Cene marelične marmelade so v prejšnjem tednu pri vseh ponudnikih padale, kot bi šlo za tekmovanje. Napovedovale so tiste dneve v letu, ko se lahko za nekaj dni preobrazimo v karkoli, a se sodobni potrošniki največkrat preobrazimo zgolj v tisto, kar po znižani ceni ponujajo v veleblagovnicah. Praznovanje pusta in nadevanje mask v racionalni dobi predstavljata ostanek večtisočletne tradicije in sta danes namenjena predvsem zabavi, odnos do (tega) praznovanja pa odraža kompleksnejšo podobo sodobne družbe.
Nošenje mask je imelo v daljni zgodovini različne funkcije, razumevanje katerih je danes zelo pomanjkljivo. V poganstvu so se s pomočjo nošenja mask obračali k božanstvom in duhovom svojih prednikov; na ta način beseda maska tudi dobi svoje poimenovanje – v številnih jezikih namreč izhaja iz poimenovanja za duhove prednikov (Kuret 1984, 50) [1]. Prve maske naj bi torej služile ohranjanju vezi s predniki, kasneje pa so se razvile »agrarno-kultne« maske, ki so simbolizirale plodnost in rast (Kuret 1984, 52–54). Živalske podobe in maske, ki so se predvsem s Kelti razširile po Evropi, so se na teh tleh ohranile do nastopa krščanstva. Sprva na evropskem zahodu, sčasoma pa tudi na drugih območjih, kamor je prodrlo krščanstvo, je kultna maska začela izgubljati svoj pomen. Na številnih območjih je bila predvsem živalska maska prepovedana (Kuret 1984, 20–28). »Zakaj so bile prav te maske tarča najbolj žolčnih napadov, lahko samo domnevamo. Morda se je ogorčenje cerkvenih krogov obračalo proti kakim erotičnim prizorom, ki jih je svojčas narekovala plodnostna magija, a so pozneje, ko so bile kulturno izpraznjene, dobile samoumevno spotakljiv, obscen značaj« (Kuret 1984, 28). Še v poznem srednjem veku so bile na območju, ki so ga naseljevali Slovani, živalske maske precej razširjene, čeprav so bile nekatere (na primer maski konja in jelena) tudi na tem predelu prepovedane (Kuret 1984, 45).
Maskiranje je bilo v srednjem veku iz časa okoli zimskega solsticija preneseno v današnji predpostni čas. Šemljenje je postalo večinoma meščanski in plemiški pojav, namenjeno pa je bilo zabavi. Kljub številnim zadržkom so cerkvene prepovedi glede maskiranja začele popuščati, v 15. stoletju pa je pustovanje postajalo vedno bolj glasno, nebrzdano, maske pa so postajale vedno bolj raznolike. Z nastopom protestantizma so se prepovedi nošenja mask spet okrepile in se nadaljevale tudi v obdobju razsvetljenstva, četudi pogosto niso segle onkraj mestnih meja (Kuret 1984, 35–43).
Četudi se je marsikatera funkcija nošenja mask skozi zgodovino izgubila ali spremenila, so se nekatera vedenja maskirancev ohranila. Kot ostanek nekega verjetja se je na nekaterih območjih ohranila šega, da maskiranci topotajo in poskakujejo po tleh, kar naj bi prebudilo zemeljske duhove in spodbudilo rast. Na rodovitnost naj bi vplivala tudi vedenja maskirancev, ki poudarjajo erotičnost; tako naj bi bila maskam že tradicionalno dovoljena neke vrste »legalna anarhija« (Kuret 1984, 56).
»Racionalistična civilizacija« je ohranila potrebo po maskiranju, po spremembi identitete oziroma privzemanju nove osebnosti, kar pa je skozi zgodovino in spremembo oziroma izvotlitev vsebine postalo v glavnem netipično. Sporočilo in simbolika maske sta za sodobnega maskiranca navadno drugotnega pomena, kljub temu pa pustni čas za nekatere še vedno predstavlja priložnost za izražanje odnosa do sveta. Preganjanje slabih energij in demonov z nadevanjem mask in »značilnim« vedenjem ter tako omogočanje rodovitnosti lahko danes razumemo kot metaforo, ki opisuje psihološki pomen maskiranja. Ker maska oziroma nova identiteta maskirancu prinese nove pravice in privilegije (in dolžnosti) ter dovoljuje poseben vedenjski kompleks, maska predstavlja »ventil, [je] katalizator, ki učinkuje na nadaljnje človekovo mentalno ravnovesje« (Kuret 1984, 91). Šemljenje ima z različnih vidikov torej tudi ali predvsem v sodobni družbi terapevtsko funkcijo, saj pomaga odvajati napetosti in zadovoljiti različne potrebe, na primer potrebe po izražanju, uhajanju vsakdanjim normam, po potrjevanju eksistence, po uresničevanju fantazij pa tudi po druženju, sproščanju itd. Ravno ker sodobna družba simboliki in transcendenci, s tem pa tudi »onkrajracionalnemu« ne pripisuje več velikega pomena, maskiranje ob priložnosti, kakršna je pustovanje, lahko na nek način deluje očiščevalno. Ker je racionalna družba pogosto vzvišena nad praznovanji te vrste kot tudi bolj splošno nad prestopanjem meja iz realnega v kvazirealno (na primer nad miti in pravljicami), postopoma ne oži le zaznavnega imaginarija, prostora mišljenja, temveč tudi vsakdanjo ustvarjalnost, iznajdljivost in inovativnost.
Sodobne, neobredne pustne maske odražajo družbeno okolje, v katerem se pojavljajo, stanje v družbi, njene vrednote in cilje. Kakšne so torej te maske? Maske, ki jih nosijo moški, so bile nekdaj v ospredju, danes pa se, če izvzamemo tradicionalne pustne oprave, pojavljajo vedno redkeje. Precej pogosto je preoblačenje v žensko, pri čemer pa ne gre za novodoben pojav, ki bi ga lahko utemeljili s kakšno moderno psihoanalitično teorijo. Preoblačenje moških v žensko je bilo namreč priljubljeno že v prvih stoletjih našega štetja, v cerkvenih krogih pa je takšen transvestizem vzbujal hudo nejevoljo (Kuret 1984, 28). Kaj pa ženski pustni kostumi? Eden od reklamnih katalogov, ki sem ga prejšnji teden našla v nabiralniku, (me) nagovarja – »Kaj boš letos? Angel ali hudička?«. Spet drugi mi za pustno opravo ponuja kostum medicinske sestre in policistke. Če želim biti morska deklica ali spiderman, se bom morala stlačiti v otroški kostum ali ga sešiti sama, vsekakor pa se bom izdelovanja kostuma morala lotiti sama, če želim biti karkoli, kar ne bo kostum za čarovnico ali pa za osnovo ne bo imelo mrežastih nogavic in globokega dekolteja oziroma ne bo odsevalo domnevnih moških (spolnih) fantazij.
Pust kot priložnost za šemljenje danes predstavlja predvsem otroško praznovanje. Medtem ko deklice v pustnem času v velikem številu postanejo princese, se dečki spremenijo v različne superjunake in razbojnike, pri čemer ne gre za kakšen tradicionalen arhetipski simbol, ampak bolj za sodobno vzgojo, pri čemer je vzgojitelj bodisi starš bodisi televizija. Poleg naštetih lahko na pustnih rajanjih srečamo še ogromno klovnov, Pik Nogavičk, različnih »predstavnikov« etničnih skupin, seznam raznolikosti mask pa se glede na to, da sodobni pust predstavlja redek »praznik« izvirnosti in zabave, kaj hitro konča. Živalske maske, ki so bile nekdaj najbolj razširjene, so danes vedno bolj redke, se pa pogosteje pojavljajo v obliki ženskih mask, npr. mačke, miške, tigrice itd. – pogosto v kombinaciji z že omenjenimi mrežastimi nogavicami –, kar je pravzaprav zanimiva vzporednica z omenjenim tradicionalnim poudarjanjem plodnosti in v krščanski zgodovini spornim nošenjem živalskih mask.
Zakaj v sodobnem pustovanju, »prazniku« kreativnosti, v večji meri ni zaznati kakšne posebne ustvarjalnosti? Četudi naj bi veljalo, da imajo otroci največ domišljije, ker še niso ukalupljeni v družbene norme in pričakovanja, se ravno med njimi pojavljajo najbolj ponavljajoče se maske. Za razliko od starejših najmlajši nimajo spretnosti pa tudi dostopa do materialov, ki bi jim omogočili izdelovanje kostuma, zato so omejeni na pristop staršev ne le do pustovanja, temveč tudi do samoiniciativnosti in ustvarjalne svobode. Čas je denar in škoda časa za razmišljanje in izdelovanje kostuma, če pa denar lahko kupi oboje. Pust je tako še eden od fenomenov, ki je postal racionaliziran, cena racionalizacije pa se postopno odraža na vseh področjih človekovega življenja. Zdi se, da največ domišljije v šemljenju pokažejo mladi oziroma mladi odrasli, od katerih družba oziroma trg tudi sicer zahtevata večjo mero inovativnosti in kreativnosti.
Pust predstavlja še eno od praks, ki je v sodobni družbi bolj kot ne ostala brez vsebine, načini praznovanja pa na splošno veliko povedo o odnosu družbe do različnih področij življenja. Sodobna kreativnost večinoma ni usmerjena k zadovoljevanju psihičnih potreb, temveč na trg. »Inovativnost« si je podredil diskurz kapitala, posledice tega procesa pa se odražajo tudi na družbeno-političnem področju. Izguba občutka za samoiniciativnost, zaprtost duha in uma rezultirajo tudi v nesposobnosti zagotavljanja socialnih inovacij in družbene blaginje. Izginjanje ustvarjalnosti in domišljije iz vsakdanjega življenja kažeta na krizo svobode v družbi, ki za svoje temelje in cilje razglaša prav to. Kriza se odraža v ozkosti iskanja rešitev, v omejenem dometu naših misli, v vdajanju ponujenim rešitvam in usmeritvam in pristajanju nanje, v pristajanju na to, da nismo sami gospodarji naših življenj. Z izgubo lastnih prizadevanj in razmislekov ter s priseganjem na (ekonomsko) racionalizacijo postopno izgubljamo demokratične temelje družbe. Četudi je za sodobno družbo značilna znatno večja toleranca do drugačnosti in različnosti, se zdi, da svobode, ki nam je ponujena, ne znamo izkoristiti.
Nadevanje mask ob pustu ni (samo) nadomestilo za zdravljenje frustracij. Je fragment tradicije neke skupnosti, ki je v takšnem početju videla smisel, ki ga danes ne uspemo razumeti. Smisli in resnice so vedno učinek razmerij moči, so vedno pogojeni in spremenljivi, četudi je vsaka družba v vsakem obdobju za nekatere fenomene prepričana, da so bolj tehtni od drugih. Racionalen človek je tako oropan marsikaterega smisla, ker povsod išče logiko in razum. Oropan je simbolov pa tudi sanj, želja in ciljev, zaradi česar postaja bolj konformističen in še bolj vprežen v obstoječi sistem kapitalizma, ki razmišlja namesto njega.
Lahkotna razprava o pustu je v razpravo o podobi sodobne družbe zašla povsem namenoma. Prihodnost praznovanja pusta je namreč tako kot prihodnost družbe in politike odvisna od tega, ali bomo sredstva za njihov razvoj prepustili izbiri trga ali jih bomo poskušali ustvariti sami. Pust je bil tradicionalno tudi priložnost za izražanje nezadovoljstva in artikulacijo družbeno-političnih problemov. Danes pogosta vzvišena modrovanja in cinične opazke, da »primitivna« sredstva sproščanja ne bodo rešila problemov, so včasih na mestu, a imajo tudi negativen vpliv na praznovanja, ki posameznika situirajo v skupnost. Skupnost za svojo trdnost namreč potrebuje tudi vrednote in tradicije, ki nimajo racionalnih temeljev. Za ceno zagovarjanja pravosti izključno racionalnega pristopanja k spoznavanju in zauživanju sveta lahko razparamo še zadnje vezi kolektivne (zamišljene) skupnosti. Potem nas bodo z drugimi povezovali le še (ekonomski) interesi, formalne norme in naše vsakodnevne maske.
B. B.
Literatura:
Kuret, Niko. 1984. Maske slovenskih pokrajin. Ljubljana: Cankarjeva založba in Znanstvenoraziskovalni center SAZU.
