Ni vse tako črno-belo

Lansko leto je na Oxfordski univerzi potekala debata na temo, ali je v današnjem svetu nemoralno biti milijarder. Pisatelj Anand Giridharadas je kot zagovornik teze v svojem govoru razložil, da je zmotno moralnost dojemati z vidika posameznega dejanja, temveč gre za veliko širši koncept. Tako je nekako opredelil dve vrsti moralnosti: dejanje in dovoljevanje. Medtem ko se prva nanaša na dejanske nemoralne prakse, ki so tudi neposredno dokazljive, pa je dovoljevanje tisto, česar po pisateljevih besedah ne dojemamo kot enakovredno dejanjem. Poslušalce je pozval, da premislijo o teži dovoljevanja krivic v družbi in se spraševal, kako daleč je tako vedenje od dejanskih vršilcev krivic.

Pred približno dvema letoma je gospod Jože Biščak v odgovor uporabnici na Twitterju, ki je zapisala, da Melania Trump spominja na nezemljana, Michelle Obama primerjal z opico. Letos je na tvit pravnice Barbare Rajgelj, ki prikazuje kontekst neke druge situacije, odvrnil, ali je zdaj kar naenkrat pomemben kontekst, in dodal, da »ko je neka Američanka poleg Melanie prilepila sliko vesoljske pošasti in jo z njo primerjala, sem ji jaz vrnil s sliko Michelle Obama in opice. In bil popljuvan, da sem rasist. Konteksta progresivci sploh niste upoštevali.«

Prav nasprotno. Kontekst Biščakove neokusne primerjave je neizpodbitno ta, da so črnci že stoletja tarča rasističnih primerjav z opicami, s čimer jih ljudje postavljajo na nivo živali, kar precej zgovorno kaže, da jih imajo za manj razvite od (belih) ljudi. Primerjava Melanie Trump z nezemljanom morda ni bila najbolj prizanesljiva do prve dame, a je letela specifično nanjo. Primerjava Michelle Obama z opico pa je nekdanjo prvo damo zreducirala zgolj na njeno raso, jo razčlovečila in tako razvrednotila vsa njena stališča, dejanja in misli.

Sam sicer ne podpiram rastočega trenda politične korektnosti in menim, da ima gospod Biščak pravico do take izjave. A zaskrbljujoče je to, da Biščak ni le eden od uporabnikov Twitterja, temveč urednik revije Demokracija, katere založnik je v skoraj tretjinski lasti vladajoče stranke SDS. Od revije, ki ima na čelu nekoga s takimi prepričanji, težko pričakujemo, da se ti ne bi odražali v njenih prispevkih. In tudi če bi se vlada zagovarjala, da ne deli takega mnenja, ga vseeno dovoljuje in celo financira.

Prav ta pasivnost je tisto, kar želim povezati z uvodno razlago dveh tipov morale – biti tiho v takem primeru ne pomeni biti nevtralen, temveč pomeni podpiranje statusa quo in posledično dovoljevanje vseh njegovih krivic. Pri nekaterih ljudeh gre zagotovo za nevednost, a v primeru ljudi na pomembnih položajih gre predvsem za uživanje privilegijev, ki jim jih prinaša krivičen sistem. Morda se sami ne znašajo nad drugačnimi, vendar se zavedajo, da nekateri se in o tem zavestno molčijo. Nemara so uspeli prepričati celo sami sebe – ali pa so bili tako vzgojeni, da so drugačni res inferiorni, zlobni, neumni, zločinci … Vse za to, da privilegiji ostanejo.

 

BLACK LIVES MATTER

Podobno številni ne podpirajo protirasističnih protestov, ki potekajo v praktično vseh večjih ameriških mestih, ali pa se glede problema nočejo opredeliti. Seveda gredo nekateri celo tako daleč, da jim ostro nasprotujejo. Ti trdijo, da sistemski rasizem v ZDA ne obstaja, da niso nikjer v zakonih ali ustavi črnci postavljeni v slabši položaj kot belci. In da statistika kaže, da je več črncev storilcev zločinov ter da večino ubitih črncev ubijejo prav črnci sami! Namesto da na te podatke gledamo kot na argument za nasprotovanje protestom ali pa jih ovržemo za neresnične, jih poskusimo dojeti kot kruto resnico, ki nas potiska v smer sprememb. Podatki so lahko resnični, a pomemben je kontekst. Veliko več črncev se aretira za zločine, ker se pretežno črnska naselja veliko bolj nadzoruje. Prav tako so bolj odrinjeni na rob družbe. Veliko jih živi v t. i. »hoodu«, neke vrste sistemskem getu – brez enakih možnosti za izobrazbo, zaposlitev, varnost in zdravje. Fizične ograje so zamenjale strukturne ovire in četudi so možnosti uradno enake za vse, v realnem življenju ni tako. Vprašati se moramo torej, zakaj so črnci v večji meri prisiljeni preživljati se s kriminalom? Ne opravičujem nobenega zločina, a zdaj bi nam vendar lahko bilo že jasno, da z neskončnim polnjenjem zaporov ne bomo izboljšali stanja.

Eden od argumentov nasprotnikov protestov je na žalost tudi ta, da so ljudje v omenjenih naseljih preveč leni in da so si sami krivi za svojo bedo, saj se ne trudijo in borijo dovolj, da bi si ustvarili življenje izven dna družbe. Toda zakaj samo sebi dovoljujemo pravico do stabilnega in lagodnega življenja? Zakaj lahko samo mi uživamo privilegije, ki so nam bili tako rekoč položeni v zibelko, medtem ko si morajo nekateri priboriti osnovne življenjske dobrine?

Nenazadnje pa se želim dotakniti tudi primera Georga Floyda (in ostalih podobnih tragedij). Nikjer naj ne bi bilo dokazov, da je bil ubit zaradi svoje rase. Pa vendar si težko predstavljamo, že iz preteklih primerov, da bi se enako zgodilo belcu. Morda zakon ni zapisan v škodo črncem ali kateri drugi manjšini, a če imajo policisti v glavi, da so črnci v veliko večji meri kriminalci in veliko bolj nevarni, bo tudi njihov pristop k primeru bolj ekstremen in agresiven. V tem kontekstu torej ravnanje policije ni enako do belcev in črncev.

Čas je, da nehamo govoriti, da življenje pač ni pošteno in da naj se s tem sprijaznimo. Raje poskusimo spremeniti svet tako, da se ne bo potrebno navajati na krivice. Kdor pravi, da sveta ni potrebno spreminjati ali pa da to ni mogoče, je navsezadnje del problema. Za rešitev je treba najprej vanjo verjeti.

Za konec prilagam še citat razvpitega britanskega umetnika Banksyja o trenutnih razmerah v ZDA in po svetu: »Temnopolte je sistem pustil na cedilu. Sistem belcev je kot počena cev, ki je poplavila stanovanje ljudi, ki živijo v spodnjem nadstropju. Pokvarjen sistem je njihovo življenje spremenil v bedo, a popravilo sistema ni njihova naloga. Tega ne morejo storiti, nihče jim ne dovoli vstopiti v zgornje stanovanje. To je težava belcev in če belci tega ne bodo popravili, bo moral nekdo priti gor in brcniti v vrata.«

Ta brca so očitno protesti, ki v številnih primerih niso več miroljubni. A kaj drugega preostane? Izgredi so edini način, da se zasliši glas neslišanih. Kdor pa tega še vedno ni pripravljen slišati, bo v zgodovino zapisan podobno kot tisti veljaki, čigar spomeniki trenutno padajo.

 

 

J. J.