Tribuna.si

info@tribuna.si
Ljubljana, Slovenija
info@tribuna.si
Ljubljana, Slovenija
logo

Jaz sem eden, vendar nas je tisoče

Z lanskega osemintridesetega knjižnega sejma sem odšla s kupom knjig, ki so me zaradi kratke vsebine na hrbtni strani, spretnega marketinga ali občutka, da bi morala neka knjiga domovati na moji knjižni polici, prepričale v nakup. Z menoj je odšla tudi knjiga Zakaj ne pišem avtorice Dijane Matković. Prepričal me je naslov, ki me je, ko sem se sproščeno zleknila na kavč in si namesto pisanja želela privoščiti še eno v vrsti nepotrebnih serij, zbadal s svojim vprašanjem. Zakaj ne pišeš, me je spraševal, pod njim pa se je bohotila domišljena ilustracija razplamtelega pisala. Knjigo sem še isti večer prebrala in izvedela avtoričin odgovor. Ker bi, če bi sledila determiniranosti socialnega statusa njene družine, morala ostati tiho.

Matković v svoji avtofikcijski esejistični pripovedi opiše svoje življenje, v katerem je po nizu izgub, ki so se v takšni ali drugačni obliki vrstile druga za drugo, skoraj vedno ostala sama. Začetni del zato nameni razlagi svojega ozadja, razlagi etikete priseljenka, ki se je ni znebila, vse dokler nas ni vseh skupaj uspešno prelisičila, da tudi sama spada v sicer precej omejen svet slovenske kulture. Knjiga, ki ti, četudi sam pripadaš nekam drugam ali sploh nikamor, najprej obljubi razrešitev in te v tej razrešitvi vsakič znova pusti na cedilu: »Vsakdo, ki se premika, bodisi geografsko bodisi po družbeni lestvici, je obsojen na to, da ni nikjer doma.« In četudi nas avtoričine besede ves čas navdajajo z jezo, žalostjo, vprašanji ali celo z lastnim iskanjem izgovorov za morebitno privilegiranost, ob vsaki besedi čutimo tudi kanček olajšanja, da jih sploh lahko beremo. Če namreč beremo Dijanine besede, pomeni, da ji je uspelo. Uspelo ji je izdati knjigo, ki je bila za nameček tudi prva slovenska knjiga v okviru prireditve Knjige na Berlinalu. Tam je bila predstavljena potencialnim producentom, ki so zagotovo še prej kot Slovenci v knjigi prepoznali potencial za njeno ekranizacijo.

Zakaj je knjiga name naredila takšen vtis, je do tu verjetno že jasno. Tudi sama bi po vseh parametrih morala ostati izven kroga pišočih, ustvarjalnih in tistih, ki si drznejo imeti glas: »Tako je od nekdaj«, pravi Matković, »občutek pravice do glasu je v korelaciji z družbeno (ne)močjo posameznika.« Za Mladena Dolarja je izvor glasu v notranjosti, saj je ravno glas tisti, ki razkriva nekogaršnja intimna občutja, misli in nazore. Dolar temu pravi kar razkritje človekovega osramja: »Čim uporabim svoj glas, se izpostavim drugemu, njegovi sodbi, njegovi moči, predam se mu, izročim mu oblast nad seboj.« Manjše kot je torej posameznikovo osramje in boljše kot je njegovo prepričanje o samemu sebi, ki je vedno v neposredni korelaciji s posameznikovim vedenjem o svetu, izobrazbo, socialnim statusom, tudi z nacionalno identiteto, glasnejša bo njegova misel: »Z glasom se subjekt predaja v roke drugemu, izroča se na milost in nemilost,« pravi Dolar in v istem hipu pojasni še pozicijo poslušalca: »Poslušalec ni le nekdo, ki nemočno uboga, ampak je lahko tudi v poziciji moči, oddajnik glasu je lahko podložen, izročen, izpostavljen in razgaljen.«

Glas je prej kot pravica postal privilegij in kot takega ga jemljejo tudi tisti, ki se zaradi lastne pozicije v družbi odločijo ostati na strani poslušalcev ali pa jih, kot pravi Dolar, na stran poslušalcev postavijo glasnejši: »Najučinkovitejša cenzura je ponotranjeno prepričanje o lastni nepomembnosti.« Podobna samocenzura posameznikov iz manj privilegiranih okolij se kaže tudi v slovenskem kulturnem prostoru, kjer morda prav zaradi tega med ustvarjalci in publiko zeva veliko brezno.

The Guardian v decembrskem članku poroča o ogromnem upadu pripadnikov delavskega razreda v umetnosti kot odrazu tega pojava v širši družbi ter povzema izsledke raziskave britanskega Urada za nacionalno statistiko. Ta ugotavlja, da je med leti 1953 in 1962 le 16 odstotkov delavcev v kreativni industriji izviralo iz delavskih družin, v nekaj desetletjih pa se je delež še razpolovil. Članek prav tako navaja, da imajo otroci, ki so odraščali v družinah izobraženih staršev, kar štirikrat večje možnosti, da jim uspe v svetu kulture. Povsem jasno je, zakaj prihaja do tovrstne neenakosti. Otroci socialno stabilnejših družin, potomci izobraženih staršev, še najbolj pa takih, ki tudi sami prihajajo iz dobro situiranih družin, so že od malih nog deležni boljšega izobraževanja na področju kulture, ki je kurirano s strani njihovih staršev, starih staršev in ostalega sorodstva.

Ne gre samo za to, da si nekateri kulturne vzgoje otrok, ki bi presegala okvire otrokovih šolskih obveznosti, ne morejo privoščiti, temveč njihovi starši včasih sploh ne vedo, da je le s pomočjo takšne vzgoje moč dosegati presežke. Če tak otrok po nizu naključij odraste v posameznika z umetniškimi ambicijami, je velika verjetnost, da ga bo okolica spodbudila k iskanju bolj donosnega in v zadnjem času tudi bolj dostojnega poklica. In če se tak posameznik uspe izmuzniti tudi skozi to sito in se naposled, tako kot Dijana, znajde v sicer hermetično zaprtem krogu kulture, potem ga na njegovi poti brez dvoma čaka še cel kup osebnih negotovosti, s katerimi se bo spopadel ob srečanju s takimi, ki so bili za poklic kulturnika vzgajani od rojstva. Matković v svojem delu navaja pisateljico Antonelo Marušić, ki v svoji kolumni Hiše brez knjig piše o sindromu prevarantke: »Bojazen pred tem, da bo mojo neustrezno izobrazbo spregledal razred, do katerega sem se uspela prebiti, je moj nenehen vir nelagodja, ki ga nosim s seboj, kamorkoli grem: na zasebna druženja, javna branja in promocije, občutim ga med intervjuji, ko me vprašajo o mojih vzorih.«

Problem kulturnega prostora pri nas, ki se zaradi prekarnega dela, plačil v obliki referenc in negotove prihodnosti statusa samozaposlenega v kulturi zdi rezerviran za peščico najbolj vztrajnih, je tudi v tem, da tovrstna selekcija vpliva na produkcijo, ki smo je deležni v naših gledališčih, kinih, v literaturi in drugod. Konzumiramo tisto, kar nam ponudijo, ta ponudba pa je redko tudi plod ustvarjalcev, ki v ozadju nimajo vsaj enega mecena, kot temu pravi programska vodja kreativnega centra Poligon Eva Matjaž. Slednja v pogovoru za Val 202 povzema izsledke pomembne raziskave Slovenski kulturno-kreativni delavec v času covida-19, ki je uspela preseči raziskovalne mejnike stanja delavcev med epidemijo in je namesto tega ponudila jasnejši uvid v kondicijo sektorja, v demografijo njegovih ustvarjalcev ter nenazadnje v predispozicije kulturnih delavcev, ki so nujen predpogoj za uspešno delovanje v sektorju. Raziskava kaže, da le slaba petina posameznikov, ki prihajajo iz kulturi manj naklonjenih družin in takih s slabšim socialnim ozadjem, deluje na področju kulture oziroma kreative: »50,5 odstotka delavcev je odraščalo v okolju, izredno ali precej naklonjenemu ustvarjanju. 17,2 odstotka je živelo v okolju, ki je bilo ustvarjanju precej ali izredno nenaklonjeno.« In še zgovornejše dejstvo: »15,1 odstotka delavcev izhaja iz zelo slabo ali slabo preskrbljene družine.«

Omenjeno mecenstvo, ki je tako rekoč nujen predpogoj za posameznikovo vztrajanje v kulturi, je razvidno tudi iz ugotovitve raziskave, da več kot polovica delavcev v kulturno-kreativnem sektorju biva v lastniških stanovanjih, zaradi česar bi lahko na hitro sklepali, da sektor vendarle ni tako podhranjen. Nasprotno dokazujejo naslednji izsledki raziskave, ki pravijo, da  dobra polovica delavcev v kulturnem ali kreativnem sektorju mesečno zasluži do tisoč evrov neto. S takim dohodkom si je seveda skoraj nemogoče privoščiti strošek najemnine, saj lahko strošek najema stanovanja v Ljubljani, ki postaja nekakšna meka slovenske kulture, skupaj z nujnimi življenjskimi stroški krepko preseže omenjeni znesek.

Krizo nediverzitete kulturnih delavcev, sploh pa tistih najranljivejših, nadalje poglablja sistemska ureditev na državni ravni, ki status samozaposlenih v kulturi še vedno smatra kot solidarnostni prispevek za kulturo. Ob pogojih za izjemne dosežke, ki so za določene specializirane poklice v kulturi odraz popolnega nepoznavanja stanja in narave poklicev s strani Ministrstva za kulturo (tako mora denimo književnik, ki se poteguje za naziv dramatika, ministrstvu priložiti kritike svojih dramskih besedil, čeprav je jasno, da je relevantno kritiko na področju dramatike skoraj nemogoče najti), pa do dohodkovnega cenzusa, ki ga kulturnik z oproščenimi prispevki ne smejo preseči in se zato zatekajo k prekarnemu delu, delu preko drugih samostojnih podjetnikov ipd. Smotrno bi se bilo vprašati, kaj naj potemtakem naredi mlad kulturni delavec, ki je celo opravil relevantno izobraževanje na področju kulture in se je pripravljen aktivno vključiti na trg dela, ta pa ga vztrajno zavrača in mu sporoča, da je za trg dela še vedno premalo izkušen.

Ob neplačanih prispevkih za socialno varnost, ki leta 2022 znašajo 451,41 evra (za mlade je v prvih dvanajstih mesecih ta prispevek 289,86 evra), in ob omejenih možnostih za redno zaposlitev v kulturi ostanejo le še prekarne oblike dela, ki niso koristne niti za posameznika, niti za državo. Krog je tako sklenjen: kulturni in kreativni delavci, ki se niso sposobni sprijazniti z dejstvom o negotovi prihodnosti (zakaj bi se vendarle sploh morali), pogojeni z nerednim plačilom, ki včasih ne dosega niti minimalne plače, zato pravičnejše pogoje iščejo drugod. Če so do zdaj delovali prekarno in so do svojega plačila prihajali s ponižnimi prošnjami prijateljem, ki so namesto njih izstavljali račune, potem imajo taki delavci še dodatno srečo, da ob prijavi na neko drugo delovno mesto nimajo niti dokazljivih referenc v obliki pogodb o zaposlitvah ali bančnih izpiskov (neaktiven bančni račun pa je tudi nadvse prikladen ob iskanju kredita ali drugega posojila na banki). A nič za to. Imajo namreč kup nepotrebnih referenc, ki izven sveta kulture ne pomenijo nič drugega kot dokaz o resničnosti mnogokrat slišane parole, ki pravi, da je kulturnik le državni parazit.

Talent in iskreno željo po ustvarjanju tako nadomesti utrujenost in globoko razočaranje nad potrebno samoukinitvijo. Ob bridkem spoznanju in posledičnem izstopu iz sveta kulture se prostor ponovno sprosti za takšne, ki so zaradi drugačne preskrbljenosti in privzgojenega prepričanja, da jim pravica do glasu pripada, v beraškem delu pripravljeni vztrajati. Naravni selekciji je torej nemogoče ubežati tudi tam, kjer naj bi nekaj štel talent, pripravljenost za delo in goreča ljubezen do tistega, kar se je nekdaj dojemalo kot poslanstvo. »Jebeš delo,« pravi Dijana, »če so možnosti uspeha (z »majhno pomočjo staršev«) odprte zgolj tistim, ki so se v možnost uspeha že rodili.«

 

Eva Kučera Šmon

 

(naslov je izposojen s prve strani knjige Zakaj ne pišem)

 

VIRI

D. Matkovič: Zakaj ne pišem, 2021. Cankarjeva založba.

M. Dolar: Uprizarjanje konceptov, 2019. Založba Maska.

E. Matjaž, P. Černič in L. Piškorič: Slovenski kulturno-kreativni delavec v času covida-19, IV. del, 2022.

A. Marušić: Hiše brez knjig, 2020. Disenz. Dostopno prek https://www.disenz.net/hise-brez-knjig/

 

ilustracija:©2023 Zala Reberc

07. 03. 2023
Število kometarjev: 0
OZNAKE:

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Scroll to Top