Transnacionalne paralele v dobi koronavirusa na primeru odnosa med nogometom in religijo
Razlike v obnašanju ljudi po svetu med epidemijo covida-19 so izpostavile številne zanimive nacionalne kulturne vzorce. Prebivalci t. i. azijskih tigrov (Singapur, Tajvan, Južna Koreja) in Kitajske so denimo ubogljivo ostali doma in potrdili predanost skupnemu cilju in se držali stroge karantene tudi na račun kršenja nekaterih temeljnih svoboščin (prijavljanje tistih znancev policiji, ki se niso držali pravil samoizolacije). Večino zahodnega sveta od ZDA do Avstralije je v skladu s kapitalistično mantro najprej poskrbela za lastno zadnjo plat in se spustila v neusmiljen boj za zadnje rolice toaletnega papirja. Medtem pa smo Slovenci vse upe v boju proti virusu položili v revolucionarno orožje – kvas.
Kljub številnim mednacionalnim razlikam se zdi, da je obdobje svetovne karantene izvrglo tudi dve prioriteti, ki sta skupni celotni globalizirani civilizaciji: vero in nogomet. Tako se je večji del svetovne javnosti v mesecu aprilu ubadal z odpovedmi krščanskega velikonočnega praznovanja, vsakoletnega svetega romanja muslimanov v Meko ter evropskega prvenstva v nogometu. Zdi se, da so pomembnost tovrstnega diskurza razbrali tudi odločevalci – v Nemčiji so se nogometaši vrnili na treninge praktično istočasno kot verniki v cerkve, podobno sta se za sproščanje ukrepov v Sloveniji sočasno borili RKC in NZS, v Braziliji pa kljub vrhuncu epidemije nadaljujejo s ponovnim zagonom prvenstva, medtem ko cerkva sploh niso zaprli. Vse to z enim samim namenom – ponuditi ljudstvu po dolgi abstinenčni krizi prepotreben opij, če si izposodimo marksistično analogijo. Vzporednice med institucijama nogometa in vere se tako ponujajo same od sebe, kar poraja provokativno vprašanje: lahko nogomet razglasimo kar za globalizirano religijo 21. stoletja?
Pri obravnavi tovrstne hipoteze najprej naletimo na problematiko definicije religije, s čimer se teoretiki soočajo že od začetkov refleksivnih obravnav svetega. Novejše sociološke teorije se zato iz uniformirane definicije premikajo k inkluzivnejšim pristopom, ki religijam orišejo več skupnih družinskih, a ne nujnih lastnosti, (Smrke, 2020). Za poskus opredelitve religijskih razsežnosti nogometa si lahko tako izposodimo 4 značilnosti svetega, kot jih opredeljujeta Basset in Gisel (2006): skupnost, zakon, pot in izkušnjo.
Skupnost predstavlja tako kolektivno kot institucionalno dimenzijo katerekoli religije. Kaste v hinduizmu, ekklesia v krščanstvu ter ummah v islamu zagotavljajo doseganje transcendence v preseganju posameznikov v družbeni fuziji. Za podobno obliko skupnosti lahko označimo tudi skupnost navijačev določenega kluba. S pripadnostjo slednji posameznik dosega transcendenčne dimenzije na podlagi ustanovnih mitov – v primeru nogometnega kluba so to zgodbe o epskih zmagah in porazih ter slavnih igralcih kluba (Iannaccone, 2013, str. 125). Pri ohranjanju skupnosti igra ključno vlogo sveti kraj, zbirališče, kjer se izvaja čaščenje; to vlogo v svetu nogometa predstavlja nogometni stadion. Če povzamemo, za religiozne skupnosti je značilna določena stopnja notranje organiziranosti ter bolj ali manj jasno določena razmejitev na tiste, ki skupnosti pripadajo, in tiste, ki ji ne (Fulconis in Pache, 2013, str. 5). Slednje gotovo velja tudi za organizirane skupine nogometnih navijačev.
Hinduistična dharma, krščanski katekizem ter tora v judaizmu so primeri verskih naukov, ki so se skozi zgodovino institucionalizirali skozi prakso izvajanja verskih obredov in spoštovanja ritualov (Basset, 1996). Tudi nogometni svet je poln podobnih uveljavljenih ritualov na in ob igrišču: od rokovanja pred začetkom in menjave dresov po koncu tekme do iniciacijskih obredov za sprejem v skupino organiziranih navijačev. Tako življenje predanega navijača postane svojevrsten religiozni pojav, ki ga določa skupek objektivnih in opaznih resničnosti, ki omogočajo opredelitev odnosov med posameznikom in svetim (Basset, 1996).
Pot oz. način po definiciji avtorjev Basset in Gisel predstavlja povezavo med idejami in dejanji ter zgodovinskimi praksami, ki so značilne za vsako versko tradicijo, kar v budizmu predstavlja t. i. osmeročlena pot, v daoizmu dao oz. tao, v islamu pa Surat Al Fâtiha 1,7. Podobno predstavljata obljuba brezpogojne ljubezni do konca življenja svojemu klubu ter podpora ekipi v dobrem in slabem glavni značilnosti, ki gradita etični credo vsakega zvestega navijača. Mistično sledenje skupni poti je lepo vidno na primeru FC Barcelone, katere moto se glasi: mes que un club oz. več kot klub. Biti pravi navijač Barcelone že od nekdaj v sebi nosi tudi negovanje zavesti o samostojni Kataloniji, določen odnos do španske državljanske vojne in katalonskega nacionalizma. Povezavo med individualnim in skupinskim dojemanjem čaščenega objekta lahko za klasične religije kot nogomet tako potrdimo v obeh smereh: kakor pot prek izkušnje verovanja spreminja individualne poglede v skupno vizijo, se v ozadju določene skupinske dinamike skriva tudi individualiziran in oseben pristop k svetemu.
V središču vseh religijskih gibanj pa je sveta izkušnja oz. doživetje: denimo razsvetljenje Bude, življenje, smrt in vstajenje Jezusa ter Mohamedovo razodetje. Večinoma gre za enkraten, unikaten dogodek, ki se ga osvetli in prenese v moderne čase ter na ta način poveže znanje čaščenega božanstva z življenjem, ki ga živi vernik (Basset, 1996). V svetu nogometa lahko potegnemo vzporednice z obiskovanjem vseh tekem ljubljenega kluba, ki zvestim navijačem predstavlja skupno, s čustvi nabito izkušnjo, ki omogoča pobeg iz realnega sveta ter doseganje nadnaravne dimenzije (Fulconis in Pache, 2013, str. 14). Obsedenost z doseganjem takšne strasti postane smisel obstoja nogometnega navijača ter mu predstavlja normalnost, kjer »zemeljske« prioritete, denimo življenje in smrt, ne igrajo nikakršne vloge.
Primerjava nogometa z religijami prek štirih dimenzij svetega tako pokaže, da profesionalni nogomet lahko ponuja sveto izkušnjo, saj ga opredeljuje kompleksen simbolični in obredni sistem, ki med posamezniki vzpostavlja kolektivno identiteto. Hkrati pa vendarle drži, da so osrednji predmet čaščenja igralci, ki so za razliko od mitoloških bogov dokazano zgolj ljudje. Zato je verjetno najbolj pravična oznaka, da nogomet lahko prištevamo med kvazireligije, za katere je značilen proces divinizacije vsakdana.
A če pustimo teoretske podrobnosti ob strani in se vrnemo na izhodišče razmisleka, lahko mirno zaključimo, da nekaj drži kot pribito: nacionalne posebnosti spopadanja z epidemijo so se končale, ko se je ob vikendih vrnil nogomet in so se odprle cerkve. Tovrsten pojav morda najbolje razloži citat znanega škotskega trenerja Billa Shankleya: »Zelo sem razočaran, ko ljudje pravijo, da gre pri nogometu za življenje in smrt. Gre namreč za veliko več!« Tudi besede predsednika UEFE Aleksandra Čeferina o nujnosti ponovnega zagona nogometa zaradi pozitivnih vplivov na psihološko zdravje ljudi potrjujejo, da je vlogo opija za mase v 21. stoletju prevzel nogomet. In res, nogomet neizpodbitno ponuja svojevrsten izhod iz turobnosti vsakdana in morbidnosti epidemije: za dve uri prekine tožarjenje sosedov, poskrbi za zmernejše kupovanje toaletnega papirja in pretopi povpraševanje po svežem kvasu za peko kruha v zanimanje zanj v bolj žlahtnih končnih produktih – pivu.
ŽVŽ
VIRI:
- Fulconis, F. in Pache, G. (2013). Football passion as a religion: the four dimensions of a sacred experience. Society and Business Review, 9(2), str. 166–185. Doi10.1108/SBR-09-2013-0064
- Basset, J.-C. and Gisel, P. (2006), »Religion et religions«, Encyclopédie du protestantisme, Presses Universitaires de France, Paris.
- Basset, J.-C. (1996), Le dialogue interreligieux: chance ou déchéance de la foi, Cerf, Paris.
- Iannaccone, A. (2013), »Football: an introduction to a rite of rites«, Italian Sociological Review, 3(2), str. 121–129. Dostopno prek https://openaccess.leidenuniv.nl/bitstream/handle/1887/32926/ASC-075287668-3668-01.pdf?sequence=2
* Izraz božja roka se navezuje na izjavo Diega Armanda Maradone po spornem golu v finalu svetovnega prvenstva 1986, da je gol dosegel s svojo glavo in pomočjo božje roke.
