Si predstavljate, kako bi reagirali, če bi oblasti naznanile, da bo skozi pokopališče, skozi zemljo, ki je za vas svéta in kjer so pokopani vaši bližnji, potekal naftovod, ki ne bi zgolj oskrunil prostora in spomina na umrle, ampak bi predstavljal neposredno grožnjo tudi za vas, živeče? In kako bi se odzvali, če bi želeli braniti svéti prostor in bi vas ob tem zaprli ali brutalno pretepli? To se prav v tem trenutku dogaja v ameriški zvezni državi Severna Dakota, kjer ameriški Indijanci bijejo vojno proti korporacijam, ki v želji po profitu uničujejo vse pred seboj. Njihov upor postaja eden največjih doslej, saj združuje ljudi z vsega sveta, ki se protestu pridružujejo neposredno s svojimi telesi ali pa virtualno s svojimi glasovi in praksami upora, ki jih ponuja internet. Kaj se pravzaprav dogaja in zakaj se staroselska plemena upirajo?
V ZDA, natančneje v zvezni državi Severna Dakota, prav v tem trenutku poteka eden največjih uporov (ki sicer poteka že od aprila 2016) ameriških staroselskih plemen, ki se upravičeno borijo proti uničevanju naravnega okolja – proti uničenju vodnih virov in proti uničenju svetih mest, ki za njih predstavljajo prav posebna območja (kakor za nas denimo pokopališča, kjer smo se zbirali ravno v preteklih dneh). Starešina plemena Stoječa skala (angl. Standing Rock) Črni los (angl. Black Elk) opozarja na dve prerokbi iz leta 1890 in pravi, da je prišel čas njune uresničitve. Prva prerokba govori o tem, da se bodo čez sedem generacij vsa indijanska plemena združila, da bi zaščitila naravno okolje; druga pa pravi, da bo prišla črna kača (zuzeca, kar v jeziku Indijancev Lakota pomeni kača), ki bo predstavljala grožnjo celemu svetu. V očeh staroselcev prav naftovod predstavlja to »črno kačo«, ki pretaka črno zlato, in sedma generacija Indijancev je pripravljena na to, da brani zemljo in svoja življenja pred popolnim uničenjem. Njihov boj je lahko indikator prihodnosti vseh, ki sooblikujemo skupni svet, saj odpira realna vprašanja, s katerimi bi se morali soočiti že včeraj – s podpisom sporazuma CETA, ki je bil podpisan v zadnjih dneh, je EU (tudi Slovenija, ki je po besedah premierja Cerarja sporazum enostavno »morala« podpreti) odprla vrata ameriškim in kanadskim korporacijam (istim korporacijam, ki uničujejo staroselske skupnosti), ki bodo s svojimi pohlepnimi in sebičnimi profitnimi interesi odločale o naši prihodnosti in prihodnosti našega naravnega okolja. Primer staroselskega upora lahko razumemo kot klic k združevanju proti neoliberalni grožnji naravnemu okolju in človeštvu nasploh, upor pa ne predstavlja več zgolj ene izmed možnih opcij, ampak nujnost.
Staroselska ljudstva, ki so bila že od časa Kolumbovega »odkritja« – ob temo moramo poudariti, da staroselci tega seveda ne razumejo kot odkritje, ampak kot invazijo! – podvržena različnim oblikam nasilja (mučenje, prisilno pokristjanjevanje, suženjstvo, umori, pogromi …), se v tem trenutku bojujejo za ohranitev svoje zemlje, ki jo ogrožajo sebični in uničevalni interesi velikih, pohlepnih korporacij. Staroselci plemena Stoječa skala poskušajo preprečiti gradnjo naftovoda, ki bi povezoval vsa severnodakotska naftna polja, kjer nafto pridobivajo s spornim postopkom hidravličnega lomljenja – s t. i. frackingom, ki je še vedno aktualno vprašanje tudi v Sloveniji. Ta postopek ima uničevalne posledice za okolje in ljudi, ki prebivajo na širšem območju, saj pomeni trajno uničenje tako naravnega kot tudi družbenega okolja – onesnaženi so vodni viri, zemlja je nepovratno uničena in ni več primerna za obdelavo, poveča se verjetnost eksplozij in potresov, s črpanjem plina pridejo na površje radioaktivni odpadki, (znatno!) večja je poraba vode, več toplogrednih plinov se izpusti v ozračje in posledično se soočamo s segrevanjem ozračja, podnebnimi spremembami … Fracking je sicer prepovedan v mnogih državah EU, saj je izjemno sporna metoda, ki neposredno ogroža življenja ljudi, v ZDA pa je to ustaljena praksa. Celotna situacija postane še bolj problematična, ko si podrobneje ogledamo ozadje dogajanja v Severni Dakoti. Dogodki okoli postavitve naftovoda na območju indijanskega svetišča niso le izraz želje naftnih korporacij, ampak vsebujejo tudi sistemsko generiran rasizem, ki postaja vsakodnevna realnost za marginalizirane skupnosti v ZDA.
Pripadniki plemena Stoječa skala poudarjajo, da smo, čeprav se indijanska plemena že več kot 500 let bojujejo za ohranitev svojih življenj, prav v tem trenutku prestopili mejo – gibanje, ki so ga sprožili s tem, ko so se postavili naproti neoliberalni usmeritvi korporativnega nasilja in uničevanja tako naravnega kot družbenega sveta, namreč označuje zgodovinski moment, na katerega bi morali biti še toliko bolj pozorni, saj neposredno (verjeli ali ne) zadeva prav vse nas. Gibanje #NoDAPL (angl. No Dakota Access Pipeline) je postalo tudi ključni glasnik boja proti podnebnim spremembam, njihove akcije pa izhajajo iz eksistenčne nuje. Gradnja naftovoda namreč napreduje in je manj kot pol milje oddaljena od reke Misuri, ki oskrbuje z vodo tako staroselska ljudstva kot tudi milijone ljudi, ki prebivajo vzdolž reke – ko/če bo gradnja dosegla reko, bodo življenja ljudi ogrožena, povratek v prejšnje stanje pa nemogoč.
Da je postavitev naftovoda sporno in nedopustno dejanje, je prikazal tudi dogodek, ki je potrdil strahove staroselskih plemen. 1. novembra je namreč prišlo do uničujoče eksplozije (ki so sicer stalnica) na enem največjih naftovodov v ZDA (v Alabami), ki je terjala eno smrtno žrtev in več ranjenih. Samo v zadnjem mesecu je iz naftovoda (samo enega naftovoda!) v okolje izteklo kar 336.000 litrov nafte, kar je posledica septembrske okvare. Razlogov za skrb je še toliko več, ker naftovodi, ki vse bolj očitno predstavljajo okoljske tempirane bombe, obsegajo kar 4,2 milijona kvadratnih kilometrov ameriške zemlje, ki bo ob nesrečah in onesnaženjih postala popolnoma kontaminirana. Prebivalcem ne bo ostalo drugega, kot da zapustijo svoje domove in odidejo drugam. Če se ob primeru begunske krize, ki jo je povzročila vojna na Bližnjem vzhodu, to pa so zakrivile iste korporacije in interesi po črpanju črnega zlata, soočamo z največjim številom beguncev do sedaj, lahko ob teh nesrečah, ki pomenijo uničenje zemlje in njenih dobrin, ki za človeka predstavljajo osnovo za preživetje, pričakujemo še več ljudi, ki bodo iskali primeren prostor pod soncem, saj bodo njihovi domovi uničeni in ne bodo primerni za življenje. Korporativna vojna, ki poteka na različnih območjih z različnimi učinki, torej nima zgolj posledic za oni svet, ki je skrit pred nami, ampak ima deluje po učinku bumeranga – vprašanja, ki jih v tem trenutku naslavljajo staroselske skupnosti, so vprašanja, ki jih bomo morali (na širši ravni) odpreti tudi v našem, evropskem prostoru. Kako pa zaščititi interese kapitala, da bi ne prišlo do artikulacij teh vprašanj na širši ravni? Enostavno, treba je primerno prirediti podatke in ljudem dati tisto, kar želijo slišati – prav to počnejo tudi v primeru naftovodov, ki se gradijo na ozemlju ZDA.
Na spletni strani Pipeline101 je mogoče zaslediti vprašanje, ali so naftovodi varni – po podatkih te iste strani so naftovodi v kar 99,999 % varni ter ob vseh nesrečah in izlitjih nafte, ki smo jim bili priča v zadnjih letih, ne predstavljajo nevarnosti za okolje ali ljudi. Kako, prosim? Vsak izmed nas lahko hitro doume, da eno plat razlage predstavljajo (nerealni) statistični »izračuni«, drugo plat pa čedalje večje onesnaženje rek in zemlje ter posledično tudi nižja kvaliteta življenja ljudi, ki bivajo ob najbolj ogroženih območjih – gre predvsem za revne prebivalce marginaliziranih skupin, ki jih nesreče in kapitalsko onegavljenje neposredno prizadenejo. To je tudi razlog za množično vstajo staroselskih ljudstev, ki drugega izhoda preprosto več nimajo.
In kaj ima rasizem skupnega z grajenjem naftovoda? Staroselci opozarjajo, da je bila odločitev o lokaciji, na kateri bi zgradili naftovod, spremenjena po tem, ko so oblasti zaznale neposredno nevarnost (kljub izjavi Pipeline101, da je varnost kar 99,999-odstotna) za večino prebivalstva »evropskega porekla«, torej belega prebivalstva. Sprememba lokacije na manj »tvegano« območje pomeni, da oblasti še naprej zavzemajo svojo zavojevalno politiko, ki gre na račun ljudstev, ki so skozi celotno zgodovino (od prihoda belega človeka s križem) podvržena takšni ali drugačni obliki suženjstva. Naj omenimo le, da večina staroselskih ljudstev biva v rezervatih (Indijanci jim pravijo kar koncentracijska taborišča). Ameriške oblasti so ponovno dokazale, da boljši, pravičnejši svet v okvirih obstoječega neoliberalnega kapitalizma, ki bazira na izključevanju, ni mogoč. Nad miroljubne pripadnike indijanskega plemena Stoječa skala se je oblast spravila s pomočjo oborožene vojske in policije, ki Indijance in njihove podpornike brutalno pretepata in zapirata, v javnost pa prihajajo tudi informacije, da naj bi ubili/ustrelili nekaj konj. Po zadnjih podatkih se aretirani soočajo z abotnimi in skrajnimi obtožbami; med njimi je denimo tudi Red Fawn Fallis, ki je obtožena poskusa umora (grozi ji do 20 let zapora), ker naj bi streljala na policijo v času protesta, čeprav so oblasti še pred to obtožbo dejale, da ne morejo potrditi, da bi s strani protestnikov prišlo do streljanja (!). Takšne prakse spremljamo vsakodnevno, ko prihaja do policijskega nasilja nad temnopoltimi prebivalci ZDA in vsemi ostalimi marginaliziranimi skupinami, ki zares tvorijo veliko večino ameriškega prebivalstva. Oblasti so pripravljene narediti vse za ohranitev interesov korporacij, ki uničujejo naš svet v imenu kapitala. Staroselci vedo, da če uničijo njihovo naravno okolje, ki je za njih svéto, uničijo tudi njihova življenja; za zaščito okolja in svojih otrok so pripravljeni tvegati vse – nasproti neoliberalni mašineriji se postavljajo s svojimi telesi in pridobivajo vse več podpore s celega sveta. Marsikateri pripadnik marginalizirane družbene skupine je prav ob teh dogodkih spoznal, da so se vsi skupaj znašli v enaki situaciji, kjer prihaja do sistemskega izkoriščanja in izključevanja, kar je sprožilo pozitiven in konstruktiven val združevanja različnih družbenih skupnosti, ki so bile do sedaj ločene. Indijanski poglavar Ernie Longwalker je ob neki priložnosti poudaril pomen združevanja zatiranih in pozval k združitvi staroselskih skupnosti in skupnosti temnopoltih Američanov (kar se tudi dogaja!) z namenom, da maščujejo skupno krivico in si zagotovijo tako zdravo družbeno kot tudi zdravo naravno okolje zase in za svoje potomce.
Kako pa bomo reagirali pri nas ob podobnih dogodkih, ki so s podpisom sporazuma CETA vse bližje? Mar potrebujemo staroselce in aktiviste, da bodo za nas branili naš skupni naravni svet ali bomo sprejeli odgovornost, ki jo imamo do sebe in svojih otrok, in se pričeli boriti za to, da bomo/bodo lahko pili čisto vodo, dihali čisti zrak in živeli v zdravi, človeka vredni družbi?
Pseldonimova
