Tribuna.si

info@tribuna.si
Ljubljana, Slovenija
info@tribuna.si
Ljubljana, Slovenija
logo

Propagandža

V zadnjih dneh je po spletu zaokrožil članek psihoterapevta dr. Uroša Perka o marihuani, v katerem razpravlja o škodljivosti te droge in o njeni napačni percepciji v družbi. Uvodoma se sklicuje na knjigo ameriškega pisatelja Alexa Berensona z naslovom Povejte svojim otrokom: resnica o marihuani, duševnih boleznih in nasilju. Berenson v knjigi opisuje, kako marihuana povzroča psihozo, shizofrenijo, nasilje in hujša kriminalna dejanja. Med drugim pove še, kako znanstveniki niso veliko časa namenili raziskovanju marihuane, saj v tem ne vidijo pretirane vrednosti, ter da so (zvezne) države, ki so popolnoma legalizirale konopljo, doživele naglo rast kriminala.

Kot pripadnik mlajše generacije lahko z gotovostjo potrdim, da je marihuana izjemno razširjena med mladimi, in to bi moralo biti zaskrbljujoče, sploh kar se tiče mladostnikov, katerih možgani se še razvijajo in je tako uživanje marihuane lahko dejansko škodljivo. A zdi se, da večidel propagandne struje proti marihuani ni neodvisen od gospodarskih, političnih in podobnih agend.

PREPOVED KOT ORODJE ELITE

Za boljše razumevanje družbene pogojenosti percepcije konoplje si poglejmo nekaj zgodovine, s fokusom na ameriško družbo, kjer se je v zadnjem stoletju na tem področju dogajalo največ in od koder je tudi avtor omenjene knjige.

Profesor prava Ryan Stoa z Univerze v Concordii piše, da je bila konoplja skozi zgodovino odkrito in komercialno uspešno gojena na vseh celinah. Številne politične in gospodarske sile so prepoved konoplje uspešno izrabile kot pretvezo za zatiranje. Večina tovrstnih prepovedi in omejevanj ima skupno točko v družbeni in ekonomski neenakosti ali v nezaupanju v neznano. Konoplja je torej videna kot grožnja družbenemu redu in odgovor na to grožnjo je prepoved.

Na Kitajskem, kjer so konopljo gojili že pred nekaj tisočletji, so se že okoli leta 600 pr. n. š. pojavili dvomi o družbeni sprejemljivosti konoplje, saj taoizem zavrača opojne snovi. Po ozemljih današnjega islama se je s prvotno širitvijo religije širila tudi uporaba konoplje oz. hašiša, ki naj bi ga muslimani imenovali »grm razumevanja« (»bush of understanding«). Mohamed naj bi sicer prepovedal uživanje konoplje, za to pa so se zavzemali tudi višji sloji družbe, ki so se bali, da bi to vplivalo na produktivnost delovne sile. Tudi v krščanstvu je prišlo do podobne stigmatizacije. Papež Inocenc VIII. je v 15. stoletju prepovedal uživanje konoplje, ki so jo takrat širom Evrope uporabljali pogani v medicinske in obredne namene. Pogane, ki so gojili konopljo, je lahko doletela ječa, izgon ali celo smrt. Imperialistične sile Španija, Portugalska in Velika Britanija so prav tako omejevale in prepovedovale rabo konoplje v svojih kolonijah zaradi strahu pred raznimi nemiri in konflikti koloniziranih ljudi. Zgodovina pridelovanja konoplje tako zgovorno prikaže, da prepovedi skoraj vedno določa vladajoči sloj.

V ZDA segajo začetki prohibicije konoplje v prvo polovico dvajsetega stoletja. V prvih dveh desetletjih se je na jugozahod države preselilo mnogo Mehičanov, ki so popularizirali rekreativno uporabo konoplje. Ta je postala (negativno) asociirana s priseljenci – zato se je tudi prijela beseda »marihuana«, saj je poudarila »mehiškost« konoplje. Podobno so jo v Kaliforniji popularizirali indijski priseljenci. Tamkajšnji oblastniki so se bali, da bodo to svojo navado prenesli tudi na »njih, belce« – Kalifornija je tako postala prva zvezna država z zakonskimi omejitvami uporabe konoplje.

Obdobje Velike depresije je med prebivalci ZDA povečalo sovražno nastrojenost proti priseljencem in manjšinam, s katerimi so povezovali droge. Številne psevdoznanstvene raziskave so svarile pred nevarnimi posledicami uporabe konoplje, kot so kriminal, norost in smrt. Leta 1936 je izšel propagandni film proti marihuani z naslovom Reefer Madness, v katerem skupina srednješolcev poskusi konopljo, kar jih pripravi do številnih zločinov – od umora in samomora do poskusa posilstva, prav tako pa postanejo nori. Film je financirala cerkvena skupina Tell Your Children (to je bil tudi navdih za naslov Berensonove knjige), ki je želela staršem otrok pridigati o morali uporabe drog. Film je kmalu postal predmet posmeha in celo uporabljen kot satira propagande proti konoplji.

V ZDA je bila konoplja prvič zakonsko regulirana na federalni ravni leta 1937 z zakonom Marijuana Tax Act, ki je bil namenjen predvsem visoki obdavčitvi proizvodnje konoplje. Njen industrijski potencial je bil namreč prevelika grožnja že uveljavljenim poslovnežem, ki so tudi podprli zakon – med njimi so Andrew Mellon (tedaj najbogatejši Američan in nekdanji sekretar finančnega ministrstva), Randolph Hearst (časopisni magnat in lastnik zalog lesa) in družina Du Pont (izumitelji in proizvajalci najlona, rajona in kevlarja).

Med drugo svetovno vojno je prišlo do preobrata, saj je ameriška vladna propaganda spodbujala proizvodnjo industrijske konoplje za izdelavo vrvi za ameriško mornarico. Za nekaj let je bil Marijuana Tax Act odpravljen, po vojni pa je bil hitro povrnjen.

V 60. in 70. letih so se pravila glede konoplje nekoliko sprostila, poročila v času Kennedyjeve in Johnsonove administracije pa so sporočala, da konoplja ne povzroča nasilja in ne vodi v uporabo drugih drog, ter tako pripomogla k zmanjšanju stigme.

NAJDALJŠA AMERIŠKA VOJNA

Pozneje se je zakonodaja ponovno zaostrila pod predsednikom Nixonom, ki je leta 1971 začel t. i. vojno proti drogam, že leto prej pa je bila marihuana (ter njeni izvlečki in produkti) uvrščena pod kategorijo Schedule 1 v zakonu Controlled Substances Act, kamor je uvrščena še danes. To je tudi eden izmed glavnih dejavnikov, ki preprečuje obsežnejšo znanstveno obravnavo in raziskave konoplje v ZDA. Nixonova politika je bila polna rasističnih teženj in pri tem zakonu ni bilo nič drugače – eden njegovih tesnejših sodelavcev je pozneje priznal, da je bil cilj v očeh javnosti povezati konopljo s hipiji, heroin pa s temnopoltimi, in jih tako preganjati na tej osnovi.

Vojno proti drogam je močno zaostril predsednik Reagan – zahvaljujoč njegovi politiki je število zapornikov, ki so bili obtoženi nenasilnih prekrškov zakonov o drogah, od leta 1980 do 1997 zraslo s 50.000 na 400.000. Praktično vsi sledeči republikanski predsedniki so škodo vojne proti drogam zgolj poglobili, »nedolžni« pa niso niti njihovi demokratski kolegi. Clinton je na seznam zločinov, ki se lahko kaznujejo s smrtno kaznijo, dodal 60 novih zločinov, v času njegovega predsedovanja pa je število zapornikov v ZDA raslo hitreje kot pod katerim koli drugim predsednikom. Trenutni predsednik Biden je v preteklosti kritiziral Georga H. W. Busha, da njegovi ukrepi in kaznovanje glede drog niso dovolj strogi, danes pa jih zaostruje kar sam. Vojna proti drogam je eden redkih področij v ameriški politiki, kjer so republikanci in demokrati praviloma usklajeni. Pri tem zanemarjajo rehabilitacijo in preventivo ter se osredotočajo na drakonske kazni.

V tem tisočletju smo priča številnim rahljanjem zakonov o marihuani oz. dovoljevanjem rabe v medicinske namene. Trenutno je po svetu nekaj več kot 30 držav, kjer je rekreativno uživanje konoplje tako ali drugače legalno ali dekriminalizirano, medicinska raba pa je dovoljena v nekaj več kot 60 državah. V ZDA je rekreativna uporaba dovoljena v 31 zveznih državah, medicinska pa v 36.

Tudi farmacevtski giganti so kakopak potrebovali nemalo časa za lastne raziskave in proizvodnjo medicinske konoplje, zdaj pa so očitno pripravljeni na posel in zakoni se spreminjajo relativno hitro. Hkrati nasprotujejo legalizaciji rekreativnega uživanja, saj to ogroža njihov tržni delež. V ZDA je dodatna hipokrizija rastoče industrije tudi v tem, da so za tiste, ki so bili v preteklosti obsojeni zaradi prekrškov, povezanih s konopljo, vrata v posle s konopljo zaprta.

V ZDA policija vsako leto aretira več kot milijon in pol prestopnikov zaradi drog, od tega kar 550.000 zaradi marihuane. Čeprav je med vsemi skupinami prebivalstva pogostost uživanja marihuane približno ista, je med aretiranimi nesorazmerno več temnopoltih in Latinoameričanov. Še bolj kruto je dejstvo, da je številnim, ki prekršijo zakon zaradi marihuane, onemogočen dostop do sistemov javne pomoči in dodatkov.

KAJ DEJANSKO POVEDATI OTROKOM?

V dveh letih, kolikor je minilo od izdaje Berensonove knjige, so se oglasili številni strokovnjaki, ki so skritizirali in celo zavrnili številne predpostavke in sklepe Berensonove knjige ter jo označili za čisti alarmizem in senzacionalizem. Avtorju med drugim očitajo, da ne razume ali priznava, da konoplja vsebuje tako tetrahidrokanabinol (THC) kot kanabidiol (CBD) – prvi je psihoaktivna sestavina, drugi pa ima številne dokazane pozitivne učinke na zdravje in počutje, ter da ima medicinska konoplja zelo nizko vsebnost THC in visoko vsebnost CBD. Berenson prav tako napačno trdi, da tiči razlog za majhno število raziskav v tem, da rastlina po mnenju znanstvenikov nima pretiranega potenciala. Razlog je, kot že omenjeno, njena klasifikacija v najhujšo kategorijo drog.

Skupina okoli sto akademikov (s Harvarda, Columbije in Univerze v New Yorku), zdravnikov s področja odvisnosti, psihologov, psihiatrov in socialnih delavcev je objavila odprto pismo, v katerem kritizirajo Berensonovo povezovanje rabe konoplje z nasiljem. Očitajo mu, da razume korelacijo kot vzročnost, da je uporabil samo tiste podatke, ki podpirajo njegov narativ, da je številne argumente podprl samo z anekdotami ter da je nesorazmeren delež aretacij Afroameričanov pripisal nasilju kot posledici njihovega uživanja marihuane, čeprav je, kot že omenjeno, raba marihuane med vsem prebivalstvom približno enaka.

Ena od raziskovalk študije, na katero se Berenson precej opira, je v odzivu na njegove trditve podobno zapisala, da avtor razume korelacijo med uživanjem marihuane in shizofrenijo kot vzročnost. Dodala je še, da študije, ki so sledile njeni, kažejo, da je genetska predispozicija ključni dejavnik tako za shizofrenijo kot za uživanje marihuane, ne pa marihuana za shizofrenijo, ter da kanabidiol, ki je komponenta konoplje, dejansko pripomore k blaženju učinkov shizofrenije.

Profesor psihiatrije in psihologije na Columbii Carl Hart in zaslužni profesor psihologije in nevroznanosti z Univerze v Wyomingu Charles Ksir sta za The Guardian knjigo opisala kot zavajajočo in nepremišljeno. Opozorila sta na to, da avtor zagovarja povezavo med marihuano in psihozo, medtem ko ignorira enako korelacijo med psihozo ter tobakom, opioidi ter stimulansi.

Res je torej, da »avtor navaja številne verodostojne študije,« kot zapiše Perko. A te študije si razlaga popolnoma napačno (pozneje je npr. dejal, da so avtorji raziskav zaslepljeni z ideologijo in zato ne vidijo pravega rezultata le-teh). Perkov in Berensonov zdrs je žal tudi v poenostavljenem sklepanju, da marihuana povzroča psihoze in paranoje, to pa pogosto povzroča nasilje, torej marihuana povzroča nasilje. Po skoraj stoletju naglega razvoja znanosti in civilne družbe v resnem diskurzu o konoplji ne sme biti prostora za tovrstno pretiravanje in poenostavljanje.

Članek proti koncu omeni trditev Berensonove žene, forenzične psihiatrinje, da mnogo storilcev težjih kaznivih dejanj redno uživa le eno drogo – marihuano. A kaj nam sploh pove ta podatek? Glede na razširjenost uporabe konoplje temu težko rečemo povezava. Tudi veliko vrhunskih športnikov jo redno uživa, pa najbrž to ni razlog za njihov uspeh.

Eden glavnih argumentov nasprotnikov konoplje je, da je konoplja prehodna droga (»gateway drug«) in vodi v zlorabo hujših drog. Zopet lahko govorimo o povezavi, a težko o vzročnosti. Eden od razlogov je zagotovo prav nelegalnost konoplje, saj ta povečuje možnost, da se jo uživa v okolju, povezanem z nelegalnimi aktivnostmi. Konoplja je tudi dostopnejša od drugih drog, zato jo lahko tisti, ki želijo oz. so nagnjeni k zlorabi substanc, pač uživajo, preden uspejo priti do močnejših drog.

Kar pa se tiče porasta kriminala zaradi legalizacije konoplje: Urugvaj in Kanada, edini državi, kjer je konoplja polno legalizirana, sta bili priča močnemu padcu prekrškov, povezanih z marihuano, odkar je le-ta legalizirana. Tudi nekatere ameriške zvezne države beležijo pozitivne posledice legalizacije – v Koloradu je upadel delež nasilnih prekrškov, v Washingtonu pa so se s konopljo povezani prekrški zmanjšali za 98 %.

O kredibilnosti avtorja veliko pove tudi njegova dejavnost v času epidemije covida-19. Celo desničarska televizijska hiša Fox, ki je napovedala njegovo oddajo COVID Contrarian), je pozneje zaradi naraščajočega števila okužb napoved umaknila. Revija The Atlantic je Berensona označila za človeka, ki se najbolj moti glede pandemije (the pandemic’s wrongest man), njegov Twitter račun pa je bil avgusta letos zaradi širjenja lažnih informacij o koronavirusu trajno suspendiran. Očitno se pisatelj ne more odločiti, ali zaupa znanosti ali ne. Iz njegove zlorabe virov pa je razvidno predvsem, da znanosti v osnovi ne razume. Ali pa jo je pripravljen obiti zavoljo profita.

Njegovo neiskrenost dobro povzamejo v reviji Rolling Stone: »Avtor pravilno ugotavlja, da podjetja in zagovorniki izkrivljajo resničnost in raziskave, da bi ustrezale njihovim trditvam. Vendar, ali veste, koga prav tako vodi dobiček, da bi priredil resnico? Nekoga, ki poskuša prodati čim več izvodov svoje knjige.« Nemara pa nekdanji novinar za poslovne teme in pisatelj vohunskih romanov ni najboljši vir za informiranje o konoplji?

Zdi se mi površno, da se dr. Perko ni bolj pozanimal o knjigi pred objavo svojega članka. Če pa se je in se je odločil to spregledati, je to milo rečeno zaskrbljujoče. V članku sicer navede nekaj trditev, ki zagotovo držijo, prav tako pa mu verjamem, da je skozi svoje delo z odvisniki priča številnim žalostnim zgodbam, ki bi jih abstinenca od drog preprečila. Vendar je škoda, da svojih trditev ni podprl s konkretnimi viri in je tako ostal na nivoju svojih osebnih izkušenj. Te so lahko povsem pristne in tudi povedne, a žal ne dajo celotne slike, prav tako pa ne ponudijo ustrezne (znanstvene) razlage. Avtor pravi, da mu komentar enega od heroinskih odvisnikov, da ti trava skisa možgane, pove več kot mnoge raziskave. Znanost pa žal ne deluje tako.

Anekdotski dokazi in satanizacija konoplje predstavljata duh časa prve polovice dvajsetega stoletja, ko so bile raziskave redke in politično motivirane. Z ozirom na današnjo raven znanosti pa so taki argumenti vredni posmeha in, roko na srce, bolj malo pozornosti.

Mladi smo vešči uporabe spleta in tako lahko preverljivo napačno argumentiranje ni zgolj nespoštljivo do bralcev, temveč tudi nespametno, kajti uporabnike potisne v še večjo dvomljivost do opozarjanja na nevarnosti droge. Slaba propaganda je pravzaprav antipropaganda, uporaba zastarelih ljudskih argumentov pa pri mlajših generacijah, naveličanih zaciklane tradicije, ne bo naletela na plodna tla.

Zanimivo je poslušati kritike o uporabi substanc med mladimi, po drugi strani pa smo priča dobesednemu propadu družbe in planeta – od podnebnih sprememb do naraščajočega sovraštva in nepremostljivih razlik med družbenimi razredi, ki jih ustvarja in utrjuje turbokapitalizem. Morda bi se ob ureditvi problematik, ki nam kradejo prihodnost, uporaba drog zmanjšala sama od sebe? Morda pa so primeri psihičnih težav prevladujoči v primerih, ko so imeli uživalci drog psihične težave ali predispozicije zanje že pred samim uživanjem in je bilo to uživanje zgolj posledica brezupnosti njihove situacije? Tudi eden od kritikov knjige zapiše, da bi lahko vzročnost tu šla v drugo smer: duševne motnje lahko vodijo v uživanje marihuane nemara v poskusu samozdravljenja. A to najbrž ni dovolj senzacionalistično za uspešno prodajo.

J. J.

09. 12. 2021
Število kometarjev: 0
OZNAKE:

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Scroll to Top