• info@tribuna.si
  • Ljubljana, Slovenija
ŠTAFETA MLADOSTI
Ljubim jo, a jo sovražim!

Ljubim jo, a jo sovražim!

Z geografijo imam ljubezensko-sovražni odnos. Groza me je, kaj bom brez nje čez leto in pol, ko diplomiram. Izbrala bom smer, ki me veseli do kosti, a tudi geografija me …

Danes je četrtek. Dan, ko si operem lase, ampak se mi res ne ljubi, še manj pa jih sušiti. Malo prej sem bila na oddelku za geografijo, čeprav je danes sploh nimam na urniku. Tam je bil Vid – zelo zanimiv deček. Včasih me pozdravi, spet drugič se dela, da me ne pozna. Od znotraj me to razjeda, ker se ves čas sprašujem, kaj sem storila narobe. Morda zgolj nisem takšna kot vsi ostali.

Pridem v stanovanje in pišem bivšemu fantu, da bi se bolje počutila. V resnici ne čutim ničesar posebnega. Razen tega, da se mi kava pretaka po želodcu in da sem pojedla preveč sladkorja za en dan. Odprem Instagram. To ni več le navada, pri meni je že prava zasvojenost. Nič posebnega, ker sem zadnje čase zasvojena z marsičim. Pogledam story-je, med njimi je tudi Vidov. Naglas se zasmejim, potem pa mobitel vržem na posteljo.

V torek sem pila gin, pa tudi včeraj in prejšnji četrtek sem pila gin. Torki so moji najljubši dnevi, ker imamo zjutraj predavanja pri predmetu Severna Amerika. To je čisti absurd, ker gre za geografski predmet. Ampak ja, torke obožujem. To so dnevi, ko so najboljše zabave in dogodki, čeprav ne živim v Mariboru, kjer je torek študentski dan. So tudi dnevi Vida. Iz nekega čudnega razloga so mi zadnje čase veliko bolj všeč kot petki, ki so bili včasih moji najljubši dnevi.

Prejšnji torek sem po dolgem času kadila cigarete, vmes pa sem spila čisto preveč vodke in bambusa in čisto malo hugota. Plesala sem do treh zjutraj in spet sama prišla v stanovanje, medtem ko sem si brisala solze. S profesorico sem se pijana pogovarjala, kot da je moja prijateljica. Če me je kdo opazoval, bi lahko rekel, da se imam lepo. Pa se nisem imela. Če bi kdo videl moja sporočila tistega torka, bi takoj razumel. Pisala sem bivšemu fantu. Pisala sem prijateljici z geografije, da je Vid zaljubljen v profesorico. Vmes sem flirtala s sošolcem. Nato sem plesala s fantom, ki ga poznam in vem, da ima punco, ampak zdelo se je dobro. Na koncu sva se še objela in potem sem pokadila še nekaj cigaret, da sem čutila pekoč občutek v pljučih.

Pokličem prijateljico, ki je šla za pol leta v Španijo, saj je ponedeljek dan, ko se pogovarjava. Poslušam o njenem življenju v Španiji, smejim se, imam se dobro, povem ji, kaj se dogaja pri meni, ampak ji zamolčim, da zadnja dva tedna ne morem spati v Ljubljani. To ubijam s kavo (ki me je zasvojila v času študija), z ginom ali z vodko in tako, da s petka na soboto spim 12 ur.

V četrtek grem v klub na zabavo naše fakultete. Plačam 3 evre za vstopnino, v klubu pa še 10, 50 evrov za vodko. Vseeno mi je, kupim jo, vlijem vase celoten kozarec in plešem. S sošolko s primerjalne književnosti se slikava na stranišču, ker je to najlepše stranišče, ki sem ga videla v klubu ali kar nasploh. Spet flirtam z nekim fantom, ki ga ne poznam. Nato ob treh zjutraj dajem na Instagram sliko, da bo lahko Vid videl – ne vem točno kaj. Pogledam še ostale svoje objave, malo grem še na Facebook, ne pišem bivšemu fantu, ker sem jezna nanj. Nato grem sama nazaj v stanovanje. komaj zaspim, čeprav je ura štiri zjutraj. Preverjam Instagram, kdo vse je videl moj story. To storim vsakih pet minut. Vsi že spijo, zato tudi jaz zaspim. Spim zelo slabo, ker moj pijani spanec prekinjajo sanje. Zbudim se in jočem. Ko pišem sporočilo, mi debele solze prekrijejo zaslon. Čutim praznino, žalost in jezo, da sem to, kar sem. To tako boli, da mi vzame vso voljo do življenja, zato se posvetim nalogi za geografijo. Preverjam statistično značilnost spremenljivk, vmes pa si brišem solze.

Sreda je. Hodim proti Filozofski fakulteti, roke imam popolnoma potne in seveda zamujam. Poje se mi Blam Blam, sploh ne vem zakaj – očitno spominja na torkovo zabavo. Pridem na geografski oddelek, čajanko imamo. Vroče mi je, zato se bojim, da mi bodo ličila odpadla, še preden me vidi kdo »pomemben«. Pišem sošolki z geografije, kje je. Stojim sredi oddelka in vidim Vida, on mene očitno ne.

Ta geografija! Tu sem spoznala toliko novih ljudi. Vsi smo res posebni na enak način in to razumemo samo mi. Skočim do geografskih prijateljic. Nato se začne veseli del, ki prekrije mojo žalost. Jem kekse, večkrat se sprehodim mimo Vida, ki spet flirta s profesorico. Niti pogleda me ne. Zato se sovražim, ker sem pred čajanko porabila pol ure, da sem se odločila, kaj obleči. Kljub temu se smejim, tako zelo, da si brišem solze, sodelujem v pogovoru in imam se dobro. Potem se z Vidom spogledava, zadrživa stik nekaj sekund, za tem pa se on vključi nazaj v pogovor s profesorico, jaz pa v pogovor s sošolkami. Domov pridem ob pol devetih in ležim na postelji. Spet preverjam, kdo vse je videl moj story. Tako sem utrujena, da si ne pripravim večerje, čeprav sem zelo lačna. Vem, da bom šla lačna spat, to ni prvič. Zadnje čase hodim pogosto lačna spat.

Skačem iz kabineta profesorja za politično geografijo, ker sem dobila 8 pri predmetu Evropa. Ko dobim 10 na primerjalni književnosti, sem vesela, ampak ne skačem. Nasmejim se fantu, ki mi je všeč, tudi on se nasmeji nazaj. To mi polepša dan – tako ocena kot ta fant. Bivšemu fantu povem, kako sem pametna.

V glavi se vrnem v četrtek pred štirimi tedni, ko svoji najboljši prijateljici povem o zabavi, ki se je zgodila v torek. Vse ji povem in od tistega trenutka ji tudi več ne morem povedati vsega. Ne povem ji več, zakaj sem čez dva tedna slabe volje, da pobegnem domov, da sem slabše volje tudi čez tri tedne, dokler ne pridem na oddelek za geografijo. Ne povem ji, kako sem se pijana pogovarjala s profesorico, ker sem bila obupana. Ne povem ji, da se mi zdi, da sem Vidu nekaj storila, ker me večino časa ignorira. Ne povem ji, ker se ne morem pripraviti do tega. Povem ji, kako je bilo na čajanki, govorim o vseh drugih, samo o njem ne. Povem ji za bivšega fanta, za dva fanta, ki sta mi pisala in za dva fanta, s katerima sem flirtala. Ugotavljam, da sem nemogoča. Neham odpisovati bivšemu fantu. Še isti večer spet jočem, ker nič ni prav.

Bližajo se božično-novoletni prazniki, kar me spravlja v še večji obup. Pomislim, da bi se pogovorila z ginom. Tega ne storim samo iz enega razloga, ker bi to bil pobeg iz realnosti, čeprav želim pobegniti. Cele dneve čakam na nekaj. Govorim si: samo nalogo še oddaš in se boš boljše počutila. Ko oddam nalogo, se ne počutim nič boljše. Za mano pride še deset novih stvari. Komaj čakam, da pridem domov, in čeprav vem, da ne bo v redu, se veselim svoje postelje, ker sem tam nekdo drug.

Spet tri ure visim na mobitelu, pišem prijateljem, preverjam Instagram in Facebook. Sovražim dneve, ko preveč pojem. Začnem kopirati gradivo za izpite, samo za geografijo, ker jo moram opraviti najprej. V resnici komaj čakam, da se začnem učiti, da ne bom razmišljala o drugih stvareh. Zvečer, ko spet ne morem spati, iščem zaključne seminarske naloge oddelka za geografijo. Iščem točno določeno nalogo. Ko jo najdem, se sprašujem, ali sem sploh dovolj pametna za geografijo in vem, da je moja diplomska naloga na ravni vrtca.

Sedim v predavalnici 233 in čakam na Severno Ameriko. Spet imam povišan pritisk. Anksiozna sem. Roke se mi potijo, dva prsta pritisnem ob žilo na vratu, občutek imam, da mi jo bo razneslo. Razmišljam o tem, kako bi bilo, če bi me zadela kap. Počasi me bo res. Iztegnem noge, ker me boli koleno. Gledam predse, v zaslon računalnika, vendar ne svojega. Vidim, kako Vid preverja spletno stran Plezanje.net in kako naroča pancerje. Potem vzame mobitel – tudi on preverja Instagram, ravnokar gleda story, s prstom potegne po zaslonu in še enkrat odpre isti story. Zapre Instagram, gre na Facebook. Ta se mu samo odpre in niti pogleda ne, kaj se dogaja, kar takoj ga zapre. Pomislim, da to počnem tudi jaz. Trenutno imam mobitel skrit pod sivim šalom, mobilne podatke imam izklopljene. Skozi celotno predavanje ga ne uporabim niti enkrat. Malo zeham, malo poslušam, tiho tipkam, ob tem pa se mi zapirajo oči, ker sem spet slabo spala. Še preden je konec predavanj, Vid pobegne.

Stojim pred avtomatom za kavo v drugem nadstropju. Za mano se pojavi simpatičen fant iz nižjega letnika geografije. Postrani ga pogledam. Malo se me boji, zato ga ne pozdravim, niti zares ne pogledam. Znižam sladkor na nič – da je bolj zdravo, si lažem. Pijem umetno kavo in čakam, da me neha boleti glava. Spet sem na Instagramu. Vidim, da ni ničesar pametnega, zato ga zaprem in čez 20 sekund spet odprem – tudi zdaj ni nič novega. Posvetim se pisanju seminarske naloge, ki jo moram oddati komaj čez mesec in pol. Pišem jo zato, ker se izogibam fantom. Vem, da obstaja posebna psihološka razlaga za vse to moje samouničevalno početje, vendar je trenutno ne želim izvedeti. V redu sem. Pride kakšen dan, ko se smejim sama sebi ali ko so moja ličila res lepa in to je, recimo, dovolj.

Komaj pridem iz drugega nadstropja Filozofske fakultete, ker me tako boli koleno, da malo šepam. Upam, da me nihče ne vidi. Čutim, da je nekdo za mano, zato začnem hoditi normalno. Hodim čisto počasi, vendar ta oseba hodi še počasneje. Vidim samo del čevljev in točno vem, kdo je to. Ne prehiti me. Delam se, da sem na mobitelu in da zato hodim tako počasi. Pobegnem v stanovanje. Sonce sije, čeprav je prvi teden decembra. Marsikaj hočem, ampak tega ne storim. Samo preoblečem se in potem ležim na postelji in budna sanjam. Že tri tedne plavam med oblaki in sem premalo produktivna. Težava je, da ne moreš imeti vsega. Če sem med oblaki, sem srečna, vendar niti približno ne naredim dovolj za študij. Če se učim in berem knjige, imam posledično dobre ocene, nisem pa srečna. Vedno izberem drugo, saj se lahko oblaki hitro razpršijo – to je zgolj dviganje zraka.

Ležim, pokrita sem čez glavo. Pred dvema mesecema sem prebrala, da bom zaradi tega verjetneje hitreje zbolela za Alzheimerjevo boleznijo. Toda ne morem drugače zaspati. Še tako komaj zaspim, ker je ponedeljek zvečer, jutri pa je torek in z njim Severna Amerika in predstavitev o Cesti solza. Slišim, kako mi srce nabija v žile. Ležim že 20 minut, pa še vedno tolče v stene ubogih žil. Čez kako uro končno zaspim – ko se srce vsaj malo umiri, ko trikrat preverim Instagram in ko se mi noge že skuhajo pod odejo. Zjutraj se zbudim popolnoma nenaspana, a je adrenalin že v meni in to še pred kavo, glava pa me začne boleti, ko si vstavim leče. Skačem po sobi, da bi iz sebe stresla adrenalin, pa nič ne pomaga. Vid zamudi na predavanja, ampak se mi vsaj nasmeji, ko neham s predstavitvijo. Usedem se na stol in čakam, da se moje srce umiri.

Spnem si lase v čop, ker so že malo mastni. Spijem dve steklenici hugota. Seveda se mi vrti in govorim z ljudmi, ki jih ne poznam. Plešem, ko še nihče ne pleše. Torek je, prva zabava študijskega leta med geografi. Sošolec se mi nasmeji in mi pomaha, a ne sodelujem. Družim se z geografi, ki se družijo z mano, tudi ko sem trezna. Potem do mene pridejo starejši geografi in predstavi se mi simpatičen deček. Vidim, da je zelo pijan. Tudi jaz sem zelo pijana. Pogovor steče. Pogovarjava se o geografiji in to je vse.

Čez dve uri, ko sem spila še malo vodke in ko plešejo tudi vsi ostali, me okrog ramen prime fant, ki ga ne poznam. Hočem se mu izmuzniti, vendar me zagrabi še močneje. Začnem kričati besedilo pesmi Moje sonce, naenkrat spijem tri zelo dolge požirke rdečega vina iz steklenice in pijana odskočim vstran od njega, do nekoga, ki ga dejansko poznam – dečka od prej. Ko tako stojim, ugotovim, da sem vesela. Da ne pogrešam nikogar, da si nikogar ne želim, da sem si dovolj. Potem mineta dve uri in vse se obrne na glavo.

Sedim na oddelku skupaj s sošolkami z geografije. Zadnji ponedeljek predavanj v letu 2019 je. Sedimo in se pogovarjamo o drugi stopnji in resno pomislim, da bi mogoče vseeno ostala na geografiji. Prvič po dolgih treh tednih se počutim dobro, na predavanjih sem bila tako prisotna kot že dolgo ne, mobitela sploh nisem pogledala, Instagrama pa nisem odprla že od devetih zjutraj. Smejimo se in se pogovarjamo z drugimi geografi in profesorji. Vse je tako umirjeno. Moje zlate sponke se svetijo v laseh, počutim se kot mala punčka – takrat fantje niso bili pomembni – ali kot princesa, ki ima vse na svetu. To je dan, ko je vse v redu. Pogovarjamo se o diplomskih nalogah, službah, možnostih. O tem, kako nam je geografija dala ogromno in da če izberemo prav, bomo imeli lepo življenje. Profesorica nam zaželi boljše leto 2020, kot je bilo leto 2019. Nasmejim se, ker si tega res želim. Ko se poslavljamo, prvič čutim, da je prišel pravljični čas v koncu decembra. Popolnoma sem mirna in zadovoljna sama s sabo, nič in nihče mi ne manjka, vesela sem. Stojim sredi oddelka. Prijatelj iz nižjega letnika nam zaželi veliko zdravja v novem letu. Obrnem se nazaj, stojim sama, stojim sredi srca geografije, in rečem: »In ljubezni.« Nasmejim se in to je moj zadnji ponedeljek leta 2019 na geografiji.

Res mi je hudo, da zapuščam geografijo. Ko tako razmišljam, se mi zdi, da mi je bolj hudo za geografijo, kot bi mi kdajkoli bilo za primerjalno književnost. Primerjalna književnost je tista stvar, ki bi jo rada počela vse življenje, zato bom morala opustiti geografijo. Tri leta na geografiji so bila premalo, hkrati pa tudi preveč. Zarila se je v vse moje velike, razširjene pore. Vse terenske vaje, ki jih ne maram, ampak se po njih vedno počutim dosti bolje. Vse naloge, zaradi katerih jočem, ker jih ne znam rešiti, a jih nato naredim z dobrimi ocenami in skačem po hodnikih Filozofske fakultete.

Geografija je postala del mojega življenja. Preprosto je vedno z mano. Z mano je v ponedeljek, ko osem ur sedim v drugem nadstropju in komaj čakam na torek. Torek je tako ali tako geografski dan, ko je na urniku Severna Amerika (tja se zagotovo ne bom preselila, nikoli) ter geografske zabave in dogodki. V sredo, ko grem v četrto nadstropje, vedno pogledam, kaj se dogaja v drugem nadstropju. V četrtek je na vrsti Azija, ki jo gledam samo od daleč. V petek grem na Avstralijo in Oceanijo, ki me pomirita do naslednjega tedna. Ko sem pijana, vsem razlagam, kakšna je sestava kamnin, kako delujejo vulkani, kako sem jaz središče svojega vesolja in kako deluje luna. Sicer ne vem na pamet, kje je sever, če stojiš v drugem nadstropju, vem pa, da moj notranji kompas vedno kaže prav, čeprav nikoli na sever. Terenske vaje, ki jih tako ne maram, imam v svojih najlepših spominih. Videla sem, kako izgledajo naši sošolci samo v spodnjicah in kako so dejansko vsi geografi prijazni. Spoznala sem toliko novih ljudi, ki so postali moji dobri prijatelji. Doživela sem toliko potopisov. Kar nekaj geografskih zabav in podobnih dogodkov sem izkusila in to je moje zadnje leto, ko jih bom lahko. Čeprav sem stalno pod stresom zaradi nalog, ki jih imamo, rada preveč časa preživim na geografskem oddelku. Ali bom lahko vse te fante pustila za seboj? Kaj bom brez drugega nadstropja in avtomata za kavo? Kaj bom brez vsega flirtanja? Kaj bom brez torkov, ko se konča zimski semester? Kaj bom, ko v letnem semestru Vida ne bom več videla? Kaj bom brez vseh dogodkov in prijaznih geografov? In kdo sploh bom brez geografije?

Z geografijo imam ljubezensko-sovražni odnos. V resnici jo imam res rada in je del mene že od nekdaj. Vesela sem sicer, da bom na drugi stopnji študija izbrala smer, ki me zanima in jo bom tudi počela v življenju. A še dobro, da sem vsaj na prvi stopnji izbrala geografijo.

 

Kiara Juvan

 

ilustracija: ©2023 Rok Korenčan

Dodaj odgovor

* označuje polja, ki so obvezna.