svetku neke zakonitosti samoumevne, medtem ko si v drugih o njih šele začenjajo postavljati vprašanja. Oba moja starša sta se rodila v delavski družini (mati na deželi, medtem ko je oče odraščal v tipičnem industrijskem mestu tistega časa) in dosegla srednješolsko izobrazbo – nikoli mi nista dajala občutka, da sem zaradi svojega spola oziroma družbenega sloja manjvredna ali za karkoli prikrajšana. Na primer za sanjanje. Še zmeraj stojim za tem občutjem. Zdi se mi, da je dobršen del slovenskih otrok vzgajanih po podobni šabloni, kot je bila moja. Morda ima sicer prste vmes tudi poklic očeta, ki je policist in me je v začetniškem navdušenju vzgajal tako, kot bi verjetno prvega sina, vendar so »opolnomočene« in emancipirane tudi vse moje prijateljice. Tega jim ni treba poudarjati in vreščati po ulicah. Nimamo se za kakršne koli feministke, kot je mojo držo opredelila profesorica. To imamo zgleda že v krvi, to so nam priborile prejšnje generacije. Hvala za to!
Sošolke iz Bosne in Italije, ki sem jih spoznala na izmenjavi, nam po stališčih in drži niso bile zares podobne. Marsikatera ni premogla niti kančka kritične, uporniške note. Tako pač je, kaj pa boš. Menim, da nam ni treba venomer samo jamrati o zatiranju in potlačenih, težkih položajih, saj smo v mnogih zadevah pred svojimi prej omenjenimi okoliškimi državami; kar pa definitivno ne pomeni, da se ne smemo nehati boriti za enako(pravno)st in (svoje) pravice, ki niso niti blizu ideala.
Luksuzno je, da imamo možnost, da se pričkamo o pravopisni primernosti podčrtajev (kolega_ica), o takšnih napisih na wc-jih, da bodo vključujoči za vse (spolne) identitete, in o tem, ali naj bi bil splošni, nevtralni spol za skupino ljudi ženski ali moški (na primer: drage študentke, kadar nagovarjamo cel Filofaks), medtem ko se v drugih državah ženskam šele začenjajo dogajati premiki v glavah. Eden izmed njih je na primer ta, da bi moral imeti nek slovanski jezik, kot je ruski, morda ženske oblike pri vseh samostalnikih, ki označujejo poklice.
Mnoge zavračajo borbo peščice pod pretvezo »neestetskosti«, tradicije in funkcioniranja jezika ali pa trdijo, da tega preprosto ne potrebujejo, saj plače in družbeni položaj s tem tako ali tako ne bodo enaki moškim.
Domostroj je delo ruske književnosti iz sredine 16. stoletja, ki je najbolj znano v redakciji protopopa (ali protojereja: višjega duhovnika v pravoslavni cerkvi) Silvestra. Gre za zbornik pravil, nasvetov in opominov za vse sfere človeškega življenja: vključuje družbena, družinska, gospodinjska in verska vprašanja. Delo je narekovalo življenje vse do 20. stoletja, po besedah profesorice zgodovine pa naj bi bili njegovi odtisi še zmeraj vidni v ustroju družbe, v odnosu med možem in ženo ter do otrok. Delo med drugim točno določuje primere, ko je smotrno fizično kaznovati otroke in ženo, po drugi strani pa ne glede na vse predpisuje mirno, složno življenje, polno ljubezni. Na splošno je žena morala biti popolnoma podrejena in poslušna možu, biti venomer v ozadju in se ne izpostavljati, za kar menim, da se lepo kaže pri sodobnih ruskih ženskah, ki kar hlepijo po poroki in otrocih ter možnosti, da se bodo lahko naslonile na močne in donosne moške roke. Za uspešno družinsko življenje mnoge opustijo sanje o karierni rasti in sprejemajo kompromise, ki terjajo žrtve predvsem na njihovi strani bojnega polja. Trpljenje in odpovedovanje sta formula za pravilno in lepo življenje (tudi po smrti).
Ženskam se v delu odsvetuje tudi piti. Zaradi tega, ker ni lepo. Pijan mož je slab, pijana žena pa neprimerna oziroma sploh ne bi smela obstajati (ali kot pravi Silvestr: »пьяный муж – дурно, а жена пьяна и в миру не пригожа« (27).). No, po drugi strani zna tudi moja prababica iz rokava stresti slovensko ustreznico: Baba pijana, rit prodana.
AVTORKA
Da navežem naravnanost sodobne ruske družbe s problematiko jezika. Jezik opredeljuje zavest. Morda je pretirano, če zapišem, da smo v njegovih krempljih oziroma njegov plen, vendar ne moremo zanikati, da vpliva na nekatere vidike mišljenja.
Wittgenstein je nekoč zapisal: »Whereof one cannot speak, thereof one must be silent.« Zanimal ga je odnos med jezikom in resničnostjo in na kakšne načine jo je jezik sploh zmožen predstavljati. Trdil je, da ne moremo poznati vidikov resničnosti, ki niso predstavljeni v jeziku. O njih ne moremo govoriti, zato ne moremo trditi, da jih poznamo.
Predpostavljam, da tako ženska ne more popolnoma ponotranjiti lastne vrednosti (na primer: v kariernem smislu) in hliniti enakopravnost, če niti ne dopušča možnosti, da bi moško obliko samostalnika za poklic, ki ga vestno opravlja, pretvorili v žensko. S tem se le opira na stara razmerja moči, se za njimi skriva in iz njih črpa dostojanstvo in (ne)moč.
V sedemdesetih letih so jezikoslovci začeli opažati, da je v jeziku mnogo informacij, ki jih ne zaznavamo. Robin Lakoff je v svojem delu Language and Woman’s Place razdelala razliko med stavkoma He’s a professional, ki naj bi opredeljeval nek časten, cenjen poklic, kot je na primer odvetniški ali zdravniški, medtem ko je stavek She’s a professional izražal, da ženska dela v prostituciji.
Vprašanje o vplivu slovničnega spola je v slovanskih jezikih zanimiv problem. Formalno gre le za nabor končnic, ki se uporabljajo pri ujemanju (v spolu, številu in sklonu), se pravi pri pridevnikih, zaimkih … Tudi pri sklanjanju ni enoznačno: mama in pijandura imata enaki končnici, vendar sta lahko različnega spola. V ruskem jeziku se mnogokrat izkaže, da za mnogo poklicev obstaja le naziv v moškem spolu. Za spolno neenakost v jeziku naj bi bila kriva stara grščina, ki je uvedla 3 spole, če ne, se problematike verjetno sploh ne bi zavedali. Šment.
V osemdesetih letih je bil ustvarjen umetni jezik laadan, katerega dolžnost je bila spolno izenačiti govorce; sicer se ni prijel, vendar je vseeno odigral svojo vlogo. Pomembno dejstvo je že, da se je razširila sama ideja nekega feminističnega jezika. Ni važno, da ljudje niso sprejeli jezika za svojega, glavno je, da je bil eksperiment spuščen v javni prostor.
Tako so prišli na plan feminitivi: kontroverzni samostalniki ženskega spola, ki v tem trenutku še kar netijo strasti ruskega občestva. Označujejo ženske in njihove poklice, družbeni sloj, kraj prebivanja, tvorjeni pa so iz samostalnikov moškega spola, ki označujejo moške – so njihovi pari. Mnogi sploh še niso zapisani v slovarjih, a se utrjujejo v rabi.
Odnos do feminitivov je lahko povezan z mnogimi zadevami: v prvi vrsti na primer s sociolingvistiko, ki preučuje razmerje med jezikom in družbo. Besedi avtorka in redaktorka se v ruskem prostoru zdita tuji, ker sta zaznamovani. Izdajata ideološko, feministično držo, ki lahko v ruski družbi hitro razdraži okolico in zaneti spor. Ostale besede s pripono -k- v diskusiji niso tako opazne in tako z lahkoto prehajajo v jezik (na primer: moderatorka). 2. vidik: pripona -k- se lepo združuje z besedami, ki imajo v moški obliki naglas na zadnjem zlogu. Ostale naj bi zvenele nenavadno. Primer: komuníst – komunístka, boljševík – boljševíčka, študènt – študêntka (naglasi so na enakem mestu kot v slovenščini, besede pa prav tako skoraj identične). Jurístka (pravnica), tvorjena iz jurísta (pravnika), pogreva ljudi, čeprav je tvorjena po enakem kopitu. Rusi si pravnika zgleda predstavljajo v moški izdaji (čeprav se na primer na našo Pravno fakulteto vpisujejo v glavnini ženske) – verjetno zaradi njegovega visokega položaja in ugleda v družbi – zato trenutno zraven pridajajo še spol: pravnik-ženska. Se pravniki med seboj kaj razlikujejo?
Znana je opozicija poet in poetessa (поэт – поэтесса). Poet naj bi po družbenih predstavah pisal o različnih družbeno pomembnih temah, poetessa pa izraža pisanje o neresnih zadevah, površinski ljubezni, uporabljajoč motive rožic, metuljčkov in slapov. Podobno se dogaja z ostalimi feminitivi: razlika v besedi v Rusih vzbuja sum, da gre za različne kvalitete in sposobnosti pri opravljanju dela.
Nikolaj Trubeckoj je v tridesetih letih klasificiral opozicije v jeziku ter izpostavil privativne in ekvipolentne opozicije. Ekvipolentna opozicija je opozicija besed, ki imata enak status, pri privativni pa je ena beseda tvorjena iz druge in je zato zaznamovana – »seka ven«. Ekvipolentna opozicija bi bila zgleda za Ruse najbolj optimalna možnost za dosego spolne enakosti – kot sta par jurístka in jurístec – do česar pa ruski jezik še ni prišel.
Ko trčita jezikoslovna tradicija in politična drža, je težko priti do ene same pravilne odločitve, kar vemo tudi iz lastnih izkušenj. Rusi se še kar kregajo, če je pravilno V ali NA Ukrajini (iztočnica za poimenovanje države naj bi bila okraina (окраина): periferija, obrobje) – ravno tako je s feminitivi: njihov pojav asociirajo s progresivnimi (od družbe do družbe variira pomen te oznake in koga naslavlja) ljudmi, ki se borijo za enako(pravno)st. Sama sem vesela dejstva, da sta se ustalili že vsaj pisateljica in novinarka (писательница in журналистка), avtorica in urednica pa bosta zgleda še nekaj časa predmet razpravljanja in zgražanja.
SINTEZA
Zadosti jezikoslovnega razpredanja – le-tega sem povzela po Aleksandri Savini, ki se je pogovarjala z filologom Aleksandrom Piperskim za portal Wonderzine: glede na to da smo temo odpirali v letnem semestru prejšnjega študijskega leta, so feminitivi in ostale feministične težnje še kar jabolko spora, ki razdeljuje občestvo. Sama menim, da se ognja ne da pogasiti z ognjem in da mora biti vsaka sprememba mehka in spokojna, da se organsko prime in požene korenine. Spremembe so dolgotrajen proces: tako v lastnem življenju kot v družbi in jeziku. Verjamem v to, da bo angažiranim, gorečim ženskam tako kot v drugih slovanskih jezikih tudi v tako tradicionalnem, kot je ruščina, v jezik uspelo vkomponirati želeno enakost. Nato bodo nekega dne enako prevetrile (morda celo spreobrnile) celotno družbo.
Zapis posvečam vsem posebnim ruskim ženskam, ki so pustile pečat v času mojega prebivanja v Moskvi, in vsem, ki jih nisem uspela spoznati in strastno živijo svojo resnico. Upam, da se nam nekoč nekje morda še prekrižajo poti in se ujamemo.
Rooskie
VIRI:
Kasatkin, Leontij in Ksenija Morozova. »Beseda “avtorka” je neestetsko«: filologi o tem, zakaj feminitivi jezijo vse. Sobaka. Fabrika kontenta »Točka Ru«. Dost. 18. 11. 2020. <http://www.sobaka.ru/city/science/71329>.
Savina, Aleksandra. »Juristka in juristec: Lingvist o prihodnosti feminitivov in spremembah v jeziku«. Wonderzine. 2020. Dost. 18. 11. 2020. <https://www.wonderzine.com/wonderzine/life/life-interview/234057-alexander-piperski>.
Silvestr. Domostroj. Sankt Peterburg: Nauka, 1994.
