Tribuna.si

info@tribuna.si
Ljubljana, Slovenija
info@tribuna.si
Ljubljana, Slovenija
logo

Nacizem in neoliberalizem – reševanje kapitalistične formacije

Begunci prihajajo, migracije so napol kriminalizirane, hkrati pa se po celem svetu razraščajo različne nacistične in fašistične skupine. Še več – kot posledica popolnoma zgrešenih javnih politik elit, ki so usmerjene le v večanje profita kapitalističnega razreda, fašistične in nacistične politične grupacije postajajo sprejete kot del politične dejanskosti in kot legitimni akterji[1]. Vendar je čudno, da 25 let po koncu zgodovine in več kot 70 let po koncu druge svetovne vojne fašizem in nacizem najdeta svoje mesto v neoliberalni družbenopolitični dejanskosti. Za razlago takšnega pojava se bomo lotili primerjave med nacizmom in fašizmom ter neoliberalizmom. Navkljub temu da gre zagotovo za dve popolnoma različni družbeni formaciji, lahko opazimo določene skupne poteze, ki nam lažje pojasnijo, od kod in zakaj ponovni vznik nacizma ter od kod takšna legitimnost nacistične retorike in narativa.

Začnimo na politični ravni – tako za nacizem kot tudi za neoliberalizem je značilno, da je ljudstvo odrinjeno od politike in političnega odločanja. Ljudstvo je izključeno – še več, je depolitizirano. V nacistični formaciji je ljudstvo postalo nepotrebno – še več, postalo je absolutno depolitizirano, saj je zgolj sledilo volji vodje. Tako so tudi različni teoretiki utemeljevali nacistični red, med drugimi Carl Schmitt, ki so ga, kako ironično, rehabilitirali ravno teoretiki na levici (za več o tem glej izjemno Mastnakovo analizo Liberalizem, fašizem, neoliberalizem). Danes lahko opažamo podobne trende. Zagotovo drži, da parlamentarna demokracija (še) ni ukinjena, a je glede »pomembnih« reči suspendirana. Čedalje bolj postaja jasno, da kapital lahko deluje in še bolj prosperira brez političnega predstavništva. Tako se več ne odloča o pomembnih fiskalnih in ekonomskih vprašanjih (celo ustavno sodišče je suspendiralo institut neposredne demokracije v Sloveniji – primer vpisa fiskalnega pravila v ustavo). Ljudstvo je izrinjeno iz političnega odločanja, politične odločitve pa niso več v domeni ne ljudstva ne parlamenta, temveč v domeni strokovnjakov in birokratov, ki vsi po vrsti delujejo v interesu velekapitala[2].

Poglejmo še drugo razsežnost. Vodja in stranka sta bila v nacizmu utelešenje volje celotne populacije. Ena stranka, ki je bila istovetna z državo, in en vodja, ki je bil istoveten z ljudstvom (Mastnak 2015, 117). Če pogledamo današnje stanje, potem vidimo, da ne obstaja zgolj ena stranka. Po drugi strani pa zagotovo lahko govorimo o političnem enoumju, ki obvladuje večino, če ne že vseh političnih strank. Še vedno je prisoten Vodja – danes to ni več Hitler, temveč eksplicitno kapital –, saj so vse stranke zastopnice kapitala[3]. Če je za nacizem značilen Führertum, princip ali načelo voditeljstva, lahko danes govorimo o principu ali načelu kapitala, saj je popolnoma vse podrejeno nadaljnji akumulaciji in, če sledimo Harveyju (2012, 261), predvsem akumulaciji z razlaščanjem depolitiziranega ljudstva. Parlament, ali kar je ostalo od ideje deliberacije v parlamentu, obvladuje ena stranka z različnimi podružnicami. Razlika obstaja zgolj na ravni imaginarija, ki ga zastopajo stranke, a je interes v ozadju zelo jasen. Nič se ne zgodi, ne da bi bilo v skladu z interesi kapitalističnega razreda[4].

Tretjič, tako pri nacizmu kot pri neoliberalizmu gre za različna poskusa, kako rešiti kapitalistično formacijo in jo obvarovati pred notranjimi protislovji. Nemški nacizem je bil projekt velekapitala, zaradi česar ne čudi, da je Hitlerja podpiralo zelo veliko industrialcev in drugih pripadnikov kapitalističnega razreda (za več o tem glej: Shirer Lawrence 1962, 12–13; tudi Sohn-Rethel 2012). Nemogoče je razumeti nacizem, ne da bi razumeli težave in krize kapitalistične formacije po prvi svetovni vojni in strah pred revolucijo. Nacizem se v Nemčiji uveljavi po veliki vojni in po gospodarski krizi ter recesiji, ki je bila prisotna v 20. letih prejšnjega stoletja. Neoliberalizem pa je postal hegemonski odgovor na stagflacijo, ki se je pojavila v 70. letih 20. stoletja. Jasno, takšen recept so najprej morale udejanjiti diktature in vojaške hunte (tukaj mislimo na 11. september 1973 in dogodke v Čilu), vendar se je kasneje neoliberalizem udejanjil ravno v samem kapitalističnem jedru – v ZDA in Združenem kraljestvu. Torej, obe ideologiji sta se v različnih zgodovinskih trenutkih uveljavili kot odgovor na krizo kapitalistične akumulacije[5] in pri obeh gre za tendenco velekapitala, da se izvleče iz krize, in sicer na način, da še bolj utrdi razredno gospostvo.

Za izhod iz krize kapitalistične formacije se je kot možen odgovor najprej pojavil nacizem, danes pa je odgovor za vse vedno več neoliberalnih premis[6]. Zaradi tega ne čudi, da se ob novi krizi in nezmožnosti, da se odgovori nanjo drugače kot z že izpetimi neoliberalnimi koncepti (strukturno prilagajanje, fleksibilizacija trga, privatizacija, varčevanje itd.), s katerimi se dejansko rešuje kapital – ne zgolj rešuje, temveč še krepi –, zgolj poglablja družbeni in razredni konflikt, kar odpira prostor za nova nacistična in fašistična gibanja in stranke po svetu. Posledica nezmožnosti levice, da vzpostavi linije bega in odpre nove poti osvobajanja izpod komande kapitala, je lahko, da se kriza neoliberalne kapitalistične formacije v določenih predelih sveta razreši z vzpostavitvijo nečesa, kar bo zelo spominjalo na nacistično formacijo. Ali bo torej ravno nacizem reševal neoliberalizem? Mogoče je imel Marx (1974, 17) prav, ko je zapisal: »Hegel pripominja nekje, da se vsa velika svetovnozgodovinska dejstva in osebe pojavljajo tako rekoč dvakrat. Pozabil je pristaviti: prvič kot tragedija, drugič kot farsa«.

M. H.

Viri:
Harvey, David. 2012. Kratka zgodovina neoliberalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis.

Marx, Karl. 1974. Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta. Ljubljana: Komunist.

Mastnak, Tomaž. 2015. Liberalizem, fašizem, neoliberalizem. Ljubljana: *cf.

Shirer Lawrence, William. 1962. Vzpon in propad tretjega rajha. Ljubljana: Glavni odbor Prešernove družbe.

Sohn-Rethel, Alfred. 2012. Ekonomija in razredna struktura nemškega fašizma: zapiski in analize. Ljubljana: Sophia.


[1] Večina strank se seveda pritožuje nad pojavom nacističnih in fašističnih grupacij in mu nasprotuje, a so ravno te stranke omogočile ponovno legitimnost nacizma in ekstremnih desnih političnih grupacij med ljudmi.

[2] Torej na tej ravni lahko govorimo tudi o podobnosti med produkcijo političnih subjektivitet množic.

[3] Ne moremo generalizirati, a vendar je jasno, da so razen majhnega števila radikalnih levih strank vse ostale stranke zastopnice kapitala.

[4] Primer tega je tudi zadnja davčna reforma v Sloveniji, ki razbremenjuje tiste z najvišjimi plačami.

[5] Tri paralele, ki smo jih predstavili, nam govorijo, da nas ne sme čuditi ponovni vznik nacističnih in fašističnih gibanj, ki se »prodajajo« kot protisistemska. A hkrati gre za drugačne izraze v primerjavi s tistimi hegemonskimi, kako rešiti kapitalistično formacijo, saj nihče ni proti kapitalizmu, temveč proti beguncem, migrantom, socialistom, anarhistom itd.

[6] Razen ko je treba reševati banke in socializirati dolgove bank, ki so prevelike, da bi propadle (angl. too big to fail).

20. 09. 2016
Število kometarjev: 0

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Scroll to Top