V času španske državljanske vojne, ki je potekala v obdobju med letoma 1936 in 1939, se je general Franco odločil, da bo Kataloniji odvzel avtonomijo in si jo tako popolnoma podredil. S tem ukrepom se je pričela dolga doba zatiranja katalonske kulture, jezika in samoupravne politike, ki je trajala vse do smrti generala Franca leta 1975. Po njegovi smrti, ki obeležuje tudi padec španskega fašizma, so si Katalonci prizadevali za vzpostavitev katalonske avtonomije znotraj kraljevine Španije, vendar se je šele pred nekaj leti pojavila močna tendenca po popolni neodvisnosti izpod španske nadvlade. Katalonija je po mnenju podpornikov neodvisnosti suverena država z lastno kulturo, jezikom, zgodovino in tradicijami, ki so bile predolgo zatirane. Težnja po osamosvojitvi je še posebej v zadnjih letih postala realna možnost Kataloncev, da si ponovno prisvojijo tisto, kar jim je bilo skozi dolga leta zatiranj odvzeto. Od leta 2006, ko je bil izpeljan prvi referendum, je bilo izpeljanih še kar nekaj referendumov, na katerih so se Katalonci v veliki večini izrekli za neodvisnost; vendar do realizacije te ideje ni prišlo, saj izjave o suverenosti nikoli niso bile upoštevane – domnevno niso bile v skladu z ustavo in so bile zatorej zavrnjene kot nelegalne.
Pred dnevi, natančneje 1. oktobra 2017, pa je prišlo do novega poskusa organizacije referenduma, preko katerega so se Katalonci jasno in glasno izrekli za samostojnost Katalonije izpod španske nadvlade. Kar 90 % Kataloncev, ki je volilo, se je izreklo v prid samostojnosti Katalonije in oči vsega sveta so bile uprte v Evropo in njeno reakcijo na dogajanje v Španiji. Španska vlada v Madridu je referendum zopet označila kot neustaven in nelegalen, njegovo izvedbo pa je spremljalo hudo policijsko nasilje, ki je botrovalo temu, da je bilo več kot 900 Kataloncev poškodovanih. Mnogim Kataloncem je bilo tako preprečeno, da bi oddali svoj glas – volilna udeležba je bila 42-odstotna. Tistega dne je svet ob vseh medijskih poročanjih zrl v podobe povsem drugačne Evrope, ki nam ni tako zelo znana, saj se venomer skriva pod gesli demokracije, ki je tistega dne, ko je bil izpeljan referendum, spodletela na celi črti. Vodilni predstavniki Evropske unije so dolgo molčali, preden so javnosti predstavili svoje mnenje o dani situaciji; ko so naposled le spregovorili, je bila podpora vladi v Madridu neomajna. Podpredsednik evropske komisije Frans Timmermans je denimo pred dnevi javno in brez zadržkov zavzel jasno stališče; dejal je, da je naloga vsake vlade, tudi španske, zagotavljanje vladavine prava – to pa včasih pomeni tudi določeno uporabo sile, je še dodal. Kakor da bi bila uporaba sile v takšnih primerih in okoliščinah, ki so spremljale katalonski referendum, popolnoma samoumevna. Popolnoma jasno je, katero pot je izbrala španska vlada. V zadnjih dneh je predsednik Rajoy dejal tudi, da bo v primeru razglasitve neodvisnosti uporabil vsa sredstva, ki jih dovoljuje zakon, da zaustavi separatiste, ki si želijo samostojne poti. Španci se zavedajo resnosti situacije, v kateri so se znašli; mnogi si zato prizadevajo za mirno rešitev zahteve Kataloncev in spora, ki je ob tej zahtevi nastal, medtem ko mnogoštevilni Katalonci zahtevajo neodvisnost, mnogi nacionalisti in privrženci enotne Španije pa popolnoma nasprotujejo samostojnosti Katalonije.
Na ulicah Madrida so se v preteklih dneh vrstili številni protesti. Na eni strani je bilo moč opaziti množico, ki je z belo obarvanimi dlanmi jasno in glasno sporočala tako španskemu premierju Rajoyu kot tudi predsedniku katalonske vlade Puigdemontu, da podpirajo pogajanja za rešitev globoke španske krize, ki bi lahko vodila mnogo predaleč. Kako daleč namerava španska vlada pri branjenju interesov Španije, je bilo povsem očitno že na dan referenduma, ko je z uporabo represivnih aparatov poskusila preprečiti njegovo izvedbo in je na ulice poslala vojsko in policijo, ki sta surovo obračunavali z udeleženci referenduma. Španski policiji in vojski so se zoperstavili katalonski policisti in gasilci, ki so branili Katalonce, da so lahko oddali svoje glasove. Na drugi strani pa je bilo na ulicah moč videti tudi skupine ljudi, ki so neomajno zavzemali stališče proti suverenosti Katalonije. Njihov nastop sta spremljala glasno prepevanje skrajno desničarskih pesmi in javno nacistično salutiranje, ki je spomnilo na nek drug čas, ki ga je zgodovina obsodila že v preteklem stoletju, a se, kot kaže, vedno znova vrača tudi skozi mnoge politične odločitve Evrope (denimo vprašanje migrantov, istospolnih …), ki je tudi v primeru jasne želje Kataloncev po samostojnosti zopet zavzela ustaljeno pozicijo.
Se nam mar obeta nov, krvav madež na zemljevidu Evrope, kjer se zopet bojujeta dve nasprotujoči si strani? Španska stran svoj pogled proti Kataloniji obrača skozi podobo Evropske unije, ki si natika obraz generala Franca. Množice ljudi odkrito uporabljajo pozdrav, kakršnega je uporabljal Hitler v času svojih pogromov, česar vodilni sploh več ne obsojajo. Katalonija pa se pogumno zoperstavlja represivni mašineriji, ki bi rada preprečila odločitev ljudstva v prid neodvisnosti. Slednji se kažejo skozi srdite obraze Nerude, Hemingwaya, Garcie Lorce, Orwella in ostalih, ki so se v španski državljanski vojni zoperstavili zlu nasilja, vojne in fašističnega opustošenja. Po slikah in posnetkih, ki so zakrožili po spletu in medijih, bi si nemara zlahka predočili situacijo, ki je na las podobna tisti, ki se je godila v prejšnjem stoletju, ko se je Španija znašla v primežu državljanske vojne. Tedaj so na eni strani vihrale zastave demokracije, predstavnice katere so bile mnogoštevilne skupine – od anarhistov, komunistov, socialistov, trockistov itd. –, na drugi strani pa so pod zastavami fašizma postopali monarhisti, italijanski fašisti, nemški nacisti, falangisti itd. Tako groba in drzna ocena sicer ni povsem utemeljena, vendar pred nas razgrne podobo dveh opcij – Katalonci zahtevajo možnost demokratičnega odločanja in izpeljave referenduma, s katerim bi se lahko izrekli o tem, ali želijo nadaljevati svojo pot samostojno ali pod okriljem kraljevine Španije. Njihova prizadevanja so bila s strani vlade v Madridu surovo zatrta in onemogočena; vlada, ki ima polna usta demokracije in predstavljanja volje ljudstva, je tokrat javno obrnila hrbet prav tistemu, s čemer se postavlja in baha.
Da so odzivi vlade v Madridu pretirani, je očitno tudi, ker ukrepi sledijo ideji ustrahovanja ljudi in vodilnih v Kataloniji tudi prek finančnih mehanizmov – tisti, ki močno nasprotujejo katalonski neodvisnosti, upajo, da bodo nedavni pritiski bank in podjetij odvrnili katalonske voditelje od razglasitve neodvisnosti. Mnogoštevilna podjetja, vključno z glavnima dvema katalonskima bankama (Banco de Sabadell SA, CaixaBank SA), so po izpeljavi referenduma obelodanila, da bodo sedeže svojih podjetij in bank preselila v druge dele Španije, kar bi bil močan udarec Kataloniji. Poleg uporabe prisilnih sredstev, ki jih zoper katalonsko ljudstvo usmerjajo represivni organi vlade v Madridu, torej proti možnosti razglasitve neodvisnosti uporabljajo tudi finančne mehanizme, s katerimi bi radi katalonsko ljudstvo, ki si želi neodvisnosti, prestrašili in pritisnili ob rob, s tem pa ubranili svoje lastne interese – ne glede na to, kakšni so interesi tistih, ki bivajo znotraj skupnih meja.
Mnogi pravijo, da po vsem, česar je bilo v zadnjih dneh deležno katalonsko ljudstvo, Katalonci nimajo prav nobenega razloga več, da bi ostali pod okriljem tvorbe, ki jih javno ponižuje in ustrahuje, nad njimi pa vrši surovo nasilje. Če Katalonija razglasi neodvisnost izpod španske nadvlade, to pomeni, da se španska kriza pravzaprav šele pričenja. Nobena, še posebej pa ne imperialna, sila namreč ni pripravljena popustiti glede »svojega« ozemlja – kot v časih, ko so si države Latinske Amerike poskušale izboriti neodvisnost izpod španske nadvlade, tudi tokrat Španija svojega ozemlja ne bo bila pripravljena izpustiti iz svojih rok kar tako. Ne samo da bi neodvisnost Katalonije pomenila določeno izgubo za Španijo, hkrati bi takšno dejanje odprlo pot mnogim drugim žariščem, ki se soočajo z enakim vprašanjem – ni naključje, da se v množici katalonskih zastav sem ter tja pojavi tudi kakšna škotska.
Ernest Hemingway je leta 1940, po koncu španske državljanske vojne, v kateri je sodeloval na strani republikancev, napisal eno svojih najbolj znamenitih del: Komu zvoni. Tako kakor se debata okoli španske državljanske vojne ni sukala zgolj v krogih zahodnih intelektualcev in politikov in zatorej ni bila pomembna zgolj za Špance, tudi odločanje o neodvisnosti ni pomembno zgolj za Špance ali Katalonce, pač pa je pomembno za vse.
Komu torej zvoni? Tokrat zvoni Evropi …
Pseldonimova
