embaLAŽa

Ko ljudje kritizirajo sodobno šolstvo, mislijo na podobo študentskega hedonista, Doriana Graya, katerega iluzija mladosti presega moralne okvire naše družbe. On je ideal vsakega večnega študenta, saj je do trenutka lastnega konca v časovnem vakuumu, znotraj katerega igra svojo vlogo vneto in sladkosnedno. Vse mu je dovoljeno, ker ne čuti posledic na lastni koži, temveč prepušča toku, da skladišči njegove grehe v daljnem kotičku zavesti. Nihče ni večno mlad, nihče večno lep, vendar se vsako leto pojavi nova generacija študentov Dorianov, ki zatrjujejo, da bodo ravno oni pojedli jabolko z drevesa spoznanja in ostali v paradižu ‒ goli, prelepi.

Recimo, da se Dorian Gray ni nikoli soočil s svojo propadajočo podobo, da mu ni slika nikdar podarjena, temveč je obtičala na podstrešju nekega anonimusa, ki jo je pokril z mlečno belim pregrinjalom in je ni nikoli več pogledal. Vprašanje, če bi se potem Dorian kadarkoli soočil s svojo resnično podobo in tudi propadel, tako ostaja odprto. Študentje, ki so rojeni v času, ko se je rojeval tudi kapitalizem, se pravi v devetdesetih pri nas, so takšne vrste Doriani. Oni napredujejo znotraj medija časa le simbolično, njihova psihologija pa je obtičala v vakuumu, ko so dosegli določeno starost, od katere si niso nikoli opomogli. Čeprav oni menijo, da je to začetek njihovega uspeha ter da leta pred tem ne štejejo v njihov CV.

Do tega je prišlo zaradi akademizma znotraj študentske skupnosti. Morda se zdi, da je takšen akademizem le bleda kopija imen, ki so podpisana pod številnimi članki, a ni tako enostavno. Študentski akademizem je akademizem svoje vrste, četudi je v neposredni povezavi s profesorskim akademizmom. Gre za neustvarjalen prostor v univerzitetnih učilnicah ali, lepše povedano, gre za polovične poskuse ne zatirati ustvarjalnosti študentov, ne da bi jo spodbujali. Profesorji-akademiki prepogosto ne služijo nobeni funkciji v sodobni družbi, njihova vloga je le estetska. Tako smo študentje žrtve (in sokrivci!) estetične intelektualnosti, ki si komajda zna upravičiti svoj mesečni zaslužek. Toda vrhunec cinizma je v tem, da večina študentov na skrivaj sanjari, kako bodo ravno oni zamenjali svoje profesorje na njihovih prestolih. Tako prihaja do študentske tekmovalnosti, pregorelosti in pretencioznosti. Na kratko povedano: študentski akademizem je prizadevanje nekaterih študentov za doseg družbenega statusa, ki je podoben tistemu, ki ga uživajo profesorji.

 

Divji zahod

Predstavljajmo si otroško igrišče. Igre, ki se bodo dogajale na tem igrišču, bodo za zmeraj zaznamovale življenja otrok in so odvisne predvsem od skupinske dinamike. Na igrišču so gugalnice, tobogani in podobne reči. Zdaj si predstavljajmo, da ima vsak otrok pravico organizirati reči na igrišču na način, ki ustreza njemu. Iger je neskončno. V tistem trenutku pridejo strokovnjaki izmeriti IQ otrok, ki so si ustvarili najzanimivejše in najkompleksnejše igre. Kaj je pomembnejše ‒ katera igra je najzahtevnejša in jo je otrok uspešno razvozlal ali kateri izmed otrok je najbolj užival med igranjem, neodvisno od kompleksnosti iger? Marsikateri študent bi stavil na višino inteligenčnega koeficienta.

Takšna miselnost je najbolj očitna pri izkušnjah študentov naravoslovja, ki jih jezijo vprašanja kolegov: koliko si pisal, koliko si pisal … Vsak procent pomeni eno točko več na lestvici inteligenčnega koeficienta, eno stopnico višje h končnemu cilju: popolni individuaciji. Ne pozabimo, da je vsak otrok na igrišču izumil igro, ki je najbolj ustrezala njemu, kar pomeni, da so se bili drugi otroci prisiljeni igrati pod pogoji, ki so jim morda tuji. To je seveda omejilo njihovo uživanje v igri, še posebej ker so vedeli, da bo uspešnost njihove »zabave« pomenila daljno razvrstitev v življenju. Odnos strokovnjakov do otrok je odnos profesorjev do študentov in odnos otrok do drugih je kolegialnost, ki ni povezana s kompleksnostjo iger, temveč s trenutkom, ko človek prepozna, da sobitje uživa v isti igri in na isti način.

Ni resnične kolegialnosti med študenti naravoslovja, ker so že zdavnaj ponotranjili pogled, ki so ga vanje usmerili profesorji. Študentje, še posebej če jim je dejansko uspelo doseči nadpovprečen koeficient, hitro pozabijo na igro. Ker pa je vse še vedno odvisno od skupinske dinamike, ki bo definirala njihova mladostniška leta, si morajo študentje izbrati določen pristop do svojih kolegov. Zelo pogosto izbirajo vzvišenost: sprašujejo kolege ‒ koliko si pisal, koliko si pisal – in držijo pesti, da so le-ti na izpitu pisali manj kot oni. Študentje posnemajo svoje profesorje v odnosih z ljudmi, s katerimi so v bistvu enakovredni. To je tudi razlog, zakaj hitro pozabijo uživati v igri. Namesto da bi se spomnili, zakaj so se sploh lotili študija naravoslovja, študentje merijo svojo uspešnost z vidika rezultatov. To je samo ponotranjen pristop njihovih profesorjev in ne avtentično zanimanje za svoj študij.

Takšna miselnost delno izhaja iz narave snovi, ki jo študentje proučujejo. Grobo povedano: naravoslovje je določena količina podatkov, ki jih sistematizirajo, da bi lahko opazili določene šablone, nakar iz teh šablon izvlečejo splošne zakonitosti. Mlad človek je lahko prestrašen pred takšno splošnostjo, saj je le normalno hrepeneti po individualnosti tam, kjer te nagovarjajo splošna pravila, ki veljajo za vse. Če številke predstavljajo tisto vse, kje sem jaz znotraj koordinatnega sistema … Kdo sem? Zanimivo je, da študentje naravoslovja kot rešitev izberejo igro, za katero zmeraj pravijo, da je originalna, čeprav si jo vsi naravoslovci zastavijo za domačo nalogo. Ta igra je izmeriti sebe, kolikor se le da. Izmeriti svoje izkušnje, kar pogosto pomeni prevesti jih v univerzalni jezik številk: s koliko ženskami si spal, koliko kil imaš, koliko stanejo tvoje superge … To je največji eskapizem, veliko resnejši in nevarnejši od tistega, ki ga ponavadi kritiziramo, ko denimo pomislimo na ljudi, ki v prostem času berejo žanrski šund. Eskapizem univerzalnih številk pomeni zadeti tarčo, ampak zgrešiti vse ostalo, ker se človeške duševnosti ne da izmeriti v nobenih koeficientih. Vrhunec tega cinizma so denimo testi, ki merijo socialno in emocionalno inteligenco, ki je sicer v vseh primerih odvisna od konteksta in zrelosti osebnosti.

Generacije, ki so sedaj v dvajsetih letih, v imenu splošnosti posežejo po najhitrejših bližnjicah do individualnosti, kako pridobiti največ rezultatov z najmanj truda … Navajeni smo hitrih meritev. Ni nujno, da se študentje odprto razglašujejo za kapitaliste; strokovnjaki z igrišč poskrbijo ravno za to, ko jim izmerijo inteligenco, študentom v veselje. Kako? Zakaj? Naše stoletje so zaznamovali trije K-ji: konformizem, konzumerizem in kapitalizem. Če mislimo vztrajati pri praktičnosti naših pametnih telefonov, se moramo sprijazniti s prevlado naravoslovja, ker le naravoslovje lahko omogoči udoben položaj, ki smo ga izbrali v devetdesetih. Že večkrat je opozorjeno: ko vstopiš v DM kupit šampon, se ti samo zdi, da imaš svobodno izbiro – kar dejansko počneš v trgovini, je že determinirano z leti vaj iz statistike. Prosti trg je že zdavnaj alegorija za naravoslovje, le da smo ljudje pasivno sprejeli dominanco »univerzalnega jezika številk« in to poimenovali razsvetljenstvo.

Zato je divji zahod dobra metafora za akademizem v skupnostih študentov naravoslovja. Takšen akademizem usmerja nevidna roka trga, medtem ko so študentje osvojeni s splošnostjo formul in univerzalnostjo matematičnega jezika. Edino resnično premoženje je še neodkrito zlato, za katerega nas je odličen marketing (družboslovcev!) prepričal, da obstaja tudi tam, kjer se včasih prikriva banalnost.

 

Esse est percipi

Kar je za študente naravoslovja IQ, je za študente družboslovja X-faktor (karizma, prepričljivost). Ker vrednot, ki jih analizirajo v družboslovju, ne morejo natančno izmeriti, so se odločili za učinke X-faktorja. Argumentov ne dojemajo več resno, temveč samo če so dovolj prepričljivi in zagrabijo njihovo pozornost. Študentje družboslovja so debaterji, ki so se zavestno odločili za kulturo debate in ne kulturo resnice. Za resnico je potrebno kritično mišljenje, za debato je potrebna veščina ‒ razlika je subtilna, ampak je tu. Tako ima humanizem, ki se hvali s kritično distanco do sodobnosti, najmanj razvito kritično mišljenje. Študentje se skratka izobražujejo v debaterje. Družboslovje pa ne more zrasti iz debat. Družboslovje dela debato, debata pa ne dela družboslovja. Ni recipročnega razmerja. Že Žižek je rekel, da se ne bo spuščal v debato, če mu ne dovolijo najprej napisati njegovih argumentov v vsej njihovi širini.

Medtem ko je v naravoslovju neodkrito zlato edino resnično premoženje, je v družboslovju drugače. Ni ničesar več za odkriti; pravijo, da je originalnost izčrpana. Morda je to samo racionalizacija neuspešne revolucije postmodernizma. Morda gre samo za še eno obliko obrambnega mehanizma, eskapizem.

Primer tega je, da takoj ko postane človek študent primerjalne književnosti, postane tudi skeptik do »amaterske« poezije, češ da so diletanti še vedno pod vplivom tradicije, ki je že prežvečila vse ideje in je danes lahko le parodija preteklosti. Ampak tisti pesniki živijo v istem svetu kot študentje, ki jih kritizirajo. Morda so njihovi odzivi na ta svet »amaterski«, a to še vedno ne pomeni, da so manj resnični. Potreba amaterjev-pesnikov, da pišejo o večnih temah, kljub temu da so otroci sodobnosti, je dokaz, da večne teme obstajajo in da jih je treba varovati pred študentskim cinizmom, ki je resnično epigonstvo. Kvečjemu je prednost biti amater ‒ zgledi so Kafka, Andrić, Kavafi.

Tako študentje v vlogi strokovnjakov z igrišča (divjega zahoda) delajo še hujšo krivico »amaterjem« v primeru poezije. Potem ko so strokovnjaki izmerili IQ otrok, so jih tudi usmerili proti tistemu, ki je dosegel najvišje rezultate. Tako je ustvarjen nek ideal, nek pozitiven primer, h kateremu drugi lahko težijo. To je, seveda, delanje krivice individualnosti vsakega otroka, a študentje družboslovja gredo še korak naprej. Oni popolnoma podrejo tla dijakom, češ da je njihova poezija diletantska, ne da bi ponudili alternative, po kateri bi se dijaki lahko zgledovali. Sami študentje so skregani, kaj ta alternativa tradiciji pomeni.

Medtem ko na naravoslovnih fakultetah ocene nekaj pomenijo, je vsem znano, da so ocene v družboslovnih smereh navaden hec. Ker znanja in razumevanja likovne umetnosti ne moreš doumeti z determinantami, je lažje obremeniti študenta z neskončno klasifikacijo umetnosti. Tako se izobražuje kader, ki naj bi v prihodnosti hranil nacionalno zapuščino, ne da bi razumel njen pomen izven klasifikacij. Tako se usmerja kmete na šahovnici države, ki za vekomaj izpolnjujejo formularje, ki naj bi varovali zapuščino pred pozabo. Študent hitro postane neviden. Tudi če si prizadeva razsvetliti se s spoznanjem humanističnih ved, je njegov poskus ponesrečen, ker nihče ne sliši njegovih vprašanj. Že profesorji začnejo odvračati študente od fakultet in jim predlagajo, naj se začnejo ukvarjati s pisanjem projektov, z delom v nevladnih organizacijah, z makretingom … Tako nastane potreba po »self-brandingu«, ker drugih zanesljivih virov za svojo individuacijo študentje nimajo. Študentu se zdi, da se bo tako obvaroval pred fatalizmom ‒ fatalizmom, ki pomeni prepuščanje naključnim faktorjem, kot so razpoloženje profesorja na dan izpita ali obljube glede potencialnih služb in raziskovalnih projektov. Tako se študent odloči za »self-branding«, ki se mu zdi edini izhod iz zadrege. To je iluzija. Človek samega sebe ne more prodati ‒ tudi zaradi tega, ker nima ničesar, kar bi lahko prodal, saj naša notranjost ni narejena iz zlata. Toda marsikateri študent družboslovja se zato ne meni. Marsikdo gre tako daleč, da celo obsoja druge ljudi na podlagi njihovega »brandinga«. In tako so študentje vklenjeni v začaran krog: prisiljeni so sami sebe reklamirati, zahtevajo pa takšno reklamo tudi od drugih, saj se v hrupu reklam drugače ne prepoznajo. Vse skupaj povzroča tekmovanje v avtentičnosti, ki je tudi ne moremo izmeriti in je zato obsojena na marketing. Avtentičnost je včasih nerodna in trapasta ter ji zato morda ne bo uspelo preživeti znotraj študentske akademske skupnosti družboslovcev, ki ceni eleganco in kulturo debate.

»Resni« študentje družboslovja verjamejo v svojo stroko hladnokrvno in z debatersko distanco. Zdi se jim, da je največ argumentov njej v prid. So skorajda naravoslovci. V akademskih sferah obstaja nek ponos, ker naj bi se resnični študentje družboslovja ukvarjali s stroko v njeni najvišji obliki, medtem ko se zgube ukvarjajo z njo zaradi sebe, iz osebnih vzgibov. Primer tega so študentje psihologije. »Resni« študentje obravnavajo psihologijo kot znanstveno vedo, s katero si bodo poskrbeli višjo stopnjo izobrazbe in bodo z njo najbolj prispevali k blaginji družbe. »Manj resni« študentje psihologije so se vpisali na ta program, ker so se želeli naučiti nekaj o sebi. V srednji šoli so jih osvojile psihološke teorije osebnosti in niso pričakovali statistike kot enega izmed predmetov študija psihologije. Gledati takšne ljudi zviška je hinavsko. V današnji družbi je težko biti avtentičen in vsakršno prizadevanje za takšno obliko zavesti je vredno spoštovanja, ker je pogumno.

 

embaLAŽa

Sodobnost lahko reduciramo na enačbo s tremi neznankami, ki predstavljajo hitrost, uporabnost in učinkovitost. Naravoslovje poskrbi za prvi dve, za hitrost in uporabnost, saj mora biti vsak izdelek narejen hitro in mora biti uporaben. Tako se prosti trg nenehno krepi z novostmi. Družboslovje pa poskrbi za zadnjo neznanko, učinkovitost. Ni dovolj, da je izdelek hitro in uporabno narejen, treba ga je izpostaviti na trgu kot vrednega zanimanja. Treba je iz njega narediti »brand«. Tako kritika tega, da je naravoslovje dominantna miselnost v 21. stoletju, ni povsem relevantna, ker hitro in uporabno narejen izdelek ne bo prodan brez promocije, ki jo zagotovijo družboslovci z racionalizacijo svoje pozicije. Vrhunec te racionalizacije je »self-branding« mladih študentov.

Tisto, kar je prednost pričujočega zapisa, je tudi njegova pomankljivost. Razdelitev na naravoslovje in družboslovje danes postaja čedalje bolj anahrona, saj si jo ljudje prizadevajo izničiti s poudarkom na študijskih programih, kot je denimo kognitivna znanost. Že desetletja obstajajo tudi področja znotraj tradicionalno naravoslovnih oziroma družboslovnih smeri, ki vključujejo različne pristope ‒ statistika v psihologiji, uporaba tehnoloških orodij v dizajnu, socialna farmacija … Vendar je razdelitev še vedno veljavna znotraj študentske skupnosti. Naravoslovci gledajo zviška na družboslovce, ker je njihova prihodnost zagotovljena s prevlado naravoslovja na tržišču. Družboslovci gledajo zviška na naravoslovce, ker izkoriščajo svoj status žrtve na tržišču. Nekateri naravoslovci zavidajo družboslovcem status kulturnikov in razsvetljencev in iščejo svoje argumente v filozofiji znanosti. Družboslovci zavidajo naravoslovcem dejstvo, da se ne potrebujejo zanašati na X-faktor v stroki. In tako naprej in tako naprej.

Embalaža je najpomembnejši produkt pozne industrijske revolucije, in sicer ne samo v smislu koordinatnega sistema hitrosti, uporabnosti in učinkovitosti izdelka. Mentaliteta globalne vasi sloni na embalaži, ki je najbolj znana po svojem plastičnem elementu, ki ga niti narava ne more izničiti v tisočletjih. Simbolično in resnično: embalaža je produkt naše preteklosti, vrhunec naravoslovja in reklama naše prihodnosti, ker se je tako odločila miselnost družboslovcev. Je češnja na češnji na češnji na češnji torte, ki pusti grenek okus v ustih, okus po moralnem relativizmu. Schrödingerjevo mačko smo že zdavnaj zapakirali v embalažo in se nehali ukvarjati z njenim obstojem. Dokler ne ozavestimo usodnega pomena embalaže, obstaja 50 odstotkov možnosti, da bomo nehali obstajati in da tega ne bomo niti opazili.

 

 

M. J.