Somrak ideje Evropske unije in grška tragedija
Prizorišče dogajanja: Grčija. Prejšnje poletje je bila Grčija dokončno »žrtvovana« in ponižana za profite nemških in francoskih bank . Letošnjo pomlad pa se je elita Evropske unije (EU) odločila, da »ustavi« begunski »val« na meji med Makedonijo in Grčijo. Oba dogodka predstavljata dokončno kristalizacijo projekta velekapitala in zaradi tega tudi somrak ideje Evropske unije. Gre za dva primera, ki sta v slabem letu pokazala, v kolikšni meri je EU nedemokratična, zbirokratizirana, kapitalistična in izključevalna konstitucija.
Lani poleti je EU z zadušitvijo demokratičnega in emancipatornega boja Sirize proti kapitalskim elitam (čeprav vsekakor drži, da je bil Varoufakisov načrt neutemeljeno optimističen) interese vladajočega razreda postavila na piedestal in popolnoma prezrla ter zatrla aspiracije in voljo ljudstva, ki so se manifestirali ravno v nasprotovanju varčevanju in prihodu Sirize na oblast. Glas za Sirizo je bil namreč izraz želje po diskontinuiteti z dotedanjo politiko zategovanja pasu. Zadeve je treba poimenovati pravilno – šlo je za razredni boj. Evropska tehnokracija je pod vodstvom nemškega finančnega ministra Schäubleja dokončno uničila in poteptala suverenost grškega ljudstva ter privedla Sirizo do točke, ko je lahko le kapitulirala. Poskus razbitja varčevalne spirale, ki vodi v propad in devastacijo periferije EU, je bil zatrt v kali. Še enkrat več so ponavljali znano geslo – ni alternative varčevanju. Grčija je morala pristati na »pomoč« trojke ter na nadaljnje izčrpavanje države in ljudstva. To je bil zelo jasen dokaz, da elite ne tolerirajo odstopanja od »začrtane« linije, in opozorilo vsem znotraj EU, da leve alternative nikakor ne bodo uspele. Ljudstvo ne odloča več o ničemer, volitve in politično predstavništvo so le krinka za perpetuiranje obstoječih razmerij moči in uveljavljanje interesov kapitalskih elit.
To pomlad pa gre za novo, drugačno zgodbo, v kateri jo bo Grčija spet najslabše odnesla. Države članice EU so se namreč odločile, da bodo vse begunce obdržale v Grčiji in/ali Turčiji. Zaradi tega se je zaprla »balkanska pot«. Kaj to pomeni v praksi? V Grčiji je trenutno več deset tisoč beguncev, ki ne morejo nikamor, država, ki je že več let izčrpana in na meji kolapsa, pa jim mora nuditi neko osnovno socialno pomoč. A nič za to, pomagale ji bodo vse države članice EU. Kdaj in kako, ne ve nihče. Grčija bo spet žrtvovana za mir in stabilnost v jedru EU ter za nadaljnjo nemoteno cirkulacijo blaga, storitev, kapitala in delovne sile. Zid in žice na meji med Makedonijo in Grčijo so dokaz popolne ignorance in odsotnosti vsakršne solidarnosti držav članic EU, ki skupaj z Združenimi državami Amerike že dobro desetletje z bombami izvažajo demokracijo po svetu. Na koncu pa pridemo do absurda – celotna EU skupaj z Makedonijo, ki ni ne država članica EU, še manj pa schengenskega območja, »brani« celotno Evropo, ne samo EU, pred begunci. Kako to počnejo? Tako da izolirajo Grčijo, ki je članica tako EU kot tudi schengenskega območja. Grčija se je tako znašla na robu, izrinjena iz EU, s počasi nastajajočim koncentracijskim taboriščem na lastnem ozemlju. Vendar kot bi rekel naš premier, to je prva »obrambna linija«. Proti komu? Beguncem?
V obeh primerih je EU, ki jo vodita Nemčija in številčna tehnokracija v Bruslju, pokazala, da gre dejansko za projekt velekapitala. Tega se je dobro spomniti, saj je bil projekt evropskih integracij vedno projekt velekapitala, projekt, ki je nastajal pod dežnikom Združenih držav Amerike in ki že dobrih 50 let nima niti malo opravka ne z demokracijo niti s hegemonsko politično reprezentacijo (ali kdo sploh ve, o čem razpravljajo v Evropskem parlamentu?). Širitev EU je bila v zadnjih 25 letih projekt konca zgodovine na evropskem kontinentu. Danes, ko ne gre drugače, pa se konec zgodovine uresničuje in utrjuje z vzponom neofašistov in sredinske politike; oboje služi kapitalu. Gre za poskuse, da bi konec zgodovine za vsako ceno in tudi na silo vzdržal vsa razredna protislovja, ki jih generira, predvsem z zatrtjem levih alternativ in kohabitacijo tehnokratov z neofašisti. Njihov cilj je, da bi rešili kapitalistično formacijo EU. Vendar sodelovanje fašistov in liberalcev zgodovinsko gledano ni nič novega.
Za konec pa ne pozabimo, da je Slovenija zelo zagreto sodelovala pri obeh »ofenzivah« EU na Grčijo. Ni dovolj, da se v zadnjem slabem desetletju znotraj Slovenije državljanom, ali širše, ljudstvu, odreka vsakršno moč in suverenost: sedanja vlada je to dvignila na novo raven. Finančni minister in premier sta začela izvažati lastna nedemokratična in neoliberalna prepričanja tudi v druge države članice EU, seveda z izdatno pomočjo večjih in močnejših držav. Oba sta agitirala za zatrtje vseh demokratičnih volj in aspiracij ljudstva v Grčiji in tudi v celotni EU. Zaradi tega nas ne smejo čuditi in presenetiti različni fašistični shodi slovenskih »osamosvojiteljev« ter omogočanje vzpona takšnih politik s strani različnih »modernih centrov«, ki s svojo neoliberalno držo omogočajo vzpon fašizma tako v Sloveniji kot tudi širše. Da ne bo pomote, za zmago neoliberalnega projekta se kapital ne bo odrekel podpori fašizma kot »zadnji obrambni liniji« pred voljo in močjo ljudstva ter levo alternativo.
M. H.
