(Ne)dokončano

Včasih sem ves čas govorila, da ne maram koncev, a sem bila zaljubljena v sončne zahode. Prezirala sem to, kako fant zapusti punco, kako varajoča žena razdre družino, kako sta Med in mleko sinonim za zlomljeno srce in kako prebolevamo ljubezen.

Čez nekaj let, ko sem spoznala svoj nov začetek, sem postala obsedena z začetki, s sončnimi vzhodi in tem, kako prvi poljub povzroči ognjemet v trebuhu in kako prvi kozarec alkohola napove celotno noč.

In zdaj čutim nov, trd in hladen kamen pod svojimi nogami. Pred nekaj tedni so ga tukaj postavili in zdaj služi kot klopca, na kateri sedim sredi poletnega dne. Pod nogami čutim samo tanko blago črnega bombažnega pajaca, ki ne seže dalj kot do sredine stegen, ki počivajo na kamnu. Samo veter in smeh premikata moj pajac, saj je na hrbtni strani na široko odprt. Skrivava se v senci, vendar veva, da naju bo počasi doseglo sonce in da se bova morali prestaviti. Najti drugo točko za lenarjenje in pitje rozastega gina iz pločevink ali se drugače obrniti in zamenjati pozicije na kamnu. Iz minute v minuto je manj sence in več sonca, a čutim ravno obratno. Ves čas držim telefon v roki, kot bi bila to moja edina rešitev. Ne diham.

Čutim, kako se mi solata, ki sem jo malo prej pojedla v Parmi, pretaka skupaj z ginom po želodcu. Čutim vsak premik črevesja, zato mi je rahlo slabo. Včeraj sem rekla, da nikoli več ne bom pila, ker sem se zbudila popolnoma prekrokana, vendar sem danes že spet pri pol litru gina in v dobri družbi, da malo pozabim, da se je včeraj zgodilo.

Včeraj sem se zbudila ob šestih zjutraj, bilo mi je slabo, glava me je bolela in lahko sem samo ležala ali napol ležala za mizo v jedilnici. Večji del dneva sem prespala. Prav ničesar nisem pojedla. Počutila sem se slabo, ne vem, če sem se kdaj v življenju počutila tako zelo slabo, vendar sem bila neizmerno srečna. Moje srce je skoraj razneslo. Spila sem čisto kavo, malo vode, se obula, vzela stvari, skomignila z rameni na oboku vrat. Trdno sem prijela za ročaj rjave torbice, z drugo roko pa se dotikala oboka, ker se mi je rahlo vrtelo. Čeprav sem bila še vedno popolnoma pijana in omamljena, sem vedela, kaj to pomeni. Točno sem vedela, kaj pomenijo vse besede, vsi pogledi in objem, kava in vse ostalo. Postala sem pri vratih. Med začetkom in koncem. Mogoče malo dalj časa, kot je to normalno. Stala sem na oboku vrat in vedela. Zato sem stala malo dalj. Da bi si lahko vse zapomnila, da bi vase vsrkala vsak košček, vsako malenkost, vsako sekundo, ker sem vedela. Potem sem že drugič skomignila z rameni – kar nisem se mogla pripraviti na konec tega začetka. Nisem se hotela posloviti, ampak sem samo sebe slišala reči: »Adijo.« Na petah sem se obrnila. Na koncu hodnika sem se obrnila nazaj. Vrata so že bila zaprta. Takrat nisem niti pomislila, da ne morem nazaj, da bom v vsakem primeru morala naprej. Stopila sem na prvo stopnico.

Spijem še zadnje mehurčke gina, ko sonce že rahlo pada na drugo stran. Še vedno je vroče in že vidim rdeče črte na svojih stegnih. Prijetno je, ampak mi nekaj manjka. Ne počutim se v redu. Kmalu vstanem, popravim hlačnico pajaca in rahlo poskočim. Nadenem si sončna očala, da se malo skrijem, če že ne morem skriti svojih ne sveže pobritih nog. Hodim proti stanovanju. Z neko težo v svojem bistvu. In črevesjem, ki komaj dojema, kaj vse mu delam v zadnjih 24 urah: najprej neznosne količine alkohola, na katere ni bilo navajeno že kar nekaj mesecev, potem cigareti in zdaj še to, da ne bom več jedla ogljikovih hidratov. Radikalne odločitve. Radikalne stvari so se zgodile v zadnjih 24 urah. In tudi telo ve, kaj se je v resnici zgodilo. Rahlo mi gre na jok, ampak se ne vidi.

Čez skoraj 9 mesecev po tem sedim na mestnem avtobusu, na 27. Skoraj smo že v mestu, čez kakšno minuto se bomo ustavili na postaji Viadukt, ko čutim, kako bom vsak trenutek zajokala, ker me nek spomin spomni na staro sebe. Čutim nasmeh izpred devetih mesecev in srce ponori, skoraj doživi rahlo aritmijo. Še dobro, da lahko maska ujame solze, pomislim. Potem pa se vprašam, kaj mi je tisti dan dal, da tega z ničimer ne morem nadomestiti. Kaj bi bilo drugače, če ne bi postala na vratih in bi se vse drugače razpletlo? Kaj bi bilo drugače, če naslednji dan ne bi sedela na novem, hladnem in trdem kamnu? Zavlačujem, nočem si priznati, ampak vem. Vse, si odgovorim in zaustavim solze, ker je od tega že devet mesecev in po vseh pravilih ne smem biti več žalostna.

Stopim še na drugo stopnico in potem tretjo in tako dalje, dokler nisem zunaj, zadiham svež jutranji zrak. Ne vidim jasno, ker sem leče včeraj ponoči vrgla v koš. Hodim do avtobusne postaje, potem čakam na avtobus – on stoji na nasprotni strani in tudi čaka. Tako stojiva. In globoko v sebi vem, a si nočem priznati. Zdaj vem, da ne morem več nazaj. Naprej pa nočem. Obstojim na sredini, ker na sredini je edino mesto, kjer sem dobra in domača. Na sredini sem že celo življenje, na sredini naše družine, ločitve staršev, družinske fotografije, razreda in trenutno na sredini med začetkom in koncem, med njim in ljubeznijo njegovega življenja.

Skupaj stopiva do mojega stanovanja, ker je sonce že zašlo. Na vhodu se poslovi in rečem ji, naj uživa in ima lep dan v službi, pomaha mi. Odklenem vrata, stopim v dvigalo, potem grem takoj pod tuš, iz sebe izperem dan, toploto, gin, poletje in grenek priokus, da je že dan po tistem dnevu. Hočem, da je v redu. Ampak ni. Uležem se v posteljo in čakam. Ničesar ne morem spremeniti, vsaj v resnici ne. Zato spremenim včeraj milijonkrat v glavi, da zraven čisto zblaznim. Drugače obrnem kozarec vina, pogledam z drugega zornega kota, se drugače nasmejim, povem kaj zabavnejšega, ne storim tega ali tistega. Ta dan preživim na tisoč in en način, a nikoli ni dovolj, nikoli nisem dovolj, nikoli ni prav. In vedno se konča. Vedno se konča enako. Začne pa tudi. Začetek vedno pustim pri miru, ker mi je všeč. Ker je začetek.

Pustim, da se me včeraj dotika, čeprav se jaz ne morem dotikati včeraj.

To je dan po dnevu, ko se je vse spremenilo. To je dan, ko se je končal moj začetek. Dan, ki prelomno loči vse, loči prej in potem. In tako ležim v postelji in ne vem, kaj naj sama s sabo. Tako kot dan prej se čisto po tiho zavedam , da nimam ne konca in ne začetka. Ostala sem nekje na sredini. Že devet mesecev živim en in tisti dan, že devet mesecev sem na sredini. In vse je nedokončano, če ni začetka in konca.

 

 

Nika Klasič