Manja Arnšek: Jesenski utrinki

Minljiva lila

 

Obličje leta izgoreva z masko v jesenskem listju –

le-ta se preraja gnilo kot goba po dežju

in se obledno blešči ob glavni frajli Plastiki

skozi vitrino dunajske draguljarne …

 

Trebuh se mi obrača navzven:

  • od stroke, znanosti, 4. veje oblasti in vseh prejšnjih
  • od vsega neodvisnega, nepristranskega, objektivnega
  • od pranja mozga na vsakem koraku
  • od morale, puritanstva, skrbi in odgovornosti do sočloveka
  • od rdeče-belega predalčkanja
  • od resnice = kolektivne norosti

 

Kje ste vsi podirali kupčke prej?

 

 

Vinotok

 

Listje zmagoslavno broni –

v tem kotlu je edini vir sonca

ki razsvetljuje naše oči.

 

Ne maram juter

a ljubim jesen

 

ko se zabubiš kot miška pod dekico

da te obvaruje pred sivino

zabarikadira pred turobno krutostjo

ko umerjeno srkaš zeleni čaj

požirek po požirek

naj nikoli ne mine

in greješ roke ob ukradeno šalco

 

tako optimiziraš svoj čas!

 

Končno si ogrnem babičino jopčko

in fatalistično krenem v dan.

 

 

Haikuji gnitja

 

Črvi v glavi

rijejo po kosmičih

v mlečnem mrku.

 

Rahljajo se nam

niti (za silo) zašite družbe

z vrivki grdih sanj.

 

Postan, zdrizast čaj

obljublja Higher Living –

črve v glavi.