Intervju: dr. Blaž Vrečko Ilc

dr. Blaž Vrečko Ilc: »Harmonična družba in ideja harmonije sta v analizi družbe in politike izjemno nevarni. Takoj ko je harmoničnost postavljena kot izhodišče ali cilj, veš, kam to vodi. To so vedno koncentracijska taborišča ali gulagi. Druge možnosti ni«.

Pogovarjali smo se z dr. Blažem Vrečko Ilcem, predstavnikom mlajše generacije slovenskih politologov. V branju boste uživali vsi, ki v analizah ekonomistov, pravnikov in varnostnih analitikov ne vidite ali slišite resnice!

Imamo žico, ki to ni. Ali smo dobili »novi« orwellovski novorek?
Jezik in besede, ki se jih uporablja, igrajo ključno vlogo v teh procesih in spremembah. Tako imamo sedaj »žico, ki to ni«. Nemška demokratična republika je berlinski zid imenovala antifašistični zid. Potem se lahko vprašamo – kaj je bodeča žica, ki to ni – je »antinestrpnostna« ali je »antiavtoritarna«? »Žica, ki to ni.« Freudovski zdrs, ki ga je doživela kolegica s fakultete, je tudi za simptom današnjega jezika, v katerem se za opise takih izjemnih dogodkov in transformacij prepletata klinični jezik, ki zakrije določene brutalnosti, in vojaška terminologija na eni strani ter tehnokratski besednjak na drugi strani. Vojaška terminologija je danes prevladujoča: intervencije, zapore, kolateralna škoda, ciljane usmrtitve, ciljano odstranjevanje nevarnosti. V tem smislu odločitve politike, diskurzi in prakse, ki se jih uporablja, ne dovoljujejo odstopanj. Kot da gre za absolutnega suverena, na katerega ni priziva. Na drugi strani pa je tehnokratski jezik. Šlo naj bi za nevtralne objektivne rešitve v luči grozeče kalkulirane nevarnosti, ki prihaja k nam.
Oba diskurza sta izjemno nevarna. Tehnokratski diskurz in diskurz, ki je utemeljen na strahu, vojaški in klinični, poenostavljata transformacije družbe v nevarnost, ki prihaja od drugje. Hkrati pa se vzpostavljajo rešitve, ki se dojemajo kot nevtralne in objektivne, temeljijo pa na mehanicistični logiki. Odstranitev določenih elementov omogoča povrnitev harmonije. Ta ideja je zelo problematična. Harmonična družba in ideja harmonije sta v analizi družbe in politike izjemno nevarni. Takoj ko je harmoničnost postavljena kot izhodišče ali cilj, veš, kam to vodi. To so vedno koncentracijska taborišča ali gulagi. Druge možnosti ni.
Ali se je Slovenija zaščitila pred migranti ali pred Balkanom? Ali je bodeča žica zgolj izraz uboganja Bruslja ali pa se je Slovenija želela končno tudi »fizično« ločiti od Balkana, od Jugoslavije?
V Sloveniji se je vzpostavila shizofrena pozicija. Slovenska politična elita je želela transformirati slovensko družbo prek vzpostavljanja in širjenja strahu, demonizacije beguncev in migrantov. A po drugi strani je vseskozi prisoten trend naše amaterske oblasti, da se Slovenija prikaže kot dobri učenec, ko, lahko rečemo, opravlja umazano delo za države centra Evropske unije.
Mogoče se bodeča žica res uporablja kot instrument predpostavljanja meje, kajti s strani Hrvaške je bilo izpostavljeno, da se bodeča žica vleče po zelo problematičnih delih ozemlja. Vendar dvomim, da lahko govorimo o tem, da žica a priori prinaša tudi fizično distanciranje od Balkana. Vsekakor pa gre za hlapčevstvo, kar je mogoče pretežka beseda, zagotovo pa za to, da se pokažemo kot dobri učenec centra EU.
Ali je bodeča žica poskus zagotovitve mesta v ekskluzivnem »mini schengnu«? Kaj vse se je razkrilo iz takšnih idej in razmišljanj?
Ideja »mini schengna« je podobna idejam treh, štirih, petih hitrosti v EU. Gre za nekakšno poenostavljeno preslikavo Wallersteinove sheme, ki je ravno tako nekoliko poenostavljena, o centru, periferiji in vmesni polperiferiji. Mogoče so brali Wallersteina in so želeli, da bi se v EU ustvarili takšni koncentrični krogi, pri katerih se gre iz centra navzven.
Kar se tiče Slovenije, je jasno, da je na plan prišla servilnost. Kar naenkrat je postalo pomembno le to, da tudi Slovenija postane del »mini schengna«. V tem kontekstu je treba razumeti tudi postavljanje bodeče žice. Gre za rasistično pozicijo Slovenije. Vpeljujeta se ideji balkanizma pa tudi nekega »evroorientalizma« proti vzhodni Evropi. Dajte nas pripustiti v ta ekskluzivni klub nekdanjih kolonialnih sil ali neokolonialnih sil, kot je Nemčija. Roke vseh teh držav so umazane z izjemno veliko količino krvi, kajti bile so vzpostavljene prek izkoriščanja tujih ozemelj in drugih populacij.
Zelo zanimivo je, da je srečanje, na katerem so se sestale države Beneluksa, Nemčija in Avstrija in na katerem so se pogovarjali o »mini schengnu«, potekalo le nekaj dni po napadu v Parizu. V tem kontekstu bi »mini schengen« predstavljal materializacijo, militarizacijo in zaprtje meja tudi proti ostalim članicam EU. V tem kontekstu igrata Nemčija in Avstrija zanimivi vlogi. V prvih trenutkih se je zdelo in predstavljalo, da gre za najbolj normalni, civilizirani, demokratični državi, ki popolnoma spoštujeta vse pravice migrantov in beguncev. V ozadju pa je bila zelo realpolitična in gospodarska kalkulacija. Demografski trendi za Nemčijo in Avstrijo so porazni. Nemčija, ki ima dolgo izkušnjo privabljanja migrantov, je seveda izkoristila situacijo. Hkrati pa na takšno politiko lahko gledamo tudi kot na pritisk na druge članice EU, da naj začnejo sprejemati begunce, vendar se to ni zgodilo. Predvsem vzhodne države EU so še bolj ogradile. V tem kontekstu ne smemo pozabiti niti Velike Britanije, ki se je zelo distancirala od sprejemanja beguncev. Edina izjema je bila Švedska, ki pa je, ko je zapolnila kvote, ki so izhajale iz realpolitičnih in gospodarskih kalkulacij, zaprla svoje meje. Solidarnost znotraj EU je propadla že z grško krizo in krizo periferije EU, sedaj pa se je nesolidarnost prenesla in še bolj utrdila z (ne)regulacijami migracij tako na ravni EU kot tudi v državah članicah.

Kako gledate na odzive državnih institucij na eni strani in na odzive državljank in državljanov Slovenije oziroma tistega, čemur se reče civilna družba, na drugi strani na begunsko krizo?

V Evropi se zelo problematizira nekaj sto tisoč migrantov. V Turčiji, Jordaniji, Libanonu so sprejeli milijone migrantov, hkrati pa so to bistveno manjše države. O tem, kakšno breme nosijo te države, se ne govori. Ob tem naj dodam, da v Nigeriji vseskozi poteka vojna nižje ali višje intenzitete, saj se spopadata državna vojska in Boko Haram (zaveznica ISIS), kar je korenito destabiliziralo regijo. Ta vojna že neposredno vpliva na migracijske tokove znotraj Afrike in izven nje. Ko govorimo o Nigeriji, govorimo o največji izvoznici nafte iz Afrike. Kontinuirane vojne večje in manjše intenzitete potekajo tudi v Kongu, iz katerega prihaja večina surovin za naše tehnološke igračke. O Kongu se ne govori, še več, teh vojn se sploh ne omenja, čeprav je tudi ta vojna sprožila izjemne migracijske tokove.
Če se vrnem k vprašanju, pa moram poudariti, da država dela ogromno napako s tem, da militarizira vse segmente družbe. Ta militarizacija se utemeljuje v begunski krizi. Vsak človek, ki se znajde v zaprtem prostoru, obkrožen s specialci, reagira instinktivno, kot da je napaden, ker dejansko je. Jasno pa je, da so državni aparati odpovedali, sistem je odpovedal, pomoč beguncem pa se je privatizirala prek civilne družbe. Določeni deli civilne družbe so se odzvali solidarno pa tudi deli lokalnega prebivalstva niso nasedli na zgodbe o tem, kako jih migranti in begunci ogrožajo, temveč so v večini primerov pomagali. Seveda, če se pred tabo znajde tisoč ljudi, sta določen šok in strah povsem normalni reakciji. Vendar če se te migracijske tokove regulira, a ne prek mreže in žice, ki ubijata, temveč s preusmerjanjem beguncev, ponujanjem informacij v jeziku, ki ga begunci govorijo, in ne v slovenščini, če se zagotovi možnost preživetja noči, postane zadeva popolnoma rešljiva.
Problem je trend, ki nam ga begunska kriza razkrije. Najbolj osnovne socialne storitve so se privatizirale. Vse tehnike reguliranja in discipliniranja populacij se v večini primerov začnejo nekje na obrobju in se počasi situirajo v drugih kontekstih. Ni nujno, da gre hitro ali da do tega sploh pride, vendar je privatizacija pomoči tipičen primer opisanega.
Zaradi tega imam tudi velik problem s humanitarnimi akcijami kot tudi s filantropijo. Bogataši so prek specifičnega delovanja sistema zaslužili, potem pa to »vračajo«. Klika, ki ni bila izvoljena in odloča o tem, kam gre ogromno denarja, predstavlja velik demokratični problem. To ni in ne more biti javni interes. Učinki so lahko zelo dobri, a je že samo izhodišče problematično.
Migranti in begunci so postali grešni kozli za vse, mar ne?
Migranti igrajo vlogo grešnega kozla že vse od konstituiranja moderne države. Raziskoval sem Anglijo v času Marije I. in Elizabete I. v 16. stoletju. V tem obdobju se je začel lomiti fevdalizem, razpadale so določene družbene hierarhije, začel se je vzpon agrikulturnega kapitalizma, ob tem pa so se začeli prvi moderni kolonialni projekti, vzpostavljali so se lokalni in evroatlantski trgi. Marija I. in Elizabeta I. sta uporabili migrante, predvsem temnopolte, ki jih je bilo zelo malo, in jih krivili za vse težave. Temnopolti migranti so že takrat bili grešni kozli. Diskurz je bil identičen kot danes, seveda v jeziku in upoštevajoč institucije in kontekst tistega časa. Vseskozi so izpostavljali, da migranti kradejo delovna mesta in živijo zgolj od socialne podpore, kajti takrat so se vzpostavili t. i. poorhouses. Ob tem pa se je pojavil tudi moment religije, kajti migranti niso bili kristjani. V angleškem kontekstu je bilo vprašanje religije še bolj specifično, kajti moral si biti protestant, še najbolje pa anglikanec. Ta majhna populacija, ki ni imela nikakršne družbene ali politične moči, je igrala vlogo grešnih kozlov; če bi jo odstranili, naj bi bilo vse v redu. Zadeva ni delovala, vendar so se takrat vzpostavili nastavki mehanizmov regulacije migracij.
Regulacija migracij je prisotna v sami konstituciji moderne države; še danes je izjemno pomembna. Monopol nad regulacijo migracij je vsaj na istem nivoju kot monopol nad uporabo legitimne (pri)sile s strani države. Primer je potni list, ki je zelo pomembna družbena tehnologija, ki situira posameznika na določen teritorij pod določeno suvereno oblastjo. Migranti nimajo potnih listov, kar naj bi bil velik problem. Neidentifikacija, nenadzirana mobilnost je problem. Ampak seveda, govorimo o mobilnosti nepravih in nenormalnih populacij. Nihče ne govori o migrantih, ki odhajajo z »Zahoda« v druge zahodne države; to so večinoma ekonomski migranti. Ta termin se v tem kontekstu ne uporablja. Ti migranti niso problematični, ker ne prihajajo iz »problematičnih« držav. Migracije in regulacije migracij so izjemno občutljivo in predvsem politično vprašanje. V ZDA je ta tematika vedno na političnem dnevnem redu, sploh pa so pred vsakimi volitvami v središču tudi migracije.
Podpora bodeči žici raste, hkrati pa nas prepričujejo, da gre za nevarne populacije, ki širijo bolezni.
Kar se tiče bolezni in idej o prenašanju bolezni, gre za neke rasistične vzorce, ki so se pojavili in razvili ob koncu 19. stoletja, ko se je vzpostavila kategorija nenormalnosti oziroma potencialnost notranje in nevidne bolezni, ki lahko škodi zdravi in normalni populaciji. S tem so strašili v ZDA, kjer so se bali »manj« razvitih in nenormalnih populacij. V te nevarne populacije, med PIGS (Polish, Irish, Gypsies, Slavs), smo spadali tudi južni Slovani in Slovenci. Pri teh populacijah naj bi obstajala večja verjetnost degeneracije. Takšni zaključki so izhajali iz »objektivnih« meritev, izvedenih mogoče na eni lobanji.
Tudi merjenje inteligenčnega količnika je bilo razvito v kontekstu regulacije migracij v ZDA in preverjanja, ali so migranti sposobni delovati v ameriški družbi. Jasno, PIGS naj bi imeli nižji IQ. Vendar je problem v tem, da IQ meri inkulturacijo v specifično, meščansko kulturo in ne inteligence. Pa tudi koncept inteligence je problematičen, sploh če gre za merjenje in kvantifikacijo.
Zaradi ideje bolezni in regulacije populacije, da je bolezen nekaj notranjega, nevidnega, kar se prenaša, kar stalno grozi, je treba delovati preventivno. Treba je preprečiti tudi stike s telesno nenormalnimi. Na tej sistemski ravni se kaže rasizem. Biopolitična varnost zamejene, homogene populacije je v ospredju. Izpostavljanje različnih bioloških nevarnosti je specifičen mehanizem, ki sicer najbrž ne deluje na premišljeni ravni, spada pa med prakse in tehnologije, ki služijo za homogenizacijo populacije, ki jo vsaj od krize naprej pestijo izjemni razkoli. Na politični ravni poskušajo kanalizirati in prikrivati hude konflikte in antagonizme, hierarhije, diskriminacije, ki so prisotni v tej »homogeni« populaciji.

Ideja o prepovedi burke je naletela tako na zagovornike predloga kot tudi na nasprotovanja. Vendar se nihče ne vpraša, ali je burka v neki novi, migrantski izkušnji ženske lahko tudi oblika upora proti »svobodni« in multikulturni družbi.
Samo nošenje burke je lahko izraz avtonomne odločitve posameznice, iz katere izhaja celotna struktura naše liberalne demokracije. Temelj liberalne demokracije je avtonomni racionalni posameznik, ki se avtonomno odloča o lastnih kulturnih preferencah kot tudi o preferencah v vsakdanjem življenju. Če izhajamo iz tega, potem je burka lahko legitimna in racionalna odločitev posameznice. Odvisno pa je tudi od konteksta.
Nihče noče prepovedati nunam, da nosijo rute, ali pa nošenja križa.
Ali vsakdo, ki nosi križ, to počne, ker je bila to njegova avtonomna odločitev ali ker je bila to odločitev staršev, ki so ga inkulturirali v patriarhalno, izključevalno religijo; takšna je vsaj pri nas? V Sloveniji nismo imeli teologije odrešitve (osvoboditve?), ampak smo doživeli kontrareformacijo in kolaboracijo v času NOB. Od časa osamosvojitve pa so prisotni konstantni poskusi rekatolizacije, ki se najbolj izraža v poskusih vpeljave verouka v šole. RKC se kontinuirano vmešava v urejanje političnih in družbenih odnosov. Nošenje rut nun v tem kontekstu ni problematično, ker naj bi bilo to del naše kulture. Ob tem se pozablja, da so del naše kulture že več stoletij, če smo konkretno pri religiji, tudi islamske, protestantske in druge populacije. Če spoštuješ načela liberalne demokracije, ne moreš podpirati prepovedi teh zadev. In tukaj ne govorim o znakih ali simbolih, ki so historično delegitimirani.
Če govorimo bolj konkretno o burkah, sploh pa v kontekstu Francozinj in francoskih muslimank, je burka izhodiščno znak upora proti diskriminaciji v zelo katoliški Franciji, ki se skriva za sekularnostjo, za laičnostjo (laïcité). Po drugi strani pa je prisotna tudi civilizacijska misija, da jih bomo šele mi, Evropejci, osvobodili. Te ženske so v velikem precepu. Migrantke najdejo zaposlitev v večjem številu kot migranti, institucije pa jih še bolj zatirajo kot moške migrante, potem pa so zatirane še s strani lastnih moških. Na koncu nastane koktejl diskriminacij. Hkrati se jim odreka določena praksa. Same so se najbrž želele integrirati, vendar je ideja o meritokratičnosti Francije popolnoma zgrešena in je v praksi porazna. Izraz tega so predmestja, banlieue, kjer so bili načrtno, na arhitekturni ravni ter na ravni urbanega planiranja, ustvarjeni možnost in pogoji za izključevanje migrantskih populacij. V 60. in 70. letih 20. stoletja te populacije v predmestjih niso imele dostopa do tekoče vode, hkrati pa so jih pogosto kritizirali, češ da smrdijo in jih je treba zato zares odstraniti. A kaj, ko so jih že odstranili; zadnja faza bi bila, da se jih fizično odstrani. Tega še vedno ne smejo narediti, saj so migrantske populacije vedno rezervna armada delovne sile, kot bi rekel Marx. Imajo svojo vlogo v delovanju sistema. Obstaja določena diskrepenca med liberalnimi rasističnimi državami in nacizmom. Liberalne države se nikoli se ne gredo uničevanja do te mere, da bi omejile lastno gospodarsko proizvodnjo in delovanje. A priori nihče ne odreka migrantom njihovih pravic, ki izhajajo iz določenih liberalnih demokratičnih načel. Na formalni ravni morajo politiki celo zagovarjati to, da imajo vsi formalne možnosti in pravice. Jasno, te populacije jih ne izkoristijo in ne uveljavijo, ker so nesposobne, neprilagojene, nenormalne, nikakor pa ne zaradi tega, ker obstaja rasizem tako na strukturni ravni kot tudi na ravni mikro praks, na ravni vsakdanjega življenja. Ta dva nivoja se lepo prepletata, sopodpirata. Na sistemski ravni obstaja izključevanje ljudi na trgu dela, pri iskanju stanovanja. Ob tem so seveda tipičen primer šole, ki dejansko so ideološki aparat države, kot je pisal Althusser, ter ustvarjajo in reproducirajo stratifikacijo ljudi. Gre za institucije za točno določene razrede. Tukaj lahko omenim še tehnologijo imena in priimka: na podlagi teh te že vnaprej izključijo iz vseh sfer. Če si Ahmed, je vseeno, kakšno izobrazbo imaš, ne prideš nikamor. S tem so se soočili tudi Afroameričani v ZDA, ki so bili na začetku neizobraženi, revni in brezposelni, potem pa so postali izobraženi, revni in brezposelni. Na mikro ravni pa obstajajo vsakdanje prakse: šale, spremljanje temnopoltih in zakritih po trgovinah itd. To ohranja, perpetuira in razvija določene rasistične diskurze, prakse in celoten rasni/rasistični dispozitiv.
V zadnjih sedmih letih se je Nemčija uveljavila kot nesporni neokolonialni gospodar Evrope. Ali je tam zares vse tako lepo in cvetoče, kot se nam predstavlja?
V Nemčiji še vedno obstaja ločnica med zahodno in vzhodno Nemčijo. Vzhodna Nemčija je primer, šablona, kako je potekala neokolonialna politika nemške države in velikih nemških konglomeratov. Treuhand, posebna agencija, ki je bila ustanovljena samo s ciljem, da se razprodajo vse javna podjetja bivše Nemške demokratične republike, je prodala vsa javna podjetja za vsoto približno 4–5 milijard mark, in sicer vse pod ceno. Populacije v Nemčiji od tega niso imele kaj preveč profita. Vendar je šlo za lep primer, kako bodo potekale zadeve drugje. V drugih evropskih državah so umazano delo opravili Američani z Jeffreyjem Sachsom na čelu. Nemški in francoski gospodarstveniki in politiki pa so bili takoj za njimi in čakali na svojo priložnost. Britanci so se takrat bistveno manj vključevali v te procese.
Po drugi strani pa se pozablja, da že dobro desetletje traja notranja prekarizacija v Nemčiji. »Fleksibilizacija dela« je bila načrtno izvedena še pod Schröderjem s programom Hartz IV. Vsa ta projiciranja na Grke, da so leni in potratni, pa tudi na druge južne članice EU, ki so se zaradi delovanja nemških bank pa tudi zaradi lokalnih elit, tako gospodarskih kot političnih, znašle v krizi, so že prej obstajala znotraj Nemčije. Razlaščanje populacij znotraj Nemčije je zelo pomembno za razumevanje konteksta pojava Pegide in rasističnih gibanj.
Kako gledate na pozicijo in vlogo Turčije na Bližnjem vzhodu? Pred dnevi je bil podpisan sporazum med EU in Turčijo. Erdogan je očitno ponovno trdno v sedlu, ob tem pa ima podporo tudi EU.
Turčija se gre lastno strateško igro na Bližnjem vzhodu. V določenem delu medijev se Turčija demonizira in prikazuje kot nekakšen »hudič«. Zagotovo drži, da Turčija sledi lastnim parcialnim interesom, vendar se mi zdi, da to ni nič čudnega ali presenetljivega. Dosti večji problem je specifično delovanje EU, ki z namenom implementacije določenih zunanjih politik, predvsem reguliranja migracij, vedno znova sklepa problematične dogovore z bolj ali manj avtoritarnimi državami.
V tem kontekstu je sodelovanje EU s Turčijo problematično že dlje časa. EU je vseskozi igrala superiorno vlogo v tem razmerju, saj je izključevala Turke, ker naj bi morali postati še malo bolj civilizirani. Tudi obsojanje armenskega genocida, ki je absolutno legitimno, je vedno uporabljeno kot instrument v kontekstu onemogočanja Turčije, da se približa EU.
Specifični dogovor med EU in Turčijo utrjuje Erdogana, ki je na zelo brutalen in nasilen način vsaj deloma opravil z opozicijo. Ne ve se, kdo stoji za bombnim napadom v Istanbulu, vendar je veliko namigov in dokazov, da za tem stojijo ravno državne varnostne službe. Ob tem pa je Erdogan obtožil ISIS. Po drugi strani je Turčija eden od partnerjev ISIS, a tudi drugih milic. Turki sodelujejo tudi z al Asadom. Ta kotel je dolga partija šaha, ki se igra med globalnimi in lokalnimi igralci. Turčija, Izrael in Savdska Arabija so ključni igralci …
Seveda je Savdska Arabija ključna v celotni zgodbi na Bližnjem vzhodu, a je ob tem tudi ključni zaveznik ZDA in EU.
Točno tako. V širšem kontekstu je problematično sodelovanje EU z Libanonom, Izraelom pa tudi Iranom, da sploh ne govorim o Savdski Arabiji. Vendar se Savdsko Arabijo vedno izvzame iz teh naštevanj. Savdska Arabija je najbolj pomemben igralec v lokalnem kontekstu, ki se nikoli ne omenja, ker je »naš« strateški partner. Ob tem pa je ena najbolj brutalnih diktatur, kar jih je na svetu, s šeriatskim pravom. Še talibi so se zgledovali po Savdski Arabiji. Savdska Arabija je ključni financer terorizma. Petnajst od devetnajst napadalcev 11. septembra 2001 je imelo potni list Savdske Arabije. Po drugi strani pa je stabilen partner pri urejanju drugih zadev.
Savdska Arabija vodi nekaj vojn, pri tem pa je v vojne v Siriji in Iraku vpletena bolj posredno, prek ISIS. Neposredno je Savdska Arabija vpletena v vojno v Jemnu, o kateri se ne govori. Hkrati so v Jemnu prisotne tudi ZDA, ki z droni opravljajo ciljane usmrtitve. Savdska Arabija je igrala tudi izjemno pomembno vlogo v zadušitvi arabske pomladi v Bahrajnu. Trenirala je varnostne sile skupaj s ZDA. Prakse, ki so jih tam razvili različni strokovnjaki, so potem uporabili v ZDA proti gibanju Occupy. Ta povezava demokratičnih in avtoritarnih režimov je zanimiva, predvsem glede razvijanja praks reguliranja upora in populacij. Tukaj so si liberalne demokracije in avtoritarni režimi zelo blizu, celo neposredno sodelujejo. Že na tej točki potem postane povsem jasno, da različne nebuloze o spopadu civilizacij, ki se vseskozi ponavljajo, ne držijo, kajti gre za dosti bolj kompleksne odnose in procese.
Vseskozi se govori o »tako imenovani« ali »samozvani« Islamski državi. Zdi se mi, da se ravno z uporabo teh pridevnikov poskuša zmanjšati pomen Islamske države. Kalifat pa je bolj ali manj dejstvo na terenu.
Meja med Sirijo in Irakom ne obstaja; zagotovo ne v obliki, kot je obstajala pred kalifatom. Ob tem pa poteka tudi jezikovna vojna. Tehnični jezik, militarizacija, »tako imenovana«, to so primeri jezikovne vojne. Iraka in Sirije v prejšnji obliki ne bo več. Mislim, da je ena od povsem realnih opcij tudi ob porazu ISIS delitev Iraka in Sirije. ISIS se lahko porazi vojaško, a ne politično. Klonirali se bodo in nastale bodo nove skupine, ker ne bodo odpravljeni vzroki za takšno delovanje, ker ne bo stabilizacije Iraka in Sirije. Pri vzpostavljanju humusa za nastanek ISIS so imeli roke vmes vsi, največ pa seveda Zahod. Čeprav singularne odgovornosti in krivde ne bi pripisoval nikomur, je dejstvo, da so imele ZDA na mizi predlog reguliranega sestopa al Asada z oblasti, ki ga niso sprejele. Podobno je bilo v Libiji. In vemo, kaj je nastalo iz Libije, o kateri se ravno tako ne govori več.
Ob tem pa je skoraj čudno, da se Izrael ne vmešava, vsaj javno ne, v dogajanja v Siriji in Iraku.
ISIS ima mesečnik – Dabiq – ki je narejen zelo profesionalno. V njem so zelo odkriti o tem, kaj počnejo. Njihov glavni sovražnik so drugi muslimani, ki ne sprejemajo kalifata. Tudi največ žrtev je med muslimani. Izrael ni glavni sovražnik ISIS. ISIS uporablja »metaforični« Zahod, v katerega lahko vštejejo Izrael, ni pa nujno. Ampak Judi nimajo primarne vloge v samoidentifikaciji članov ISIS. Bolj pomembni so drugi muslimani in Zahod.
Izrael igra zelo zanimivo politično vlogo. Izrael se v tem konkretnem konfliktu drži bolj ob strani, v drugih konfliktih pa ne toliko. Vsekakor pa je Izrael jedrska sila in ima dogovore s sosednjimi državami vse od jomkipurske vojne leta 1973. Od takrat ni kolektivne akcije proti Izraelu. Ko se Palestinci uprejo, jih polovica arabskih držav podpre: »Gremo v boj, do zadnjega Palestinca.« Vsekakor pa je zanimivo sodelovanje med izraelskimi in francoskimi varnostnimi službami, ki je ključno za reguliranje drugih in tretjih generacij migrantskih populacij v Franciji. Francoske varnostne službe so se učile iz izraelskega reguliranja Palestincev. Historično pa je dejstvo, da je Francija priskrbela vso tehnologijo za razvoj atomske bombe v Izraelu. Že dolga leta se dobro učijo od države apartheida, kako regulirati »problematične« in »nenormalne« populacije. Vprašanje je, kako se bodo razvili dogodki v Franciji in ali ni že na dobri poti, da postane nova država apartheida.
Danes smo zagotovo priča porastu števila zidov, ki fizično ločujejo populacije. Mar ni bil, sploh v Evropi, eden od ključnih simbolnih trenutkov padec berlinskega zidu?
Ja, zagotovo. Najbolj »znani« zidovi so na meji med ZDA in Mehiko, na meji med Španijo in Marokom (Ceuta in Mellilla), zid na grško-turški meji ter zid na meji med Bangladešem in Indijo. Ti zidovi omogočajo še večjo marginalizacijo izključenih populacij in tudi legitimiranje izključevalnih praks. Zidovi so tudi politično primerni za zagotavljanje utopičnih idej varnosti in »domačnosti«, ki nikoli ne morejo uspeti zaradi prilagajanja migracijskih tokov. Zidovi so produkt krize in nesposobnosti vzpostavitve primernih, učinkovitih in demokratičnih mehanizmov reguliranja legalnih in regularnih migracij, ki so se povsem razgradile.
Ob tem naj izpostavim, da gre po drugi strani tudi za veliko industrijo reguliranja migracij: od ravni humanitarnih organizacij, nevladnih organizacij, OZN, ki je izjemno koruptivna organizacija, do vseh varnostnih podjetij, ki s tem služijo. Ni samo zid, za tem so tudi zapori, azilni domovi, prehodni domovi. Potem pa so še industrije, ki so mogoče na prvi pogled benigne, a so pomembne, kajti v ozadju vedno poteka proces inkulturacije: učenje jezikov, vzorcev ravnanja, prilagajanja okolju. Kar ni benigno, je privatizacija vojaških intervencij v obliki privatnih vojsk, ki so najete s strani držav. Najbolj tipičen primer je Blackwater, ki je deloval v Afganistanu in Iraku, potem pa tudi v New Orleansu po Katrini, kjer so streljali na domnevne roparje. Zaradi tega pravim, da je treba zidove razumeti širše, v kontekstu industrije regulacije migracij.
Kaj pa ekologija in vprašanja, ki se tičejo okolja? Pariška konferenca se je ravno zaključila, vsi so polni upanja. Upravičeno?
Ekološki problemi so ultrapolitični problemi. Gorenje gozda v Indoneziji je pripeljalo do tega, da se je v dveh tednih izpust CO2 te države dvignil na raven izpusta Nemčije. To so politični problemi, ker so vezani na globalno kapitalistično verigo. Pariško srečanje se je končalo pred nekaj dnevi in moram priznati, da še nisem prebral sklepnega dokumenta. Najbrž pa gre za neke polzaveze; vseeno je, ali se jih izpolni ali ne.
Morali bi radikalno spreminjati zadeve. Tukaj se kaže to, da je treba verjeti v določeno stvar. Na racionalni ravni je vsem jasno, da ne more iti tako naprej, vendar ljudje ne verjamejo v to. Trajnostni razvoj kot koncept se je popolnoma izjalovil, kajti danes se pod tem pojmom predpostavlja korporativna vsebina. Trajnostni razvoj, vsaj na začetku je bilo tako mišljeno, naj bi zaobjel tri dimenzije: okoljevarstvo, gospodarstvo in socialne zadeve. Te tri dimenzije naj bi se prepletale, gospodarstvo pa naj bi se odzivalo na omejitve okolja in družbe. Ko se je to malo specificiralo, je šlo vedno bolj v korporativno smer. Pojavili so se na primer koncepti, kot sta zelena rast in trajnostna rast. Nihče ni več govoril o trajnostnem razvoju, ki v radikalni obliki lahko pomeni, da se materialna rast odpravi. To je lahko šele začetna točka za izgradnjo drugačne družbe.
M. H.