Se bliža čas, ko bo Ajshilova tragedija spet aktualna

Ajshil je s svojo tragedijo Peržani opozoril na nekaj, kar se bo kasneje v zgodovini nenehno ponavljalo, kar se bo človeštvu dogajalo vedno znova in znova. Opozoril je – in tragedijo uprizoril za vse tiste, ki se jim bo nekoč zgodilo isto, če se ne bodo spametovali. Ali smo se spametovali? Smo se iz zgodovine sploh česa naučili? Kot pravi Hegel, nas zgodovina uči, da se ljudje iz zgodovine nikoli niso ničesar naučili; prav to je predpogoj za ponovitve tistega, kar prihaja vedno znova in znova. Tako kot v Ajshilovem času lahko tudi v sklopu današnjih zaostrovanj v svetu vsak misleč človek predvidi, kaj se utegne zgoditi …

Leta 472 pr. n. št. je bila v dionizičnem gledališču, ki je lahko sprejelo več kot 10.000 ljudi, prvič uprizorjena Ajshilova tragedija Peržani. Takrat se je začela zgodovina političnega gledališča, ki se je vse do danes ohranilo kot kritično gledališče. Ajshilova tragedija Peržani je bila uprizorjena osem let po bitki pri Salamini, v kateri so Atenci uničili okupatorsko velesilo, ki je skoraj popolnoma zasedla njihovo ozemlje. Vendar Ajshil tragedije ni uprizoril z namenom, da bi zmagoslavje svoje domovine poveličal s hvalo ali da bi zapel hvalnico grški vojski, ki je uspela premagati Perzijce. Njegov namen je bil ravno nasproten: da se jasno postavi nasproti vojni in vsem vojnam nasploh. Tragedija je bila nekakšna (ob)tožba vseh hudodelstev, ki jih vojna prinese, (ob)tožba destrukcije – tako fizične kot tudi duhovne, saj vojna poleg materialnega uničenja ne terja le (pre)mnogo človeških življenj, ampak pomeni tudi izjemno duhovno opustošenje. Ajshil je z javno kritiko vojne izrazil tudi javno kritiko obstoječe konservativne vlade. Kritika je bila usmerjena proti imperialistični politiki, ki so jo izvajale Atene prav po perzijskih vojnah, torej po tem, ko so se opolnomočile. Atene so tako postale sila, ki je zavojevala in počela isto, kar je bilo storjenega njim s strani Perzijcev. Ajshil tragedije ni uprizoril na zmagoslavnih tleh, ampak prav tam, kjer je bil nasprotnik premagan. To je storil, da bi oblasti željni Grčiji pokazal uničujoče posledice vojaških spopadov in vso bedo vojne. Grčiji, ki je po perzijskih vojnah želela prekriti svoj svet in svet okoli sebe z vojnami, je želel postaviti ogledalo, zato je nastopil z jasno protivojno kritiko.
Ajshilovo tragedijo so izjemno veliko uprizarjali po drugi svetovni vojni. Po mračnem obdobju vojn in vsesplošnega zla je spet postala aktualna. Ponovno je bila uprizarjana v spomin in opomin na grozote vojn. Tisti zgodovinski »znova in znova« riše vzporednice med določenimi obdobji, ki so postala najbolj temačna in najbolj uničevalna v vsej človeški zgodovini. In še vedno se zdi, kot da nas vodi zamračen um, um, ki ni sposoben mišljenja in jasne presoje o možnih posledicah, ki jih lahko prinesejo delovanja in odločitve (»principii obsta«), ki se sprejemajo v obdobju zadnjih nekaj let. V Evropi prihaja do porasta skrajnih skupin, ki svojega sovraštva do tistega drugega, ki ga nujno potrebujejo za svojo lastno identifikacijo (brez nje jih namreč »ni«), ne izkazujejo več zgolj s »tihim« neodobravanjem, marveč z javnimi nastopi, ki jih podpirajo legitimno izvoljeni evropski predstavniki. Evropa stopa po poti nesmiselnega ustrahovanja in svarjenja pred prihodom tistega drugega, ki bo »spet« brusil kose nad našimi, vselej »miroljubnimi in neškodoželjnimi« glavami in ki bo ogrozil naš lasten obstoj zavoljo svoje nadvlade in prevlade. Splošni odzivi so popolnoma simptomatični in zamračeni um hlasta po znakih, ki bi podprli njegove vnaprej postavljene diagnoze. Vendar takšne politike in takšne odločitve ne bi imele nobene teže, če na drugi strani ne bi bilo množice ljudi, ki slepo, brez zmožnosti svojega lastnega, kritičnega premisleka sledijo nekomu, ki se zasuče na odru najglasnejšega izjavljanja. Ni naključje, da je Ajshil postal aktualen takoj po drugi, najbolj uničevalni vojni doslej. Vsem, ki jih/nas je ta vojna kakorkoli prizadela, je bilo takoj jasno, da se kaj takšnega nikoli več ne sme ponoviti. V ta namen so bile po vojni ustanovljene številne organizacije, ki so skrbele za ohranitev spomina na vse te grozote. Že pred časom je bila s strani združenja civilnih invalidov vojn Evrope podana pobuda za določitev datuma za evropski dan spomina na civilne žrtve vseh vojn, vendar je Evropska unija, institucija, na katero je bila pobuda naslovljena, to zavrnila, češ da obeležujejo civilni invalidi vojn svoj dan že v okviru dneva spomina na žrtve terorističnih napadov. S tem se poskuša zmanjšati težo večletnega terorja druge svetovne vojne in ga izenačiti z enkratnim terorističnim napadom, vse to pa z namenom, da se prikrije vzrok same vojne – nacifašizem oz. skrajna desnica, ki je v Evropi ponovno v vzponu. S tem se poskuša upravičiti ponoven legalen in legitimen prihod skrajne desnice v politične sfere tako posameznih držav kot tudi evropskih institucij. Odgovor pristojnih institucij na pobudo civilnih invalidov vojn Evrope je drzna in abotna reakcija, ki si (še posebej v teh časih) zasluži javno grajo. Zavajanje, da so civilni invalidi in vse civilne žrtve tako druge svetovne vojne kot tudi drugih vojn (vojna na Balkanu …) žrtve terorističnih napadov, je nedopustna reakcija, gnusno dejanje in ogabna gesta, ki omogoča tako močno pozabo, da krivca za nastanek vojne (nacifašizem) preoblikuje v žrtev. Kolektivni spomin traja okoli 80 let, letos pa jih od konca druge svetovne vojne mineva 71. Pričakovati je, da bo v prihodnjih nekaj letih z vsemi mehanizmi organiziranja kolektivne pozabe in z načrtnim spreminjanjem zgodovinskih dejstev spomin na grozote te vojne počasi usahnil. Vzroke za vzpon nacizma in nacizem sam se (bo) poskuša(lo) prikazati kot (naj)manjše zlo, kot dobro in včasih celo kot edino rešitev trenutnih razmer. Spomin na vojno bo ostal le bežen zgodovinski trenutek, ki je že minil in s katerim nimamo nobene povezave več. Omogočena bo popolna pozaba, ki bo zaslužna za to, da se utegne kaj takšnega (v drugačni obliki) tudi ponoviti.
Za razliko od časa pred drugo svetovno vojno in po njej sedaj živimo v informacijski dobi, ki določa nov tip gledalcev/akterjev, ki si vojno, ki že vseskozi poteka (vojna v Palestini, Siriji, Iraku …), kot spektakel ogledujejo iz naslonjača. Z begunsko krizo se je prvič vzpostavila neposredna povezava med gledalci in tistimi, ki so jih gledalci prej videli le prek ekranov. Z neposrednostjo se je vzpostavil poligon, na katerem se je gledalec, ki si je prej le ogledoval podobe z oddaljenih območij, spremenil v akterja, katerega dejanja so postala neposredno pomembna. Evropski človek je postal poligon za eksperimentacijo; prikrita sugestija s strani vodilnih evropskih oblasti ga je pripravila celo do tega, da je hvaležno sprejel in celo poudaril nujnost darovanja svobode zavoljo »varnosti« – nekaj, kar smo videli že v ZDA po letu 2001, pa si takrat nihče še predstavljati ni mogel, da bi kaj takšnega »delovalo« tudi pri nas. Oddaljeni svet vojne in nasilja, ki ga je pomagala zgraditi tudi Evropa, se je znašel pred evropskimi vrati (akcija – reakcija). Najbolj presenetljiva je prav reakcija mnogih ljudi in vodilnih, češ da je to, kar se dogaja, popolnoma nezaslišano in nedopustno – da nekdo drug, neka druga kultura, ki ni evropska, sili v Evropo, tega enostavno ne gre dopustiti. Kot bi dejal Kajuh, ljudje »s peno krvavo na ustih« zahtevajo zaostrovanje ukrepov proti »prebežnikom«. V ta namen se postavlja ograje, zidove, bodeče žice, ki so prepojeni s krvjo in ki nikoli ne bodo ustavili tistih, ki gredo na vse ali nič, ki jim gre za življenje ali smrt. Evrope ne zanima pomoč ljudem, ki so zaradi njene politike in politike zavezniških zavojevalnih dežel pritisnjeni na rob prepada. Evropo zanima le to, kako bi vse te ljudi čim dlje časa zadržala v okovih, ki jih je zgradila daleč stran od evropskega sveta. Nekaj podobnega so si predstavljali tudi v 70. letih prejšnjega stoletja, ko so ZDA pod pokroviteljstvom Miltona Friedmana in ostalih neoliberalnih napihnjencev izvedli neoliberalni eksperiment v državah Latinske Amerike. Danes je ZDA tudi zaradi imperialistične politike terorja in neoliberalnega nasilja soočena s tem, da ljudje bežijo iz teh opustošenih dežel, ker tam za njih enostavno ni več življenja in prihodnosti. Ves sijaj in blišč tako evropskega kot tudi ameriškega sveta pomeni bedo mnogih drugih svetov, na plečih katerih se te »miroljubne« velesile povzpnejo. Nikoli in nikdar ni nobena akcija brez reakcije in bolj kot je akcija uničevalna (tudi če se ne dogaja neposredno pred našimi očmi), večjih razsežnosti je reakcija, ki vsemu temu sledi. Tako kot pijavka potrebuje organizem, ki jo bo napojil s krvjo, tako tudi vsaka velesila potrebuje tiste druge, na račun katerih se bo povzpela. Ajshilova tragedija je bila in je še vedno svarilo za vse tiste, ki se zaganjajo v vojne, saj zgodovina kaže, kje se možnosti prakticirane svobode in pravičnosti »neločljivo mešajo s prakticiranjem nasilja, zatiranja, bojev za oblast, strankarskih prepirov in gole politike interesov« (Melchinger 2000). Iz zgodovine se »znova in znova« ničesar nismo naučili in vse kaže, da se bodo vedno znova vračali pretekli spomini in opomini, ki bodo vsake toliko spet aktualni.

Melchinger, Siegfried. 2000. Zgodovina političnega gledališča. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko.

Pseldonimova