Dobrodošel, fašizem, svoboda kapitalu

Po svetu poteka izenačevanje vseh totalitarizmov, kamor tehnokrati, liberalci in »realpolitiki« prištevajo nacizem, fašizem in predvsem »komunizem«. To privede do relativizacije zgodovine in spreminjanja kolektivnega spomina, predvsem pa do zmanjševanja zločinske narave nacifašizma in popolne delegitimacije radikalnih levih politik danes. Danes je tako v modernem centru kot na desnici popularno reči: fašizem, nacizem in komunizem so različne pojavne oblike totalitarizma; vsi trije sodijo v »skupno zapuščino« Evrope. V vzhodni Evropi naj bi izkusili »tako nacistični kot komunistični totalitarizem«. Še več, do holokavsta in do vzpostavljanje realsocializmov naj bi pripeljali isti dejavniki (za več podobnih formulacij glej resolucijo Evropskega parlamenta: P6_TA-PROV(2009)0213 – Evropska zavest in totalitarizem).
Še en primer je zanimiv: na glasovanju o resoluciji v generalni skupščini OZN leta 2014 so bile Združene države Amerike, Kanada in Ukrajina proti, države članice Evropske unije (EU) pa so se vzdržale. Rusija je namreč predložila resolucijo z naslovom: Boj proti poveličevanju nacizma in drugih dejavnosti, ki prispevajo k razpihovanju sodobnih oblik rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in podobnih nestrpnosti (A/C3/69/L56). Resolucija je bila sicer sprejeta z veliko večino, vendar je postalo očitno, da je za zahodne gospodarske in politične elite fašizem postal predmet kalkulacij.
V državah bivšega vzhodnega bloka so parade različnih nacističnih veteranov postale stalnica. V Ukrajini že nekaj let marširajo neonacisti, na Slovaškem so ravno tako neonacisti prišli v parlament. Na Madžarskem že več let »straši« Jobbik, Orban pa z mesta absolutnega vladarja podpira fašizacijo Madžarske in Evrope. Povrh vsega pa lani nihče iz »svobodnega sveta« ni šel na vojaško parado v Moskvi ob 70. letnici zmage nad fašizmom in nacizmom – ker jo je organiziral Putin, ki je trn v peti »svobodnemu svetu«.
Na območju nekdanje skupne države poteka boj proti antifašizmu z revizijo zgodovine in predvsem na način, da se partizansko gibanje poskuša nacionalizirati in tako izbrisati njegov revolucionarni in emancipatorni moment. Antifašizem je torej sprejemljiv, če se ga »dekomunizira« in se ga zvede na teleološkost nacionalne države. V Sloveniji, Srbiji in na Hrvaškem se govori le o boju za samoodločbo in boju za nacionalno državo v okviru narodnoosvobodilnega boja. Na takšen način se poskuša iz zgodovinskega spomina delegitimirati in izbrisati levo alternativo, da se tudi danes vzpostavijo temelji za nadaljnjo neoliberalno (nad)ideološko ekspropriacijo.
A da ne bo pomote – tukaj ne gre za moraliziranje, temveč za politično vprašanje, za politični boj za možnost alternativ. Enačenje komunizma z nacizmom in fašizmom pomeni, da je komunizem postavljen v preteklost, je zgolj »skupna zapuščina« Evrope. Kot pravi Mastnak (2015, 77): »Komunizem je bil uradno postavljen v evropsko preteklost.« Takšna politika privede do tega, da se komunizmu odvzame ves emancipatorni potencial. Takšno ozračje, v katerem se poskuša izenačiti nacifašizem z realsocializmi, omogoča kreacijo enodimenzionalne, neoliberalne družbene formacije brez legitimnosti leve alternative.
Takšno stanje je posledica neoliberalne hegemonije in »zmage« političnega centra, ki posredno in neposredno odpira prostor za fašizacijo družb. Še več, fašizem ima danes pomembno vlogo pri ohranjanju obstoječega stanja. Kot trdi Mastnak (2015, 85), fašizem danes služi za reševanje neoliberalne družbene formacije: »Zdaj je fašizem mobiliziran v boju za reševanje liberalističnega globalnega gospostva, ki je postal medij obstoja liberalizma. Zdaj je fašizem postal notranji moment liberalizma.« Fašizem služi za ohranjanje kapitalistične strukture povojne »združene« Evrope.

Na takšen način se antifašizem banalizira, predvsem pa »dekomunizira«. Zaradi tega nas ne sme čuditi, da 8. maj, dan zmage nad fašizmom v zahodni Evropi, postaja čedalje boj marginalen, kar skupaj z zgoraj navedenimi trendi odpira in omogoča vračanje fašizma. 9. maj pa se v večjem delu Evrope in Evropske unije slavi kot dan Evrope, kar bi bilo bolje poimenovati dan kapitala. Simbolni dan zmage, tisti z vojaško parado v Moskvi (9. maj), se je zvedel na dan zmage nedemokratičnega kapitalističnega projekta, ki ga danes ohranja in vzdržuje fašizem. Zaradi tega lahko novo geslo EU in Evrope postane: »Dobrodošel, fašizem, svoboda kapitalu!«

M. H.

Literatura:

Mastnak, Tomaž. 2015. Liberalizem, fašizem, neoliberalizem. Ljubljana: *cf.
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu (P6_TA(2009)0213). Dostopno prek: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+TA+P6-TA-2009-0213+0+DOC+XML+V0//SL (8. maj 2016).
Resolucija Generalne skupščine Organizacije združenih narodov. 2014. Boj proti poveličevanju nacizma in drugih dejavnosti, ki prispevajo k razpihovanju sodobnih oblik rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in podobnih nestrpnosti. Dostopno prek: http://www.un.org/en/ga/third/69/docs/voting_sheets/L56.Rev1.pdf (8. maj 2016).