Osamljeni planet

Če vam pri blaženju občutka osamljenosti ne pomaga skrolanje po Facebooku, prepevanje o tegobah skupaj z Bobbyjem Vintonom, The Police ali Céline Dion, vam bo mogoče pomagala družba dvometrskega napihljivega samoroga[1]. Medtem ko se trg polni s produkti za kratkočasenje, se zdi, da vzporedno narašča delež populacije, ki ga prevzema osamljenost. Nekateri raziskovalci tega »fenomena« in njegove razsežnosti v sodobni družbi namreč govorijo kar o epidemiji, ki se vedno bolj kaže tudi kot javnozdravstveni problem, saj je osamljenost pogosto eden od razlogov za naraščanje tveganja za razvoj srčnih bolezni ter razvoj nekaterih psihičnih motenj, kot so depresija, anksioznost in druge motnje razpoloženja in osebnosti (Sønderby 2013, Snell 2015). Četudi so dejavniki, ki sprožajo občutek osamljenosti, zelo raznoliki in predvsem subjektivni, je mogoče določene oblike, vzroke in razširjenost osamljenosti povezati z nekaterimi družbenozgodovinskimi spremembami.

 

Osamljenost je v medijski prezentaciji največkrat predstavljena skozi psihološki in socialni diskurz. Ta diskurz najpogosteje nagovarja problematiko osamljenosti pri starostnikih in mladih ter osamljenost v povezavi z že omenjenimi psihičnimi motnjami. Na tem mestu pa me bosta bolj kot socialni in psihološki zanimala družbeni in politični vidik osamljenosti. V ta namen bom poskušala poiskati nekatere navezne točke, ki bi vsaj deloma lahko pojasnile naraščanje zaznavanja občutka osamljenosti v sodobni družbi. Ker je osamljenost subjektiven občutek, ki nastane zaradi najrazličnejših izkušenj in zaznav, jo je težko zaobjeti v celoti. Četudi torej ne obstajajo neki objektivni kriteriji, s katerimi bi lahko merili intenzivnost, vzroke in razširjenost osamljenosti, se pri omenjeni »epidemiji« zdi, da gre za posebno vrsto ali način zaznavanja osamljenosti, ki je povezan s specifičnimi družbenimi trendi, z družbenimi vrednotami, idejami in ideologijami.

 

Dominantna ekonomska in politična ideologija se utemeljuje, sklicuje, zagovarja in promovira skozi idejo svobode; prav svoboda postane v družbi, ki še kako dobro straži meje možnega, zahteva in nemožnost hkrati. V kapitalistični družbeni ureditvi je način preživetja posameznika odvisen od njegovih lastnih prizadevanj, od njegovih pobud, sposobnosti, iznajdljivosti, od njegovih interpretacij realnosti, od njegovih ocen in pripisovanja smisla. Vsaj v teoriji. Omenjena ideologija vzdržuje sistem skozi paradoks vsiljevanja svobode, skozi navidezno neskončnost idejnih možnosti na eni strani ter skozi postavljanje ovir, skozi strukturne nemožnosti in družbeni samonadzor na drugi strani. Ta ideologija nam pravi naslednje: »Misli svobodno, da boš spoznal osamljenost svojih idej in misli ter preko njih svoje zmote.« Spoznanje osamljenosti na takšen način postane povod za vključitev v mrežo družbeno pričakovanih vedenj, razmišljanj in delovanj, preko katerih posameznik (navidezno) zadovolji potrebo po povezanosti in vključenosti. Ker je družbena mreža zgrajena iz takšnih kompromisov, nikoli ne more v celoti zadovoljiti potreb. Posameznik spozna, da je osamljen tudi znotraj sistema, ki v posameznem obdobju promovira določene kvalitete, to pa lahko predstavlja velik stres. Vezi v takšnem okolju postanejo ponarejene, odnosi pa tekmovalni. Kadar je sam, posameznik ni več prost, temveč postane negotov. Samota omogoča oddih in zbliževanje s seboj, dokler se človek zaveda svojega mesta, svoje identitete in (z)možnosti; ko pa mu je vsiljena »svoboda«, da tekmuje za svoje mesto, da si sam izbere identiteto, si določi cilje itd., lahko samota predstavlja prostor največje ranljivosti in negotovosti. Svoboda postane vir tesnobe. Max Stirner v kontekstu liberalizacije in pridobivanja prostosti, svobode v odločanju in usmerjanju svojega življenja zapiše: »Kolikor bolj postajam prost, toliko več prisile se grmadi pred mojimi očmi, toliko močnejši občutek nemoči se me polašča« (Stirner 1986, 33). S tem želi opozoriti prav na dejstvo, da je svoboda, ki je ne znamo uporabljati, ki ni v naši oblasti, brez vrednosti.

 

V družbi, v kateri se dominantna ideologija napaja iz posameznikovega strahu pred neuspehom, pred zavrnitvijo, izobčenostjo in odvečnostjo, se torej prej zadovoljiva samota sprevrže v osamljenost, v odtujenost od drugih in od sebe. Ker posameznik v samoti ne najde notranje varnosti in spontanosti, so blokirani tudi njegovi čustveni in intelektualni potenciali (Fromm 2011). Osamljenost postane obleka, drugi jaz, ki zaznamuje odnose med ljudmi. Družba osamljenih in izoliranih posameznikov predstavlja plodna tla za manipulacijo in teror. Čeprav o sodobni, aktualni vladavini ne razmišljamo kot o totalitarni, so nam nekateri simptomi, značilni za družbe, ki jim vlada teror, zelo poznani in blizu. Osamljenost je sestavina totalitarne nadvlade, ki se ne zadovolji zgolj z uničenjem javnega prostora, temveč poseže tudi v zasebno življenje. Totalitarna vladavina »temelji na osamljenosti, na izkušnji nepripadanja svetu, ki spada med najradikalnejša in najbolj obupana človeška izkustva« (Arendt 2003, 572). Hannah Arendt ugotavlja, da je izolacija »slepa ulica, v katero so ljudje potisnjeni, ko je uničena politična sfera njihovega življenja, kjer skupaj delujejo za eno stvar« (Arendt 2003, 571). Četudi izolacija še ni pogoj za občutenje osamljenosti, se zdi, da ta dva fenomena vedno bolj stopata drug ob drugem. Občutek odvečnosti, odtujenosti, osamljenosti je značilen za družbo, v kateri človek ne more vzpostaviti stika s seboj. Ker ga je zapustil jaz, je odvisen od drugih »in velika usluga družbe za samotne ljudi je v tem, da jih ponovno naredi ‘cele’, jih reši dialoga misli, v katerem vedno ostaneš dvoumen in da ponovno zgradi identiteto, zaradi katere lahko spregovorijo z enotnim glasom ene same nespremenljive osebe« (Arendt 2003, 573).

 

Vprašanje, ki si ga zastavljajo psihologi, socialni delavci, vsi osamljeni in mnogi drugi, je, kako biti sam s sabo, pri sebi, ne da bi bil osamljen. Spremembe v doživljanju osamljenosti so nedvomno povezane tudi s spremembami v dosegljivosti informacij, produktov, stikov. Ob moderni tehnologiji, ki omogoča hipen stik z drugim, samota predstavlja izziv predvsem mlajši generaciji. Ker nam je vse na dosegu, nismo vajeni čakanja, vlaganja truda, zavzetosti in časa v vsakdanjem življenju, nimamo niti priložnosti spoznati samote. Ko se ta pojavi, jo zamenjamo za dolgčas. Samota ni več toliko čas in prostor ustvarjanja, izražanja svoje avtentičnosti, krepitve in počitka, temveč iskanja dražljajev, ki nas odtegnejo od premišljanja o naših občutkih, željah, od samozavedanja. Pogosto vemo, kje bi lahko začeli s svojim delom, a rajši izbiramo kratkotrajne užitke.

 

Zapisani premislek se ne pretvarja, da pozna odgovore in rešitve glede problematike osamljenosti. Osamljenost kot družbeni (zdravstveni, socialni, kulturni in politični) problem pa gotovo nastopa v kontekstu izgubljanja javnega in zasebnega prostora, specifičnih načinov materialne in miselne produkcije, vsesplošnega rivalstva in alienacije. Kvalitetno preživljanje samote, ki je pogoj za kvalitetne odnose na širši ravni, je danes bolj kot kdajkoli izpostavljeno dejavnikom, ki nas še bolj oddaljujejo. A tako kot vsaka bolečina nam tudi osamljenost pomaga premišljevati in iskati razloge. Zato je včasih dobro, da pride zgodaj, ko neosamljenemu življenju še lahko odpremo vrata.

B. B.

 

Viri:

Arendt, Hannah. 2003. Izvori totalitarizma. Ljubljana: Študentska založba.

Fromm, Erich. 2001. The Fear of Freedom. London: Routledge.

O’Connell, Rebecca. 2016. Lonely? This 7-Foot-Tall Inflatable Unicorn Will Keep You Company. Mental Floss, 14. november. Dostopno prek: http://mentalfloss.com/article/88699/lonely-7-foot-tall-inflatable-unicorn-will-keep-you-company (26. november 2016).

Snell, K. D. M. 2015. Agendas for the Historical Study of Loneliness and Lone Living. V The Open Psyhcology Journal 8(2): 61–70.

Sønderby, Lars Christian. 2013. Loneliness: An Integrative Approach. V Journal of Integrated Social Sciences 3(1): 1–29.

Stirner, Max. 1986. Edini in njegova lastnina. V Antologija anarhizma 1, ur. Rudi Rizman, 29–69. Ljubljana: Krt.


[1] Glej O’Connell 2016.