Po ulicah Venezuele se širi duh Miltona Friedmana; ta duh se širi kakor veter razcapanih podob ameriških sanj, ki so v preteklem stoletju teptale suverenost prenekaterih dežel. Ameriški vojaški in ekonomski zločini postajajo še posebno očitni in aktualni v 21. stoletju – prav danes se namreč pred nami razprostirajo vse podobe zločinov neoliberalnih eksperimentov, ki so izklesali podobo sveta na način, ki je izredno problematičen tako v dometu vzroka kot tudi v dometu posledic, ki jih ti eksperimenti prinašajo. Nekatere zgodbe so »zaključene«, druge ostajajo odprte in še vedno trajajo – ena izmed takšnih zgodb je tudi Venezuela; dežela na severnem delu Južne Amerike, ki si je leta 1821 z bitko pri Carabobu (Batalla de Carabobo) pod poveljstvom Simóna Bolívarja priborila neodvisnost izpod španske nadvlade.
Venezuela je v zadnjih desetletjih postala zanimiva zaradi več razlogov. Vzpon Huga Cháveza (leta 1998 je bil prvič izvoljen za predsednika države, nato pa še v letih 2000, 2006 in 2012), ki je pred vrati Združenih držav Amerike razgrnil drugačno podobo družbe, je nakazal na krepitev ideje, ki ni bila v skladu s Friedmanovo neoliberalno predstavo, ki še danes gradi na temeljih ustvarjanja krize. Ta predstava sledi Friedmanovim besedam, da »samo kriza – dejanska ali dozdevna – ustvari resnične spremembe. Ko kriza nastopi, je delovanje odvisno od idej, ki ležijo naokoli.«
Že nekaj let trajajoča kriza, ki se je pričela vse bolj poglabljati po smrti Huga Cháveza, je nakazala na to, da t. i. »ideje, ki ležijo naokoli,« prihajajo prav iz baze, ki trosi vojna žarišča in konflikte povsod po svetu. Venezuela na severu meji na Karibsko morje in odpira vrata svoji najtesnejši zaveznici Kubi, na jugu meji na Brazilijo, na vzhodu na Gvajano, na zahodu pa na Kolumbijo, ki je tako na ekonomskem kot tudi na vojaškem področju najtesnejša zaveznica ZDA. ZDA imajo namreč v Kolumbiji na voljo kar sedem zračnih baz, ki jih lahko uporabljajo, kakor jih je volja, hkrati pa ne gre zanemariti tudi dejstva, da državi vodita skupno politiko t. i. »vojne proti drogam«, ki bi jo po ne tako uspešnem skrivanju končnih ciljev lahko postavili ob bok »vojni proti terorizmu«, ki z vsakim dnem bolj očitno nakazuje na prave cilje in koristi vojaških posegov. Tako na primeru Venezuele kot tudi poprej na primeru Čila, kjer je Pinochet s pomočjo zaledja iz ZDA prvi v celoti izpeljal Friedmanov načrt in leta 1973 strmoglavil vlado Salvadorja Allendeja, postaja vse bolj jasno, da »ideje, ki ležijo naokoli« ob takšnih krizah, niso kakršnekoli ideje, ampak gre za točno določene ideje, ki za svojo uveljavitev potrebujejo prav posebne krize in okoliščine.
Ko je Hugo Chávez leta 1998 prvič zmagal na predsedniških volitvah, je z razpisanimi referendumi, ki jih je sprejela in potrdila velika večina ljudi, še dodatno utrdil svojo oblast. Ta sprememba je pomenila novo pot in upanje za Venezuelo. Največjo podporo si je nova oblast zagotovila s tem, da je v nekaj letih svojega delovanja izkoreninila nepismenost, močno znižala raven revščine in podhranjenosti, povišala pokojnine ter povečala število zdravnikov na prebivalca. Dejanja in napore opozicije, da bi zatrla uspeh in podporo, ki jo je Chávez užival v prvih letih svoje vlade, je onesposobila močna podpora ljudstva, ki je podpirala vse razpisane reforme. Najbolj problematična je bila prav t. i. »reforma venezuelske naftne industrije«, ki je razjezila tako domače elite in opozicijo kot tudi politično-ekonomske elite iz ZDA; treba je poudariti, da se Venezuela uvršča na šesto mesto lestvice držav z največjimi naftnimi zalogami na svetu. Venezuela je s tega gledišča še toliko bolj »zanimiva« za ZDA, saj bi politično-ekonomski nadzor nad to državo pomenil tudi enormen profit – količina nafte nikakor ni zanemarljiv podatek, kar najbolje vedo države Bližnjega vzhoda, ki kopičijo več kot polovico vseh naftnih rezerv in so se zaradi tega dejstva morale neposredno soočiti s t. i. »vojno proti terorizmu« …
Pritisk na Cháveza in njegovo vladavino se je torej začel z vseh smeri. Politično-ekonomski kanal pa ni bil edini način, na katerega so ZDA želele okrepiti svoj pritisk na Chávezovo vlado. Poleg politikov so ZDA pričele financirati tudi sindikate in opozicijska civilna gibanja; po nekaterih podatkih naj bi znesek, ki ga ZDA namenjajo opoziciji, znašal že več kot 49 milijonov dolarjev (od leta 2009). Čeprav se opozicija in politično-ekonomske elite že vse od Chávezove prve izvolitve na vse pretege borijo za to, da bi spodkopale temelje Bolivarske republike, so Chávezu po demokratični poti, s podporo ljudstva, pripadli še trije predsedniški mandati. Zadnjega, ki so mu ga volivci podelili leta 2012, je zaradi smrti zaključil predčasno. Na novih volitvah, ki so bile izvedene aprila 2013, je oblast prevzel Nicólas Maduro, ki mu je Chávez pred smrtjo izkazal močno podporo in ga izbral za potencialnega naslednika.
Opoziciji torej v 19 letih kljub močni finančni in vojaški podpori ni uspelo prevzeti oblasti; vse večje zaostrovanje, kateremu smo priča v zadnjih letih in mesecih, pa prikazuje različne obraze Venezuele, ki jih lahko tudi razumemo na različne načine. Ekonomski program čikaške šole je dokazal, da je ob dovolj veliki politični krizi mogoče uvesti šok terapijo oziroma neoliberalni eksperiment tudi v demokraciji; in to se sedaj dogaja v Venezueli. V času svoje vladavine se Maduro sooča z izjemno močnimi pritiski s strani opozicije. Še posebej močni so zunanji pritiski politično-ekonomskih elit ZDA, ki jih spremljajo Madurove odločitve glede močnega nadzora nad ekonomijo. Poleg tega je bila Venezuela leta 2015 s strani ZDA proglašena za grožnjo nacionalni varnosti. Medtem ko se Venezuela sooča s pomanjkanjem hrane, zdravil in osnovnih dobrin, najglasnejši očitki letijo veliko bolj v smeri kritike socialistične vlade kot pa kritike politično-ekonomskega nastopanja zunanjega agresorja, katerega akcije so nam že dodobra znane skozi vso zgodovino. Ob izvolitvi novega predsednika ZDA pa so se odnosi med državama še poslabšali; Trump je pred tedni poudaril, da Venezuelo čakajo nove sankcije, ki so podobne sankcijam proti Iranu in Kubi, če Venezuela ne bo preprečila drsenja proti domnevni avtokraciji in ekonomski imploziji. Glavnina diplomatskega spora med ZDA in Venezuelo so bili očitki o kršiteljih človekovih pravic, najbolj moteča pa je prav Madurova želja po spremembi ustave. Očitki o kršitvah človekovih pravic, kot piše Naomi Klein na primeru Čila, ničesar ne povedo o političnoekonomskem programu, ki poteka v ozadju in seje vse hujšo revščino in prerazporejanje bogastva, ki je na delu tudi v Venezueli. V okviru srečanja Organizacije ameriških držav v Cancunu v Mehiki, katerega izkupiček je bil tudi zgoraj omenjeni diplomatski spor, so ZDA skušale sprejeti splošno resolucijo o kritiki Venezuele, vendar ta kljub podpori vsaj 20 zavezniških držav ZDA ni bila potrjena.
V zadnjih mesecih je ameriški predsednik Donald Trump uvedel prepoved potovanja v ZDA za prebivalce pretežno muslimanskih držav, kar povzroča nemalo zgražanj in neodobravanj s strani drugih držav. Pred kratkim pa je uvedel prepoved potovanj še za prebivalce dveh dodatnih držav: Severne Koreje in Venezuele. Za slednjo velja prepoved predvsem za diplomate in njihove družine, kar še bolj otežuje možnost ustrezne komunikacije in reševanja medsebojnih sporov.
Zanimivo in hkrati zaskrbljujoče je dejstvo, da se ZDA vedno pojavijo takrat, kadar pride do domnevne grožnje kapitalističnemu modelu s strani držav, ki poskušajo vpeljati alternativno obliko delovanja in skupnega odločanja – tako je bilo denimo tudi na primeru Čila. Henry Kissinger je denimo leta 1973 poudaril, da morajo ZDA zelo paziti, da latinskoameriške države ne bodo izvedele, da se v Čilu izvaja ekonomska vojna. Kadar pride do tega, da se določena država posveti iskanju drugačne možne družbe, se ekonomski posegi nikoli ne izvršijo skozi eno samo točko, ampak potekajo na več ravneh hkrati, kolikor se le da prikrito; ekonomske restrikcije spremljajo medijske vojne, ki nam postrežejo z napačnimi/nepravilnimi in nerealnimi informaciji, katerih namen je preusmeritev pozornosti in zavajanje. Takšno medijsko delovanje služi temu, da se ustvarjajo pogoji za nasilje, kakršnakoli odgovornost pa se prenese na vlade, zoper katere je usmerjena ekonomska agresija – torej stran od kapitalizma in njegovih poslovnih partnerjev. Ekonomsko vojno torej spremlja medijska vojna, ki realizira možnost nasilja in sabotaž, prav tako pa ustvarja pogoje za psihološko vojno, ki med ljudmi ustvarja strah in vsesplošno krizo. Poleg vseh agresorjevih vojn, ki jih ZDA bijejo zoper Venezuelo, pa po mnenju in izjavah Trumpa ostaja realna opcija tudi vojaški napad na Venezuelo. Glede na to, da ZDA kljub vsem naporom še vedno ni uspelo zlomiti odpora Venezuele, je takšen poseg realna možnost, saj bi s tem lahko realizirali točno določeno »idejo, ki leži naokoli«. To pa je tudi dokaz, kako daleč so pripravljeni iti poslovni partnerji kapitalizma, da bi uveljavili in ohranjali kapitalistično podobo sveta, ki se v tem trenutku kaže kot najbolj problematična sistemska usmeritev vseh časov; ne samo da so ogroženi dobrobit, blagostanje in kvaliteta življenja ljudi, ogroženo je naravno okolje, ki vsem bitjem omogoča osnovne pogoje za življenje – vsaka alternativa obstoječemu je tako zelo dobrodošla, nujna, zato pa je tudi upor agresorja toliko bolj uničevalen. Dovoli si uporabiti najmočnejše sile in prav vojaška posredovanja, ki jih je vse več in ki sejejo uničevanje in pogubo, ostajajo večni spremljevalci želje po ohranitvi kapitalističnega sistema, ki deluje v interesu peščice ljudi, druge pa spreminja v sužnje, v prah …
Mnogi Venezuelci pravijo, da je bilo življenje pod Chávezom kljub očitkom opozicije o korupciji in nepravilnostih,mnogo boljše, kot je danes ali kot je bilo pred letom 1998; vendar je tisto, kar je očem svetovne javnosti skozi medijsko zavajanje oziroma prikrivanje skrito, prav vsakodnevna borba ljudi, ki niso pripravljeni tako hitro in tako zlahka popustiti vplivom neke druge »ideje, ki leži naokoli«.
Pseldonimova
