Emancipirane barbike?

Podjetje Mattel je v začetku poletja na trg poslalo novo plastično punčko, ki naj bi v novi podobi in vlogi pomagala preseči nekatere “kikse” v zamišljanju prejšnjih tovrstnih produktov. Podjetje, ki se je v zadnjih desetletjih pri načrtovanju novih izdelkov poskušalo prilagajati odzivom, kritikam in predlogom potrošnikov, je z novo, že razprodano, karieristično barbiko, ki nastopa v vlogi razvijalke iger (Mattel 2016), poskušalo omiliti spotike in se verjetno poskušalo obraniti (upravičenih) obtožb glede pogosto šovinistične sporočilnosti njihovih produktov. Barbie v “moškem svetu” je sicer zadovoljila številne potrošnike, opozorila pa je tudi na vrsto globljih problemov, ki bi jih morale nasloviti kritične (feministične) teorije in prakse.

Zgodovina in razvoj brhke plastične prijateljice, ki se trži pod blagovno znamko Barbie, pove veliko tako o socializaciji ženske skozi zadnja desetletja kot tudi o družbenopolitičnih in ekonomskih trendih, vrednotah in širših razmerjih moči v nekem obdobju. Skozi različna (ideološka) obdobja je Barbie poskušala slediti zahtevam družbe in upoštevati “lastne” želje; tako je že od šestdesetih let prejšnjega stoletja razdvojena med vlogo princese in vlogo uspešne, ekonomsko samostojne ženske. V šestdesetih in sedemdesetih letih je barbika blestela kot filmska zvezda, fotomodel in olimpijska atletinja, preizkusila pa se je tudi v vlogi navijačice in stevardese. V osemdesetih se je zaposlila kot blagajničarka v McDonaldsu, postala je učiteljica aerobike, veterinarka in astronavtka ter tako dokazala svojo (žensko) prisotnost na različnih področjih. V devetdesetih letih je “naredila korak dlje” in vstopila na teren, kjer dominirajo moški. Kandidirala je za predsednico in si našla delo kot mornariška podčastnica, narednica v mornariški pehoti, gasilka in pilotka. V zadnjem desetletju je Barbie delo iskala predvsem v hitro rastočem tretjem sektorju in se našla v vlogah računalniške inženirke, napovedovalke, modne oblikovalke, arhitektke, režiserke … (Barbiemedia.com 2016).
Karieristična Barbie je bila vedno “zgled” ekonomsko emancipirane ženske, ki je ujela duh časa, trende in vrednote družbe. Ne vemo, ali je bil namen podjetja Matell z zadnjo različico karieristke opozoriti na prisotnost ženske miselne delovne sile na področjih, kjer (stereotipno) prevladuje moška delovna sila ali se izogniti ponovni brci v gnezdo “razjarjenih” feministk; vsekakor kaže, da so potrošniki produkt vzljubili. Kljub temu ostaja problematično razmerje barbike karieristke (ki lahko predstavlja (pris)podobo sodobne ženske) do dominantne ideologije dela in do hegemonske ekonomske in politične ideologije na splošno. Problematično je torej tisto, kar se ceni tako v družbi na splošno kot v določenih smereh feministične teorije in prakse. Cenijo se vrednote, katerih temelje so postavljali skoraj izključno moški, ženske pa so jih ponotranjile, vzele za svoje. Govorimo torej o neki vrsti idealizacije moškosti in o postopni glorifikaciji terena, na katerem se moški uveljavljajo. Ženske imajo tako občutek, da so opolnomočene, če zavzamejo položaje, na katerih sicer dominirajo moški, in se tako povzpnejo po hierarhični lestvici moči. Ker Barbie ni želela (le) gospodinjiti in skrbeti za svojo postavo, je izbrala alternativno, ki se je predstavljala kot edina smiselna in družbeno zaželena. Tako je torej vstopila na kapitalistični trg dela in se potopila v dominantne vzorce vsakdana. Ravno to je ena izmed najbolj nevarnih pasti nekaterih feminizmov, ki v želji po takojšnji izenačitvi moških in žensk kar pozabijo na razlike med moškimi in med ženskami per se, na razlike med ljudmi torej, ko ženske brezglavo napotujejo k zavzetju vsega tistega, za kar velja, da naj bi bila domena moškega. So ženske res dosegle končno stopnjo emancipacije, se iz barbik prelevile v emancipirane barbike, če si želijo le tistega, kar naj bi imeli moški? Mar vse to ne pomeni, da ženske v resnici moškim pomagajo v utrjevanju že izgrajenega moškega sveta?

Leitmotivov današnjega sveta in naših življenj je v resnici zelo malo, kljub temu da smo kot družba in kot posamezniki nagnjeni h govoričenju in vrednotenju naših življenj kot kompleksnih, tveganih in težko razumljivih. Sodobne oblike življenja, sobivanje med spoli in občutenja dominacije so podvrženi njihovi nadpomenki – spektaklu, ki temelji na zbiru reprezentacij. Naša razmerja so srečna in ljubezniva, če tako mislijo naši sledilci na vseh mogočih družbenih omrežjih. Če nam zavidajo, kje s partnerjem zajtrkujemo, in če so nevoščljivi, ker naš partner pospravlja, kuha in pere, obenem pa se v petek in svetek še ne sramuje izleta v supermarket, kamor ga ne žene želja po pivu zase, temveč kupovanje vložkov za nas, smo postale prave uspešne feministke. Realna vrednost katerihkoli feminizmov je torej v bitki za najboljši filter, najbolj družbeno napreden status in fotografijo resno ogrožena. V takšni (naši) družbi Beyoncé postane feministka, ker je storila pravo stvar – odločila se je, da bo na domnevni prevari svojega moža (tej tipični ženski travmatični izkušnji) služila?

Feminizem, ki vidi osvoboditev žensk v njihovem sledenju moškim potem, je ženskam naredil gromozansko medvedjo uslugo – pomagal je pri prenosu sistemske oziroma strukturne dominacije (moških nad ženskami) na individualno z namenom ohranitve le-te. Pojasnimo: v tej dobi, ki je okarakterizirana kot doba negotovosti, strahu in zmede, so naša telesa potencialni otoki, s pomočjo katerih si lahko zagotovimo varnost. Za dosego tega cilja je telesa seveda treba podrediti strogemu režimu, katerega namen naj bi bil skrb za telo. Telesa so danes postala sredstva, nad katerimi naj bi še lahko izvrševali svojo neposredno voljo – ravno zato jih s takšnim veseljem spreminjamo: napihujemo, utrjujemo, obrezujemo, iztiskavamo in stradamo. V želji po podaljševanju užitka, ki nikoli ne pride, svoja dejanja tudi vestno dokumentiramo in objavljamo. Kljub temu da moramo tako ženske kot moški za telo skrbeti dobro navznoter, da bo našemu sistemu še dolgo služilo, je skrb za zunanje telo pri ženskah popolnoma drugačna. Ženska telesa ne smejo biti močna, temveč poželjiva, zapeljiva, seksualna in nasploh usmerjena k zadovoljevanju potreb in želja moških. Žensko telo mora biti na videz drugačno od moškega; od tod izvira slabšalen prizvok besede možača. In ravno to je tudi točka prehoda od strukturne dominacije, ki vodi v občutenje individualne odgovornosti za tesnobo in nezadovoljstvo. To je točka, ki jo moramo osmisliti vsi, ki si želimo, da ženske ne bi več bile (emancipirane) barbike. Če parafraziramo: če v strukturni delitvi med umom in telesom moškim pripada primat nad prvim, potem je z emancipacijo ženski končno uspelo pridobiti pravico do lastnega uma, ki pa je (kot smo zapisali zgoraj, žal) moški. Določen in obremenjen je z moškim. Ločnica med umom in telesom se je preselila v žensko, kjer zdaj živita moški um in poželjivo, žensko telo. Po stari kapitalistični formuli, ki pravi, da nobena želja ne sme biti (trajno) zadovoljena, se tudi ta tesnoba ne bo rešila sama od sebe.

Zaradi številnih dvoumnih praks, diskurzov in konfuznih artikulacij je (sodobne) feminizme težko postaviti na stabilna tla in izostriti njihove ideje, zato ni čudno, da so feminizmi postali po eni strani pričakovani in navidez razširjeni, po drugi strani pa zasmehovani in nepriljubljeni. Vsekakor je feminizmu na splošno treba pripisati veliko zaslugo pri pridobivanju socialnih, političnih, ekonomskih in drugih pravic žensk, med katerimi smo v našem okolju številne sprejeli kot samoumevne. Kljub temu je kritika feminizma potrebna, ko je namen te kritike, da pretekle in obstoječe prakse izboljša oziroma nadgradi. Skozi t. i. ekonomsko emancipacijo žensk so v družbi postopoma nastale spremembe, ki so zaznamovale tako privatno oziroma domače kot širše družbenopolitično in gospodarsko okolje. Skupaj s temi spremembami so se spreminjali odnosi med ljudmi in razmerja med spoli. Tekmovalna arena se je razširila na številna področja in zaznamovala tudi feministične prakse. Te se tako nemalokrat izrazijo skozi izločanje moških iz praks ženskega boja za enakovrednejši položaj ali celo skozi prizadevanja za podreditev moških. S ponotranjenjem vrednot, ki pomagajo vzdrževati obstoječa razmerja moči in ideologije ter ki se v določenih “feminističnih” praksah izražajo skozi tekmovalnost in trmoglavo, načelno dokazovanje svojih sposobnosti, ne le ženski, temveč celotni družbi naredijo več škode.

(Emancipirane) barbike so danes zelo utrujene. Njihove dneve poganja dvoje: norenje, da bi jim čim prej in čim bolj po moško uspelo vse tisto, kar naj bi bilo izkaz moškosti, po drugi strani pa se uničujejo še z drugo platjo istega kovanca – discipliniranjem svojega telesa. Samo tako lahko namreč obstajajo kot barbike, ki so emancipirane. A ne disciplinirajo le svojih teles, temveč tudi svoj um. Emancipirane barbike so disciplinirane barbike, one tečejo v petkah!

B. B. in A. P.

VIRI:

Mattel. 2016. Barbie® Careers Game Developer Doll. Dostopno prek: http://shop.mattel.com/product/index.jsp?productId=99225426 (20. julij 2016).
Barbie. 2016. Careers. Dostopno prek: http://www.barbiemedia.com/about-barbie/careers.html (20. julij 2016).