Neizrekljivo

Iz sosednje sobe se je razlegalo predirno vreščanje. Zaškripala je z zobmi in se obrnila na drugo stran, blazino pa si poveznila čez mastno sračje gnezdo na glavi. Vreščanje je postalo zamolklo, a še vedno slišno. Nohte je močno zarila v dlan, a ker so bili pogrizeni do krvi, ni čutila olajšujoče pekoče bolečine, ki bi temu sledila. Tresočo dlan je počasi razprla in se zazrla vanjo. Konice prstov so bile krvave zaradi nasilnega trganja obnohtne kožice in so se rahlo tresle. Vreščanje je pojenjalo, nadomestil ga je glasen jok in kolcanje. Zaprla je oči, vendar je bila sedaj preveč budna. Globoko je zavzdihnila in se z veliko muko spravila pokonci.

Bosih nog je odhlačala skozi odprta vrata do sosednje sobe, kjer se je postavila k izvoru predirljivega zvoka. Vanjo je vreščala v belo zavita kepa z zaprtimi očmi, ki jo je pred nekaj tedni boleče iztisnila iz svojega utrujenega telesa. Bitje v zibelki je dvignila in z njim sedla na starinski naslanjač v bližini. Gledala je njegova usta, ki so jo z vsakim izpuščenim zvokom spravljala v vse večji bes, in roke, ki so krilile po zraku, vendar niso zagrabile ničesar. Počasi si je povlekla spalno srajco z ramen in ponudila otroku dojko. Požrešno jo je zagrabil in začel vleči, ona pa je gledala, kako iz njenega telesa odteka življenjska tekočina.

Ko se je otrok najedel, si ga je avtomatično dvignila čez rame in ga trepljala po hrbtu, dokler ni zaslišala značilnega riganja. Po rami ji je steklo nekaj toplega in gostega. Niti trznila ni. Z otrokom v naročju je vstala in se odpravila proti miniaturni kopalnici. Počakala je, da se je banja napolnila z vodo skoraj do roba, preden jo je ugasnila. Otroka je odložila na tla, sedla v banjo, iz katere se je kadilo, in se z glavo potopila pod gladino vode, da je presežek stekel na tla in zalil dojenčka, ki je spustil nekaj neodobravajočih zvokov. Za trenutek je celo pomislila, da ne bi prišla več na površje, vendar so pljuča zahtevala svoj delež zraka, zato se je dvignila nad gladino.

Z roko se je naslonila na stranico banje in se delno potegnila iz nje, da je lahko gledala hlipajoče dete na tleh. Glavo je naslonila na pokrčeno roko in zrla v obraz, njej tako zelo tuj. S konice dolgih zlepljenih las ji je na premočena tla kapljala voda. Prijela je konico las in jo ožela, nato pa spustila in se zazrla vanjo. Kmalu se je na konici ponovno nabrala voda in začela kapljati z nje. Njeno telo je bilo rdeče od prevroče vode, vendar ji je blago pekoča bolečina ustrezala. Uho je naslonila na roko in tako obsedela, vse dokler se ni voda ohladila in je otrok zajokal.

Počasi je vstala iz vode, se obrisala in oblekla nazaj v udobno pižamo. Otrok je ponovno jokal, zato ga je počasi in brez prevelike vneme nosila po stanovanju. Njegov jok ji je načenjal živce Knjige, ki jih je želela prebrati, so ležale pozabljene na kuhinjski polici. Nobena je ni več pritegnila – njen vsakdan se je vrtel okoli hranjenja, jokanja in brisanja telesnih izločkov, ki niso bili samo otrokovi.

Ure so se počasi stekale ena v drugo, vse dokler ni na dovozu zaslišala znanega škripanja gum po pesku, loputanja avtomobilskih vrat in hitrih korakov proti hiški. Pričakala ga je na vratih. Nasmejan jo je pozdravil.

»Kako si se imela danes?«

V odgovor je zamomljala stalni odgovor, da se je izognila nadležnim poizvedujočim vprašanjem.

»Dobro. Ti?«

V roke mu je potisnila otroka, sama pa je počasi stopila proti kuhinjskemu pultu, medtem ko je začel butasto brbljati z otrokom.

»Sta že jedla?« jo je vprašal.

Izustila je nekaj podobnega odgovoru, vendar ga je njen tih glas zadovoljil in je ni več gledal Njegova pozornost se je preusmerila k majhnemu bitjecu, ki se mu je smehljalo. V prsih se ji je oglasilo ljubosumje – v usta si je vtaknila palec in začela gristi neobstoječo obnohtno kožico, zato je zgolj zagrabila kos kože in si jo odtrgala. Na loncu je raztopila maslo, da se je začelo smoditi, nato pa vanj ubila tri jajca.

»Daj še sebi malo naredi,« se je oglasil za njenim hrbtom, ko jo je na hitro ošinil. Pižama je visela z nje, oči so bile vdrte. Brez pritoževanja je ubila še eno jajce, ki ga ne bo pojedla.

Pripravila je krožnike, in medtem ko je fant s slastjo jedel, se je ona igrala s hrano in vtikala majhne koščke hrane, ki ji ni bila dobra, v usta. Ni imela apetita. Fant je pospravil tudi njen krožnik.

»Bom jaz pogledal na otroka, pojdi se malo spočit,« ji je predlagal in pripravil mlečno formulo. Zamaknjeno ga je gledala, ko je otroka hranil s stekleničko, ki bi morala biti ona. Ni je potreboval, zato se je obrnila in počasi odšla v spalnico, kjer je legla v posteljo in se zazrla v bledo modro steno. Ob straneh je odpadal omet, na vrhu je s kotičkom očesa opazila pajkovo mrežo. Majhen pajek je čemel na vrhu svoje stvaritve in čakal na svoj plen, da ga ujame. Predstavljala si je, da je muha, ki počasi leti po prostoru in se ujame v mrežo. Skušala se je rešiti, medtem ko jo je pajek brezobzirno opazoval s svojimi mnogimi očmi. Njeno krilo se je zapletlo, njena noga se je prilepila, bila je ujeta, lahko je zgolj opazovala pajka, ki se ji je bližal, da bo iz nje posrkal vso telesno tekočino, dokler od nje ne bo ostalo nič več, zgolj ogrodje, ki je nakazovalo, kar je nekoč bila. Kot morski ježek, ki ga postavimo na sonce. S tipalkami tipa okoli, da bi se rešil žgočega sonca, njegove bodice se premikajo tako zelo hitro, a hkrati tako počasi. Zaveda se, da je daleč do vode, vendar se še vedno nesmiselno trudi, medtem ko se počasi suši, dokler ne ostane le ogrodje. Nič več tipanja, nič več premikanja.

Oči so jo pekle od strmenja, ušesa ji je napolnil otrokov jok. Palec je vtaknila med zobe in ga začela gristi. Na jeziku je začutila kri, palec pa ji je prežela pekoča bolečina. Jok se je stopnjeval – roke si je pritisnila ob glavo in jo besno zarila v blazino. Naj ga že kdo utiša! V sobo je vstopil partner.

»Oprosti, ker sva te zbudila, ampak mislim, da te hoče.«

Glavo je izkopala iz blazin, se dvignila in stegnila roke proti otroku, ki ji ga je molil. Vstala je in se začela z njim sprehajati, da je jok ponehal. Partner jo je z nasmehom poljubil, vendar ni občutila nič. Bila je tako zelo utrujena, želela je zgolj spati.

Otroka je ponovno nahranila s svojim telesom in ga položila v posteljo. Njene roke so bile utrujene, noge so jo bolele. Z muko se je prevalila v posteljo. Partner jo je objel in ji začel na uho šepetati sladkosti, ki bi jo včasih predramile, vendar ne sedaj. Začel jo je božati in ljubkovati, ona pa mu je pustila. Pekoča bolečina jo je opomnila, da je še vedno živa in jo za nekaj hipov prebudila iz otopelosti, vendar se je končala, ko ji je zavzdihnil na uho in se zrušil nanjo. Odstranil se je z nje, jo poljubil in ji roko položil na pas, kmalu nato pa je zaslišala enakomerno globoko dihanje.

Zaprla je oči in se trudila zaspati, vendar so se oči ves čas odpirale. Zrla je v strop in v digitalno uro, ki je počasi spreminjala številke. 11.30. 11.53. 00.07. Z zapestjem se je jezno podrgnila po razboleli glavi, zobje so jo boleli od stiskanja. Vstala je in s tihimi stopinjami odšla v kopalnico. Zaprla je vrata kopalnice, nato pa iz omarice pod pultom previdno izvlekla napol prazno škatlico tablet. Previdno je pritisnila na tableto, da je rahlo počilo in je tableta skočila v njeno dlan. Pogoltnila jo je, nato pa se zazrla v svoj upadel obraz in z olajšanjem zaprla oči. Odvlekla se je v posteljo in se zazrla v strop v napetem, a prijetnem pričakovanju, da bo njeno telo prevzela znana utrujenost in bo zaspala. Njene oči so se začele zapirati, telo se je sprostilo. Otrok je zajokal.

Obrnila se je na drugo stran, si potegnila blazino čez glavo, njeno telo pa se je začelo tresti. Jok je postal močnejši. Ob sebi je zaslišala godrnjanje in sunek v hrbet. Ni se premaknila. Jok je postajal še močnejši, godrnjanje ob njej glasnejše.

»Ljubica,« je zaspano zamomljal: »Daj pojdi no, jutri moram v službo in potem na predavanja.«

Besno je odgrnila blazine in odvršala. Otrok je tulil v posteljici, ona pa ga je zgolj gledala – oči so se ji polnile s solzami. Brez prevelikega napora bi ga utišala, je razmišljala, medtem ko je strmela v njegova kričeča usteca. Čisto preprosto. Za sabo je zaslišala loputanje vrat, ki jih je pustila odprta, kar jo je zdramilo iz bolščanja. Otroka je prijela v roke in ga kot manična nosila okoli in zibala, zato je njegov jok prerasel v vreščanje, ki ji je uničeval um. Izgubljala je živce ob bitju ki ga je držala.

»Kaj hočeš od mene?! Nehaj že vreščati!« Ni se zavedala, da je sama vreščala.

Vrata so se besno odprla, iz rok ji je jezno odtrgal otroka in ga začel nežno zibati. Z očmi bi jo lahko zažgal.

»Daj poberi se v sobo, ga bom dal jaz spat.«

Niti pogledal je ni, ko je miril prestrašenega otroka. Povsem poražena se je utrujeno odvlekla v kopalnico. Njene oči so bile rdeče, v glavi ji je utripalo, roke so se ji tresle. Sedla je na rob banje in glavo zapokala v dlani. Skozi prste so ji polzele solze. Pogoltnila je slino, medtem ko si je ritmično gladila čelo, kot bi to lahko zmanjšalo utripajočo bolečino. Želela je spati.

Nič kaj previdno ni več odprla omare pod pultom. Prijela je škatlico tablet in jih začela iztiskati v tresočo dlan. Dve sta padli mimo. Niti ozrla se ni nanju. Dlan si je ponesla k ustom in požirala tablete ogabnega okusa. Telo jo je bolelo. Zdrsela je ob banji na tla in se z glavo naslonila na njen rob. Zrla je v strop, vse dokler niso rumene ploščice začele izgubljati ostrine. Glava ji je omahnila na stran, da je gledala skozi odprta vrata, kjer je črna megličasta podoba priplavala do nje in jo začela stresati. Meglica je za hip dobila podobo paničnega mladega fanta široko razprtih oči z divje premikajočimi ustnicami. Uspela se mu je nasmehniti. V roki ni več čutila teže škatlice, ni več čutila hladu ploščic pod seboj.

Njena glava je zamahnila v levo, lice jo je peklo. Po licu ji je spolzela mrzla tekočina, ki jo je zdramila, vendar ne dovolj, da bi se ji izmaknila. Na roki je kot iz daljave začutila roke, ki so jo vlekle v različne smeri, meglice v okolici so se premikale. Hlad ji je udaril v gole gležnje. Drugače predirljiv zvok sirene je bil njena uspavanka, krčevito tresenje njena odeja.

Bele ploščice na stropu z močnimi lučmi. Obrazi so ji nekaj govorili. Nadnjo se je sklonil znan mlad fant. Njegov obraz je bil tako lep in deški, vendar so ga sedaj kazile solze, ki so tekle iz njegovih čokoladnih oči. Premikal je ustnice. Ni dobro videla čez prozorno masko na obrazu, vendar se je z muko osredotočila na njegove lepe ustnice. Premikal jih je. Skušala je premakniti glavo, da bi ga bolje slišala. Bilo je tako zelo težko. Gledala ga je in skušala prepoznati glasove okoli sebe.

»Prosim, ne zapusti me, prosim.«

»Gospod, prosim, umaknite se.«

Ne želi ga zapustiti, seveda ne. Kako ne razumejo, da želi le zaspati. Naj jo pustijo zgolj spati.

Zaprla je oči, končno je zdrsnila v spanec.

 

 

Tjaša Kelc